Splošne knjižnice na Norveškem

Izvleček
Odpravili smo se raziskovat splošne knjižnice dežele Vikingov, ki spada med deset najsrečnejših držav na svetu, kot v svoji raziskavi poročajo Helliwell idr. (2023). Delo norveških knjižničarjev je zelo podobno našemu, prekašajo pa nas po svoji domiselnosti in širokopoteznih načrtih. Norveška nacionalna knjižnica se je namreč odločila za digitalizacijo celotnega knjižničnega gradiva v norveškem jeziku, v okviru javnega umetniškega projekta pa so v mestni knjižnici Bjørvika ustanovili Knjižnico prihodnosti. Norvežani so postavili knjižnico, namenjeno samo otrokom, prebivalce odročnih krajev razveseljujejo s Plavajočo knjižnico, v splošnih knjižnicah pa poleg tradicionalnih oblik knjižničnega gradiva izposojajo na primer tudi kitare, viseče mreže in električna kolesa. Z organizacijo posebnih dejavnosti uporabnikom omogočajo pestro paleto doživetij, kot so ogled filma na platnu, tečaj šivanja in 3D-tiskanje. Norveške knjižnice pa k sebi vabijo tudi z brezplačno članarino in univerzalno člansko izkaznico, ki omogoča vstop v vse splošne knjižnice.

Ključne besede: Norveška, splošne knjižnice, digitalizacija, katalogizacija

Uvod
V deželi Vikingov sem se znašla povsem nepričakovano in po naključju. Zaradi naprednosti Norvežanov in drugih narodov Severne Evrope se po njih radi zgledujemo. Na postanku v Oslu sem se o drznosti in domiselnosti Norvežanov uspela prepričati na lastne oči. Norveška nacionalna knjižnica se je na primer pogumno lotila digitaliziranja celotnega knjižničnega gradiva v norveškem jeziku, pred tremi leti so v Oslu postavili impozantno in moderno splošno knjižnico Deichman Bjørvika, v njej ustanovili Knjižnico prihodnosti in še kaj bi se našlo.

Slika 1: Splošna knjižnica Deichman Bjørvika v Oslu (foto: K. Mrak)

1 Zgodovinsko ozadje
Norveško navadno povezujemo z Vikingi, ki so se v 8. stoletju zaradi pomanjkanja obdelovalnih površin in vedno več prebivalcev odpravili na roparske pohode v sosednje dežele. Smrt vikinškega kralja Sigurda I. je sprožila dolgotrajno in pogubno državljansko vojno, po kateri se je na oblast povzpel fevdalec, s čimer se je končalo obdobje Vikingov. Velja pa omeniti tudi staroselsko ljudstvo Samijev. Obstoj Samijev prvi omenja rimski zgodovinar Tacit, predvideva pa se, da gre za ljudstvo, ki je že pred 11.000 leti imigriralo z območja Sibirije. Dandanes jih na Norveškem prebiva še okrog 40.000. (Ham, Berry, Wheeler, 2018)

Leta 1319 je kralj Magnus Norveško združil s Švedsko, s čimer je Norveška prvič izgubila svojo samostojnost. Kasneje, leta 1397, je nastala Kalmarska zveza, v katero so se združile Švedska in Danska ter Norveška. Dobrih sto let kasneje je ob izstopu Švedske zveza sicer razpadla, a je Norveška še naprej ostala pod okriljem Danske. Položaj se je znova spremenil po napoleonskih vojnah, ko je Švedska kot zmagovalka prevzela Norveško. Država, ki po velikosti spada med večje evropske države in med manjše po številu prebivalcev, je sorazmerno mlada, saj so narodno zavest začeli krepiti šele sredi 19. stoletja, ko so se na plebiscitu leta 1905 odločili za samostojnost in za ohranitev monarhije. (Upstad, 1991)

Večstoletna vpetost med sosednji državi je nedvomno vplivala na podobo današnje Norveške in s tem tudi na razvoj norveških splošnih knjižnic. Po drugi strani so splošne knjižnice na Norveškem čutile vpliv Amerike, celo precej hitreje kot druge evropske in baltske države.

Leta 1898 se je namreč kot vodja knjižnice v Oslu zaposlil Haakon Nyhuus, ki se je obogaten s knjižničarskimi izkušnjami vrnil iz Združenih držav Amerike. Že pred njim pa je temelje polagal Hans Tambs Lyche, prav tako prevzet nad ameriškimi knjižnicami. (Byberg, 1993)

2 Splošne knjižnice
Zakon iz leta 1985 Norveški narekuje, da mora vsako okrožje imeti svojo splošno knjižnico. V Oslu so po zaslugi Carla Deichmana in njegovih več kot 6.000 enot gradiva leta 1785 postavili prvo splošno knjižnico Deichman Bibliotek. Danes ima že dvaindvajset enot in zaposluje okrog 300 ljudi. Največja Deichmanova enota, Bjørvika, se imenuje po soseski, v kateri se nahaja. Ta nova impozantna stavba stoji tik ob ikonični Operni hiši, dokončali in odprli so jo leta 2020, slogovno pa se lepo umešča v sodobno kulturno četrt norveške prestolnice. Želja knjižničarjev je bila obiskovalce navdihniti z raziskovanjem storitev in prostorov, ki jih lahko ponudi moderna knjižnica.

Poudariti moramo, da nimajo le izjemne knjižnične zbirke, ampak del celote tvorijo tudi kinodvorana, računalniška delavnica, igralnice in med drugim tudi restavracija. Poleg tega, da lahko izbirate med 450.000 knjigami in raznimi predmeti, vse od električnih koles, kitar pa do visečih mrež, v knjižnici Bjørvika torej lahko gledate filme, snemate podkaste, se učite klavirja, šivanja, 3D-tiskanja ali preprosto uživate v razgledu na fjord in arhitekturne presežke. Prislužila si je kar nekaj nagrad, med drugim leta 2021 tudi Iflino nagrado za najboljšo novo splošno knjižnico.

Morda se bo nam zdelo nedoumljivo, a so norveške splošne knjižnice odprte tudi takrat, ko zaposleni že odidejo domov. Če svojo člansko izkaznico nadgradite v prepustnico, lahko knjižnice obiskujete tudi ob koncih tedna in med prazniki. Ena od posebnosti norveškega sistema je tudi ta, da ena sama članska izkaznica velja za prav vse knjižnice v državi in je brezplačna.

Slika 7: Tiskanje signature za pomoč pri iskanju v splošni knjižnici Deichman Bjørvika (foto: K. Mrak)

3 Posebne zbirke
3.1 Knjižnica prihodnosti
Nikakor ne smemo mimo Knjižnice prihodnosti. To je javni projekt, ki pod vodstvom svetovno znane umetnice Katie Paterson poteka v sodelovanju z občino Oslo in splošno knjižnico Deichman Bjørvika. Vsako leto izberejo enega od avtorjev (med njimi tudi Margaret Atwood in Elif Shafak), ki so se v literarni ali pesniški okvir zapisali s svojimi izjemnimi prispevki, njihova dela pa burijo domišljijo bralcev, pričakuje se, da tudi tistih v prihodnosti. Izbrane rokopise bodo namreč shranjevali in jih šele leta 2114 natisnili. Na začetku projekta, leta 2014, so na Norveškem posadili tisoč smrek, iz katerih bodo izdelali papir prav v ta namen. Do takrat pa bodo ti rokopisi shranjeni v posebej zasnovani in tako imenovani Tihi sobi Deichmanove knjižnice v Bjørviki, opremljeni z lesenim pohištvom, izdelanim iz dreves, posekanih na območju, kjer so posadili nova, s pogledom na Gozd knjižnice prihodnosti.

3.2 Vstop odraslim prepovedan
V Oslu obstaja tudi ena in edina knjižnica na Norveškem, v katero odrasli nimajo vstopa. Zgledovali so se po prvi tovrstni knjižnici na svetu, ki je nastala na Švedskem. V Biblo Tøyen, knjižnico, polno knjig in izkušenj, v katero so prelevili nekdanjo kinodvorano, smejo le otroci med desetim in petnajstim letom.

Slika 8: Knjižnica Biblo Tøyen, v katero odrasli ne smejo (vir: deichman.no)

3.3 Plavajoča knjižnica
Prav na Norveškem lahko obiščemo eno najbolj posebnih knjižnic na svetu. Bokbåten, kar pomeni »knjižnica na ladji«, obiskuje okrog 250 manjših skupnosti, skritih na otočkih in v zalivih zahodne norveške obale. Ker je marsikatera od teh vasic lažje dostopna s plovilom kot z vozilom, je leta 1959 skupina knjižničarjev z uporabo javnih sredstev ustanovila knjižnico na čolnu s posebnim poudarkom na otroški literaturi. Preden so prav v ta namen leta 1963 zgradili plovilo Epos, sta njegovo nalogo opravljala njegova predhodnika. Plavajoča knjižnica hrani 6000 enot gradiva, poleg tega pa v njej prirejajo tudi razne dogodke. Ko je vlada leta 2020 ukinila financiranje te posebnosti, so se našli razni pobudniki, tako občine kot nepridobitne organizacije, in zbrali dovolj denarja, ki Eposu omogoča nadaljnje razveseljevanje prebivalcev odročnejših krajev.

Slika 9: Plavajoča knjižnica (vir: bokbåten.no)

4 Digitalizacija
Številne države po svetu si že dlje časa prizadevajo za digitalizacijo knjižnega gradiva, predvsem starejšega in nacionalno ter zgodovinsko pomembnega. Začetki digitalizacije pod okriljem Narodne in univerzitetne knjižnice pri nas segajo v leto 1993. Norveška nacionalna knjižnica pa si je zadala strateški cilj, da bo v digitalno obliko spremenila kar celotno knjižnično gradivo v norveškem jeziku, ki v tiskani obliki obstaja že od srednjega veka.

Digitaliziranje so začeli leta 2006 in pričakujejo, da bodo za digitalizacijo vsega gradiva potrebovali od dvajset do trideset let. Država je namreč z založniki dosegla dogovor o možnosti vpogleda v celotno gradivo, tudi tisto, zaščiteno z avtorskimi pravicami. Tako je Norveška nacionalna knjižnica zelo napredovala pri oblikovanju strategij in razvoju digitalnih storitev za ohranjanje in dostop do naše kulturne dediščine in zakladnice znanja. (Takle, 2009)

V okviru digitalizacije je med drugim nastal projekt digitalne knjižne police, Bookhylla,¹ v kateri lahko najdemo že več kot šeststo tisoč naslovov. Vsem uporabnikom z norveškim IP-naslovom naj bi bil na voljo ogled celotne dediščine dvajsetega stoletja v digitalni obliki. Do omenjenega gradiva lahko Norvežani dostopajo neodvisno od splošnih knjižnic, ki si tako prihranijo delo, stroške in prostor.

5 Katalogiziranje
Glavni dobavitelj knjig, opreme in storitev je knjižnični center Biblioteksentralen AL v Oslu. To je javno podjetje v lasti 425 norveških občin, 14 okrožij in Norveškega združenja knjižnic. Omenjeni center obenem vodi tudi vzajemni katalog BIBBI. Katalog vsako leto obogatijo s približno 11.000 bibliografskimi zapisi, ki jih nato prevzemajo splošne knjižnice. Sedanji center je nastal leta 1952, čeprav je v predhodni obliki obstajal že leta 1902. (Preminger idr., 2020)

Leta 2016 pa se je Norveška nacionalna knjižnica odločila tudi za sodelovanje s podjetjem Bookbasen AS, pri katerem naroča bibliografske zapise knjig, izdanih pri norveških založnikih. Bookbasen je leta 1984 ustanovila Organizacija norveških založnikov, zdaj pa gre za podjetje v lasti večine založb, ki svoje metapodatke in storitve ponuja široki paleti knjižnic, knjigarn, založnikov in šol.

Svet katalogiziranja se počasi spreminja. Norveška je leta 2019 Angloameriška katalogizacijska pravila (AACR2) zamenjala z na novo prevedenimi pravili RDA (Resource Description and Access). To je katalogizacijski standard, osnovan na metapodatkih. Zaradi tega novega sistema, ki zajema entitete in odnose med njimi, je format MARC ogrožen. (Preminger idr., 2020).

Kot v svoji raziskavi navajajo Preminger idr. (2020), naj bi se po raziskavah, opravljenih na Norveškem, knjižničarji sami še vedno ukvarjali s katalogiziranjem in klasifikacijo, a veliko manj kot v preteklosti, saj jim je po navodilih narodne knjižnice dovoljeno le še prilagajanje vrstilcev Deweyjevega klasifikacijskega sistema.

6 Zaključek
Vloga splošnih knjižnic se tako pri nas kot v drugih deželah postopoma spreminja. Knjižnice želijo uporabnike navdihniti in privabljati z raznovrstno ponudbo, ki poleg klasičnih in neklasičnih vrst gradiva poudarja tudi doživetja. V tem pogledu se Norveška res lahko pohvali z izjemno pogumnimi in inovativnimi projekti, verjamem pa, da nas vse najbolj zanima, kako bo videti razkritje rokopisov Knjižnice prihodnosti, ki ga po vsej verjetnosti ne bo dočakal nihče od nas. Tudi v digitalizaciji gradiva ni edina, a se je je lotila precej bolj velikopotezno. Dokazujejo, da je veliko nemogočih stvari mogočih, pomemben je le prvi korak.

Viri in literatura

Annual report to CENL (2013). The National Library of Norway. https://www.cenl.org/wp-content/uploads/2019/07/CENL_2013_Report_Slovenia.pdf

Byberg, L. (1993). Public Library Development in Norway in the Early Twentieth Century: American Influences and State Action. Libraries & Culture. 28(1), 22–34.

Ham, A., Berry, O., Wheeler, D. (2018). Norway. Lonely Planet.

Helliwell, J. F.; Layard, R.; Sachs, J. D.; De Neve, J. -E.; Aknin, L. B. in Wang, S. (2023). World Happiness Report. Sustainable Development Solutions Network.

Preminger M. et al. (2020). The public Library Metadata Landscape, the Case of Norway 2017-2018. Cataloging & Classification Quarterly, 58(2), 127–148.

Takle, M. (2009). The Norwegian National Digital Library. Ariadne, 60.

Upstad, G. (1991). Norveška. Delo.

1. Povezava: www.bookhylla.no [↩]