Raziskava o kaznivih dejanjih na Slovenskem leta 1874

Uvod
Nekateri slovenski kriminalni romani sodijo v sam vrh lestvice najbolj branih knjig, po katerih v splošnih knjižnicah posegajo odrasli bralci. Če ste tudi sami ljubitelji tega žanra, ste se ob branju gotovo že vprašali, ali imajo opisana kriminalna dejanja resnično ozadje. Bi se kaj takega lahko zgodilo v vašem mestu ali je opisano le plod avtorjeve domišljije? Podobna vprašanja smo si zastavili tudi v tem sestavku, le da smo se na časovni osi prestavili za skoraj 150 let nazaj, v čas, ko so izšle prve slovenske kriminalne pripovedi Iz sodnijskega življenja: mikavne povesti iz življenja hudodelnikov. Zgodbe, ki so med letoma 1874 in 1879 izhajale v Kmetijskih in rokodelskih novicah, je ustvaril pisatelj in novinar Jakob Alešovec.
V sestavku, ki je del prispevka Mikavne zgodbe o hudodelstvih, tega je mogoče v celoti prebrati v reviji Ljubljana med nostalgijo in sanjami (Marolt, 2020), bodo na kratko predstavljeni rezultati raziskave: katere so bile vrste kaznivih dejanj tistega časa, kakšne so bile kazni in odnos do kaznovanja. Pri raziskovanju in pisanju nam je zelo pomagala Digitalna knjižnica Slovenije, ki omogoča prost dostop do številnih publikacij in je zelo pomembna za raziskovalne in študijske namene (knjižničarstvo, založništvo, domoznanstvo, zgodovina …).

O raziskavi
Raziskave smo se lotili na podlagi pregleda časopisnih poročil o kaznivih dejanjih v dveh takrat vodilnih slovenskih časopisih: Slovenskem narodu in Slovencu, ki sta izhajala v Ljubljani in predstavljala dve struji slovenskega javnega življenja — liberalno in konservativno. Med drugim smo si ogledali vzroke za zločine, vrste kaznivih dejanj, vrste kazni ter tudi odnos javnosti do kaznovanja in sodnih procesov na Slovenskem v letu 1874. Pregled tovrstnih novic nam je bil splošna orientacija, saj časopisno poročanje ne daje povsem realne slike o resničnem dogajanju, vsekakor pa delno izraža javno mnenje svojega časa.
Novice o hudodelstvih, ki jih lahko dokaj pogosto najdemo v obeh časnikih, so imele deloma zabavno-informativni (Slovenski narod), deloma vzgojno-opozorilni (Slovenec) značaj. O vzrokih za zločine so največ pisali v časopisu Slovenec, v katerem so zanje krivili pomankanje vere in preveč svobodomiselne ideje: »Vzroki so očitni in pri rokah. Ne bode škodilo, ako jih tudi v javnem listu nekoliko pretresujemo. Poglavitni vzrok omenjenega prežalostnega stanja je po naših mislih pešanje vere sploh in posebej pomanjkanje živega prepričanja o razodetih resnicah… Drugi vzrok je vrtoglavost, s ktero dandanes vse hiti za svobodo.« (Moderna demoralizacija, 1874)

Vrste kaznivih dejanj
Pri pregledu vrst kaznivih dejanj smo ugotovili, da sta časopisa največ poročala o ubojih in umorih, sledili so ropi in tatvine ter goljufije. Tovrstni zločini so se dogajali tako v Ljubljani kot tudi na podeželju, o njihovi pogostosti pa sta imela časopisa različno mnenje. Narod je menil, da je naša domovina lahko zelo srečna, saj se tu ne dogaja veliko zločinov. Slovenec pa je vztrajno opozarjal, da število kaznivih dejanj iz leta v leto narašča, in ob tem večkrat pograjal tudi varuhe postave: »Kako izvrstna je naša mestna policija, kar je dobila novo uniformo, kaže sledeča dogodba: Po noči 1. t. m. so vlomili tatovi v štacuno A. Veidlichovo na glavnem trgu; rotovžu in policijski stražnici ravno nasproti, in odnesli, kar se jim je zdelo. Dasiravno je mesec svetil skoro vso noč, in so morali tatovi železna vrata, ki peljejo na ulice, potreti, kar se ni moglo zgoditi brez velikega ropota, jih vendar policaji niso zapazili in pravica jih še zdaj išče. Pri taki policiji Ljubljančani pač lahko brez skrbi spijo.« (Domače stvari. Mestna policija, 1874)

Vrste kazni in odnos do kaznovanja
O vrstah kazni, ki so bile izrečene za posamezen zločin, smo lahko največ izvedeli iz Slovenskega naroda, ki je redno poročal s sodnijskih obravnav. Največ kazni je bilo izrečenih za uboj. Hudodelci so prejeli od dve do sedem let težke ječe, ki je bila pogosto poostrena tudi s postom in samico. Visoke kazni so se izrekale za tatvine (od pet do sedem let težke ječe) in hude telesne poškodbe (od tri do šest let). Za goljufijo so bili hudodelci obsojeni na od dve do sedem let težke ječe. Za umor je bil zločinec obsojen na smrt (vislice) oziroma na dosmrtno ječo. Leta 1874 so bile na smrt obsojene štiri imenovane in dve neimenovani osebi. Slovenec je o eni izmed smrtnih obsodb poročal tako: »Tajil je do zadnjega, vendar so porotniki enoglasno rekli da je kriv in zato je Jožef Mav obsojen — na smrt. Ako ga cesar ne pomilosti, bo obešen.« (Izpred porotnega sodišča, 1874)
V načinu poročanja o kaznivih dejanjih je bilo mogoče razbrati tudi odnos takratne javnosti do kaznovanja, ki je pomenilo predvsem pravično povračilo in maščevanje za izveden zločin, in ne možnosti za poboljšanje obsojenega zločinca. Zato lahko v časopisnih objavah pogosto naletimo na opozorilo, da sodno-kazenski sistem s svojimi premilimi kaznimi ljudi ne odvrača od kaznivih dejanj, ampak jih k njim spodbuja. Mnogi naj bi si prav želeli v kaznilnico na ljubljanski grad, da jim za preživetje ne bi bilo treba delati: »In ko je bil prašan, zakaj je to storil, je odgovoril: “Samo zato da bom prišel na Grad. Delati sem se odvadil, se mi tudi ne ljubi; prositi pa je preneumno, ker ljudje nič prida ne dajo.” — Le delajte s hudodelniki dobro in lepo, saj jih bo na ta način zmiraj več!« (Izpred porotnega sodišča, 1874)
Kazniva dejanja, sodbe in kaznovanje so ljudi močno privlačili v celotni človeški zgodovini. Zato ni presenečenje, da sta Slovenski narod in Slovenec tudi leta 1874 ob bolj »interesantnih« sodbah, ki so se v Ljubljani odvijale na Deželnem sodišču v Stiškem dvorcu (danes Akademija za glasbo), poročala o velikem zanimanju javnosti: »Poslušalcev je bilo toliko, da so se tla sodnijske dvorane kar šibila in se je bilo bati, da bi se ne podrla…« oziroma »Pravda ta zanima Ljubljančane jako, ker ne samo, da je bila prvi dan sodisčna sobana v pravem smislu natlačeno polna poslušalcev, tudi pred poslopjem deželnega sodišča in v veži je stalo več nego 400 ljudi, posebno žensk, ki so zijali.« (Izpred sodnije, 1874)

Kdo je bil Jakob Alešovec?
Pisatelj in novinar Jakob Alešovec (1842–1901) se je podpisal pod več literarnih del – med najpomembnejša spadajo Ljubljanske slike: podoba ljubljanskega sveta pod drobnogledom (1879), Ne v Ameriko! Povest Slovencem v poduk (1883) in avtobiografija Kako sem se jaz likal: povest slovenskega trpina (1884). Alešovec je bil rojen humorist in satirik, dober opazovalec in spreten pripovedovalec. Njegova dela odlikuje pestro slikanje tedanjih razmer na Slovenskem. Bil je tudi predan časnikar. Sodeloval je v različnih uredništvih (Triglav, Kmetijske in rokodelske novice, Slovenec), kar sedemnajst let pa je med letoma 1869 in 1885 (s presledki) izdajal političnosatirični list Brencelj. List je bil med bralci zelo dobro sprejet, oblast pa ga je zaradi neprimernih objav večkrat zaplenila. Alešovec je moral zaradi žaljive vsebine tudi za dva meseca v zapor na ljubljanski Žabjek (današnja Hrenova 17, Prule). Že med šolanjem je postopoma začel izgubljati vid, pri komaj 44 letih pa je popolnoma oslepel. Umrl je v hudi revščini v ljubljanski hiralnici 17. oktobra 1901.

Viri in literatura

Domače stvari. Mestna policija. (4. junij 1874). Slovenec, 2(47). https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0WYXLI1B/43e9a020-8687-40fa-971b-01ed41683a1c/PDF

Izpred porotnega sodišča. (16. oktober 1874). Slovenski narod, 7(236). https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-JT3QYPFS/07a5d49e-d6fa-490d-9b16-b6ba1f599dc2/PDF

Izpred sodnije. (27. februar 1874). Slovenski narod, 7(47). https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-CU53COU2/5e5b8769-a1d3-4bf4-bff7-580de7667e8d/PDF

Marolt, E. (2020). Mikavne zgodbe o hudodelstvih: o kaznivih dejanjih na Slovenskem v časopisnih objavah leta 1874 in v prvih slovenskih kriminalnih pripovedih Iz sodnijskega življenja Jakoba Alešovca. Ljubljana med nostalgijo in sanjami, 9(1), 46–57.

Moderna demoralizacija. (4. junij 1874). Slovenec, 2(47). https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0WYXLI1B/43e9a020-8687-40fa-971b-01ed41683a1c/PDF

Vesel, F. (18??). Jakob Alešovec (1842–1901) [Fotografija]. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-J8C1DXGK