Preskoči na glavno vsebino
Knjižničarske novice

Vloga pripovedovalske sobe kot dejavnika spodbujanja bralne kulture: primer Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper

  • Tina Škrokov Cotič, Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper
Logotip knjižnice KOper

Izvleček

Prispevek obravnava vlogo pripovedovalske sobe kot inovativnega knjižničnega prostora, namenjenega spodbujanju pripovedovanja zgodb, razvoja narativnih kompetenc ter krepitvi jezikovnih, kognitivnih in socialnih zmožnosti otrok. Izhaja iz teoretičnih izhodišč o pomenu pripovedovanja kot temeljne oblike komunikacije in pomembnega dejavnika zgodnje pismenosti, ki povezuje ustno in pisno kulturo ter prispeva k celostnemu razvoju posameznika.

V nadaljevanju predstavlja primer dobre prakse vzpostavitve pripovedovalske sobe v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper, kjer prostor s premišljeno didaktično opremo omogoča interaktivno, veččutno in ustvarjalno doživljanje zgodb. Poseben poudarek je namenjen sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem ter izvajanju dejavnosti v okviru projekta PUŠ (Skupaj za rastoče branje), ki spodbuja razvoj zgodnje bralne pismenosti in družinsko vključenost. Rezultati izvedenih dejavnosti kažejo, da pripovedovalska soba kot bibliopedagoški prostor pomembno prispeva k večji vključenosti otrok in odraslih, razvoju pripovedovalnih spretnosti ter krepitvi socialne interakcije. Prispevek umešča obravnavani primer v širši kontekst sodobnih knjižničnih praks in izpostavlja pomen načrtnega oblikovanja prostorov, ki podpirajo pripovedovanje kot ključen element učenja, ustvarjalnosti in kulturnega razvoja.

Ključne besede: pripovedovanje zgodb, pripovedovalska soba, knjižnice, zgodnja pismenost, narativne kompetence, bibliopedagogika, ustvarjalno učenje, otrokov razvoj

1 Uvod

Pripovedovalska soba je prostor, namenjen pripovedovanju zgodb (ustno), pravljic in mitov, interaktivnemu poslušanju ter delu s poslušalci vseh starosti. Pogosto je opremljena z vizualnimi ali zvočnimi elementi, ki obogatijo pripovedovanje in omogočajo veččutno doživetje. Pripovedovanje ima dolgo zgodovino v človeški kulturi, z ustno tradicijo se prenaša znanje in oblikuje skupnostna identiteta. V knjižnicah je pripovedovanje most med ustno in pisno kulturo ter krepi govorne, slušne in kognitivne sposobnosti poslušalcev. Knjižnice danes niso več zgolj prostori izposoje knjig, temveč kulturni, izobraževalni in družbeni centri. Njihova vloga vključuje povezovanje lokalne skupnosti, krepitev dostopa do znanja in omogočanje ustvarjalnega izražanja (IFLA/UNESCO, 2022).

Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper je osrednja splošna knjižnica Občine Koper in Občine Ankaran in ena izmed kulturnih ter izobraževalnih ustanov v primorski regiji. Knjižnica deluje kot sodobno informacijsko in kulturno središče, ki ponuja širok spekter knjižničnih storitev za vse starostne skupine, od predšolskih otrok do odraslih. Poleg tradicionalnega posojanja knjig in drugih medijev knjižnica razvija številne programe za spodbujanje bralne pismenosti, kulturne pismenosti in digitalnih kompetenc.

Knjižnica je organizirana v več oddelkov, v tem članku bomo več pozornosti namenili Oddelku za mlade bralce, kjer potekajo različne pedagoško usmerjene dejavnosti, delavnice in projekti za otroke ter njihove starše. V okviru trenutne ponudbe je pripovedovalska soba že vzpostavljena kot namenski prostor, ki omogoča izvajanje pripovedovalskih dejavnosti ter ustvarja okolje za doživljanje zgodb. V zadnjih letih se je knjižnica usmerila tudi v inovativno zasnovo prostorov, ki spodbujajo pripovedovanje zgodb, ustvarjalnost in interaktivno učenje, kar je del širše strategije knjižnice za krepitev bralne in narativne pismenosti.

Knjižnica Koper sodeluje tudi z lokalnimi in nacionalnimi izobraževalnimi in kulturnimi institucijami, kot so šole, vrtci in Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, ter se vključuje v projekte, kot je PUŠ (Skupaj za rastoče branje), aktivno prispeva k razvoju otrokovih jezikovnih, kognitivnih in socialnih kompetenc. Poleg tega knjižnica nudi tudi dostop do sodobnih informacijskih virov, digitalnih zbirk in kulturnih vsebin, s čimer deluje kot prostor za učenje, raziskovanje in družbeno povezovanje.

Knjižnični prostori, zasnovani za igro in učenje, ponujajo praktičen primer, kako lahko knjižnice te ugotovitve uresničijo. V okviru raziskave Play‑and‑Learn Spaces so prostori z elementi, kot so premično pohištvo in kotički za ustvarjalno pripovedovanje zgodb, pokazali povečano aktivno interakcijo med otroki in skrbniki ter bogatenje jezikovne komunikacije. Takšni interaktivni prostori omogočajo ne le branje, temveč tudi sodelovalno ustvarjanje in raziskovanje zgodb, kar krepi socialne in kognitivne veščine. Ob tem se postavlja vprašanje, kako bi podobne priložnosti lahko ustvarili tudi v lokalnem kontekstu in zakaj smo se odločili vzpostaviti pripovedovalsko sobo v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper (Hassinger‑Das idr., 2020).

2 Pregled literature

2.1 Pripovedovanje kot sredstvo razvoja narativnih kompetenc

Pripovedovanje je temeljna oblika človeške komunikacije in je eno od ključnih orodij za razvoj otrokovega jezika, mišljenja in socialnih veščin. S pripovedovanjem otrok ne le opisuje dogodke, ampak tudi vzpostavlja časovne in vzročne povezave, prepoznava motive in čustva junakov ter razume odnose med njimi. Tak proces omogoča otrokovo ustvarjalno izražanje, razvijanje domišljije ter razumevanje zaporedij in logike dogodkov, hkrati pa prispeva k socializaciji in kulturnemu prenosu znanja (Koron, 2014).

Pripovedovanje je pomembno za razvoj narativne kompetence,1 saj otrok s pripovedovanjem širi svoj besedilni svet in gradi lastne pripovedovalne sheme, ki jih uporablja pri ustvarjanju novih besedil in pri razumevanju besedil drugih. Pripovedovanje tako združuje jezikovno, kognitivno in emocionalno dimenzijo, hkrati pa omogoča otroku interakcijo z okoljem in spodbujanje bralne pismenosti že v zgodnjem otroštvu (Koron, 2014).

Podobno kot odrasli tudi otroci oblikujejo ter na različne načine posredujejo svoje zgodbe – z risbo, zapisom ali pripovedovanjem. Proces oblikovanja lastnih zgodb ima za otroka številne pozitivne učinke, saj spodbuja celostni razvoj na različnih področjih. Prispeva k razvoju govora in bogatenju besedišča, hkrati pa krepi domišljijo in ustvarjalnost, ki sta ključni za fleksibilno mišljenje in reševanje problemov. Poleg tega pripovedovanje in strukturiranje zgodb pomembno vplivata na razvoj sporazumevalnih spretnosti, saj se otrok uči smiselnega izražanja, upoštevanja poslušalca ter rabe ustreznih jezikovnih oblik. Oblikovanje zgodb spodbuja tudi organizacijo mišljenja, saj otrok razvija sposobnost zaporednega urejanja dogodkov, razumevanja vzročno-posledičnih povezav ter oblikovanja smiselne celote. Hkrati takšne dejavnosti podpirajo učenje novih vsebin in poglabljanje znanja, saj otrok skozi s pripovedovanjem aktivno predeluje izkušnje in informacije ter jih povezuje v lastne pomenske strukture (Marjanovič idr., 2022).

2.2 Pripovedovanje kot dejavnost za razvoj jezikovnih, kognitivnih in socialnih zmožnosti pri otroku

Doktorica znanosti Barbara Baloh. profesorica na Pedagoški fakulteti Koper v članku, Aplikativni vidik otrokovega pripovedovanja v predšolskem obdobju, obravnava otroško pripovedovanje, ki je ključna dejavnost za razvoj jezikovnih, kognitivnih in psiholoških sposobnosti. S pripovedovanjem otrok posreduje lastne ali posredovane izkušnje, oblikuje lastne pripovedovalne sheme in razvija sposobnost ustvarjanja koherentnih besedil. Raziskave kažejo, da so za zgodnji razvoj pismenosti ključni otrokov besednjak, pragmatične zmožnosti pripovedovanja in metajezikovne spretnosti (Baloh, 2015).

Pripovedovanje je hkrati govorna dejavnost in kulturno pogojena praksa, ki združuje strukturo zgodbe – začetno situacijo, zaplet, razplet in končno rešitev – z diskurzivno realizacijo besedila, ki vključuje ustvarjalnost pripovedovalca in upoštevanje poslušalca. Otroške pripovedi se razlikujejo glede na besedilnovrstne2 strukture, med katerimi so dramatična pripoved, anekdota, eksempel in poročilo, otroci pa pogosto združujejo več shem v eni pripovedi. Pripovedovalne sheme omogočajo asimilacijo izkušenj in znanja, selektivno posredovanje pomena in učinkovito organizacijo informacij v dolgotrajnem spominu. Te sheme so družbeno in kulturno pogojene, pri čemer se razvijajo v skladu s starostjo in predhodnimi izkušnjami otrok. Pripovedovanje je tako ključni proces za spodbujanje otrokove pismenosti, kognitivnega razvoja in ustvarjalnega mišljenja (Baloh, 2015).

Razvoj pripovedovanja zgodb pri otroku poteka postopno in je povezan z njegovim jezikovnim, kognitivnim ter socialnim razvojem. V zgodnjih fazah otrok pripoveduje predvsem preproste zgodbe, ki temeljijo na posameznih dogodkih iz njegovega vsakdanjega življenja. Takšne pripovedi so navadno kratke in manj strukturirane. Z razvojem pa postajajo otrokove pripovedi vse bolj konvencionalne, koherentne in kohezivne. Otroci v zgodnjem in srednjem otroštvu že upoštevajo osnovno zgradbo pripovedi (začetek, vrhunec, konec) ter v pripovedovanje vključujejo časovne in vzročne povezave med dogodki. Poleg tega opisujejo tudi motive in čustva junakov ter odnose med njimi, kar prispeva k večji vsebinski povezanosti pripovedi. S pripovedovanjem posreduje otrok lastne ali posredno pridobljene izkušnje ter tako širi svoj besedilni svet in razvija lastno pripovedovalno shemo. Z jezikovnimi sredstvi oblikuje smiselno in razumljivo besedilo ter uresničuje svoj komunikacijski namen (Baloh, 2015).

Za uspešno pripovedovanje zgodbe je pomembno, da otrok oblikuje lastne predstave o dogodkih, sklepa o njihovih povezavah ter različne prvine smiselno poveže v celoto, ki jo lahko razumljivo posreduje drugim. Način, kako bo otrok določeno pripoved oblikoval, je zelo odvisen od njegove razvite jezikovne zmožnosti in izkušenj s pripovedovanjem. Poleg tega na pripoved vplivajo tudi otrokove splošne pripovedovalne sposobnosti, trenutna motivacija za pripovedovanje ter kontekst, v katerem pripoved nastaja. Zlasti motivacija in kontekst sta pri otroku pogosto spremenljiva dejavnika, zato lahko pomembno vplivata na potek in kakovost realizacije pripovedi (Baloh, 2015).

2.3 Koristi pripovedovanja v knjižnicah

Pripovedovanje zgodb v knjižnicah ima pomembno vlogo pri spodbujanju otrokovega jezikovnega, kognitivnega in socialnega razvoja. S poslušanjem zgodb si otroci širijo besedni zaklad, razvijajo razumevanje besedil ter spoznavajo osnovne značilnosti pripovedne strukture. Ob tem se krepijo tudi njihova domišljija, ustvarjalnost in sposobnost kritičnega razmišljanja. Knjižnice kot spodbudno okolje omogočajo otrokom stik s kakovostno literaturo ter jih postopoma uvajajo v svet knjig in branja. Skupno poslušanje in doživljanje zgodb spodbujata socialno interakcijo, saj si otroci ob pripovedovanju izmenjujejo mnenja, postavljajo vprašanja ter povezujejo zgodbe z lastnimi izkušnjami. Na ta način razvijajo sporazumevalne zmožnosti ter razumevanje različnih čustev in odnosov (Agosto, 2016).

Raziskave kažejo, da skupno poslušanje in pripovedovanje zgodb pomembno prispevata k razvoju zgodnje bralne pismenosti, besedišča ter razumevanju besedil, kar predstavlja pomembno osnovo za kasnejši bralni uspeh (Agosto, 2016).

V raziskavi o pomenu pripovedovanja Agosto (2016) poudarja pozitivne učinke rednega vključevanja zgodb na razvoj zgodnje pismenosti, samozavesti in socialnih kompetenc. Praktiki s tega področja ugotavljajo, da ustno izročilo med pripovedovalcem in poslušalcem vzpostavlja globoko čustveno interakcijo. Živa interpretacija otroke pritegne močneje kot glasno branje, kar pomembno prispeva k večji poglobljenosti in hitrejšemu usvajanju opismenjevalnih veščin. Vendar je bilo doslej opravljenih razmeroma malo raziskav, ki bi te pogosto predpostavljene prednosti empirično preverjale (Agosto, 2016).

Raziskovalec Brian Sturm v svojih študijah pismenosti sicer ni neposredno preučeval pripovedovanja zgodb, vendar je poudaril, da globoka vključenost poslušalcev v vsebino ključno prispeva k razvoju bralnih in jezikovnih zmožnosti. Poglobljena pozornost in čustvena povezanost namreč omogočata intenzivnejše doživljanje besedila, kar se neposredno izraža v napredku na različnih področjih pismenosti. (Agosto, 2016).

Uporabnost pripovedovanja v zgodnjem izobraževanju je v svojem štiritedenskem programu s predšolskimi otroki preučevala tudi Louise Phillips. Njene ugotovitve potrjujejo, da pripovedni pristopi krepijo družbeno povezanost med otroki in vzgojitelji. Hkrati takšne dejavnosti dokazano izboljšujejo spominske sposobnosti, spodbujajo ustvarjalno mišljenje ter so pomemben steber pri razvoju zgodnje pismenosti. (Agosto, 2016).

Med raziskovalci, ki so preučevali učinek ustnega pripovedovanja zgodb na učno motivacijo in razvoj pismenosti, je tudi Johanna Kuyvenhoven, pedagoginja in raziskovalka področja izobraževanja ter članica Storytellers of Canada. Njeno delo se osredotoča na pedagoški potencial pripovedovanja zgodb ter njegov vpliv na sodelovanje učencev, domišljijsko vključenost in razvoj jezikovnih ter bralnih zmožnosti. V eni izmed svojih študij je raziskovala pojav t. i. »pripovedovalskega transa« pri učencih četrtega in petega razreda ter ugotovila, da otroci med poslušanjem zgodb ustvarjajo žive miselne podobe dogajanja in se pogosto zamišljajo kot aktivni udeleženci zgodbe. Takšna poglobljena vključenost pomeni, da otroci presegajo zgolj fizični prostor učilnice in prisotnost pripovedovalca ter se aktivno vključijo v domišljijski svet zgodbe. Njena raziskava je pokazala, da je ta raven interakcije s pripovedjo povezana z izboljšanjem jezikovnih sposobnosti in razvoja pismenosti (Agosto, 2016).

2.4 Praksa v drugih knjižnicah

V mnogih evropskih in svetovnih knjižnicah se pripovedovalske sobe že uporabljajo kot del vsakodnevne knjižnične dejavnosti.

  • Švedska študija Telling Tales (Hedemark, 2017) analizira interakcije otrok med pripovedovanjem in uporabo rekvizitov ter poudarja pomen avtentike3 in prostorske opremljenosti.
  • Sistematični pregled literature (Frandsen idr., 2021) poudarja pomen naracije za krepitev identitete knjižnic in angažiranosti uporabnikov.

Knjižnice vse pogosteje iščejo načine, kako predstaviti svoj prispevek in pripovedovati zgodbe o svojem delu, pri čemer uporabljajo različne pristope, od vizualizacije podatkov do sodelovanja z zagovorniki in medijskimi strokovnjaki (Frandsen idr., 2021). Etnografske raziskave pripovedovanja zgodb v splošnih knjižnicah, na Švedskem kažejo, da interakcije med knjižničarji in otroki ter z različnimi pripomočki, kot so ilustracije in materiali, močno vplivajo na potek pripovedovanja. Knjižničarji pogosto uporabljajo retorična vprašanja, medtem ko refleksivna vprašanja ostajajo redka. Čeprav ure pripovedovanja temeljijo na ustni in pisni zgodbi, otroci največ zanimanja kažejo za vizualne in materialne elemente (Hedemark, 2017).

Poudarjeno je tudi, da knjižnice, ki uporabljajo narativne pristope (zgodbe kot del programov, razstav, interpretacij), dosegajo višjo stopnjo obiskovanja, večjo raznolikost dogodkov in poglobljeno izkušnjo obiskovalcev (Hedemark, 2017).

V tabeli 1 so predstavljeni izbrani primeri knjižnic in specializiranih prostorov po svetu, namenjenih pripovedovanju zgodb in spodbujanju bralne pismenosti. Prikazani primeri vključujejo tako fizične prostore kot tudi programe in prakse, ki omogočajo aktivno sodelovanje otrok in mladostnikov v narativnih dejavnostih, ustvarjanje lastnih zgodb ter interaktivno doživljanje literarnih vsebin. Takšni prostori, pogosto zasnovani kot posebne pripovedovalske sobe ali kotički, krepijo jezikovne, socialne in kognitivne zmožnosti udeležencev ter omogočajo razvoj kritičnega mišljenja in domišljije. Pregled mednarodnih praks je primerjalna osnova za razumevanje sodobnih trendov v knjižnični pedagogiki in pri načrtovanju prostorov, ki aktivno podpirajo pripovedno kulturo.

Primer knjižničnega prostora / prakse Opis
Chicago Public Library’s Thomas Hughes Children’s Library (Združene države Amerike) Prostor je sodobno zasnovan otroški oddelek, ki združuje branje, igro in ustvarjalno učenje v odprtem, interaktivnem prostoru. Namesto klasičnih tihih čitalnic ponuja tematske cone, kotičke za pripovedovanje zgodb in prostore za skupinske dejavnosti, ki spodbujajo aktivno vključevanje otrok.
Stephen Perse Foundation – Storytelling Space (Velika Britanija) Šolska knjižnica je zasnovala namenski »storytelling space«, poseben prostor, ki spodbuja raziskovanje fikcije in družbeno interakcijo okoli pripovedi tako v individualnih kot skupinskih aktivnostih.
Yuyarina Pacha Community Library (Ekvador) Knjižnica združuje prostore za zvočne arhive in snemanje zgodb, kar podpira ohranjanje ustne dediščine in lokalnih pripovednih praks.
The Story Museum (Oxford, Velika Britanija) Čeprav ni tradicionalna knjižnica, ta muzej zgodb zajema pripovedovanje z več tematskimi prostori (npr. Whispering Wood), ki spodbujajo doživljanje pripovedi skozi interakcijo in program.
Storytelling room v Stockholm Public Library (Stocholm, Švedska) V Stockholmski mestni knjižnici obstaja posebna pripovedovalska soba, ki je zasnovana kot krožna soba s sedišči in je del otroškega oddelka. Tukaj se organizirajo dogodki, pripovedovalne ure in prireditve, na katerih lahko otroci poslušajo zgodbe ali sodelujejo v pripovedovanju. Stena sobe je okrašena z umetniškimi elementi: v tej sobi je velika poslikava (fresco) avtorja Nilsa Dardela, ki prikazuje motiv »The Sandman« z mitološkimi in domišljijskimi liki — ta umetnina vizualno bogati pripovedno vzdušje prostora in otrokom nudi estetski navdih.
Children’s library (Otroška knjižnica v Kulturhuset, Stockholm) V velikem kulturnem centru Kulturhuset je otroški knjižnični prostor, ki je oblikovan kot udoben in ustvarjalen kotiček za otroke, poln knjig in kotičkov za skupno ali samostojno branje. Čeprav ni »pripovedovalska soba« v strogi definiciji, je to prostor, ki spodbuja pripovedovanje in ustvarjanje zgodb ter je pogosto prizorišče pravljičnih ur in dogodkov za otroke.
Helsinki City Library: Oodi Library (Helsinki, Finska)

 

Pripovedovalska soba v finski knjižnici je prostor za pripovedovanje zgodb, branje in druženje, zasnovan tako, da ustvarja toplino, mir in spodbuja domišljijo. Običajno je opremljena z lesom, mehkimi preprogami in blazinami ter ima nežno osvetlitev, ki ustvarja prijetno vzdušje. V ospredju je prostor za pripovedovalca, ki zgodbe pogosto popestri z rekviziti. Soba je namenjena tako otrokom kot odraslim, v njej pa potekajo pripovedovanje pravljic, delavnice, bralni krožki in kulturni dogodki. Spodbuja branje, ustvarjalnost ter prispeva k razvoju kulture in jezika.

Tabela 1: Mednarodni primeri knjižničnih prostorov za pripovedovanje zgodb

2.5 Pripovedovalska praksa in inovativni prostori v Sloveniji

Pripovedovanje zgodb ima v Sloveniji dolgo tradicijo, ki izhaja iz bogate ljudske in literarne dediščine. V sodobnem kulturnem prostoru se pripovedovalska praksa pojavlja predvsem v obliki festivalov, kulturnih dogodkov in izobraževalnih programov. V zadnjih desetletjih se je razvila razmeroma živahna pripovedovalska scena, ki združuje poklicne pripovedovalce, umetnike, pedagoge in kulturne ustanove.

Eden najpomembnejših dogodkov na tem področju je Pripovedovalski festival, ki poteka v organizaciji Cankarjevega doma v Ljubljani. Festival je pomembna platforma za razvoj sodobnega pripovedovanja zgodb, saj vključuje pripovedovalske večere za odrasle in otroke, delavnice ter gostovanja domačih in tujih pripovedovalcev. S tem pomembno prispeva k prepoznavnosti in razvoju pripovedovalske umetnosti v Sloveniji (Cankarjev dom, b. d.).

Pomembno vlogo pri razvoju pripovedovalske kulture ima tudi Vodnikova domačija Šiška, na kateri potekajo različni literarni in pripovedovalski programi, vključno z delavnicami, pravljičnimi večeri in projekti za otroke. Takšni programi spodbujajo ustvarjalno pripovedovanje ter prenašanje ustnega izročila v sodobni kulturni kontekst (Vodnikova domačija, b. d.).

Kot dopolnitev teh tradicij so v okviru projekta Ustvarjalno pripovedovanje in umetniško izražanje študenti in zaposleni s Pedagoške fakultete Koper razvili pripovedovalsko klop, ki združuje učne, ustvarjalne in družabne funkcije. Oblikovana je kot odprta knjiga na knjižni polici in opremljena z didaktičnimi pripomočki, glasbili, lutkami, slikanicami ter prostorom za shranjevanje. Takšna zasnova omogoča interaktivno pripovedovanje ter spodbuja jezikovni, socialni in ustvarjalni razvoj otrok (Pripovedovalska klop se je iz Kopra preselila v Zadlog, b. d.).

Projekt je potekal pod mentorstvom izr. prof. dr. Barbare Baloh, ob sodelovanju dr. Ede Birse, viš. pred. Samante Kobal (dramaturginja ter gledališka pedagoginja), doc. dr. Tine Cotič, izr. prof. dr. Barbare Kopačin in Renate Padovan, pri čemer so aktivno sodelovali tudi študenti 1. letnika magistrskega programa Zgodnje učenje. Za prenos, postavitev in vzdrževanje klopi v Zalogu je odgovoren Lovrenc Habe (diplomant magistrskega študija, program Razredni pouk, UP Pedagoška fakulteta Koper). Pripovedovalska klop je primer dobre prakse, pri katerem se pedagoški pristopi prepletajo s knjižnično dejavnostjo, hkrati pa spodbuja medgeneracijsko sodelovanje, bralno pismenost in ustvarjalno izražanje otrok v lokalni skupnosti (Pripovedovalska klop se je iz Kopra preselila v Zadlog, b. d.).

Čeprav je pripovedovanje zgodb pomemben del knjižnične dejavnosti, zlasti v okviru programov za otroke in mladino, v slovenskih knjižnicah praviloma ne obstajajo posebej zasnovani prostori za pripovedovanje zgodb in temu stalno namenjeni prostori. Pripovedovalske dejavnosti se večinoma izvajajo v večnamenskih prostorih, kot so pravljične sobe, čitalnice ali prireditveni prostori, ki niso primarno namenjeni izključno pripovedovanju. V primerjavi z nekaterimi tujimi praksami, ko knjižnice vzpostavljajo posebej oblikovane pripovedovalske prostore, slovenski knjižnični prostor takšne prostorske specializacije za zdaj še ne izkazuje.

Prav zaradi tega smo se v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper odločili za vzpostavitev pripovedovalske sobe. Pri tem izhajamo iz zavedanja o pomembni vlogi pripovedovanja zgodb v zgodnjem otroštvu, saj pripovedovanje pomembno prispeva k razvoju jezika, domišljije, poslušanju in zgodnji bralni pismenosti.

3 Pripovedovalska soba v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja Koper in sodelovanje s Pedagoško fakulteto Koper Univerze na Primorskem

Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper je novembra 2025 na Oddelku za mlade bralce vzpostavila pripovedovalsko sobo, opremljeno z raznovrstnim pripovedovalskim materialom, vključno s svetlobno tablo, penastimi kockami, pisanimi blazinami, legokockami, otroškimi kostumi, glasbili, kamišibaj gledališčem, pravljičnimi kockami ter pripovedovalskimi vrečami. Prostor omogoča interaktivno in ustvarjalno doživljanje zgodb ter spodbuja raziskovanje narativnih struktur, razvoj jezikovnih sposobnosti ter rast ustvarjalnosti in domišljije pri otrocih.

Didaktični materiali imajo ključno vlogo pri spodbujanju pripovedovanja pri otrocih, saj omogočajo neposredno, konkretno izkušnjo in aktivno rabo jezika skozi igro. Med najpogosteje uporabljenimi so pripovedovalne kocke, ki z različnimi simboli in podobami spodbujajo domišljijo ter tvorjenje zgodb. Pravljične vrečke z izbranimi predmeti ali figuricami dodatno podpirajo ustvarjalnost in omogočajo povezovanje pripovedovanja z otrokovo lastno izkušnjo. Pomemben didaktični material predstavljajo tudi lutke in mali oder, ki otrokom omogočajo vživljanje v različne vloge ter spodbujajo razvoj dialoga in socialnih veščin. Poleg tega različne didaktične igre za razvoj jezika, kot so besedne igre, kartice ali sestavljanke, ter uporaba vsakdanjih predmetov in naravnih materialov omogočajo širjenje besedišča in razvoj smiselnega, koherentnega pripovedovanja. Takšni materiali so učinkoviti, ker temeljijo na aktivni udeležbi otroka in učenju skozi igro, kar pomembno prispeva k razvoju govora, domišljije, socialnih veščin ter zgodnje pismenosti (Jamar, 2024). Uporaba glasbil lahko pomembno obogati in spodbuja pripovedovanje pri otrocih, saj povezuje govor, gibanje, čustva in zvok v celovito izkušnjo izražanja. Glasbila otrokom omogočajo, da zgodbo ne le povedo, temveč jo tudi zvočno uprizorijo, kar krepi njihovo razumevanje vsebine in spodbuja ustvarjalnost. Z različnimi zvoki (npr. boben za napetost, zvončki za veselje, ropotulje za gibanje) lahko otroci ponazarjajo dogajanje v zgodbi, s čimer razvijajo sposobnost simbolnega mišljenja in bogatijo besedišče (Denac, 2011).

Pripovedovalska soba se uporablja v okviru bibliopedagoških aktivnosti, kar pomeni, da njen namen presega zgolj prostorsko funkcijo. Soba povezuje knjižnično dejavnost s pedagoškimi pristopi k učenju, spodbuja bralno pismenost ter prispeva k socialnemu in čustvenemu razvoju otrok, hkrati pa ustvarja okolje, v katerem lahko otroci aktivno sodelujejo, eksperimentirajo z zgodbami in razvijajo ustvarjalne kompetence.

Pomembno strokovno noto je sobi dodala tudi Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, pri čemer je prof. dr. Barbara Baloh sodelovala pri vzpostavitvi prostora z vidika pedagoških pristopov, kar je prispevalo k celoviti zasnovi aktivnosti in uporabi pripovedovalskega materiala.

Od januarja 2026 do aprila 2026 smo v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Koper izvedli vrsto delavnic za različne starostne skupine otrok (od 0 do 11 let), njihove starše in stare starše v okviru projekta PUŠ (Skupaj za rastoče branje). V knjižnici smo izvedli 18 delavnic za različne starostne skupine otrok, ki jih je obiskalo 240 udeležencev. Pripovedovalska soba se je tako uveljavila kot primer dobre prakse, kjer se knjižnična dejavnost uspešno prepleta s pedagoškimi pristopi. Projekt PUŠ je nacionalna iniciativa, namenjena spodbujanju zgodnje bralne pismenosti in razvoja pripovedovalnih kompetenc pri otrocih. Osrednji cilj projekta je podpirati družine in izobraževalne institucije pri ustvarjanju spodbudnega bralnega okolja, v katerem otroci ne le poslušajo in berejo zgodbe, ampak se tudi aktivno vključujejo v pripovedovanje, interpretacijo in ustvarjanje lastnih narativov. V projektu se povezujejo knjižnice, šole, vrtci in pedagoške institucije, kar omogoča celosten pristop k spodbujanju bralne pismenosti in družinskega sodelovanja.

Sodelovanje v okviru projekta PUŠ – Skupaj za rastoče branje pod mentorstvom izr. prof. dr. Barbare Baloh, asistentke Mije Umer in delovne mentorice Tine Škrokov Cotič, je knjižnici prineslo dodatna strokovna znanja s področja edukacijskih ved. Posebno pomembna so bila nova spoznanja o načrtovanju pedagoško učinkovitih pripovedovalskih aktivnosti, uporabi prostora kot aktivnega orodja za učenje ter razvoju otrokovih jezikovnih in socialnih kompetenc.

Pripovedovalska soba se je tako uveljavila kot primer dobre prakse, kjer se knjižnična dejavnost uspešno prepleta s pedagoškim pristopom in projektom PUŠ. Prostor omogoča celostno izkušnjo učenja, ki spodbuja razvoj domišljije, jezikovne ustvarjalnosti in socialne interakcije, hkrati pa krepi družinsko sodelovanje pri branju in pripovedovanju zgodb. S tem pripomore k trajnim pozitivnim učinkom na otrokov razvoj ter ustvarja model, ki ga je mogoče prenesti tudi v druge knjižnične in pedagoške prakse.

Slika prikazuje skupino otrok v prilagojenem večnamenskem prostoru z ravno in neovirano talno površino.

Slika 7: Medpredmetno povezovanje gibanja in jezika v okviru projekta PUŠ (Skupaj za rastoče branje). Študentki Pedagoške fakultete skozi gibalno izražanje in poezijo spodbujata otrokovo celostno doživljanje ter samostojno pripovedovanje zgodb. (Foto: Tina Škrokov Cotič)

4 Zaključek

Vzpostavitev prve pripovedovalske sobe v občini Koper, umeščene v prostore Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, je pomemben korak k razvoju inovativnih oblik kulturnega in izobraževalnega udejstvovanja. Knjižnica s tem projektom nadgrajuje svojo vlogo skupnostnega središča in ustvarja prostor, ki spodbuja bralno pismenost, domišljijo in ustvarjalnost otrok ter mladostnikov.

Pri pripravi pripovedovalske sobe smo tesno sodelovali s Pedagoško fakulteto Univerze na Primorskem, natančneje z izr. prof. dr. Barbaro Baloh, ki nam je zagotavljala dragoceno strokovno podporo pri zasnovi pripovedovalske sobe. Sodelovanje s fakulteto je bistveno prispevalo k vsebinski kakovosti in pedagoški utemeljenosti prostora.

Pripovedovalska soba omogoča povezovanje lokalnih ustvarjalcev – pripovedovalcev, igralcev in učiteljev – ter prispeva k medgeneracijskemu in medkulturnemu dialogu. Kot pilotni projekt soba ponuja priložnost za sodelovanje s šolami, kulturnimi ustanovami in drugimi akterji v lokalni skupnosti.

V sodelovanju z Oddelkom za mlade bralce Knjižnice Koper se lahko razvije strukturiran program, ki bo omogočal testiranje zanimanja javnosti, zbiranje povratnih informacij ter postopno nadgrajevanje vsebin. Tako lahko pripovedovalska soba postane dolgoročen in trajnosten del ponudbe knjižnice ter zgled dobre prakse tudi za druge knjižnične in kulturne ustanove v Sloveniji.

Takšno okolje spodbuja otroke k aktivnemu sodelovanju v pripovedovanju, omogoča razvoj domišljije ter krepi sposobnost poslušanja, izražanja in sodelovanja v skupini. Hkrati soba omogoča staršem in skrbnikom, da se vključijo v pripovedovanje, kar krepi družinsko sodelovanje in spodbuja trajne bralne navade. Pripovedovalska soba tako ni le prostor za poslušanje zgodb, temveč celovito pedagoško orodje, ki povezuje knjižnično dejavnost z ustvarjalnim in interaktivnim učenjem, kar jo uveljavlja kot primer dobre prakse v lokalni knjižnični skupnosti.

Literatura in viri

About the Stockholm Public Library by Gunnar Asplund. (b. d.). https://biblioteket.stockholm.se/about-the-stockholm-public-library-by-gunnar-asplund

Agosto, D. E. (2016). Why Storytelling Matters: Unveiling the Literacy Benefits of Storytelling. California Library Association Journal. https://www.researchgate.net/publication/304456144_Why_Storytelling_Matters_Unveiling_the_Literacy_Benefits_of_Storytelling

ArchDaily. (b. d.). Time, Space to Read, Gather and Care: 7 Community Libraries in Remote and Peripheral Settings. https://www.archdaily.com/1035559/time-space-to-read-gather-and-care-7-community-libraries-in-remote-and-peripheral-settings

Baloh, B. (2015). Aplikativni vidik otrokovega pripovedovanja v predšolskem obdobju. Revija za elementarno izobraževanje, 8(4), str. 5–27. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?lang=eng&id=68387

Cankarjev dom. (b. d.). Pripovedovalski festival. https://www.cd-cc.si

Children’s library at Kulturhuset. (b. d.). https://www.visitstockholm.com/o/childrens-library-at-kulturhuset/

Denac, O. (2011). Z igro v čarobni svet glasbe: didaktični priročnik za glasbo v vrtcu in prvem razredu osnovne šole. Mladinska knjiga.

Frandsen, T. F., Sørensen, K. M. in Lykke, A. (2021). Library stories: a systematic review of narrative aspects within and around libraries. Journal of Documentation, 77(5), str. 128–141. https://www.researchgate.net/publication/350287649_Library_stories_a_systematic_review_of_narrative_aspects_within_and_around_libraries

Hassinger-Das, B., Zosh, J. M., Hansen, N., Talarowski, M., Zmich, K., Golinkoff, R. M. in Hirsh-Pasek, K. (2020). Play-and-Learn Spaces: Leveraging Library Spaces to Promote Caregiver and Child Interaction. Library and Information Science Research, 42(1), 101002. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0740818819302282

Hedemark, Å. (2017). Telling Tales. An Observational Study of Storytelling for Children in Swedish Public Libraries. New Review of Children’s Literature and Librarianship, 23(2), str. 106–125. https://www.researchgate.net/publication/320222063_Telling_Tales_An_Observational_Study_of_Storytelling_for_Children_in_Swedish_Public_Libraries

Helsinki City Library: Oodi Library – What is Oodi. (b. d.). https://oodihelsinki.fi/en/what-is-oodi/

IFLA/UNESCO Manifest o splošnih knjižnicah 2022. (2023). Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. https://anyflip.com/hqule/uytc/

Jamar, N. (2024). Pozitivni vplivi pripovedovanja na otroke in mladostnike. Glasba v šoli in vrtcu, 27(2), str. 35–42.

Koron, A. (2014). Sodobne teorije pripovedi. Založba ZRC, ZRC SAZU.

Marjanovič Umek, L., Hacin Beyazoglu, K. in Fekonja, U. (2022). Skupno branje odraslih in otrok: otrokov vstop v svet domišljije, čustev, besed in zgodb. Založba Univerze v Ljubljani.

Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper. (b. d.). O knjižnici. https://www.kp.sik.si/o-knjiznici

Pripovedovalska klop se je iz Kopra preselila v Zadlog. (b. d.). https://pef.upr.si/sl/novice/2024072312391400/pripovedovalska-klop-se-je-iz-kopra-preselila-v-zadlog

Pripovedovalski festival. (b. d.). Uradna stran festivala. https://www.pripovedovalskifestival.si

The Story Museum. (b. d.). https://en.wikipedia.org/wiki/The_Story_Museum

Vodnikova domačija Šiška. (b. d.). Programi in dogodki. https://www.vodnikovadomacija.si

  1. Narativne kompetence (ali pripovedovalne sposobnosti) so zmožnosti posameznika, da oblikuje, razume in posreduje smiselne ter povezane zgodbe. Ne gre le za golo poznavanje besed, temveč za sposobnost organiziranja misli in dogodkov v logično časovno ter vzročno zaporedje (Koron, 2014). [↩]
  2. Besedilnovrstne strukture (pogosto imenovane tudi pripovedovalni žanri ali podzvrsti) se nanašajo na specifične notranje zgradbe, pravila in miselne sheme, ki določajo posamezno vrsto pripovednega besedila (Baloh, 2015). [↩]
  3. Beseda avtentika (ali avtentičnost) se nanaša na pristnost, resničnost in prepričljivost celotne pripovedovalske izkušnje (Hedemark, 2017). [↩]