So knjižnice dostopne? Virtualno strokovno srečanje DBL v letu 2020
V marcu 2020 nas je presenetila epidemija koronavirusa ter precej ostro posegla v naše življenje in povzročila marsikatero spremembo v naših knjižnicah in na splošno na različnih delovnih mestih v knjižnici. Kljub vsemu smo knjižničarji v tej situaciji, še veliko bolj pa v drugem valu epidemije, pokazali izredno samoiniciativnost in iznajdljivost ter se usmerili k reševanju in odpravljanju težav ter iskanju možnosti, da ostanemo uporabnikom blizu – tudi na daleč. Tudi v Društvu bibliotekarjev Ljubljana smo se prilagodili razmeram in strokovno srečanje prestavili v virtualno okolje. V aplikaciji Zoom smo se spraševali, koliko in kako so knjižnice dostopne. Torej, ali so knjižnice res dostopne?
Pod okriljem Društva bibliotekarjev Ljubljana in soorganizatoric Teološke in Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je 19. novembra 2020 potekalo že tradicionalno jesensko strokovno srečanje z naslovom »So knjižnice dostopne?«. Tematsko zasnovo srečanja sta moderatorja in organizatorja Leja Borovnjak (UL, Teološka fakulteta) in Tomaž Ulčakar (UL, Ekonomska fakulteta) oblikovala že konec leta 2019, torej kar nekaj mesecev pred novo realnostjo trenutne krize, ko sta imela v mislih popolnoma drugačno izvedbo. V prvotnem načrtu se je tematika bolj odstirala v fizičnem knjižničnem prostoru v povezavi s časom in storitvami. Dogodek se je na koncu odvil v že skoraj vsem domačem okolju Zooma in virtualno povezal več kot 170 udeležencev iz celotne Slovenije.
Strukturo strokovnega srečanja smo oblikovali na samem začetku in je sledila le toku razmišljanj predavateljev: uvodno predavanje strokovnjaka, ki je začrtal tematiko dogodka, nato dva sklopa predstavitev dobrih praks knjižnic ter na koncu okrogla miza strokovnjakov in uporabnikov sodobnih storitev knjižnic.
Uvodno predavanje z naslovom »Dostopnost optimizma in zanesljivosti« je izvedla prof. dr. Polona Vilar z Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Avtorica je v predstavitvi prikazala, kakšna je sodobna knjižnica ter kako so se knjižnice po svetu in doma skladno z nacionalnimi ukrepi (re)organizirale v trenutni situaciji, ki jo narekuje epidemija. V več kot pol leta trajajočem obdobju so se izoblikovale smernice oziroma priporočila, na primer združenj EBLIDA in IFLA. V objavah EBLIDA smo lahko sledili tudi poročilu iz Slovenije. Na primerih iz sveta in glede na odziv iz slovenskih knjižnic smo v predstavitvi sledili toku dogajanj, kar je zajelo čas od zaprtja knjižnic v marcu ter vse do drugega vala s ponovno nepopolno odprtostjo knjižnic oziroma prehodom na organizacijo najrazličnejših oblik brezstičnega poslovanja knjižnic. Uvodno predavanje je profesorica sklenila zelo optimistično s popotnico knjižnicam »misliti razvojno, pogumno«.
V prvem sklopu z naslovom »V prostoru in času 24/7/365 …« so bibliotekarji iz različnih knjižnic prikazali, kako se ukvarjajo z dostopnostjo, ter nanizali dobre prakse. Sklop je odprla dr. Ines Vodopivec iz Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je v prispevku »Zagotavljanje knjižničnih storitev NUK v času koronavirusa« prikazala, kako se NUK spopada z letošnjo krizo in vlaga maksimalno vse vire v to, da ohranja stik z uporabniki. Veliko priporočil je bilo predstavljenih glede varnosti pri delu z uporabniki ter zagotavljanju preprečevanja okužb na delovnih mestih zaposlenih. Kot novost, pridobljeno med epidemijo, so prikazali sterilizatorje za gradivo, ki jih v vzhodnem svetu poznajo že dlje časa pri spopadanju z izbruhi epidemij, ki se prenašajo aerosolno ali z okuženimi osebami ter predmeti, kot na primer: ošpice, ptičja gripa, ebola, MERS, azijska gripa. Verjetno bodo sterilizatorji postali nekaj vsakdanjega, tako kot postajajo knjigomati na izposoji.
Mag. Miro Pušnik iz Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani je prispevek naslovil »Visokošolska knjižnica kot odprta platforma za deljenje znanja«, v katerem je predstavil program razvoja CTK za obdobje od leta 2021 do 2025. Osvetlil je zelo aktualne teme: medgeneracijsko povezovanje, digitalno pismenost in etiko, skupnostno upravljanje, kompetence, tutorstvo, skupnostno znanost, ustvarjalne prostore, knjižnico stvari in odprto znanost. Knjižničarji bodo pri kompetencah v prednosti z bibliotekarskim znanjem na področju informacijske znanosti, kognitivne znanosti, andragogike in sposobnostmi s področja socialnega mreženja, kar se je pokazalo tudi v trenutnih epidemioloških razmerah za osnovni prikaz storitev in poslovanja knjižnic. V zadnjem letu v CTK-ju sledijo poslanstvu in široki promociji skupnostne znanosti (Citizen Science), v kateri bodo veliko vlogo odigrale univerze in lokalne skupnosti.
Sodelavci Centralne ekonomske knjižnice Matic Bradač, Jana Logar in Martina Petan so v zelo interaktivnem prispevku prikazali razvoj CEK-a skozi čas do usmeritve v zagotavljanje dobre uporabniške izkušnje v zadnjem obdobju. V prispevku z naslovom »CEK zunaj knjižnice – dostopnost sodobne visokošolske knjižnice« so sledile predstavitve novosti v knjižnici: daljša odprtost, nočna čitalnica, izobraževanja uporabnikov, eTutor*CEK, prostori za skupinsko delo Kocke znanja, pop-up knjižnica. V zastavljenih ciljih sledijo ohranitvi stika z uporabniki, prilagoditvi knjižničnih storitev spletnemu okolju ter sprotnemu vrednotenju zastavljenih nalog in storitev. Prispevek so avtorji sklenili s prikazom transformacije visokošolske knjižnice v sodoben center znanja.
Novo šolsko knjižnico na Podružnični šoli Lavrica in njeno spopadanje z dostopnostjo v osnovnošolskem okolju je predstavila knjižničarka Špela Bešter. Avtorica ugotavlja, da so idealni uporabniki njihove šolske knjižnice učenci od prvega do vključno petega razreda. Ti učenci radi pridejo v knjižnico, si z veseljem izposojajo knjige ter se o vsebini knjig radi pogovorijo. Avtorica poudarja, da je za razvoj osnovnošolske knjižnice potrebna podpora vodstva šole. S pridobitvijo novega prostora za knjižnico je narejen prvi korak do uporabnikov, a se zgodba tukaj šele začenja.
Prvi sklop strokovnega srečanja je zaključila Dragica Lovrić Anušić iz Škofijske knjižnice Nadškofije Ljubljana. Prispevek s pomenljivim naslovom »Clericis et civitati: dostopnost Škofijske knjižnice Nadškofije Ljubljana« je poslušalce popeljal skozi dve enoti Nadškofijske knjižnice: Vidmarjeve in Škofijske pastoralne knjižnice. Vidmarjeva knjižnica je razglašena za kulturni spomenik, enota pastoralna knjižnica je v sklopu svojega poslanstva namenjena pastoralnim delavcem in duhovnikom, sicer pa dostopna številnim raziskovalcem. V predstavitvi je predavateljica orisala dostopnost skozi čas in kako rešujejo potrebe uporabnikov v trenutni epidemiji.
Drugi sklop srečanja DBL je bil namenjen prikazu spopadanja z dostopnostjo knjižnic za uporabnike s posebnimi potrebami. Prispevek »Posebne potrebe so potrebe vseh: praksa NUK« sta predstavila Damjana Vovk in Tim Januška. V NUK-u se načrtno ukvarjajo z uporabniki, ki so vizualno ovirani, gluhi in naglušni, gibalno ovirani, z osebami z bralnimi težavami, z osebami v posebnih okoliščinah itd. Sledijo praksi iz tujine in se mednarodno povezujejo na tem področju. V svoje načrte za dostopnost storitev uporabnikom s posebnimi potrebami so vključili zvočno podporo slušalk na računalnikih, povečavo slik in besedila na zaslonih ter možnost sodelovanja in vključitve terapevtske živali.
V nadaljevanju smo spoznali, kako se splošne knjižnice v mreži Mestne knjižnice Ljubljana spopadajo z dostopom do knjižnic in storitev tudi med epidemijo za ranljive skupine uporabnikov, to je prikazala v predstavitvi z zanimivim naslovom »Do-STOP do knjižničnih storitev Mestne knjižnice Ljubljana« Barbara Cesar.
Bibliotekarki iz šolskih knjižnic, Nina Janžekovič iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana in Nina Schmidt iz Centra IRIS, sta vsaka na svojih primerih iz prakse predstavili dostopnost knjižnic za uporabnike, ki imajo z medicinskega in socialnega vidika zelo veliko ovir, pri tem pa jim knjižnici z uporabo različnih prilagojenih gradiv in storitev lajšata vsakodnevne informacijske, socialne in kulturne potrebe. Predstavitvi sta vključevali veliko slikovnega gradiva in nazorno predstavitev okvar uporabnikov ter tudi rešitve in možnosti pomoči v različnih primerih.
V zadnjem prispevku drugega sklopa je Martina Kerec iz Knjižnice Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z naslovom »Individualne ali sistemske rešitve storitev za uporabnike s posebnimi potrebami – premisleki iz prakse« spregovorila o pristopu do uporabnikov s statusom posebnih potreb, ki uporabljajo fakultetno knjižnico ter o reševanju problematike v prenovljenih prostorih fakultete in knjižnice. Predavanja v tem sklopu so bila zelo navdihujoča, v pogovornih oknih v okolju Zooma so poslušalci izrazili veliko občudovanje, zato verjamemo, da so si knjižničarji v svojih zapiskih že zastavili načrte za prihajajoča leta, kako ne spregledati posebnih potreb oziroma jim nameniti pozornost, da postanejo potrebe za vse.
Strokovno srečanje se je končalo s skoraj uro trajajočo okroglo mizo »Ali so (res) knjižnice dostopne«. Sodelujoči gostje Marjan Gujtman – Ministrstvo za kulturo, Maja Vunšek – ZBDS Sekcija za splošne knjižnice, Mestna knjižnica Kranj, Nataša Štrukelj in Katja Lončar – Elea IC, Špela Sanabor – študentka bibliotekarstva ter Branko Jordan – Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani so v zelo razgibani diskusiji spregovorili o dostopnosti knjižnic z različnih vidikov: zakonodajnega, stanovskega, arhitekturnega in uporabniškega. Sklenemo lahko, da knjižnice v zadnjem obdobju pred epidemijo in med njo zelo veliko finančnih in človeških virov vlagajo v zagotavljanje dostopnosti fizičnih prostorov, skušajo uporabnikom ponujati nove in sodobne storitve, prilagojene željam in potrebam uporabnikov. Ne smemo zanemariti dejstva, da je za uporabnike še vedno visoka prioriteta, da se v knjižnici dobro počutijo in da to dobro počutje pripišejo knjižničarki/knjižničarju, s katero/katerim spregovorijo ali navežejo stik v pogovoru o vsebini knjige ali najnovejših razmerah v družbi ali o novih storitvah.
Strokovno srečanje DBL »So knjižnice dostopne?« je potekalo v sproščenem tonu, začetne bojazni o mogočih tehničnih težavah virtualnega okolja so se hitro razblinile, saj sama tehnika ni povzročala prevelikih težav. Aktualne vsebine predstavitev ter diskusije v klepetu in v živo udeležencev so pokazale, da tematiki dostopa do knjižnic v slovenskem prostoru namenjamo morda premalo pozornosti. Nova spoznanja in odkrita realnost so bibliotekarjem ponudili, da predstavljeno in povedano prakso uporabijo ter prestavijo v svoja okolja. V poslovanju knjižnic imamo še marsikje odprta vrata za nove priložnosti, nove izzive, na kar nas je leto 2020 opomnilo. Navdušeni odzivi udeležencev so nam pokazali pomanjkanje strokovnega druženja v letu 2020. Virtualna oblika druženja je dobrodošla v danih razmerah, vendar ne odtehta pristnega osebnega stika. Da se ne oziramo zgolj po stalnicah, morajo biti dobrodošle tudi spremembe, že na začetku smo nakazali, da znamo biti bibliotekarji izvirni in iznajdljivi. Če se uporabniki sprašujejo, ali so knjižnice dostopne, jim lahko odgovorimo, da iščemo nove poti, želimo pa tudi ohranjati stare ter se prilagajamo izzivom, ki se pojavijo na teh poteh.