Problematika digitaliziranih vsebin in umetne inteligence v splošnih knjižnicah

Pričujoče besedilo se ukvarja z vprašanjem ponudbe digitaliziranih vsebin v splošnih knjižnicah. Izhaja delno tudi iz prakse Mariborske knjižnice, ki v luči tehnološkega razvoja sledi smernicam digitalizacije obstoječih tiskanih virov z že nekajletno tendenco k nakupu in ponudbi pretežno digitalnih virov. Vprašanje je, ali je takšna usmerjenost skorajda edini, v celoti neizbežni in hkrati prevladujoči imperativ vis à vis ponudbe tiskanih medijev, koliko so knjižnice pripravljene na tveganja, ki jih prinaša digitalizacija ter kako zasnovati vse te sodobne pristope, da bodo knjižnice pri svojem delovanju ostale hkrati tudi dovolj družbeno odgovorne.

Na spletni strani Ministrstva za digitalno preobrazbo zasledimo, da je vizija Digitalne Slovenije 2030 z digitalno preobrazbo vseh segmentov družbe izboljšati kakovost življenja prebivalcev Slovenije na trajnosten, zelen in zaupanja vreden način (Digitalna Slovenija 2030, 2023, str. 14). Zapisali so, da Digitalna Slovenija 2030 upošteva ambicije in načela EU, obenem pa se usmerja v bistvene izzive Slovenije na področju digitalne preobrazbe in tako prepoznava šest prednostnih vsebinskih področij digitalne preobrazbe:

• gigabitna infrastruktura;
• digitalne kompetence in vključenost;
• digitalna preobrazba gospodarstva;
• pot v pametno družbo 5.0;
• digitalne javne storitve;
• kibernetska varnost.

Splošne knjižnice, ponudnice digitalnih javnih storitev, so po širši definiciji prostor sinteze različnih medijev širokih dimenzij, ki jih zbirajo, obdelujejo, hranijo in dajejo na razpolago, interdisciplinarni prostor dela, ustvarjanja in inoviranja, prostor intelektualne misli, subtilna alkimija študija, sprostitve, premisleka in izmenjav. V svoji zasnovi nosijo visoko družbeno odgovornost, in so s servisom ponudb, zadnji dve desetletji z opravljanjem digitalnih javnih storitev, zavezane spoštovati, zagotavljati in pokrivati potrebe celotne populacije.

Vendar zadnja leta izsledki različnih raziskav kažejo na to, da uporaba digitaliziranih vsebin povečuje obstoječe socialno-ekonomske neenakosti, ima negativen učinek na občutje sreče, vpliva na varnost in zdravje delavcev, šibi kolektivnost in vodi v izolacijo posameznikov, kar se v knjižnicah zelo nazorno kaže pri upadu članstva, in bi zato vprašanja v zvezi z nizkim obiskom, predvsem mladih v knjižnicah, bila povsem retorične narave (Skutnik, 2024), (Video arhiv, Digitalna neenakost, 2019), (Digitalna znanja in priložnosti, 2022), (Musek, 2024), (Šeško, 2017). Na čedalje večjo zaznavo negativnih učinkov digitalizacije kažejo prav tako sodobne analize s področja zdravstva in izobraževanja (Kopilaš in Gajović, 2022), (Duša, 2024).

Pomemben je tudi ekonomski vidik, na katerega sta pozorna avtorja prispevka Premislimo nove tehnologije brez strahu, (Mrčela in Cohen, 2023, str. 16-17), ki navajata opozorila iz knjige Nova mračna doba: tehnologija in konec prihodnosti iz leta 2022, umetnika, pisatelja in založnika s sedežem v Londonu, Jamesa Bridlea, ki se nanašajo na uporabo digitalnih tehnologij in negativne posledice za javni interes in demokracijo ter družbeni razvoj.
»Digitalna tehnologija spreminja pravila igre. Prinaša nova tveganja. Scenariji iz distopičnih znanstvenofantastičnih filmov so slab temelj za premislek o tveganjih. Pomembna so vprašanja, kaj nove tehnologije pomenijo za družbeno neenakost, javni interes in kakšni so energetski učinki digitalizacije.«
Navajata, da je glede na ogromne stroške (milijoni dolarjev/evrov), ki jih zahteva ustvarjanje velikih modelov umetne inteligence, ta nedostopna državljanom, med njimi tudi akademikom, se pa centralizira v rokah teh, ki jih uporabljajo za zasebne interese.

Na dodatno zaskrbljujoče dejstvo in naraščajoče težave v umetni inteligenci je po navedbi avtorjev opozorila tudi ameriška novinarka in podatkovna znanstvenica Karen Hao v MIT Technology Review junija 2019. Ugotovila je, da zaradi finančnih sredstev, ki so potrebna za pripravo rezultatov, primernih za akademske objave, danes raziskovalci iz akademske sfere, zlasti študenti, ki nimajo ustreznih virov, vse težje prispevajo k razvoju znanosti.

Analogno razmišljanje bi nas lahko kaj kmalu pripeljalo do predpostavke, da se bo sčasoma takšno stanje preneslo tudi na splošne knjižnice, kar bi posledično lahko ogrozilo njihov javni značaj glede dostopa do podatkov in znanja.

Da nakup digitaliziranih vsebin ni ravno stroškovno učinkovitejši, je na slovenskih tleh dovolj zgovoren primer zapletena situacija, če že ne nastali problem, s portalom Biblos, prvo slovensko spletno platformo za distribucijo elektronskih knjig, ki jo je skupaj s slovenskimi knjižnicami vzpostavila založba Beletrina, ki uporabnikom na enem mestu omogoča izposojo in nakup elektronskih knjig.

V Strategiji razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2022-2027 je med drugim zapisano, da knjižnice sledijo ciljem trajnostnega razvoja Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete v okviru Organizacije združenih narodov (OZN).
Ob tej zavezi bi bilo morda vredno poudariti, da po Jamesu Bridleu uporaba digitalnih tehnologij pospešuje podnebne spremembe s skorajda nenadzorovano emisijo toplogrednih plinov. Po raziskavi Univerze Massachusetts v Amherstu o energetski potratnosti umetne inteligence, ki jo povzame Karen Hao, ima tako imenovano globoko učenje velikanski ogljični odtis.

Prispevek zagovarja uravnoteženo ponudbo digitaliziranih in tiskanih vsebin in se pridružuje pogledom Ljubljanskega manifesta “Digitalno okolje morda omogoča več branja kot kdaj prej v zgodovini, vendar ponuja tudi veliko skušnjav za površno in razpršeno branje – ali celo za to, da sploh ne beremo. To vse ogroža branje na višji ravni.”

Viri in literatura

Digitalna Slovenija 2030. (2023). Republika Slovenija, Vlada Republike Slovenije. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MDP/Dokumenti/DSI2030-potrjena-na-Vladi-RS_marec-2023.pdf

Digitalni razkorak: neenakost v dostopu in spretnostih otrok in mladostnikov. (2022). Digitalna znanja in priložnosti. https://skills-jobs.digitalna.si/digitalna-znanja/novice/the-digital-divide-inequality-in-access-and-skills-in-children-and-young-people-MdX25bwt

Duša, I. (apr. 2024). Premik k virtualnemu. Gea, 34(4), 6-11

Kanjuo Mrčela, A. in Cohen, A. (sept. 2023). Premislimo nove tehnologije brez strahu. Delo, Sobotna priloga, 16-17.

Kopilaš, V. in Gajović, S. (2022). Povezava med digitalno preobrazbo na delovnem mestu in duševnim zdravjem. V S. Kristovič in P. Pangrčič (ur.), Holistični pristop: na področju vzgoje, izobraževanja in duševnega zdravja (215-222).  

Ljubljanski manifest o poglobljenem branju. (19. okt., 2023). Andragoški center Slovenije. https://pismen.si/ljubljanski-manifest-o-poglobljenem-branju/

Musek, J. (21. 3. 2024). Padec sreče pri mladih ni presenetljiv. Delo, 66(67), 12.

Skutnik, M. (26. jan. 2024). Filantropski razmislek: vsi digitalni, vsi neenakopravni. Slovenska filantropija. https://www.filantropija.org/2024/01/26/vsi-digitalni-vsi-neenakopravni/

Strategija razvoja slovenskih splošnih knjižnic 2022-2027. (2022). Združenje splošnih knjižnic. https://www.knjiznice.si/wp-content/uploads/2022/08/ZSK_Strategija-razvoja-slovenskih-splosnih-knjiznic-2022-2027_oblikovano.pdf

Šeško, T. (2017). Vpliv digitalizacije na delovna razmerja [Magistrsko delo]. Univerza v mariboru, Pravna fakulteta. https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=69039

Video arhiv: digitalna neenakost. (2019). Mreža nevladnih organizacij za vključujočo informacijsko družbo. https://www.informacijska-druzba.org/2019/05/22/video-arhiv-digitalna-neenakost/