Železo-taninsko črnilo in zapuščina Josipa Jurčiča

Vlada Republike Slovenije je leto 2021 razglasila za leto Josipa Jurčiča. Poleg tiskanih Jurčičevih del v Narodni in univerzitetni knjižnici hranimo tudi njegovo zapuščino. Ta vsebuje dokumentacijo, rokopise njegovih del, korespondenco z več znanimi osebami ter nekaj uredniškega in drobnega gradiva. Tako se Jurčičevemu letu pridružujemo s projektom, katerega namen je zasnova in razvoj učnega pripomočka, ki bo s pomočjo uporabe sodobnih načinov prikaza in kontekstualizacije podatkov, informacij in gradiv učiteljem v pomoč pri pedagoškem delu, dijakom pa bodo ponudili sodoben vpogled v delo in življenje Josipa Jurčiča.

Sodelavci Oddelka za zaščito in restavriranje se ob tem srečujejo predvsem z izzivi ohranjanja tega pomembnega gradiva in pisateljeve zapuščine.

Dokumenti v zapuščini Josipa Jurčiča so zapisani večinoma z železo-taninskim črnilom, skozi zgodovino najbolj uporabljanim pisnim medijem v zahodni kulturi. V uporabi je bilo od prvega stoletja našega štetja pa vse do dvajsetega stoletja. Postopek izdelave je preprost, črnilo je obstojno, dobro se veže v pisno podlago in ga je posledično zelo težko izbrisati.

Njegove slabe lastnosti so se pokazale šele čez čas. Zaradi svoje sestave je namreč izredno korozivno in povzroča oksidativno razgradnjo celuloze. Še posebej je problematično v kombinaciji s slabim papirjem, na katerem so zapisani tudi dokumenti iz Jurčičeve zapuščine. Poškodbe se kažejo kot obarvanost papirja okrog zapisa, prehajanje zapisa na hrbtno stran dokumentov, v skrajnem primeru pa črke lahko celo »izpadejo« iz dokumentov.

Črnilo je mogoče stabilizirati s kemijskimi postopki, ki pa so dolgotrajni in žal ne pridejo v poštev za vse dokumente. Pogostokrat se izkaže, da je največ, kar lahko storimo, da dokumente hranimo v ustrezni zaščitni opremi, primernih klimatskih pogojih in zaščitene pred svetlobo.