Shranjevanje pergamentnih fragmentov
V NUK hranimo številne rokopisne fragmente, ki so bili najdeni v knjigah kot njihovi sestavni deli (npr. opore oziroma okrepitve v hrbtu), najpogosteje pa gre za ovoje (mehke platnice) knjig.
Takšni fragmenti so bili običajno deli starejših knjig, ki se niso ohranile, zato so zelo zanimivi za poznavalce srednjeveških zapisov. S platnic knjig so bili sneti že davno, zato o njihovem izvoru običajno ne vemo veliko. Pogosto so bili pri snemanju poškodovani ali pa so na njih še vedno debele plasti lepil.
Da bi olajšali rokovanje s takšnim gradivom (predvsem je mišljeno, da se jih čim manj dotikamo z golimi rokami), ki ga je moč najti skoraj v vsaki nacionalni ali samostanski knjižnici, je prof. Christopher Clarkson razvil posebno metodo, ki jo bom opisal v nadaljevanju.
Pergament je material, ki je izdelan iz živalskih kož in je zelo občutljiv na spremembo relativne zračne vlage. Če ga premestimo v novo okolje, kjer je zračna vlaga višja, se razširi, lahko pa se začne tudi gubati ali postane valovit, v suhem okolju pa se lahko prekomerno izsuši in postane krhek. V izogib temu, da se je take fragmente pogosto hranilo v pogojih z neprimerno oziroma spreminjajočo zračno vlago in razkazovalo popolnoma neustrezno, je Clarkson po tehtnem premisleku in dobrem poznavanju materialov ter njihovih lastnosti prišel do zamisli, da bi jih bilo najpametneje vpeti v paspartuje s pomočjo niti. Metoda, ki jo je razvil, je zares genialna, kadar so fragmenti popisani z obeh strani.
Na podlagi poznavanja obnašanja zvite niti je prišel do zaključka, da je to edini primeren naraven material, ki se ob spreminjanju zračne vlage obnaša ravno nasprotno od pergamenta. Ko se pergament širi, se zvita nit krči, saj se vlakna v njej ob povišanju vlage odebelijo in se ne raztezajo v dolžino, pač pa se ravno nasprotno, zaradi svojega navitja, nit odebeli in skrči. Clarkson je na svojih predavanjih to rad ponazoril z anekdoto o postavljanju obeliska na trgu Sv. Petra v Rimu, kjer so mornarji (ker so se razumeli na vrvi in škripčevje – so bili pač najbolj primerni za tak podvig), ki so ga postavljali, v zadnjem trenutku rešili zadevo tako, da so izsušene in ohlapne vrvi polili z vodo, te pa so se skrčile po dolžini in omogočile, da so obelisk postavili na svoje mesto.
Vpenjanje fragmentov v dvojni (zrcalno simetrični) paspartu poteka tako, da se glede na velikost fragmenta najprej določi velikost paspartuja. Potem se iz trajno obstojne lepenke izreže dva kosa, zrcalna drug drugemu, z odprtino, ki je kak cm večja od fragmenta. Na rob fragmenta se nalepi ustrezno dolge niti, od 1 do 2 cm narazen. Niti, ki ne smejo biti povoskane, se na koncih razčeše v majhne pahljače, da je oprijem s pergamentom boljši. Za lepilo je priporočeno uporabiti kanadsko moko ali drugo škrobno lepilo, če le-te ni moč dobiti.
Ko so niti nalepljene na vseh robovih, pergament postavimo v sredino enega od paspartujev in pričnemo nanj lepiti niti. Niti morajo biti vedno speljane tako, kot bi izhajale iz sredine fragmenta navzven. Ko določimo lego, za vsako nit izdolbemo kanal, v katerem se bo nit lahko nemoteno gibala (krčila ali raztezala), sicer bi jih s pritiskom zgornjega okvirja stisnili, da se ne bi mogle gibati. Niti morajo biti dolge vsaj nekaj cm (odvisno od velikosti fragmentov: pri majhnih zadostuje od 2 do 5 cm, pri velikih pa so lahko dolge tudi več deset cm). Preden jih prilepimo na paspartu, jih na koncu ponovno razčešemo, da se bolje prilepijo. Niti pred tem še dodatno navijemo v smeri njihovega navitja. Lepimo jih vedno iz nasprotnih si smeri, tako da že tako skušamo pergament nekoliko napeti, podobno kot se napenjajo kože na boben. Ko je fragment v celoti vpet, točkovno zlepimo oba okvirja paspartuja, da ju lahko brez večje škode zopet dobimo narazen, če bi bilo to potrebno.
Na ta način vpete fragmente na koncu še dodatno zaščitimo z zaščitno mapo iz trajno obstojnih materialov in jih hranimo v okolju s čim bolj stabilno relativno zračno vlago (okoli 50 %).
