Z vključevanjem inkluzije nad paradigmo, da so slepi ubogi
Ko slišimo besedo inkluzija, se na naših obrazih navadno izriše zbegan pogled, saj pravzaprav ne vemo, kaj to je. Inkluzija nadomešča pojem integracija, ki se je v slovenskem šolskem prostoru že prijel. Čas je, da ga usvojimo tudi v slovenskih knjižnicah in širše. Eden glavnih ciljev knjižnic je namreč ozaveščanje in omogočanje enakih možnosti za popolnoma vse uporabnike.
V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper so v okviru izvajanja enakih možnosti za vse lani izdali publikacijo, ki so jo ročno izdelali v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Koper, Zavodom za prestajanje kazni zapora Koper in učitelji osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio ter jo poimenovali Uganke za radovedne prstke. To je posebna izdaja tipanke, knjige, prilagojene slepim in slabovidnim otrokom. Da so tipanke izdelane v skladu z vsemi elementi, ki jih izdelava take knjige zahteva, sta poskrbeli Aksinja Kermauner s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem in inkluzivna pedagoginja Ina Sulič z Osnovne šole Pier Paolo Vergerio Il Vecchio. Tipanke so izdelane iz različnih materialov, od lesa do papirja, modelirne mase, bleščic, trakov … Pomembno je, da so materiali močnih in izstopajočih barv, saj jih slabovidni zaznavajo in vidijo izraziteje kot temne barve.
Tipanke pomenijo za slepe in slabovidne otroke prvi stik z literaturo, hkrati pa so odličen trening čutil, predvsem tipa, ki jim kasneje koristi pri branju brajice in tudi drugače. Tipanke niso zanimive samo za slepe in slabovidne otroke; zaradi privlačnih barv, razvoja tipa in obenem sprejemanja drugačnosti so primerne tudi za otroke v vrtčevskem obdobju. Prav sprejemanje posebnosti vsakega posameznika in prilagajanje vzgojno-izobraževalnega dela vsakemu posamezniku sta bistvo inkluzije.
Inkluzija in knjižnice
Pomembno je, da o inkluziji ozaveščamo knjižničarje v vzgoji in izobraževanju (šolske knjižničarje), saj so to strokovni delavci, ki skrbijo za šolsko knjižnično gradivo, izvajajo pedagoško delo za učence in dijake, spremljajo njihovo delo, jih motivirajo za branje in jim svetujejo ter jih uvajajo v uporabo knjižnice, spremljajo vzgojno-izobraževalne programe zavoda, svetujejo drugim strokovnim delavcem pri izbiri gradiva za pouk in jih seznanjajo z novostmi (Moravec, 2020). Poleg tega se z bibliopedagoškimi programi ukvarjamo v splošnih knjižnicah, zato je pomembno tudi, da se ostali knjižničarji, ne le šolski, znajo približati skupini uporabnikov s posebnimi potrebami, saj lahko le tako prispevamo k bralni pismenosti vseh prebivalcev.
Nenehno se moramo učiti prepoznavati družbene mehanizme izključevanja ljudi, družbe se namreč ne spreminjajo samo z vključevanjem izključenih ljudi, ampak se dogajajo tudi nove oblike njihovega izključevanja (Rutar, 2017). Knjižnice so središče znanja, kulture in družabnosti, v njih naj bi se vsakdo dobro počutil ne glede na svoje potrebe. So ustanove, ki lahko v lokalni skupnosti s kulturno-izobraževalnim programom vplivajo na prebivalce, zato morajo svoje zbirke obogatiti tudi s knjigami, prilagojenimi slepim in slabovidnim.
Vzgoja branja se začne že v zgodnjem otroštvu, zato so v koprski knjižnici za prvi korak k celovitejši izgradnji prilagojenih knjižničnih zbirk izbrali izdelavo tipanke. Prve tipanke, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni, so pravzaprav znane otroške pravljice, ki jih je tudi najlažje prirediti v tipno obliko. Težava tipanke je v tem, da se izdeluje ročno, zato so tovrstne izdaje redke, izvodi pa unikatni. V Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper so to težavo rešili s sodelovanjem s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Koper, Zavodom za prestajanje kazni zapora Koper in Osnovno šolo Pier Paolo Vergerio il Vecchio. S skupnimi močmi so poskrbeli, da je tipna knjiga Uganke za radovedne prstke izšla v 120 izvodih, kar je prva tako obsežna izdaja.
Kot je že bilo omenjeno, so tipanke tiste, ki otroku v obdobju, ko se sreča z brajico, pomagajo pri lažjem prepoznavanju črk, ki jih berejo. Poleg tega inkluzija v knjižnicah pozitivno vpliva na vse uporabnike, ne le tiste s posebnimi potrebami, saj uspešno razbija paradigmo, da so slepi ubogi.
Vseživljenjsko učenje in nove možnosti
Z izdelavo tipanke so v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper dokazali, da v polnosti izpolnjujejo poslanstvo razvijanja bralne pismenosti in ne nazadnje tudi vseživljenjsko izobraževanje, saj so v izdelavo tipne knjige poleg učiteljev Osnovne šole Pier Paolo Vergerio il Vecchio vključili tudi zaprte osebe Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper. Gre za vključevanje zaprtih oseb v delovno terapijo, v okviru katere se odvijajo različne aktivnosti, ki vzpodbujajo samostojnost, aktivno življenje, razvedrilo in vseživljenjsko učenje ter tako vplivajo na kakovost bivanja v ustanovi. Taki projekti so za pripornike izjemno pomembni, saj osmislijo njihov prosti čas, hkrati pa ustvarjanje nanje vpliva sproščujoče, saj lahko za trenutek odmislijo svoje težave in pozabijo na omejitve. Ob tem znova pridobivajo dostojanstvo in zmožnost vključitve v družbo. Izdelava tipanke Uganke za radovedne prstke je primer dobre prakse, ko lahko izdaja ene take knjige pusti izjemen pečat na različnih področjih.
Tipanko, ki je izšla v 120 izvodih, bodo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper v naslednjih dneh podarili vsem splošnim knjižnicam.
Viri in literatura
Moravec, Š. (2020). Inkluzija v splošnih knjižnicah [Magistrsko delo]. Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta.
Rutar, D. (2017). Inkluzija otrok s posebnimi potrebami: za družbeno pravičnost. CIRIUS.