Predstavitev pisnih virov za petošolce v knjižnici Narodnega muzeja Slovenije

Še posebej v času epidemije je lepo, če nas obiščejo šolarji. Z odgovornim ravnanjem in izpolnjevanjem vseh predpisanih pogojev je to vsekakor mogoče. Povezati šolo oziroma učne ure ter obisk muzeja in obenem tudi muzejske knjižnice je vedno dobrodošlo. To je že ustaljena praksa oziroma dejavnost v kulturnih ustanovah. Otroci se na »terenu« lahko naučijo več kot v šolskih klopeh, saj slišano povežejo z dejanskimi predmeti. Muzealije, kot so mumija, mašni plašč, Prešernovo spričevalo, muzejski arhiv, časopis Slovenski narod in še bi lahko naštevali, spoznajo od blizu in na kratkočasen način. Muzej oziroma knjižnica je prostor za učenje, zabavo, druženje, spoznavanje zgodovine, muzejskih eksponatov in muzejskih strokovnjakov, tega se seveda zavedajo tudi naši najmlajši. Mladim obiskovalcem vedno tudi ponazorimo razliko med specialno, splošno in šolsko knjižnico. Navajeni so svoje matične in splošne knjižnice, zato jim pokažemo, da tukaj v prvi vrsti hranimo knjižno gradivo, ki je v pomoč muzejskim raziskovalcem, potem študentom družboslovnih ved, šele potem ostali javnosti.

Tokrat so petošolci (dva razreda 5. a in 5. b) Osnovne šole Prežihovega Voranca v okviru šolskega predmeta družba spoznavali različne zgodovinske vire – materialne, ustne in pisne. Materialne so srečali na stalni razstavi in občasni razstavi z naslovom Zlata sled, pisne v Knjižnici Narodnega muzeja Slovenije, ustne pa na različnih krajih. Knjižnico so tokrat obiskali že petič po vrsti, saj so jo spoznali že v najzgodnejšem otroštvu, ko so še hodili v Vrtec dr. Franceta Prešerna. Takrat smo jih seznanili s knjižnim gradivom, ki je povezano z igračami, družabnimi igrami in otroštvom. Kot tretješolci pa so spoznavali Prešernovo zapuščino, ki je pomemben segment slovenske kulturne dediščine. Med drugim so si takrat ogledali Prešernovo diplomo, več različnih izdaj Poezij in pesnikov rokopis te zbirke pesmi. Tokrat smo jih najprej spomnili na pretekla knjižnična srečanja in se sprehodili po knjižnici – del za izposojo in informiranje, razstavni kotiček z vitrinama, čitalnica, skladišče s knjižnim gradivom, kjer je tudi miza za srečanja, sestanke in knjižničarsko delo s publikacijami večjega formata. Šolarji in učiteljica so se posedli okoli mize in »pouk« v knjižnici se je začel.

Ker se bodo petošolci z obravnavano tematiko srečali še pozneje v višjih razredih, smo našo predstavitev poenostavili oziroma prilagodili njihovi stopnji znanja in razumevanja. Najprej smo osvežili vedenja o tem, katere tri vrste zgodovinskih virov poznamo in kakšne so njihove značilnosti. Potem smo jim razdelili liste s slikovnim gradivom, na katerih so bili prikazani primeri različnih pisnih virov. Le-ti so bili osrednja tematika njihovega obiska v knjižnici. Ob voščenih tablicah, rimskih nagrobnih napisih in runskih kamnih smo skupaj prišli od ugotovitve, da so ljudje v starejših zgodovinskih obdobjih za zapisovanje uporabljali raznovrstne materiale, saj papirja takrat še niso poznali, poleg tega so se posluževali drugačnih pisav, kot jih uporabljamo dandanes. Zelo lep primer je bil runski kamen iz Rök-a (ki je sicer najdaljši znani runski zapis v kamnu ter velja za začetek švedske literature) – ta je služil tudi kot iztočnica, da so učenci zapisali svoje ime v runah s pomočjo transliteracijske tabele na drugi strani lista. Kako zelo zanimivo je bilo to zanje! In kakšna debata se je razvila med njimi glede izgleda njihovega imena v runah! Ob tem so sami prišli do zaključka, da so nekatere rune zelo podobne latiničnim črkam.

Nadaljevali smo z viri, ki so bili zapisani na pergament oz. papir. Pokazali smo jim primere srednjeveških spisov (objavljenih v knjigi) in faksimile Brižinskih spomenikov. Kar začudili so se ob dejstvu, da se v njim neznani karolinški minuskuli skriva besedilo v stari slovenščini. Učencem smo nato razložili, da staro pisno gradivo hranijo v arhivih, kot primer arhivskih virov pa smo jim pokazali eno izmed arhivskih škatel našega muzeja, polne dokumentov. Seveda smo jih prej opozorili na to, kaj vse hranimo v muzejski knjižnici: rokopise, dokumente, knjige, časopisje in neknjižno gradivo. V navezavi z raznolikostjo pisnega gradiva, ki ga hranimo za to pristojne ustanove, smo kot naslednji primer pisnih virov pogledali pismo. Pred učence smo postavili originalno Prešernovo pismo staršem iz leta 1824 in faksimile tega dokumenta. Za izziv smo jim postavili nalogo, da najprej identificirajo original in »kopijo«, s čimer so sprva imeli kar nekaj težav, potem pa smo se pogovorili o lastnostih in namenu faksimilov. Tudi to, da so lahko na lastne oči videli Prešernov rokopis in njegov podpis na koncu pisma, je večino zelo impresioniralo. Kot nekoliko bolj interno zanimivost smo učencem pokazali našo akcesijsko knjigo kot vir podatkov o knjižničnem gradivu, zaključili pa smo s še enim zelo pomembnim pisnim virom – časopisi. Za primer starejšega časnika smo vzeli veliko vezano knjigo Slovenskega naroda iz leta 1911 ter sodobnejše Delo iz leta 2021 in razpravljali o tem, kaj vse se da izvedeti iz njih, v čem sta si konkretna časopisa podobna in čemu se jih sploh splača hraniti. S tem pa smo naš mali »program« tudi zaključili.

Predstavitev pisnih zgodovinskih virov je bila mogoča, ker je muzejska knjižnica prava zakladnica tovrstnega gradiva. Na koncu pa je seveda najpomembnejše to, da so učenci v predstavitvi uživali in da so si kaj zanimivega zapomnili.

Srečanje z učenci vedno sklenemo z vtisi, ki so jih dobili v muzeju in knjižnici, z vprašanji, izpolnjevanjem delovnih listov in slovesom. Na koncu je vedno pohvala za marljivost, povabilo za v bodoče in manjša nagrada za zavzetost. Ko se razidemo, se knjižničarji vedno z nasmehom na obrazu vrnemo k dnevnim zadolžitvam, šolarji pa nazaj za šolske zidove. Ta prispevek naj bo obenem tudi povabilo zainteresiranim šolskim knjižnicam, da nas obiščejo, spoznajo muzejsko knjižnico in knjižne zaklade.