#športajmoinberimo: nacionalni medresorski program za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami

Pregovorno je poletje tisti letni čas, ki nam ponudi največ priložnosti za branje. Marsikdo reče, da edino poleti lahko bere, praviloma na dopustu, in takrat bere knjige za na plažo. Kakšne so za koga knjige za na plažo, je lahko izhodišče za zelo zanimivo razpravo, ki se je na tem mestu ne bomo lotili. Poletje je praviloma tudi tisti letni čas, ki ponudi največ priložnosti za gibanje. Nekateri vso gibalno dejavnost tako kot bralno omejijo na dopustniški čas. Ob tem imata branje in gibanje veliko takšnih dopustniških privržencev, ki te aktivnosti radi le spremljajo. Od daleč, od blizu, niti ne v pasivni pozi, temveč v navijaški aktivni pozi. Priznam. Definitivno je takšnih privržencev več pri gibanju, torej športu, kot pri branju. In letošnje poletje je bilo tako zelo močno športno obarvano, da je vprašanje, koliko časa je ostalo za branje. Po drugi strani je letošnje poletje ponudilo vrsto novih knjižnih izdaj, tako da je nekaterim zmanjkalo časa za navijaške gibalne aktivnosti. Kakor koli obrnemo, branje in gibanje (ali športanje, kot smo ga poimenovali mi) sta sestavni del preživljanja posameznikovega in družbenega prostega časa. Tako smo vsaj pregovorno prepričani. Branje in športanje sta družbeno sprejemljivi obliki preživljanja prostega časa, zato je včasih vprašanje, koliko res športamo in beremo, ker se potrebe po teh dveh aktivnostih sami zavedamo.

Če se je dinamika gibalnih in bralnih aktivnosti pred epidemijo odvijala po nekako splošno začrtanih smernicah tako pri mladih kot pri odraslih, je epidemija tudi na tem področju ustvarila pretres. Ne le branje, tudi gibanje je postalo ogrožena vrsta aktivnosti. Žal pa obe aktivnosti spadata med ključne za posameznikovo preživetje in preživetje družbe kot skupnosti, ker pomembno vplivata na razvoj in delovanje možganov.

Če pregovorno beremo poleti, predvsem na plaži, in se gibamo le poleti, ko se s prijatelji odpravimo v gore, na kolo, na sup ali kaj podobnega, se v pogovorih, če sploh pride do te teme, marsikdo strinja, da športniki pa res ne berejo. Ne mladi in ne odrasli. A ko se v to temo poglobimo, vidimo, da to ni tako.

V Mariborski knjižnici smo pred leti začeli sodelovati s Hokejsko drsalnim klubom Maribor ter knjigo in branje pripeljali v neposredno bližino drsališča in v svet mladih hokejistov in hokejistk. Projekt sodelovanja je leta 2019 prejel nagrado Združenja splošnih knjižnic za uvedbo inovativnih storitev za uporabnike.

Ob tem sodelovanju smo ugotovili, da pri odnosu mladih športnikov in športnic do knjige ne gre za to, da oni tega ne bi hoteli imeti v svojem življenju in da jih knjige ne bi zanimale, temveč gre za preplet treh dejavnikov. Mladi športniki in športnice ob koncu osnovne šole in v srednji šoli večino svojega prostega časa namenijo treningom. V tej starosti se količina treningov skoraj pri vseh športnih panogah precej poveča. Ti mladi enostavno nimajo časa iti v knjižnico in v njej preživljati prostega časa ali naključno brskati po knjižnih policah za zanimivim branjem. Med športnimi, šolskimi, družinskimi in družbenimi (sem spada predvsem preživljanje časa na družbenih omrežjih) obveznostmi je obisk knjižnice povezan le s tistim moram, ki ga predstavlja domače branje, Cankarjevo tekmovanje ali branje za maturo. Drugi dejavnik je povezan z odnosom odraslih do knjige in branja. Seveda je do določene otrokove starosti ključen odnos staršev, a se pri mladostnikovem odnosu do športa in branja pokaže tudi pomemben vpliv trenerskega osebja. Če ima knjiga pozitivno mesto pri trenerju, bo mladostnik premislil o svojem odnosu do knjige in branja. Vsaj glasno mu ne bo več nasprotoval, če ga že ne bo navdušeno sprejel v svoj svet. Tretji dejavnik je povezan s poznavanjem vsebin, ki jih knjige prinašajo. Mladi praviloma spoznajo knjige s sodelovanjem v gibanju Bralna značka, pri domačem branju, Cankarjevem tekmovanju ali tudi v programu Rastem s knjigo. Praviloma so knjige leposlovne in manj poučne ali strokovne narave. Kar pomeni, da se mladi zelo začudijo, ko ugotovijo, da v knjigah niso samo pravljice in zgodbe. Da, ne glede na to, kar mislimo, da smo naredili za spodbujanje branja in gradnjo odnosa do knjige ter vzpostavljanje bralne kulture, so vedno znova in znova med nami generacije otrok, ki so presenečene nad tem, kakšne knjige vse poznamo. Seveda so otroci vedno le ogledalo odraslih. A tudi to je tema, ki se je tokrat ne bomo lotili. Za naše razmišljanje je pomembna le toliko, kolikor je pomemben vpliv odraslih na oblikovanje bralne kulture pri mladih. Uh, to pa je precej. A pri programu spodbujanja branja pri mladih športnikih in športnicah je bilo za nas pomembno spoznanje, da lahko imajo trenerji ali trenerke v določenem trenutku mladostnikovega življenja nanj prav tako pomemben vpliv, kot ga imajo starši. Tretji dejavnik je povezan s poznavanjem koristi branja. Če mlade vprašamo, kaj menijo, da imajo od tega, da berejo, se praviloma vsi odgovori vrtijo okrog boljšega besednega zaklada, torej ustnega ali pisnega izražanja. Pri sodelovanju s hokejisti smo ugotovili, da na tej točki mladostnika v tem času lahko izgubimo. Sodobne raziskave, ki so rezultat razvoja nevroznanosti v zadnjih dveh desetletjih, ponujajo osupljive podatke o tem, kako zelo je branje pomembno in skoraj ključno za razvoj posameznikovih možganov. Zagovarjanje branja, in to branja knjige in tiskane ali pisane besede, ter ne branja z zaslonov, smo pri sodelovanju z mladimi športniki in športnicami navezali na razvoj in delovanje možganov ter to povezali s tem, kakšno korist prinese približno dvajset minut branja tiskane knjige na dan za razvoj njihove športne in akademske kariere. Vsi, ne le mladi, potrebujemo vpogled v smiselnost nekega ravnanja, v to, kar nam prinese pozitivnega v naše življenje. Dejansko potrebujemo odgovor na vprašanje: »Kaj imam jaz od tega?«

Na te tri dejavnike, ki smo jih ugotovili pri sodelovanju z mladimi hokejisti in hokejistkami, smo navezali dve splošni dejstvi o obnašanju, ravnanju in življenju mladostnikov. Prvo je ta, da je za mladostništvo značilno tisto ravnanje, ki je nasprotno ravnanju odraslih. Če odrasli berejo, bodo mladostniki nenaklonjeni branju. Ker je tako edino prav. Ker je to pravilen način obnašanja v tej razvojni fazi posameznika. Ker v Sloveniji ne zaznavamo pretiranega zanimanja za branje med odraslimi, je zato morda slika med mladimi drugačna. Drugo dejstvo pa je, da mladi ne čutijo potrebe po tem, da bi govorili o tem, da berejo. Posebej fantje. Ne vidijo posebne potrebe po tem, da bi glasno razlagali o svojih bralnih navadah. Ker je z branjem pri mladih, posebej fantih in športnikih, povezanih veliko stereotipov, enostavno o tem ne govorijo. To, kako močne so njihove bralne navade, lahko ugotovimo le s pogovorom, z individualnim pristopom.

Na teh izhodiščih in pridobljenih izkušnjah z mladimi hokejisti in hokejistkami smo se v Mariborski knjižnici leta 2019 odzvali vabilu Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Povezali smo Evropski teden športa in Nacionalni mesec skupnega branja ter pripravili srečanje treh vrhunskih športnikov z mladimi dijaki in dijakinjami športnih oddelkov ter učenci in učenkami, ki imajo status perspektivnega športnika. V središču dogodka je bil pogovor o knjigi, branju, miselni pripravi, koncentraciji, o vseh tistih procesih, ki potekajo v možganih in posledično v celotnem telesu, pri čemer je brez njihove usklajenosti nemogoče doseči dober ali vrhunski rezultat. Želeli smo, da mladi pridobijo neke vtise, slišijo mnenja in izkušnje iz prve roke. Mladi so danes pogosto v vlogi sledilcev na družbenih omrežjih in spremljajo življenja vrhunskih športnikov, a ob tem prepogosto pozabijo (ali morda niti ne vedo), da so te objave zelo pogosto močno marketinško in »piarovsko« zasnovane. To prvo srečanje in potem še vsa naslednja so gradila na neposrednem srečanju v živo.

Program #športajmoinberimo ima tako svoje korenine v dogodku s prav takšnim naslovom, ki ga je Mariborska knjižnica pripravila v Evropskem tednu športa 2019 ter ga povezala z Nacionalnim mesecem skupnega branja. Takrat so trije vrhunski športniki, in sicer mag. Katja Koren Miklavc, Primož Kozmus in Mitja Robar, v pogovoru o branju, izzivih športne kariere in o pomenu mentalne priprave povezali šport in branje. To povezavo so zelo plastično in avtentično predstavili 110 dijakom in dijakinjam športnih oddelkov treh mariborskih srednjih šol in 25 učencem s statusom športnika zadnje triade osnovnih šol. Tradicionalna oblika knjižnične storitve, na primer literarni večer, pogovor o knjigi ali srečanje ob knjigi, je v tej obliki dobila drugačno vsebinsko usmeritev in je po vzoru sodobnih trendov družbenih omrežij gradila bolj na pozitivnih vzornikih kot pa samo vplivnežih, ki jim mladostniki lahko sledijo na družbenih omrežjih. Smiselnost branja knjig in spoznavanja sebe skozi zgodbe in znanje v knjigah so mladim športnikom poudarili njihovi vzorniki, vrhunski slovenski športniki.

Po uspešno obiskanem in izpeljanem dogodku, na katerem smo z navdušenjem spremljali tudi izredno pozitivno reakcijo odraslih spremljevalcev na samo srečanje mladih in vrhunskih športnikov, smo nadaljevali sodelovanje z Olimpijskim komitejem Slovenije – združenje športnih zvez. To sodelovanje je nato prerastlo v medresorsko sodelovanje in povezali smo se predstavniki Olimpijskega komiteja Slovenije, Ministrstva za kulturo, Ministrstva za izobraževanje, šport in znanost, Javne agencije za knjigo, Zavoda Republike Slovenije za šolstvo in Centra za spodbujanje bralne pismenosti Mariborske knjižnice. Izvršni producent programa v letu 2020 je bil Center za spodbujanje bralne pismenosti Mariborske knjižnice, ki je k sodelovanju povabil Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja v Kopru in Mestno knjižnico Kranj.

V letu 2020 smo tako pripravili tri dogodke, srečanja zasnovali na nacionalni ravni, oblikovali smernice programa in začeli pripravljati mesečna knjižna priporočila pod naslovom Kaj brati, da diši po športu?. Ta mesečna knjižna priporočila pošlje OKS vsak mesec 3500 naročnikom spletnih obvestil E-krogi. Svetovalka skupine za šport na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo ta knjižna priporočila pošlje športnim pedagogom, objavljena pa so tudi na spletni strani Mariborske knjižnice, OKS in Javne agencije za knjigo RS.

Program smo leta 2020 izpeljali v treh osrednjih območnih knjižnicah, in sicer 17., 24. in 30. septembra (Koper, Maribor in Kranj). Z mladimi športniki z Gimnazije Koper so spregovorili Rajmond Debevec, Špela Ponomarenko Janić in Matej Žniderčič, dijaki III. gimnazije Maribor so slišali misli Filipa Flisarja, Tine Šutej in Aleša Zemljiča, dijakom Gimnazije Franceta Prešerna in Gimnazije Kranj so popotnico za športno in akademsko pot dali Sara Isaković, Tjaša Ristić in Rožle Prezelj.

Trije dogodki v treh osrednjih splošnih knjižnicah v treh krajih v treh regijah. Devet vrhunskih športnikov. 175 dijakov športnih oddelkov. Štiri gimnazije. Deset pedagogov. Tri knjižničarke. Sedem partnerjev. To so kvantitativni kazalniki ali številke, s katerimi lahko opišemo program #športajmoinberimo 2020.

»Uh, za vsako knjigo, ki sem jo prešprical v srednji šoli, mi je bilo kasneje žal. In enkrat sem jo moral oddelati!« »Ko berem, treniram fokus. Če nisem fokusirana na to, kar berem, mi misli gredo proč. In nimam pojma, kaj berem. Pa je potrebno spet začeti znova. Podobno je potem pri treningu. Če nisem pri stvari, adijo!« »Knjiga mi je rešila kariero. Ko sem ležal v postelji s poškodbo kolena, mi je bratranec prinesel knjigo. Ko sem jo prebral, sem si mislil: Ha, če je njemu uspelo premagati raka in nadaljevati športno pot, potem tudi mene ne bo ustavila poškodba kolena.« »Ko sem prebral Alkimista, sem pričel drugače gledati nase.« »Na letališču sem imel vedno težave s težo prtljage. Pa ne zaradi športne opreme, temveč zaradi knjig, ki sem jih tovoril s seboj na tekmovanja. Ob večerih sem bral svojim športnim kolegom. Na glas.« »Če bi kdaj napisala kakšno knjigo, bi bil to priročnik za mlade športnice, kako uskladiti materinstvo in aktivno športno pot.« Misli vrhunskih športnikov, ki so jih delili na treh dogodkih z mladimi športniki, so kvalitativni kazalniki, s katerimi pogledamo na program #športajmoinberimo 2020. Ti kazalniki odkrivajo moč in vpliv branja na razvoj posameznika, hkrati pa nam pokažejo, kako izjemno močni zagovorniki in promotorji branja so lahko vrhunski športniki.

Ciljna skupina pri izvedbi nacionalnega medresorskega programa za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami so mladostniki med 15. in 19. letom starosti, ki svoj prosti čas prvenstveno namenijo športu. Po javno dostopnih podatkih o kategoriziranih[1] športnikih v letu 2020 v Sloveniji predstavlja ta ciljna skupina 56,97 odstotka vseh kategoriziranih športnikov. Teh je 7084, od tega jih v to starostno skupino spada 4036. Med vsemi registriranimi športniki (po podatkih na spletni strani OKS-ZŠZ je teh 59.538[2]) jih 39,18 odstotka spada v ciljno skupino mladostnikov med 15. in 19. letom starosti.

Podatki o življenju mladih Evropejcev, ki so dostopni na spletni strani Statističnega urada RS, nam izrišejo sliko te generacije. V življenju mladih moških in žensk ima pomembno mesto šport (55 odstotkov moških in 53 odstotkov žensk se s športom ukvarja vsaj enkrat tedensko), takoj za tem ima pomembno mesto tudi branje (45 odstotkov pripadnikov te starostne skupine letno prebere več kot pet knjig), življenje te generacije močno zaznamujejo internet (96 odstotkov moških in 100 odstotkov žensk uporablja internet vsak dan), družbena omrežja (82 odstotkov moških in 98 odstotkov žensk uporablja družbena omrežja vsak dan) in komunikacija prek interneta (47 odstotkov moških in 72 odstotkov žensk uporablja internet za telefoniranje ali videopogovore).[3] Podatki veljajo za mlade Evropejce, a menimo, da je položaj v Sloveniji podoben.

Dogodki povezujejo Evropski teden športa, dan slovenskega športa in Nacionalni mesec skupnega branja in so le eden od zunanjih izrazov nacionalnega medresorskega programa za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami, ki ima izhodišča v Nacionalni strategiji za razvoj bralne pismenosti za obdobje 2019–2030, ki jo je vlada RS sprejela decembra 2019, in v Strokovnih priporočilih in standardih za splošne knjižnice iz leta 2018. Prav v tem času so nastale smernice tega programa za spodbujanje branja med mladimi športniki in športnicami, ob tem je tudi letos nastal v sodelovanju z Mestno knjižnico Ljubljana, Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo, Fakulteto za šport ter Nacionalnim inštitutom za javno zdravje izbor kakovostne literature za otroke in mladostnike ter izbor strokovne literature na temo športa in gibanja.

Rezultati v letu 2020 niso le trije dobro obiskani in izredno pozitivno sprejeti dogodki, fotografije in filmčki, izjave vrhunskih športnikov o branju, smernice in seznam kakovostne literature, temveč tudi uvid v življenjsko vodilo vrhunskega športnika Filipa Flisarja: »Pohano ni hrana, ampak je način življenja.« Mladim je zelo plastično razložil, kako je pomembno, da daš sebe celega v vse, kar počneš: »Življenje je kot pohano. Ko enkrat vgrizneš v pohano kuro, je to to. In to je bistvo vsega.« Tudi branja.

Med 10. in 30. septembrom se bo v letu 2021 zvrstilo pet dogodkov v sklopu programa #športajmoinberimo. Pri organizacij vseh petih dogodkov bo sodelovalo pet osrednjih območnih knjižnic in tako bomo na pet koncev Slovenije ponesli naša prizadevanja, da mladim športnikom in športnicam branje in knjigo s pomočjo vrhunskih športnikov in športnic predstavimo malo drugače.

Danes skoraj ni prispevka, članka, kolumne, podcasta, ki se ne bi ob razmišljanjih o mladih dotaknil pametnih telefonov. Tudi mi razmišljamo o njih in z njimi. O mladih in o pametnih telefonih. In zato tudi ta prispevek ne more mimo tega spremljevalca našega vsakdanjega življenja.

Pametni telefoni so del njihove osebnosti in mladi so zelo (tukaj odrasli za njimi ne zaostajamo niti malo) izredno čustveno navezani nanje. Dejstvo o negativnem vplivu pretirane uporabe pametnih telefonov je postalo splošno sprejeto tudi z izdajo smernic slovenskih pediatrov, zato smo v programu spodbujanja branja pri mladih športnikih in športnicah na prvo mesto ob temi pametni telefon in branje postavili ozaveščanje o varni in koristni uporabi ter o nevarni in škodljivi uporabi pametnega telefona. O teh vsebinah na srečanjih spregovorijo vrhunski športniki in mladi športniki jim prisluhnejo na drugačen način kot na primer staršem, vzgojiteljem in učiteljem. Na koncu pa štejejo le dejanja. Tudi tukaj. In največ, kar lahko dobijo mladi na takšnih srečanjih, je neposreden odgovor na njihove dileme. Tjaša Ristić je na srečanju v Kranju kar iz torbe potegnila vse izvode knjig, ki jih je v tistem trenutku brala, in še dve, ki ju je prebrala v trenutku športne stiske in ju sedaj pogosto prebira. Dejanja štejejo, ni kaj. In ta jezik športniki in športnice zelo dobro razumejo.

[1] Pogoji, pravila in kriteriji za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji so ob temeljnih zakonskih in drugih aktih med najpomembnejšimi sistemskimi dokumenti v slovenskem športu, ki celostno in metodološko določajo pogoje za prepoznavanje reprezentativnih športnih organizacij, evidentiranje tekmovalnih sistemov in registracijo športnikov, predvsem pa opredeljujejo pogoje za pridobitev nazivov, ki so podlaga za pridobitev statusnih pravic športnikov. Vsebina dokumenta je skladna z Nacionalnim programom športa v Republiki Sloveniji 2014–2023. Registrirani športnik je športnik, star najmanj 12 let in največ 50 let, registriran pri NPŠZ ali ZŠIS-POK, ki ima od OKS-ZŠZ potrjen nastop na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema. Registrirani športnik je tudi športnik alpinist ali športnik plezalec v skali, ki je vpisan v uradno evidenco nastopov Planinske zveze Slovenije. Kategorizirani športnik je športnik, ki je državljan Republike Slovenije, star najmanj 14 let in ima naziv mladinskega, državnega, perspektivnega, mednarodnega, svetovnega ali olimpijskega razreda (vir).

[2] Podatki, pridobljeni 7. 8. 2020 s spletne strani. V letu 2021 ni zaznati bistvenih razlik v številkah.

[3] Odstotki so prikazani za starostno skupino 15 let, saj so vezani na spremenljivko končane stopnje izobrazbe (po pregledu podatkov za starost 16, 17 in 18 let smo ugotovili, da so odstopanja minimalna in ti podatki zadoščajo za izris značilnosti ciljne skupine).