Vprašljiva veljavnost razvrščanja del o književnikih in književnicah v Splošnem geslovniku COBISS.SI

“There are more things in heaven and earth, Horatio, Than are dreamt of in your philosophy.” – Shakespeare, Hamlet (1.5.167-8)

Izvleček

Splošni geslovnik COBISS.SI je aprila 2021 v slovenski knjižnični katalog uvedel za slovenske razmere nenavadno odločitev o predmetnem označevanju del o slovenskih literarnih ustvarjalcih iz Italije. To je predmetna oznaka »Slovensko pišoči italijanski književniki«. Nastala je po zgledu geslovnika francoske nacionalne knjižnice RAMEAU. Poleg geslovnika RAMEAU je bil pri nastajanju Splošnega geslovnika COBISS.SI poglavitni zgled tudi ameriški geslovnik Kongresne knjižnice (Library of Congress Subject Headings). V osnovi pa je bil Splošni geslovnik COBISS.SI prevod ameriškega geslovnika Sears. Poglobili smo se v obravnavo izbrane in sorodnih predmetnih oznak v treh omenjenih tujih geslovnikih. Ugotovili smo, da je neposredno prevajanje geslovnikov iz enega v drugi jezik tvegana in občutljiva naloga. Prevajanja ne morejo opraviti ne prevajalci ne bibliotekarji sami. Potrebno je sodelovanje vsaj treh strokovnih področij: prevajalstva, bibliotekarstva in matičnega strokovnega področja. V tokratnem primeru bi bilo nujno sodelovanje področja literarne teorije. V razpravi smo tudi predstavili nekaj rešitev, ki se kažejo ob upoštevanju treh vidikov in tudi zgledov v »bolj uveljavljenih« tujih geslovnikih. SGC je namenjen slovenskemu jezikovnemu prostoru. Za predmetne oznake bi torej moral upoštevati izraze, ki so v tem prostoru uveljavljeni, izhajajo iz slovenske jezikovne in kulturne tradicije ter jih ta prostor razume in sprejema.

Uvod 
Splošni geslovnik COBISS.SI je aprila 2021 v slovenski knjižnični katalog uvedel za slovenske razmere nenavadno odločitev o predmetnem označevanju del o slovenskih literarnih ustvarjalcih iz Italije. To je predmetna oznaka »Slovensko pišoči italijanski književniki«.

Navodilo za uporabo te predmetne oznake pravi, da predmetno oznako »Slovensko pišoči argentinski književniki uporabljamo za argentinske Slovence, ki ustvarjajo v slovenščini« (Priročnik SGC, Književnost, april 2021, str. 2). Iz tega vzorca med drugimi izhajata tudi predmetni oznaki »Slovensko pišoči avstrijski književniki« in »Slovensko pišoči italijanski književniki«.

Težko si je predstavljati, da bi denimo Boris Pahor sprejel razvrstitev med italijanske književnike, potem ko se je vse življenje boril za ohranitev in priznanje svojega maternega jezika v Trstu in zamejstvu, in to kljub težavam z oblastmi, ki so se zvrstile v stoletju njegovega življenja.

Podobno najbrž velja tudi za italijanske književnike, ki delujejo v Sloveniji. Za primer bi morda izbrali Isabello Flego, v Raši na Hrvaškem rojeno Koprčanko, ki prav tako kot Boris Pahor vse življenje neguje in razvija svoj materni jezik in kulturo na od nekdaj jezikovno in kulturno mešanem ozemlju Istre (Gregorič, 2. 12. 2020). Njena dela ali dela, ki bi govorila o njej in njeni literarni ustvarjalnosti, bi bila po pravilih SGC označena s predmetno oznako »Slovenska književnost v italijanščini«. Ta predmetna oznaka velja za »književnost, lahko tudi manjšinsko, izven matične države jezika, pri čemer jezik, v katerem nastaja ta književnost, v drugi državi nima statusa uradnega jezika oz. ga ima le na določenem ozemlju« (Priročnik SGC, Književnost, april 2021, str. 6-7, model 5b). Vendar daje opomba o rabi te predmetne oznake slutiti drugačen pomen: »Pod tem geslom najdemo zbirke slovenskih književnih del raznih zvrsti v italijanščini; pod tem geslom in geslom Literarne študije najdemo tudi literarnozgodovinske in/ali literarnoteoretične študije o slovenski književnosti v italijanščini (gl. podrobnejša navodila pod Literarne študije)« (SGC, Slovenska književnost v italijanščini, 10. 11. 2020). To predmetno oznako je mogoče razumeti kot oznako za prevode slovenskih del v italijanščino, npr. Loro tornano la sera: sette autori della giovane poesia slovena, antologijo šestih slovenskih pesnikov, rojenih po letu 1970 (Obit, 2011). S to nejasnostjo pa se zdaj ne bomo podrobneje ukvarjali.

Bi bil Srečko Kosovel, od leta 1920 do 1924 podložnik kraljevine Italije, tudi slovensko pišoči italijanski pesnik? Bi bil France Prešeren slovensko pišoči avstrijski pesnik? Kam bi ustvarjalci uvrstili sami sebe? Bi se Miodrag Bulatović, ki je večino odraslega življenja preživel v Sloveniji, kjer si je ustvaril družino, sicer pa je bil eden glasnikov srbskega nacionalizma, uvrstil med srbsko pišoče slovenske književnike? Bi se nekdo, ki živi in v slovenščini ustvarja v Bolgariji, res imel za slovensko pišočega bolgarskega pisatelja? Se imajo slovenski pisatelji iz Argentine za argentinske književnike? Jih v Argentini kot take tudi poznajo?

Literarna teorija opredeljuje književnost pri nas po jeziku, in ne po državi, v kateri ustvarjalec deluje ali živi. Tako so opredeljene tudi mnoge književne nagrade (Pavičić, 2017). Niti Silvija Borovnik (2017), ki je kritična zaradi nepriznavanja statusa slovenske književnosti delom v Slovenijo priseljenih ustvarjalcev, ne oporeka jezikovnemu ključu razvrščanja književnosti. Nasprotno: meni, da bi bile tudi ustvarjalke, kakršne so Lidija Dimkovska (Makedonka, ki ustvarja v Sloveniji), Brina Svit (Slovenka, ki ustvarja v Franciji) in Maja Haderlap (Slovenka, ki ustvarja v Avstriji), po pravici uvrščene med slovenske pisateljice, čeprav ustvarjajo (tudi) v drugih jezikih. Brino Svit oziroma Brino Švigelj Mérat, ki ustvarja v slovenščini in francoščini, poimenuje »slovensko-francoska pisateljica« (Borovnik, 2017, str. 61). Podobno rešitev ponuja tudi Pavičić (2018) med ključnimi besedami svojega prispevka: »tujejezična slovenska književnost«. Niti Pavičić ne oporeka razvrstitvi po jeziku in ne omenja razvrstitve po državljanstvu ali državi bivanja.

SGC in RAMEAU
Vhodna stran v portal SGC – Splošni geslovnik COBISS.SI navaja, da so se ustvarjalci geslovnika »v precejšnji meri zgledovali po geslovniku Kongresne knjižnice LCSH in geslovniku Francoske nacionalne knjižnice RAMEAU«. Ker so v SGC za večino predmetnih oznak vzpostavljene hiperpovezave z izvirno predmetno oznako v enem ali obeh tujih geslovnikih, si je mogoče pogledati tudi uporabo gesel te vrste v katalogih obeh knjižnic. Tako nas napotilo v zapisu za predmetno oznako »Francosko pišoči kanadski književniki« postavi na geslo »Écrivains canadiens de langue française« v geslovniku RAMEAU. Vidimo, da je z njim označenih štiriinštirideset zapisov (poizvedba izvedena 13. 6. 2021). Od 50 predmetnih oznak iz SGC, ki se začnejo s »slovensko pišoči …«, take hiperpovezave nima nobena. To so torej izvirne slovenske predmetne oznake. Najdemo pa sedem predmetnih oznak z iskalno zahtevo »italijansko pišoči«. Med njimi sta dve povezani z geslovnikom RAMEAU, in sicer »Italijansko pišoči švicarski pesniki« (RAMEAU: Poètes suisses de langue italienne) in »Italijansko pišoči švicarski književniki« (RAMEAU: Écrivains suisses de langue italienne), ker pač »švicarski« sam po sebi ničesar ne pove o jeziku, v katerem pesnik oziroma pesnica ustvarja. Po tem vzorcu skušamo poiskati »Écrivains slovènes de langue italienne«, a pridemo le do »Écrivains slovènes«. S to predmetno oznako je označenih pet del, med njimi tudi Bridges and walls Janje Žitnik Serafim (2012), ki jo navajata tako Borovnik (2017) kot tudi Pavičić (2018), saj piše o vprašanju, kdo je ali more biti slovenski književnik oziroma slovenska književnica. Pridemo pa tudi do predmetne oznake »Auteurs d’origine slovène«, ki označuje eno samo knjigo v katalogu francoske nacionalne knjižnice, to je Ethnic literature and culture in the U. S. A., Canada and Australia urednika Igorja Mavra iz leta 1996.

Pregled predmetnih oznak v francoskem geslovniku RAMEAU pokaže, da so oznake vrste »Écrivains canadiens de langue française« oblikovane za območja, ki so ali so bila del francoskega kolonialnega imperija. Isto pokaže tudi pregled predmetnih oznak za npr. angleške, španske in portugalske književnike. Medtem ko predmetne oznake za slovenske, poljske, litovske, norveške in druge književnike iz držav, ki zgodovinsko niso imele kolonij, takega vzorca ne kažejo. Zato uvajanje »kolonialnega« pristopa v slovenski geslovnik ni primerno.

SGC in LCSH
Geslovnik Kongresne knjižnice (Washington, D. C.) vsebuje za našo razpravo pomembne predmetne oznake za ustvarjalce in književnosti različnih jezikov oziroma držav. Raziskali smo dvajset let staro štiriindvajseto izdajo geslovnika iz leta 2001, ki nam je na razpolago, in jo preverjali z uporabo v katalogu Kongresne knjižnice.

Prvi je vzorec »African American authors« za dela o Američanih in Američankah afriškega porekla, ki živijo in delajo v Združenih državah Amerike in pišejo v angleščini (Library of Congress Authorities, 2019). Isti vzorec velja za ustvarjalce in ustvarjalke nekaterih večjih etničnih skupin, ki so se vključile v ameriško družbo, npr. Mexican American authors.

Drugi vzorec narodno pripadnost opredeljuje z določilom. Za slovenske ustvarjalce in ustvarjalke npr. velja le predmetno določilo k ameriški književnosti, in sicer American literature—Slovene American authors. V opombi o rabi je navedeno, naj se ta oznaka uporablja za književna dela v angleščini, ki so jih napisali pripadniki in pripadnice slovenske etnične skupine v ZDA. V slovenščini napisana dela takih ustvarjalcev in ustvarjalk pa bi imela oznako Slovenian American literature.

V katalogu Kongresne knjižnice sta le dva zapisa z že leta 2001 zastarelo obliko oznake American literature—Slovenian American authors. To sta Anthology of Slovenian American literature (Gobetz in Donchenko (ur.), 1977) ter Ethnic literature and culture in the U.S.A., Canada and Australia (Maver, 1996). Gobetz in Donchenko (1977, str. ix) izdelke slovenskih imigrantov v ZDA in njihovih potomcev v svoji antologiji poimenujeta »Slovenian American literature«, kar se ujema s štirideset let mlajšim izrazom »slovensko-francoska pisateljica«, ki ga je Silvija Borovnik (2017, str. 61) uporabila za Brino Svit.

Tretji je vzorec za ustvarjalce in ustvarjalke iz drugih držav (zunaj ZDA). Gre za predmetno značnico »Authors, …« ki ji sledijo ustrezna geografska oznaka in primerna določila. Ta vzorec zasledimo pri delu Borisa Pahorja Napoved nove plovbe: dnevniški zapiski 1986-1989 (1992). V zapisu sta dva predmetna niza:

• Authors, Slovenian—Italy—Trieste—Biography in
• Authors, Slovenian—20th century—Biography.

Ni omembe italijansko ali slovensko pišočih, temveč le slovenskih avtorjev iz Trsta v Italiji ter iz dvajsetega stoletja.

Opomba pod predmetno značnico »Luxembourgish literature« (tudi Library, 2001, str. 4101) prikazuje vzorec obravnave tujejezične literature v državi zunaj ZDA. Pod to oznako uvrščamo skupine v luksemburščini napisanih književnih del. Skupine del, napisanih v več jezikih, razvrstimo pod Luxembourg literature. Skupine del, napisanih v enem od jezikov, ki niso luksemburščina, uvrstimo pod natančnejšo oznako, npr. Luxembourg literature (German)[1]. Če bi se zgledovali po tem vzorcu, bi bila dela Borisa Pahorja uvrščena pod oznako Slovenska književnost (Italija), dela Isabelle Flego pa pod oznako Italijanska književnost (Slovenija).

Poučna je opomba o uporabi predmetne značnice Austrian literature (tudi Library, 2001, str. 443): sem uvrščamo dela o nemški književnosti sodobne države Avstrije in dela, ki obravnavajo celotno nemško književnost predhodnega avstro-ogrskega imperija. Dela, ki so omejena na nemško književnost dela imperija, ki je zdaj zunaj države Avstrije, uvrščamo pod nemško književnost z ustreznim geografskim določilom, npr. »German literature—Czech Republic—Bohemia«. Če po tem pravilu odgovorimo na vprašanje uvrstitve literarnoteoretičnih obravnav Kosovela in Prešerna, ugotovimo, da ne bi bile označene kot nemška oziroma italijanska, temveč kot slovenska književnost.

SGC in Sears
Sears List of Subject Headings, na kratko Sears, je ameriški geslovnik, iz katerega SGC izvira. Glede našega vprašanja ima naslednje navodilo: Gradivo o književnosti manjšin v neki državi, ki je napisana v jeziku večine, označimo z določili, ki izražajo skupino avtorjev, npr. American literature—African American authors. Gradivo o književnosti avtohtonih manjšinskih skupin, napisanih v njihovih izvirnih jezikih, pa označimo z imenom tega jezika, npr. Navajo literature (Bristow in Showman Farrar, 2014, str. xxix[2]). Na podlagi istega pravila tudi velja, da se gradivo o književnosti držav, v katerih pišejo v več jezikih, določa po državi, jezik pa se doda kot kvalifikator, npr. Canadian poetry (English) in Canadian poetry (French) (Bristow in Showman Farrar, 2014, str. xxix).

Primerov za osvetlitev našega vprašanja kljub poskusom nismo našli. Sears v ZDA uporabljajo manjše knjižnice, v katerih bi slovensko gradivo našli le naključno. Za gradivo o literarnih delih Borisa Pahorja in Isabelle Flego bi bilo mogoče uporabiti vzorec navajske književnosti, saj gre za avtohtono skupnost s svojim jezikom na ozemlju države z drugim prevladujočim jezikom. Označili bi jih torej kot slovensko književnost za Borisa Pahorja oziroma italijansko književnost za Isabello Flego. Drugi vzorec, torej vzorec za afro-ameriške avtorje, bi bilo mogoče uporabiti denimo za Lidijo Dimkovsko Makedonska književnost—Slovenske Makedonke, če bi pisala v makedonščini. Tretji vzorec pa se ponuja, če bi pisala v slovenščini: Slovenska književnost—Slovenske Makedonke. Seveda se zastavlja vprašanje, ali bi se s tako kategorizacijo strinjala.

Zaključek
SGC je namenjen slovenskemu jezikovnemu prostoru. Za predmetne oznake bi torej moral upoštevati izraze, ki so v tem prostoru uveljavljeni, izhajajo iz slovenske jezikovne in kulturne tradicije ter jih ta prostor razume in sprejema. Neposredno prevajanje geslovnikov iz enega v drugi jezik je tvegana in občutljiva naloga. Ne morejo ga opraviti ne prevajalci ne bibliotekarji sami. Potrebno je sodelovanje vsaj treh strokovnih področij: prevajalstva, bibliotekarstva in matičnega strokovnega področja. V tokratnem primeru bi bilo nujno sodelovanje področja literarne teorije. V razpravi smo tudi predstavili nekaj rešitev, ki se kažejo ob upoštevanju treh vidikov in tudi zgledov v »bolj uveljavljenih« tujih geslovnikih.

Od začetka projekta vzpostavljanja normativne kontrole predmetnih oznak v COBISS.SI s prevodom geslovnika Sears v slovenščino mineva že 21 let (Kardoš, 30. 11. 2000). Veliko dela in sredstev je bilo vloženega v ta prepotrebni iskalni pripomoček (Zalokar, 2004). Normativno kontrolo nujno potrebujemo za razumljivo in učinkovito iskanje v bibliografski bazi, v kateri sodeluje čez 900 knjižnic in vsebuje že nad štiri milijone zapisov. Škoda bi bilo, če bi ostal SGC neuporabljen in neuporaben, ker so predmetne oznake za slovensko okolje in jezik neprimerne. Po drugi strani pa čudi, da ostaja Splošni slovenski geslovnik Narodne in univerzitetne knjižnice v smislu normativne kontrole prezrt, čeprav ima bogato in večdesetletno tradicijo, uporabljajo pa ga mnoge slovenske knjižnice.

[1] V Luksemburgu so štirje uradni jeziki: prednostno luksemburščina ter francoščina, nemščina in angleščina.

[2] V novi izdaji Sears iz leta 2018 to pravilo ni spremenjeno (osebna komunikacija po elektronski pošti z referenčno službo v knjižnici School of Information and Library Science, University of North Carolina at Chapel Hill z dne 29. junija 2021).