Šahovska partija kot dopolnilo klasičnega referenčnega pogovora

Izvleček
Referenčni pogovor v knjižnici je ključnega pomena za pridobitev ustreznih informacij o uporabniku glede njegovih dejanskih potreb, posledično za uspešno in kakovostno svetovanje pri izbiri literature. Poleg klasičnega referenčnega pogovora z vprašanji, ki jih knjižničarji navadno postavljajo uporabniku, se je ob delu v zvezi s šahovsko tematiko porodila ideja o izvedbi referenčnega pogovora na alternativni način, s šahovsko partijo. Slednja nam glede na specifičnost tematike pogosto lažje pokaže dejanske uporabnikove potrebe glede šahovske literature, ki jo uporabnik potrebuje za svoj nadaljnji razvoj.

Ključne besede: šah, šahovska partija, referenčni pogovor, informacijska potreba

Uvod
Vloga šaha se je v sodobni digitalni družbi zelo povečala, s tem pa je šah dobil pomembnejše mesto tudi v knjižnici. Vključevanje šahovske igre v knjižnično dejavnost, tako v fizični kot v e-obliki, sodi med privlačne novejše pristope, ki pripomorejo k širitvi vloge splošnih knjižnic v družbi.

V knjižnici pridejo do izraza vse dimenzije šaha, predvsem pa sta pomembni njegova povezovalna in socializacijska vloga. Šah pripomore h kultiviranju uporabnikov in vzpostavljanju kakovostnih, spoštljivih medčloveških odnosov. S tem lahko sodeluje pri oblikovanju boljše družbe, odprte za vse, ne glede na starost, izobrazbo, spol, narodnost, raso. Med ljubitelji šaha skoraj ni omejitev, tudi ni nepremostljivih jezikovnih ovir.

Šah kot bibliopedagoška dejavnost se je v številnih splošnih knjižnicah uveljavil v različnih oblikah, kot so začetni in nadaljevalni šahovski tečaji, šahovske delavnice, šahovski turnirji, simultanke, promocije šahovskih knjig. Praksa je pokazala, da vse te dejavnosti vplivajo na povečani obisk knjižnice.

Referenčna vprašanja s področja šaha
V procesu ugotavljanja uporabnikovih informacijskih potreb s šahovskega področja je knjižničarju lahko v veliko pomoč nabor relevantnih referenčnih vprašanj, prilagojenih specifični šahovski problematiki. Ob delu se je porodila ideja, da bi si šahovsko izobraženi knjižničar lahko pomagal tudi s šahovsko partijo, odigrano v živo ali umetno sestavljeno. Več o umetno sestavljeni partiji sledi v nadaljevanju prispevka.

Referenčni pogovor (Banič idr., 1987, str. 217) je razmeroma zapleten proces, saj je pot od začetne stopnje, pri kateri skuša knjižničar ugotoviti dejanske informacijske potrebe uporabnika, preko iskalne strategije pa do posredovanja informacij, pogosto težavna. V primerih, ko uporabnikove informacijske potrebe niso izoblikovane, je pomembno, da uporabniku zastavimo relevantna vprašanja.

Pri iskanju šahovske literature, ustrezne potrebam konkretnega uporabnika, se moramo izogibati vprašanj, ki zadevajo časovno komponento. Časovna opredelitev, torej podatek, koliko let kdo že igra šah, sam po sebi ni relevanten, pove premalo o uporabnikovem poznavanju šahovske igre. Če gre za šahista začetnika, je pomembnejši npr. podatek o vključenosti v šahovske krožke, tečaje, sodelovanje na različnih tekmovanjih. Še bolj zanesljivi so seveda podatki o ratingu, to je številu doseženih točk, ki opredeljuje moč igralca, šahovskih kategorijah ipd. v primeru boljših igralcev.

Z relevantnimi referenčnimi vprašanji lahko v večini primerov dokaj zanesljivo ocenimo uporabnikovo znanje in svetujemo ustrezno šahovsko literaturo. Tako je praviloma v primeru mlajših, šolajočih se uporabnikov. Odgovori na vprašanja, ki zadevajo splošno šahovsko teorijo ali pa posamezne faze šahovske igre, nam pomagajo razmeroma hitro ugotoviti informacijske potrebe uporabnika. V veliko pomoč knjižničarju je, če se uporabnik zaveda svojih šibkih točk, npr. pomemben je podatek, da ima težave pri izbiri otvoritvenih potez ali pri načrtovanju igre v središčnici oziroma v srednji igri. V prvem primeru uporabniku ponudimo literaturo o otvoritvah, v drugem pa gradivo, ki obravnava načrtovanje igre po otvoritvi, hkrati s kombinacijskimi elementi, potrebnimi za uporabnikov nadaljnji razvoj. Vidmar (2005) v svoji knjigi obravnava tako splošno šahovsko teorijo kot posamezne faze šahovske igre. Bavdek (1995) pa obravnava faze šahovske igre zelo podrobno in se natančno posveča kombinacijskim elementom.

Pogosto je težko opredeliti uporabnikove dejanske informacijske potrebe, saj lahko ta svoje znanje preceni ali podceni. Da bi olajšali komunikacijo med knjižničarjem in uporabnikom, si lahko pomagamo z ustreznim vprašalnikom, neke vrste kvizom, ki nam omogoči pridobitev natančnejših informacij. Na osnovi dobro premišljenih, relevantnih vprašanj, ustnih ali pisnih, pripravljenih vnaprej, lahko ocenimo uporabnikovo poznavanje posameznih šahovskih pojmov in šaha na splošno. S takim testom, ki ga lahko uporabnik izpolni že vnaprej, lahko z veliko gotovostjo pravilno opredelimo uporabnikove dejanske potrebe.

Šahovska partija kot metoda referenčnega pogovora
Vlogo referenčnega pogovora (Praznik, 2022) pa v določenih primerih lahko zelo hitro in najbolj zanesljivo opravi šahovska partija, ki jo odigra šahovsko izobraženi knjižničar z uporabnikom. Pri tem pogosto zadoščajo že začetne poteze v partiji, s pomočjo katerih knjižničar, izkušeni šahist, hitro oceni uporabnikovo poznavanje šahovske igre. Že na osnovi le nekaj potez je mogoče razmeroma zanesljivo oceniti uporabnikovo šahovsko znanje. V nadaljevanju partije, kadar ne gre za šahovskega začetnika in želimo natančneje definirati uporabnikove informacijske potrebe, lahko že po nekaj minutah igranja ugotovimo, katere faze igre predstavljajo uporabnikovo šibko točko. Razmeroma hitro je mogoče ugotoviti, kako uporabnik poleg šahovskih otvoritev obvlada šahovsko srednjo igro oziroma kombinacijske elemente v središčnici in kakšno je njegovo poznavanje šahovskih končnic. Pri tem ni potrebno odigrati partije v celoti, pogosto zadošča že igranje do določene faze, kar še skrajša čas, potreben za opredelitev uporabnikove informacijske potrebe.

Šahovsko pozicijo lahko nastavimo tudi umetno, kar pomeni, da do postavitve šahovskih figur ne pride med igranjem v živo, ampak gre za načrtno nastavljeni šahovski problem, ki ga lahko imamo že natisnjenega na papir ali ga uporabimo iz izbrane šahovske literature. Izbor takih umetno nastavljenih pozicij je v šahovski literaturi zelo velik, primeren za različne stopnje šahovskega izobraževanja in obsega najrazličnejše prvine šahovske igre. Obširno je npr. obdelano področje šahovskega kombiniranja, predstavljene so različne tehnike matiranja, prikazane razne otvoritvene poteze ipd. Bavdek (1978) ponazarja pozicije iz različnih faz šahovske igre ob velikem številu diagramov.

Navedeno naj ponazorimo z dvema zgledoma umetno nastavljenih šahovskih pozicij, do katerih lahko pride že v začetni fazi igre.

Zgled 1: Katero je najboljše nadaljevanje za belega? (avtor: N. Praznik)

Zgled 2: Kako beli matira v eni potezi? (avtor: N. Praznik)

V prvem primeru je pravilni odgovor premik belega skakača na polje d5 (Sd5), beli izvaja pritisk na črnega skakača na polju f6, ki je z belim lovcem vezan na črno damo. V drugem primeru beli izvede mat tako, da z damo vzame črnega kmeta na polju h7 (Dxh7#). Znak # se pri zapisovanju šahovskih partij uporablja za označevanje mata.

Šahovska partija, odigrana v živo v celoti ali le delno, je primerno nadomestilo klasičnemu referenčnemu pogovoru predvsem v primerih, ko uporabnika ne zanima zgolj splošna šahovska teorija, pač pa gre za bolj specifične potrebe, ki jih uporabnik ne zna opredeliti, zato tudi ne more navesti nobenih objektivnih pokazateljev svojega šahovskega znanja. Velikokrat gre v teh primerih za šahiste samouke, saj imajo ti pogosto težave z objektivno samopodobo in samooceno svojega šahovskega nivoja oz. šahovskega znanja. Naslednja dva zgleda prikazujeta primer dveh umetno nastavljenih pozicij, do katerih lahko pride v šahovski končnici.

Zgled 3: Kako črni remizira? (avtor: N. Praznik)

Pri zgledu št. 3 črni kralj stopi belemu kralju nasproti (v opozicijo) na polje g8 (Kg8). Po premiku belega kmeta na polje f7 črni napade belega kralja (šah), sledi poteza črnega s kraljem na polje f8. Sedaj beli nima dobrih možnosti. Če beli kralj stopi na polje f6, nastane pat in partija se konča neodločeno z remijem. V kolikor beli kralj prepusti belega kmeta črnemu, se partija prav tako konča z remijem.

Zgled 4: Kako beli zmaga? (avtor: N. Praznik)

Pri zgledu št. 4 beli v naslednji potezi promovira kmeta, ki ga lahko spremeni v drugo figuro. Običajno se kmet spremeni v damo, tokrat pa je izjemoma bolje kmeta promovirati v skakača in izvesti dvojni napad (na črnega kralja in črno damo). S tem beli ostane s skakačem v prednosti in ob promociji še preostalega kmeta v damo brez težav zmaga.

Opis resničnega primera referenčnega pogovora 
Sam pri delu v knjižnici zelo pogosto uspešno uporabljam šahovsko partijo kot dopolnilo klasičnega referenčnemu pogovoru. Kot ponazorilo naj navedem primer uporabnika, pri katerem s pomočjo klasičnega referenčnega pogovora nisem mogel ugotoviti dejanskega nivoja njegovega šahovskega znanja. Na vsa vprašanja, ki sem mu jih zastavil, je odgovarjal tako, da je dajal vtis, da gre za šolanega igralca, ki potrebuje relativno zahtevno šahovsko literaturo za svoje nadaljnje izpopolnjevanje. Vseeno sem podvomil, ali sem si na podlagi njegovih odgovorov na zastavljena referenčna vprašanja ustvaril pravo sliko o njegovem šahovskem znanju. Da bi razblinil svoje dvome in da bi mu lahko pri izbiri kar najbolje svetoval, sem mu predlagal, da odigrava partijo šaha, ki naj bi odgovorila na moja vprašanja. Nad predlogom je bil navdušen in je bil takoj pripravljen, da tako ugotoviva, katere vrste šahovsko literaturo bi dejansko potreboval. Partija je trajala le nekaj minut in mi je razmeroma zanesljivo odgovorila na vprašanje, kakšno je šahistovo znanje. Njegovo znanje je imelo precej pomanjkljivosti že v prvih dveh fazah igre, tako v otvoritvi kot v srednji igri. Že začetne, otvoritvene poteze so pokazale, da uporabnik nima poglobljenega poznavanja otvoritev. Tudi sredi partije, v središčnici, so se pokazale pomanjkljivosti, tako v znanju kot v razumevanju igre. Partija se je končala že v srednji igri, torej še pred zadnjo fazo igre, preden je prišlo do končnice.

Tako sem dobil dovolj informacij o uporabnikovem dejanskem poznavanju šahovske igre, da sem mu lahko kompetentno priporočil ustrezno šahovsko literaturo. Za začetek sem mu predlagal nekaj splošnih knjig o šahu, ki obravnavajo vse faze šahovske partije, otvoritve, središčnico in tudi končnice, saj sem iz uporabnikove igre lahko sklepal, da tudi v končnicah njegovo znanje ni nič boljše od tistega, ki ga je prikazal v otvoritvi in v srednji igri.

Uporabnik je ob vrnitvi izposojene literature izrazil zadovoljstvo in obenem presenečenje nad načinom, kako sem v razmeroma kratkem času preveril njegovo resnično poznavanje šahovske igre in izbral njegovi stopnji znanja ustrezno literaturo za učenje šaha. Odslej izbira literature s področja šaha za tega uporabnika ni bila več problem, saj sem uporabnikov nivo znanja šaha že bolje poznal in sem mu lahko svetoval najbolj primerno literaturo za njegov nadaljnji šahovski razvoj. Od takrat dalje pri svetovanju v knjižnici pogosto uporabljam metodo šahovske partije kot referenčnega pogovora, ki ga skušam nadgraditi še s klasičnimi referenčnimi vprašanji, kar se je v mnogih primerih izkazalo kot zelo uspešen pristop.

Zaključek
Če na kratko povzamemo, lahko ugotovimo naslednje: z razvojem IKT je šah okrepil svojo vlogo v družbi nasploh, s tem pa se je povečala tudi njegova vloga v splošni knjižnici. Ob že uveljavljenih oblikah šahovskega izobraževanja, s pomočjo bogate šahovske literature v številnih splošnih knjižnicah, so se uveljavili tudi novejši pristopi, tako v fizični kot v e-obliki. Pri opredeljevanju uporabnikovih dejanskih informacijskih potreb s področja šaha se poleg relevantnih referenčnih vprašanj ponujajo tudi pristopi kot uporaba vprašalnikov, umetno nastavljenih šahovskih pozicij oziroma šahovskih problemov ipd. Kot zelo zanesljiv pristop se je izkazala tudi deloma ali v celoti odigrana šahovska partija knjižničarja z uporabnikom. Pogosto pa je zelo učinkovito kombiniranje klasičnega referenčnega pogovora z novejšimi pristopi. Na ta način se večajo možnosti šahovskega izobraževanja med uporabniki knjižnice, s tem pa se krepi vloga splošnih knjižnic v družbi.

Viri in literatura

Bavdek, S. V. (1978). Prve poteze. Šahovska zveza Gorenjske.

Bavdek, S. V. (1995). Šah: igra in razvedrilo. Mladinska knjiga.

Banič, T., Berčič, B., Filo, B. in Veselko, M. (1987). Osnove knjižničarstva. Posebna izobraževalna skupnost za kulturo.

Praznik, N. (2022). Šah v knjižnici: nova bibliopedagoška dejavnost. Kraljevska igra.

Vidmar, M. (2005). Razgovori o šahu z začetnikom. Veza.