Pričeli smo izvajati medgeneracijski projekt Potica, zvita iz besed

Že pred časom smo poskušali stkati stike z domom starostnikov v naši knjižnični mreži, pa nam je epidemija to namero v celoti preprečila. Namere nismo opustili in letos nam je uspelo vzpostaviti sodelovanje v oktobru, ko smo zaključevali Nacionalni mesec skupnega branja, ki je letos spodbujal prav medgeneracijsko branje.

Projekt smo poimenovali Potica, zvita iz besed. Potica je sladica, ki ima lahko različne nadeve in naša je literarna poslastica, v katero smo zavili besede. Naš partner v projektu pa je Dom sv. Lenarta, ki deluje v neposredni bližini Knjižnice Lenart. Menimo, da je negotovo obdobje pravi čas za vzpostavitev navad, ki lahko pripomorejo k boljšemu počutju in aktivnemu preživljanju prostega časa vseh pripadnikov naše skupnosti.

Ker nismo bili prepričani, da bo projekt mogoče izvajati skozi srečanja v »živo«, smo v prvi vrsti zasnovali sodelovanje na daljavo. Vendar so nam bile razmere naklonjene – v četrtek, 28. oktobra, smo izvedli prvo srečanje, preplet bralnega kluba, družabnega srečanja in pripovedovalskega dogodka. Pripravili smo raznovrstni program: od humoristično obarvanega dramskega prizora, branja jesensko obarvane poezije pesnika Stanka Janežiča, ki nas je popeljala med gorice in brajde, pa do pravljice Jabolka gospoda Peadbodya (Madonna), med luščenjem koruze in sladkanjem z jabolki. Zbirka kratkih zgodb Zlati časi Ivana Sivca pa nas je spodbudila, da smo skupaj zapeli slovensko narodno pesem Zlati časi, kam hitite. V zaključnem delu srečanja smo se umirili ob branju kratke novele z naslovom Ognjišče ljubezni Romane Batič.

Zbranim smo predstavili tudi košaro, ki smo jo napolnili s knjigami in spodbudami. Ob branju je bil naš cilj spodbuditi tudi pismenost, razmišljanje in na ta način prispevati k premagovanju osebnih stisk ter k preprečevanju osamljenosti. V ta namen smo oblikovali poseben pisemski papir s spodbudami k pisanju in podarili svinčnike. Obljubili smo, da se bomo na vsa pisma, ki jih bomo prejeli ob naslednjem srečanju, odzvali ter odgovore v celoti napisali z roko.

Skozi pogovor po dogodku smo zaznali, da je bilo prvo srečanje dobro sprejeto in je doseglo svoj namen – spomniti na pomembnost branja in pisanja ter pripomoči k prijetnemu počutju.

 »Po dolgih mesecih zaprtosti, si naši stanovalci želijo novih obrazov in srečanj,« je povedala Liljana Cafnik, delovna terapevtka, ki s pomočjo sodelavke Dragice, projekt koordinira in spodbuja v Domu sv. Lenarta.

Knjižničarjem nam je v veselje dajati tisto, kar znamo, kar je naše poslanstvo!