Knjižničarske novice

novice in strokovne informacije za knjižnjičarje

Včasih knjižnico Narodnega muzeja Slovenije obiščejo tudi otroci

Včasih knjižnico Narodnega muzeja Slovenije obiščejo tudi otroci
10. 6. 2021
Urša Pajk
Narodni muzej Slovenije

Večinoma so obiskovalci Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije naši sodelavci, raziskovalci iz drugih ustanov in študenti. Obiskujejo nas tudi upokojenci, včasih gimnazijci in učenci. Kolega je dvakrat gostil osnovnošolce v okviru A, B, C – muzejske male šole, sama pa sem trikrat gostila vrtec Franceta Prešerna in dva tretja razreda Osnovne šole Prežihovega Voranca. Otroci so še prav dragoceni obiskovalci, saj so pri nas tako redko. Ne smem pozabiti, da jih včasih pripeljejo vodniki, kadar obiščejo muzej, ampak to je tako mimogrede oziroma spotoma in takrat dobijo le prvi vtis o našem delu. V knjižnico s seboj prinesejo veselje, radovednost, spontanost, neobremenjenost in pristnost. Ko so me starši prvič prosili za vodstvo po knjižnici in delavnico za otroke iz vrtca, sem bila pred kar težko nalogo …

Dvomila sem o tem, ali jim lahko pripravim zanimive minute v specialni knjižnici. Majhni otroci so navajeni Mestne knjižnice, različnih ustvarjalnih delavnic, ur pravljic, prireditev za otroke, srečanj s pisatelji, glasbeniki in drugimi znanimi osebnostmi. Prav tako so v splošnih knjižnicah kotički za otroke, ki so velikokrat pisani, vabljivi, veseli, na stenah so včasih pravljični junaki, otroške risbe, na mizicah jih čakajo pravljice. Pri nas je vzdušje resno, za otroške oči lahko hladno, sivo, pusto. Strah je bil odveč, saj so bili malčki prijetno presenečeni že nad samim prostorom, velikostjo knjižnice in policami, polnimi različnih tiskov. S široko razprtimi očmi so hodili po skladišču in spraševali, ali se česa lahko dotaknejo, in približala sem jim nekaj novejših tiskov.

Na začetku sem razmišljala tudi o tem, kaj naj jim pokažem, katere knjige bi jih pritegnile, kaj naj povem o knjižnici, da ne bo prezahtevno in duhamorno. Odločila sem se za zelo kratek povzetek zgodovine knjižnice ter primerjavo gradiva v splošni in specialni knjižnici. Malčki so povedali, da poznajo knjižnice, najbolj otroški oddelek. Videla sem, da imajo radi knjige, so vedoželjni, pritegnila pa jih je tudi muzejska publikacija v obliki stripa Živa v muzeju. Najbolj so bili navdušeni nad starimi knjigami, zdele so se jim skrivnostne in marsikdo je omenil H. Potterja in Bradavičarko. Eden izmed dečkov je celo spontano vzkliknil, kako bi bila knjižnica zanimiva za pripravo rojstnodnevne zabave. Veliko se jih je s starimi tiski srečalo prvič in ravno zato je imel za njih dogodek pridih romantičnosti, skrivnostnosti in enkratnosti. Težki in veliki formati Slovenskega naroda in Slovenca pa so poželi vzdihe in začudenje. Česa takega niso pričakovali … Skupaj smo en zvezek izmerili in presenečeni so bili nad višino, sploh ko sem za primerjavo zraven dala majhno knjigo. Ko smo sedli za največjo mizo, sem jim pokazala, da hranimo tudi nekaj tiskov, ki jih lahko pritegnejo s svojo vsebino.

Med njimi publikacije o medvedkih, punčkah, lutkah, avtomobilčkih, kositrnih vojakih, različnih igračah in tudi pravljice ter pripovedke. Privlačili so jih tudi stari učbeniki za učenje branja ter pisanja. Zelo so me osrečili, ker so ostali v družbi knjižnice kar dve uri, potem pa so odšli nazaj v vrtec, ker se jim je mudilo na kosilo. Napolnili so me z otroško energijo in navdušenjem, ki me je prevevalo še nekaj mesecev. V zahvalo so mi narisali nekaj risbic, poslali pa so mi tudi fotografije. Starši in vzgojiteljica so se mi kar preveč zahvaljevali, zato smo se pozneje dobili še dvakrat. Vedno je bilo pristno, zanimivo in prešerno. Poslovila sem se z besedami, da nas bodo tisti, ki bodo v prihodnosti odšli študirat na primer zgodovino ali arheologijo, redno obiskovali.

Čez nekaj let smo se z nekaterimi zopet srečali. Srečanje s tretješolci je bilo drugačno, a zopet zelo pristno. Prišli so v času kulturnega praznika, zato so me starši enega izmed dečkov prosili, da pripravim delavnico na temo Franceta Prešerna. Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije hrani veliko gradiva, povezanega z velikim pesnikom, zato lahko za prav vsakega obiskovalca najdemo kaj zanimivega. Pisma, Prešernova diploma, rokopisi pesmi, različne izdaje Poezij. Raziskovalcem Prešernovega življenja in dela je zanimivo marsikaj, za otroke pa je treba narediti bolj poseben izbor. S staršema šolarja smo skupaj pripravili delovne liste za učence, ko sta mi zaupala, kaj se o Prešernu učijo v šoli in kaj pričakujejo od mene. Pred obiskom knjižnice so se sprehodili po Ljubljani – Čopova ulica, hiša, kjer je stanovala Julija Primic, in Prešernov spomenik. Med sprehodom so osvežili že usvojeno znanje, se naučili nekaj novega, v praksi videli kulturne točke in se nadihali zraka. Ko so prišli v knjižnico, smo najprej ponovili, kaj so videli na potepu po prestolnici. Veliko so si zapomnili in kar tekmovali so med seboj, kdo bo kaj povedal. Potem smo šli skupaj čez Prešernov življenjepis, pokazala sem jim pesmarice, Prešernovo diplomo, Prešernovo podobo na skodelicah, bankovcu, srebrniku, razglednici in embalaži za čokoladno figo. Nekateri so bili navdušeni nad njegovim podpisom in nad dejstvom, da danes nihče več ne piše na tak način. Spoznali so razliko med originalom, ponatisom in spletno objavo. Prvi dan je eden od otrok prebral nekaj kitic pesmi Kam, deklica je na pamet deklamirala sedmo kitico Zdravljice, učiteljica pa je doživeto prebrala predelavo Urške in Povodnega moža, ki jo je posodobil Andrej Rozman – Roza. Le-te ne hranimo v naši knjižnici, izposodila sem si jo v Mestni knjižnici, da bi otroci spoznali Prešernovo Urško na drugačen način.

Naslednji dan so učenci še enega tretjega razreda poslušali Turjaško Rozamundo, eden od učencev je prebral Gloso, za deklamiranje pesmi na pamet pa je zmanjkalo poguma. Obakrat smo obisk sklenili s sprehodom po knjižnici in končali z reševanjem delovnih listov, s katerimi večina ni imela težav. Kadar so bili v dilemi, jim je priskočil na pomoč eden od nas odraslih. Na koncu slovo in želja, da se čez nekaj let zopet snidemo in obnovimo znanje o velikem pesniku. Tretješolci so me zelo presenetili, saj so poznali Prešernovo življenje, njegove prijatelje, nesrečno pesnikovo ljubezen do lepe Julije in Prešernove pesmi. Nekateri so znali pesnikovo podobo tako slikovito in doživeto opisati … Njegove košate in nekoliko daljše lase, cilinder, obleko. Slišali so že, da je bil prijazen do otrok in darežljiv s figami. Srce pa mi je zaigralo, ko so s tako spoštljivostjo sprejeli knjižne raritete, ki sem jim jih pokazala. Ob Prešernovi diplomi so začutili, da gledajo pomemben knjižni zaklad, ki si ga je mogoče ogledati le v Knjižnici Narodnega muzeja Slovenije, in je pomemben segment kulturne dediščine. Dečkova mama, ki je bila pobudnica delavnice, je poudarila, da si oni že pri osmih letih lahko ogledajo tak biser, marsikdo pa na to čaka do študijskih let ali še dlje. Ko vidiš, da lahko v otroških dušah vzbudiš zanimanje za zaklade in zavedanje, da je naša zgodovina pomembna, si potolažen.

Spominjam se, da so bili Prešernov lik in nekatere njegove pesmi priljubljeni že v letih šolanja naše generacije in tako je še vedno. Seveda je treba omeniti tudi take učence, ki jih šolska snov pusti popolnoma hladne, ampak med temi obiskovalci knjižnice ni bilo takih primerov. Torej se ljubezen do knjig, kulture, knjižnic, muzealij, pesnikov predaja v roke mlajšim rodovom. Vzpodbujanje šolarjev k obiskovanju kulturnih hramov s strani učiteljev in staršev je dragocenejše od zlata. Vesela sem, da sem lahko prispevala eno drobno zrno k vzgoji prihodnjih intelektualcev ali ljubiteljev kulturnih dosežkov oziroma k razvoju veščin zgodnje pismenosti in bralne pismenosti. Upam, da bom v prihodnje imela še kakšno podobno priložnost.

Skip to content