Zgodovinski sprehod po Knjižnici Slovenskega etnografskega muzeja

Muzejska knjižnica, čeprav morda manj prepoznaven oddelek, je sestavni in nepogrešljiv del Slovenskega etnografskega muzeja že vse od njegove ustanovitve leta 1923. Še zlasti v obdobju, ko ni bilo elektronskega gradiva in elektronskega dostopa do informacij, je bila knjižnica conditio sine qua non za kakovostno delovanje muzeja. Tega se je zavedal že prvi ravnatelj muzeja dr. Niko Zupanič, zato si je kot prednostno nalogo zadal nabavo strokovne literature.

»Predlagamo istotako v nujno vpoštevanje pozicijo 10.000 Din za nabavo strokovnih knjig za lastno etnografsko-antropološko ljudskoumetnostno knjižnico, kakršna v Sloveniji nobena ne obstaja in kakršna je s periodičnimi strokovnimi revijami vred nujno potrebna za kakršnokoli tozadevno znanstveno delo.« Tako ravnatelj Zupanič utemeljuje sredstva za knjižnico v proračunskem predlogu velikemu županu ljubljanske oblasti leta 1927. Muzej je bil sploh prva znanstvena etnološka ustanova na Slovenskem, zato je bila knjižnična zbirka dostopna tudi drugim strokovnjakom in raziskovalcem.

Zupanič se je zavedal pomena zamenjave publikacij kot načina za pridobivanje zlasti tuje literature. To je bil tudi eden od motivov, da je pod njegovim uredništvom že kmalu po ustanovitvi muzeja začela izhajati prva slovenska etnološka revija Etnolog (1926–1927). Z zamenjavo revije, ki je objavljala prispevke tudi v tujih jezikih, se je hkrati širila prepoznavnost novoustanovljenega muzeja.

Zupaničeva naslednika dr. Rajko Ložar in dr. Boris Orel sta celo v medvojnem in v povojnem obdobju uspela zagotavljati sredstva za nabavo monografskih in serijskih publikacij. Bolj pa se je zatikalo pri kadrovski zasedbi in ustreznem hranjenju gradiva. Zaradi prostorske stiske v muzeju je bilo knjižnično gradivo (konec 50. let prejšnjega stoletja je število knjižnih enot naraslo na že skoraj deset tisoč) še vedno shranjeno v skupni pisarni, kjer so za katalogizacijo knjig, izmenjavo publikacij, izposojo in hemeroteko skrbeli od ravnatelja do prostovoljcev, kustosov, administrativnega osebja ter honorarno zaposlenih in drugih začasno nastavljenih sodelavcev. Prvo redno zaposleno osebo samo za delo v knjižnici je muzeju uspelo zagotoviti šele 40 let po ustanovitvi, prvi namenski prostor za knjižnično zbirko pa šele konec 80. let prejšnjega stoletja, ko se je muzej še vedno nahajal v stavbi Narodnega muzeja na Prešernovi cesti.

 Prelomnico za muzejsko knjižnico pomeni v več pogledih leto 1997, ko se je muzej preselil v prostore bivše vojašnice na Metelkovi. Tu je knjižnica prvič v svoji zgodovini dobila zares primerne prostore. Število knjižnih enot je naraslo na petindvajset tisoč, za nabavo in izposojo je skrbela redno zaposlena oseba, študent bibliotekarstva pa je začel sistematično bibliografsko obdelavo gradiva v sistemu COBISS.

Danes se knjižnica razteza na 200 kvadratnih metrih, ima dva skladiščna prostora za knjižnično gradivo, tri pisarniške prostore in veliko čitalnico s priročnim gradivom, točko za izposojo ter šestimi čitalniškimi sedeži z možnostjo uporabe interneta. Gradivo, ki obsega nekaj več kot štirideset tisoč enot, je postavljeno v dveh skladiščih v delno prostem pristopu po sistematiki, ki upošteva geografski in etnološki vidik ter ki je bila ustvarjena prav za potrebe naše knjižnice.

Knjižnica ves čas »diha« z muzejem, zato se strategija gradnje knjižnične zbirke ves čas prilagaja razvoju muzeja ter njegovi zbiralni in razstavni politiki. Nabavljamo domače in tuje monografske in serijske publikacije s področja etnologije in antropologije ter gradivo sorodnih ved, kot so zgodovina, umetnostna zgodovina, arheologija, sociologija in domoznanstvo. Pokrivamo tudi področje muzeologije in konservatorstva, v novejšem času načrtno zbiramo gradivo s področja nesnovne kulturne dediščine, zelo bogata je tudi zbirka muzeološke, zlasti tuje literature. Iz obdobja socialistične Jugoslavije, ko je potekalo intenzivno sodelovanje med etnološkimi ustanovami, imamo bogato zbirko gradiva o načinu življenja in kulturi narodov in narodnosti bivše skupne države. Druga pomembna zbirka je gradivo, ki se navezuje na zunajevropske kulture in ki se je obogatila zlasti v času gibanja neuvrščenih. V tem obdobju je muzej pridobil precej gradiva predvsem iz afriških, azijskih in srednjeameriških držav, ki so se s svojimi razstavami predstavljale v dislocirani enoti muzeja v Goričanah.

Hranimo tudi manjšo zbirko antikvarnega gradiva, ki smo ga pridobili z nakupom ali darovi, na primer knjige iz zasebne zbirke zbiralcev Edvarda in Karla Strahla. Povsem drugačne narave je zbirka več kot stopetdesetih knjig, pretežno s področja ljudskega slovstva, ljudske umetnosti in obrti, etnografije, mitologije in domoznanstva, ki je prišla v muzej iz po drugi svetovni vojni zaseženih zasebnih knjižnic s posredovanjem knjižnega referata pri Federalnem zbirnem centru.

Zamenjavo gradiva z nekaterimi ustanovami, ki jo je vzpostavil že dr. Niko Zupanič pred skoraj sto leti, vzdržujemo še dandanes, na primer z Etnografskim muzejem v Beogradu ali z Museum of Mankind oziroma z Royal Anthropological Institut iz Londona. Trenutno imamo zamenjavo z več kot 200 ustanovami doma in po svetu. V zameno pošiljamo predvsem revijo Etnolog ter tudi muzejske kataloge in druge muzejske publikacije.

Razen zaposlenih v muzeju so najpogostejši obiskovalci knjižnice, ki si čitalniško ali na dom izposodijo fizično gradivo, drugi raziskovalci in študentje. Knjižnico obiskujejo tudi rokodelci, oblikovalci, arhitekti, kostumografi, režiserji, folklorniki, novinarji, umetniki in drugi, ki pri svojem delu iščejo konkretne podatke ali zgolj navdih za ustvarjanje pretežno v slovenski kulturni dediščini. Muzejska knjižnica je pogosto posrednik med kustosi in uporabniki muzeja, saj lahko na marsikatero njihovo vprašanje, ki se nanaša na zbirke oziroma muzejske predmete, odgovori z literaturo.

Ne le prostorsko, tudi kadrovsko je Knjižnica SEM med bolj privilegiranimi muzejskimi knjižnicami, saj sva v njej zaposlena dva strokovno usposobljena bibliotekarja. Razen klasičnega bibliotekarskega dela opravljava tudi druge naloge kot na primer urejanje revije Etnolog, postavljanje in urejanje spletne strani, sodelovanje pri razstavnih in drugih projektih ter podobno.

Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja je ena od treh slovenskih etnoloških knjižnic, zato sodelujemo in usklajujemo nakup literature tudi s »sestrskima« knjižnicama na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in knjižnico Inštituta za slovensko narodopisje pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V knjižnici opravljajo obvezno študijsko prakso študentje etnologije in bibliotekarstva, v smislu inkluzije pa se občasno usposabljajo tudi težje zaposljive osebe.