V slovo in spomin: dr. Marjana Kobe (1938–2024)

Zapustila nas je draga kolegica, dr. Marjana Kobe, ki je s svojim strokovnim delom na področju mladinskega knjižničarstva in preučevanja mladinske književnosti na obeh področjih pustila neizbrisen pečat, za kar smo ji, njeni zanamci, neizmerno hvaležni. Pomembno strokovno dediščino nam je zapustila, na kateri lahko gradimo in jo razvijamo naprej.

Draga Marjana ni marala »velikih besed« in prevelike pozornosti, saj jo je odlikovala pristna skromnost. Naj bo ta zapis poklon hvaležnosti, naši dragi »skupni« Marjani, ki nas je družila, tako mladinske knjižničarje, pravljičarje, vzgojitelje, razredne učitelje, strokovnjake s področja mladinske književnosti, raziskovalce, kot tudi knjižne urednike in ustvarjalce mladinske književnosti. Za vedno bo ostala v naših spominih in srcih, tudi kot navdih, s svojo življenjsko predanostjo svojemu delu, stroki, otrokom, mladim bralcem, študentom in stanovskim kolegom.

Bila je Človek, Pedagog in Strokovnjak, pisano z veliko začetnico, ki nam je bila s svojo strokovno odgovorno držo in sposobnostjo argumentiranja svojih mnenj, s svojim značajem in s prefinjenim smislom za spoštljive medsebojne odnose velik strokovni in človeški zgled.

Bila je tista opazna profesorica na tedanji Pedagoški akademiji v Ljubljani in kasneje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, tudi v Kopru, ki je naredila velik vtis na študente s svojimi predavanji in si z njimi pridobila njihovo spoštovanje.

Ta so bila pravo doživetje, nikoli suhoparna, velikokrat pospremljena tudi z najboljšimi domačimi in tujimi deli mladinske književnosti, s fizičnimi knjigami, ki jih je vzela v roke, ob njih pripovedovala, opozarjala med drugim na govorico podob (ilustracij), na sobivanje obeh govoric, njuno simbiozo v najboljših zgledih, odpirala oči za lepo, zgodbe in pripovedovanje. Knjige pa so vedno zaokrožile po predavalnici, da so jih lahko vzeli v roke tudi študentje, jih opazovali in se navduševali ob njih.

Knjige so bile od vedno del Marjaninega otroštva in odraščanja, tudi umetnost, saj so v njeni družini, družini arhitekta Borisa Kobeta, Plečnikovega učenca, vedno veliko brali. Njen otroški pogled so očarale še slikarske monografije, ki jih je listala in občudovala reprodukcije, pa tudi obiski umetnostnih galerij. Besede, zgodbe, umetnost, podobe, vse to je že od malega očaralo malo Marjano in jo za celo življenje »zaznamovalo«.

Med predavanji, trenutkih posredovanja zgodb, je prišel do izraza njen pravljičarski talent, ki ga je razdajala med mlade bralce 15 let v tedanji ljubljanski Pionirski knjižnici, in se mu poklonila s prevodom ruske ljudske pravljice Medved išče pestunjo (Mladinska knjiga, 1981),v kateri je najboljša varuška malim medvedkom očeta medveda samohranilca prav zajček, ki jim bo pripovedoval pravljice in bil prijazen z njimi. To je bila tudi prva pravljica, kot mi je pripovedovala, s katero je nekoč začela svojo prvo uro pravljic v omenjeni knjižnici. Kolegica Marjana je na Slovenskem uvedla Uro pravljic kot eno temeljnih oblik bibliopedagoškega dela s predšolskim otrokom in zgodnjim šolarjem, ki na Slovenskem živi že dobrih 60 let in bo zagotovo živela tudi v prihodnje.

S svojimi predavanji, z zgodbami in močjo literature je znala navduševati in pri študentih netiti iskro navdušenja za bodoče delo v knjižnici, vrtcu, razredu. Krasil jo je spoštljiv odnos do študentov, ki jih je videla kot tiste, ki bodo ustvarjali prihodnost, prenašali svoje znanje na najmlajše in mlade.

Naj uporabim zapisane dragocene besede o delu knjižničarja, delu s knjigami, ki jih je ob 50. obletnici Pionirske knjižnice v spominski publikaciji Pionirji smo tudi mi – knjižničarji: izbor prispevkov knjižničarjev Pionirske knjižnice v Ljubljani, 1998 zapisal g. prof. Franček Bohanec, prvi upravnik tedanje Pionirske knjižnice, ki še kako veljajo za drago kolegico Marjano od začetka do konca njene bogate poklicne poti: » … (knjižničar) ni navaden poklic, pač pa poslanstvo. Knjiga veže ljudi. Knjiga ustvarja duhovni kolektiv, ki je nad prodajno ceno. Pisanje ali posredovanje knjig je delo, ki posega v najglobje pore človekove notranjosti«.

Knjižnica, tedanja Pionirska knjižnica v Ljubljani, vila Čira-Čara (kot so jo mnogi otroci poimenovali), na Komenskega 9, ki je že tedaj postala z odličnim strokovnim kadrom, starejšima Marjaninima kolegicama s komparativistike, Martino Šircelj, vodjo knjižnice, Andro Žnidar, pesnikoma Danetom Zajcem in Sašo Vegri, s strokovnim usposabljanjem kadra v tujini, z inovativnimi seminarji za slovenske mladinske in šolske knjižničarje idr., središčna državna slovenska ustanova s tega področja, je bila začetek poklicne poti mlade sveže diplomirane komparativistke in germanistke Marjane Kobe. Poklicna pot jo je, obogateno z izkušnjami iz dela v knjižnici, peljala leta 1979 v akademski svet, kjer je svoje znanje posredovala študentom in nadaljevala z raziskovanjem mladinske književnosti, ki je tedaj bila še skoraj neraziskana, »bela lisa«. Postala ji je življenjski izziv, kar je zaznala že ob svojem delu v knjižnici, in njena zasluga je, da je mladinsko književnost (s svojo disertacijo) umestila na akademsko raziskovalno področje.

Marjana Kobe je, kot prva na Slovenskem, doktorirala iz mladinske književnosti na ljubljanski komparativistiki pri prof. dr. Janku Kosu leta 1993 z naslovom disertacije Mladinsko slovstvo na Slovenskem od njegovih začetkov do srede 19. stoletja: Vedež in začetki umetnega slovenskega slovstva s posvetno vsebino. Doktorska disertacija je dostopna v knjigi z naslovom Vedež in začetki posvetnega mladinskega slovstva na Slovenskem 1778-1850 (Otrok in knjiga, 2004).

Upravičeno jo lahko imenujemo »prva dama mladinske književnosti«, kot se je to poimenovanje uveljavilo v naši stroki. Leta 1988 je prejela Župančičevo nagrado za znanstveno monografijo Pogledi na mladinsko književnost (Mladinska knjiga, 1987), leta 2008 pa tudi plaketo mesta Ljubljane za življenjsko delo na področju mladinske književnosti.

Za svoje inovativno in pionirsko delo na področju mladinskega knjižničarstva je leta 1975 prejela stanovsko nagrado, Čopovo diplomo.

Pomembno delo je ustvarila tudi s prevajanjem tuje mladinske književnosti, pisanjem spremnih besed k literarnim besedilom sodobnih slovenskih pisateljev, pripravo antologij, znanstvenih člankov, kot referentka na strokovnih posvetih doma in v tujini, kot članica različnih strokovnih žirij za nagrade s področja mladinske književnosti.

Vrsto let je s pisnimi prispevki aktivno sodelovala v reviji Otrok in knjiga: revija za vprašanja mladinske književnosti in s knjigo povezanih medijev (od 1972 dalje), ki jo izdaja Mariborska knjižnica. Bila je izjemno aktivna tudi v njenem uredniškem odboru in z veliko strokovno pozornostjo spremljala delo uredniškega odbora in rast revije.

V naših mislih, srcih in skozi branje njenih prispevkov bo naša draga kolegica Marjana še naprej žlahtnila in navdihovala naša strokovna prizadevanja in naše poslanstvo povezati otroke in knjige, ne samo s svojo strokovno, temveč tudi s svojo človeško veličino.