Spomini na prve šolske dni in učenje branja

Vsak ima svoje spomine na prve šolske dni in prva srečanja s črkami. Spadam v generacijo, v kateri je veliko otrok znalo pisati in brati že v vrtcu, ne le v mali šoli. Sama sem bila v razredu edina, ki nisem obvladala niti ene od teh dveh veščin. Moja mama s svojo družbo umetnikov in intelektualcev je namreč menila, da se bomo tega kaj hitro naučili v šolskih klopeh. Učili so nas drugih stvari … Aktivnega poslušanja, pripovedovanja zgodb, deklamiranja, petja, spoznavanja likovnih del in spoštovanja narave. Veliko smo hodili na izlete, spoznavali tuje dežele, obiskovali galerije ter muzeje, knjižnice in knjigarne. Takrat so temu rekli »napredna« vzgoja. Na začetku sem imela nemalo problemov … Spomnim se predvsem učenja samega branja. Šlo je po polžje, pravo Sizifovo delo, ob katerem sem se potila in sopihala. Takrat sem mislila, da se nikoli ne bom naučila.

Zdaj se kot pravi knjižni molj včasih temu čudim, ampak tako je bilo. Vso čitanko in svoje otroške knjige sem znala na pamet, preden bi zares prebrala eno besedo. Zapomnila sem si stavke, ki so mi jih prebrali drugi, zato sem se te veščine naučila z vedno novimi, neznanimi tiski, tudi leposlovjem za odrasle. Na prvih srečanjih z učiteljico mi ni bilo prijetno, verjetno je bila prepričana, da bom morala razred ponavljati. Ko pa sem ta »ognjeni krst« prebrodila in s sicer grdo pisavo kracala črke, sem prišla na zeleno vejo. Ko smo obravnavali otroške in mladinske pisatelje ter pesnike, sem dobila svojih »pet minut«. Poznala sem jih po imenih in nekatere celo osebno, to pa je na tovarišico, kot smo ji rekli takrat, naredilo vtis. Prav tako je bila vesela, ker sem poznala knjižnice, knjigarne in vsebino različnih otroških knjig. Zelo rada sem imela Svetlano Makarovič, Toneta Pavčka, Nika Grafenauerja in Hansa Christiana Andersena.

Prvo leto osemletke oziroma prvi razred je bil zame najtežji, a z disciplino in železno voljo mi ga je uspelo premagati oziroma izdelati. V osnovni šoli mi je bila najbližje vodja šolske knjižnice, že na začetku je videla v meni ljubiteljico knjig, ki pa ima nekaj »tehničnih problemov« z besedami. S podobnimi tegobami se je srečala tudi moja sestrična in težko se je naučila brati. Strah pred črkami jo je paraliziral in ona žal ni imela pomoči v šolski knjižničarki. Zanimivo, da je bilo tako tudi z njeno hčerko, ampak ona je bila že učenka novega šolskega programa oziroma sistema. Njena učiteljica je imela zelo prijateljski in nežen pristop do vseh učenk in učencev, ki so bili počasni pri usvajanju te veščine, prav tako knjižničarji. Knjižnica je poskrbela za različne delavnice branja. Moji sestrični iz drugega kolena je najbolj pomagalo branje v družbi psa. Ob kosmatem prijatelju – zlatem prinašalcu je postala samozavestna, odločna in sproščena. Kmalu je na glas brala najprej v domačem krogu, pozneje že v šoli. Ljudje smo si zelo različni tudi pri učenju branja. Za tiste, ki potrebujejo na začetku več vaje in potrpljenja, je zdaj zagotovo bolje poskrbljeno. Nekateri se uvajajo v svet knjig tudi s pomočjo terapevtov ali znanih osebnosti. Otrokom je v veliko uteho, ko spoznajo, da so imeli preglavice tudi slavni ljudje – marsikateri glasbenik, znanstvenik, športnik in tudi pisatelj.

Nataša Pahor je bila za nas res pravi biser, njena knjižnica pa zatočišče. Tja smo se umaknili, ko smo potrebovali knjige, pomoč, toplo besedo in nasvet. Kakor hitro se je dalo, sem se vpisala v knjižničarski krožek in tam vztrajala do konca osemletke. Pomagali smo ji pri pospravljanju knjig ter urejanju kartoteke vpisanih, včasih smo pri izboru knjižnega gradiva svetovali mlajšim učencem, sproti smo se srečevali z novostmi in jih hitro dobili v branje. Spraševala nas je o naših bralnih navadah, nam dajala bralne predloge, nam pomagala pri domačih nalogah, nas spraševala, kaj si želimo postati v prihodnosti, nas tolažila ob slabih ocenah. Na nas dekleta pa je naredila močan vtis tudi s svojo eleganco, slogom oblačenja, uglajenim nastopom in prijetnim glasom. Po kulturnem prazniku smo se vedno pogovarjali o Prešernovih nagradah, pred našimi nastopi pri slovenskem jeziku smo skupaj vadili, prav tako pred proslavami. Popravljala je našo izgovorjavo, nas usmerjala in nam želela prikazati, kako je slovenski jezik lep in poseben. Ob koncu leta smo se skupaj poveselili in enkrat smo obiskali Centralno tehniško knjižnico, ko je bila še v starih prostorih. Zelo je bila ponosna, ker smo sodelovali pri bralni znački. Odšla je z nami tudi na zimovanje – šolo v naravi in to je bila popestritev ter obogatitev. Poleg smučanja, pohodov in teka na smučeh smo se veliko pogovarjali in imeli kulturni program. Za zadnji večer smo pripravili pravo proslavo in zabavo. Kratek skeč, pesmice, deklamacije, na koncu pa srečelov in ples. Pomagala nam je s predlogi, pri vajah in okraševanju jedilnice. Zelo lepi spomini na en teden športa in kulture v Zgornjih Gorjah pri Bledu.

Vsak ima svojega najljubšega učitelja/učiteljico iz osnovne šole, eni imamo pa knjižničarko. Zaradi njenega entuziazma sem še bolj vzljubila knjige in knjižnice. Zelo blizu mi je bil tudi poklic knjižničarja/knjižničarke, čeprav si takrat nisem mislila, da bom to kdaj v resnici tudi postala. V osnovni šoli sem sanjala o pisanju, potovanjih, novinarstvu, celo učiteljevanju. Sanje o poučevanju so me hitro minile, že v prvem letniku srednje šole, ostalo pa se je še nekaj časa obdržalo. Je pa name takrat naredil močan vtis profesor slovenskega jezika Janko Kovačič. Bil je s srcem in dušo zavezan književnosti, knjigam, kulturi. Zelo rad je imel predstavnike realizma, ki nam jih je zelo živo in slikovito predstavil. Večina nas je po njegovih urah vzljubila Stendhala, Balzaca, Flauberta, Jurčiča, Kersnika, Tavčarja in druge. V poznih osemdesetih letih 20. stoletja je Jugoslavija pokala po šivih in počasi razpadala. Pri urah slovenskega jezika nas je seznanjal tudi z družbeno-političnimi dogodki, literaturo piscev – političnih nasprotnikov. Za domače branje smo si lahko izbrali tudi kakšno delo o povojnih pobojih ali Golem otoku, kar je bilo za tisti čas precej avantgardno. Sama sem si izbrala delo Arhipelag Goli in skupaj sva prediskutirala zahtevno ter težko tematiko. Profesor mi bo za vedno ostal v lepem spominu, čeprav mi je eseje ali spise vedno ocenil s trojko ali minus trojko. Dosti bolje mi je šlo, ko je preverjal naše znanje literarne zgodovine. Bil je strog, pošten, natančen, dosleden in danes vidim, da je bil ta njegov način pravi. Naučil nas je marsikaj, predvsem to, da naj beremo različne stvari, se zanimamo za pereče politične probleme in spremembe, si poskušamo vedno pridobiti podatke oziroma spoznati »obe plati kovanca« ter šele potem soditi o dogodkih in ljudeh.

Vsak od nas ima drugačne izkušnje v zvezi s šolo, učitelji, knjižničarji in profesorji. Moji so pač takšni. Vsi se spominjamo svojih sošolcev in prosvetnih delavcev, meni je vedno toplo pri srcu, ko se spomnim na knjižničarko gospo Pahor v osnovni in profesorja Kovačiča v srednji šoli. Vsekakor imamo učitelji in knjižničarji (predvsem šolski) kar odgovorno nalogo, saj mladim s tem, ko jim svetujemo pri izposoji knjig, predajamo znanje in jih posredno usmerjamo v različne poklice. Prav tako imajo šolski knjižničarji pomembno vlogo pri prvih korakih na poti branja. Učencem jim jih je treba čim bolj olajšati in jih navdušiti za knjige, čeprav jim gre morda na začetku slabo in počasi. Prva srečanja v šoli in knjižnici nas namreč zaznamujejo za celo življenje …