Predstavitev portala Topoteka

Topoteka je eden izmed portalov, ki jih je razvil ICARUS (International Centre For Archival Research), ki je skupnost oziroma združenje več kot 180 arhivov in znanstvenih ustanov iz 34 evropskih držav ter Kanade in ZDA. ICARUS je bil ustanovljen z namenom, da poišče skupne rešitve za različne izzive digitalne dobe. Združenje ICARUS je izredno dejavno na področju izobraževanja strokovnih delavcev kot na primer arhivistov in usposabljanja ter razvoja novih ciljnih skupin. Organizira raznovrstna srečanja, konference, delavnice in razvija projekte digitalizacije. Nas kot knjižnico najbolj zanima digitalizacija. V ta namen so se razvili trije portali: Matricula, Monasterium in Topoteka.

Portali ICARUS-a
• Matricula je spletna baza cerkvenih registrov, v kateri lahko najdemo matične knjige (rojstev, porok, smrti) različnih evropskih držav, kot so Avstrija, Nemčija, Poljska, Srbija in Slovenija. Na Matriculo sta za Slovenijo digitalizirano gradivo prispevali Nadškofija Maribor in Ljubljanski nadškofijski arhiv.

• Monasterium.net je spletni portal, namenjen raziskovanju. Na portalu je objavljenih več kot 500.000 primarnih srednjeveških in dokumentov iz zgodnje novejše zgodovine, zbranih iz 100 evropskih arhivov iz desetih držav, s področja politike, ekonomije in kulturnega razvoja za raziskovalne in študijske namene.

• Topoteka je evropski portal oziroma javni arhiv za ohranitev lokalne dediščine in identitete, zgodovinsko pomembnih materialov premične in nepremične kulturne dediščine in vedenja, ki se je ohranilo v zasebnih ali javnih zbirkah. Topoteka po eni strani povečuje javno dostopnost do kulturne dediščine prek spleta, po drugi pa omogoča komunikacijo z uporabniki, ki lahko pomagajo pri prepoznavanju oseb, stavb, dogodkov, času nastanka fotografij itd. Topoteka je orodje, ki omogoča uporabo najnovejše tehnologije in popularizira domoznansko dejavnost ter omogoča prepoznavnost lokalnih in nacionalnih identitet.

Topoteka
Topoteka je zasnovana kot poljuden portal podobno kot Wikipedija, saj lahko pri zbiranju materialov za digitalizacijo sodelujejo prostovoljci, starostniki, otroci in mladina. Hkrati so to tudi novi uporabniki portala. Prednosti Topoteke je veliko. Bila je razvita v okviru projekta ICARUS in financirana iz programa Creative Europe.

Članstvo za Topoteko se plačuje letno in znaša 300 evrov za države, ki imajo nižji BDP kot 30.000 evrov in med katere spada tudi Slovenija. Knjižnica s članstvom pridobi neomejen prostor za lasten arhiv digitaliziranega gradiva, za katero ni nujno, da ga objavi javno. Poskrbljeno je, da ima knjižnica dostop do arhiva za vedno, tudi če se odloči, da ne bo več članica. V digitalnem arhivu so dokumenti shranjeni v originalni resoluciji, in ne v zmanjšani resoluciji, ki se uporabi pri objavi na spletu. Knjižnica ima na razpolago pet dostopov za administratorje. Svojo Topoteko ustrezno poimenuje oziroma izbere domeno. Metapodatki Topoteke so usklajeni s standardom Dublin Core. Vnosne vrstice se pojavijo v obliki tabele, v katero vnašamo podatke.

V nadaljevanju na Sliki 1 navajam primer pogleda administratorja. Vnosna struktura je namenoma zelo enostavna, vključuje pa vmesnik za raziskovalne programe (ISAD/G). Tako so dani predpogoji za nadaljnjo uporabo vnesenih podatkov tudi v arhivskih in muzejskih programih. Podatki, ki se ponavljajo, se enostavno z drsenjem kopirajo. Iskanje poteka po ključnih besedah, ki niso standardizirane. Teme lahko izberemo sami in poljubno oblikujemo. Tako vsak zavod ve, kaj je pomembno v njegovem okolju, in poskrbi, da je to najdljivo.

Prednosti portala so še, da se datoteke, ki jih želite prenesti v Topoteko, lahko kopirajo oziroma dodajajo v obliki celih map, ne pa posamezno. Vnose lahko popravljamo, slike enostavno nadomestimo z boljšo različico ali jih pobrišemo. Vnosi niso omejeni na slikovno gradivo in besedila, dodajajo se lahko video- in zvočni posnetki. V primerjavi s Kamro je vmesnik veliko bolj enostaven in knjižničarju prijazen. Zdi se mi, da tudi uporabnikom. Če v predzadnji stolpec vnesete vprašanje, se bo to označilo na sliki v obliki vijoličnega vprašanja in vprašanja pri opisu slike. Tako lahko prosimo uporabnike za sodelovanje oziroma za povratne informacije. Glej Sliko 2 (prva fotografija na nizu fotografij).

Na Sliki 2 so na satelitski sliki označeni kraji, na katere se nanašajo posamezne fotografije ali drugi dokumenti. Iščemo lahko po ključnih besedah, datumih (časovni trak) in lokaciji. Topoteka ni zaključena, njene zbirke se stalno širijo. Implementacija je zelo enostavna, hkrati zadovoljuje tudi raziskovalce.

Zakaj Topoteka?
Knjižnica Pavla Golie Trebnje je postala prva slovenska knjižnica oziroma prvi slovenski javni zavod, ki se je priključil evropskemu portalu Topoteka. Kot sem že omenila, je Topoteka vseevropski portal, ki je nastal v okviru programa Ustvarjalna Evropa kot orodje za povezovanje arhivov lokalne zgodovine oziroma kulturne dediščine, ki je lahko v zasebni ali institucionalni lasti. Topoteka je orodje, ki omogoča digitalizacijo in objavo različnih vsebin in njihovih oblik od besedil, fotografij, filmov do zvočnih posnetkov. Materiali na Topoteki so lahko vidni tudi v Europeani. Naša Topoteka je poimenovana Topoteka Temeniške in Mirnske doline. Trenutno še ni javno vidna, čeprav vanjo že intenzivno vnašamo podatke.

Skoraj celotno leto 2021 smo iskali platformo, ki bi ustrezala našim potrebam in seveda finančnim zmožnostim. Ugotovili smo, da so obstoječi slovenski portali (na primer Dedi, e-dediščina, dediščina.si) zasnovani:

• Ali kot akademski in digitalizirane vsebine odobri uredniški odbor. To pomeni, da so taki portali za knjižnice zaprti, saj nimamo specialnih znanj iz kulturne dediščine.

• Ali so portali v upravljanju različnih pravnih subjektov, za katere ni nujno, da zagotavljajo dolgoročnost ali stalnost obstoja portala.

• Ali so omejeni na druga lokalna območja Slovenije.

• Kot projekt, po koncu katerega pa se portal preneha financirati itd.

• Ali so portali namenjeni samo avtomatizaciji postopkov institucij, npr. register kulturne dediščine, e-vloge uporabnikov, predstavitve ustanove in podobno. Očitno spada pod digitalizacijo kulturne dediščine predvsem digitalizacija administrativnega arhiva ali administracije. Država namenja sredstva za poenostavljanje postopkov, ne pa za vsebine.

• Kamra ni dovolj fleksibilna v razvoju, pot od digitalizacije do objave je (pre)dolga. Slaba so iskalna orodja. Števci bi se morali sami združevati glede na ustanovo, ki podatke potrebuje za statistiko. Zaradi morebitnega popravljanja je potrebnih veliko različnih birokratskih postopkov. Zbirke naj bi bile ob objavi zaključena celota in se naj ne bi dopolnjevale. Vnos podatkov je zamuden.

• Po veliko telefonskih pogovorih in raziskovanju nas je na koncu usmeril Zoran Krstulović, vodja oddelka za digitalne vsebine NUK-a. Usmeril nas je do sc. Vlatke Lemić (predsednice hrvaškega ICARUS-a), ki je predstavila Topoteko na enem od strokovnih srečanj. Menil je, da bi bila Topoteka lahko tisto pravo, kar iščemo. Ni se motil.

Prednosti Topoteke
Ugotovili smo, da je med vsemi drugimi tudi tujimi in domačimi ponudniki Topoteka odprta za sodelovanje z uporabniki, ki danes nočejo biti samo pasivni sprejemniki vsebin. Omogoča povratne informacije o vsebinah, dopolnjevanje informacij s strani uporabnikov in razvoj novega občinstva.

Ponuja označbo lokacije ali na zemljevidu ali satelitskem posnetku. Za iskanje se uporablja med drugim tudi časovni trak, ki ga lahko omejimo na določen čas. Glavno orodje iskanja so ključne besede. Gradivo lahko poljubno razvrščamo v hierarhijo krajev. Dokumente lahko povezujemo med seboj, fotografije različnih stavb ene ulice, vse fotografije ene stavbe, razglednica z naslovne in zadnje strani itd. Vnos podatkov je enostaven.

Dolgoročnost: Portal je v »upravljanju« ICARUS-a, evropskega združenja, kar pomeni zanesljivost in dolgoročno financiranje v razvoj platforme. Število sodelujočih držav in dokumentov ter stalna podpora Topoteke in ICARUS-a sta opogumljajoča. Topoteka je zastavljena kot »ljudski« portal in ne zahteva specialnih znanj, ostaja na poljudni ravni »surovega materiala«.

Poudarek je torej na zbiranju materiala, da ne izgine za vedno, ne pa na strokovnih ekspertizah. Za primerjavo, fotografija s Krasa, in ne elaborat o Krasu. Vsak strokovnjak sam nadaljuje delo, ki mu ga ponuja material. Sam pride do ugotovitev na podlagi dokumenta, vsak je samo svoj urednik!

Kot mednarodni portal Topoteka omogoča primerjavo med državami v določenem časovnem obdobju, recimo oblačenje, moda itd. Topoteka je primerna za promocijo kulturne dediščine našega okolja, ki ponuja tudi dobre zgodbe za turistično ponudbo krajev.

Če pogledamo Osnutek nacionalnega programa za kulturo 2021–2028 ali razpise za sredstva, je rdeča nit vsega digitalizacija in ohranjanje kulturne dediščine. Razpisi so zasnovani tako, da se knjižnice ne morejo prijavljati nanje, ker so pisani po meri drugih področij kulture. Trdim, da so splošne knjižnice v procesu digitalizacije spregledane ne samo oziroma tudi po lastni krivdi. Prehiteva pa jih konkurenca, zasebni portali z domoznanskimi vsebinami, popularne so stare razglednice, npr. Stara Metlika, Črnomelj fčasih. Nemalokrat pa so jih celo digitalizirale knjižnice, Knjižnica Medvode, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Knjižnica Celje, Knjižnica Pavla Golie Trebnje itd. Tak portal je npr. Omnia, ki je na svoji spletni strani zapisal, da so podatki pridobljeni iz zunanjih virov, predvsem je vir Europeana in pa tudi Wikipedia, zato za podatke ne odgovarjajo v smislu ažurnosti in pravilnosti ter jih obiskovalci uporabljajo na lastno odgovornost.

Za konec pa, res pogrešam nekaj takega, kot bi bil »slovenski ICARUS«, ki bi povezal institucije na področju kulture oziroma dediščine glede digitalizacije, razvijal platforme in orodja ter se prijavljal, skupaj z izvajalci digitalizacije, na evropske projekte.

Škoda, ker je položaj potem tak, da splošne knjižnice vsaka zase rešujejo tako pomembne zadeve, iščejo vsaka svoje rešitve, kupujejo programe v lokalnem okolju in portale, porabljajo denar za razvoj takih programov in nadgradenj, ki se morebiti izkažejo kot nefunkcionalni.

Menim, da smo splošne knjižnice že v taki zamudi glede digitalizacije kulturne dediščine, da se je čas za kakšne po meri narejene portale oziroma orodja iztekel, ker bi njihov razvoj trajal predolgo. Zdaj je zadnji čas samo še za izbiro orodja, ki ga bomo uporabili, če se hočemo pridružiti digitalizaciji kulturne dediščine in pridobiti nove uporabnike z zanimivo predstavljenimi domoznanskimi vsebinami.