Predmetno označevanje v knjižnicah
2. februarja 2022 je Komisija za razvoj strokovnih osnov vzajemnega kataloga na spletu pripravila strokovno srečanje z naslovom Predmetno označevanje v knjižnicah. Zbralo se je 230 udeležencev, kar kaže na aktualnost obravnavane problematike. Izhodišče okrogle mize je bilo raba predmetnih oznak v različnih vrstah knjižnic, pogled pa je bil usmerjen v mnogovrstnost potreb ter izzivov sedanjosti in prihodnosti.
V uvodnem nagovoru je dr. Alenka Bagarič (Narodna in univerzitetna knjižnica in Komisija za razvoj strokovnih osnov vzajemnega kataloga), predstavila osrednjo temo razprave: izpostavimo čim več različnih potreb za vsebinsko obdelavo, razmislimo o postopkih dela, poiščimo skupne točke z uporabniki in se prilagodimo novim situacijam; z vabljenimi sogovorniki in poslušalci želimo izpostaviti konkretna vprašanja, ki bodo terjala ponovni premislek in vzpodbudila odgovore glede pristopov k predmetnemu označevanju. Cilj okrogle mize je bil razgrnitev podrobnejše problematike, ki naj postane podlaga za iskanje rešitev.
Prva je besedo dobila Marija Debevc Rakoše (Šolski center Novo mesto), ki nam je predstavila, kako se šolske knjižnice soočajo s potrebami uporabnikov. Njihov tipični uporabnik je navajen na princip Google iskanja in si s klasičnim predmetnim katalogom ne more dovolj pomagati. Njihova izkušnja z uporabniki je, da jih je treba za iskanje po Cobiss katalogu usposobiti, saj po trenutno prevladujočem mnenju med spletom in katalogom ni ustrezne povezave. Izkazalo se je, da je njihov knjižničar bolj vztrajen iskalec kot uporabnik. Iskanje prilagajajo z usmerjanjem uporabnikov k poizvedovanju po ključnih besedah, da najdejo ustrezno število zadetkov, ne preveč in ne premalo. Tako jih učijo in navajajo na tovrsten način iskanja po katalogu.
Naslednji sogovornik Matjaž Stibilj (Valvasorjeva knjižnica Krško, splošna knjižnica) je izpostavil različne nivoje znanja uporabnikov, zato jim knjižničarji pogosto pomagajo pri iskanju po predmetnih oznakah. Uporabniki povečini niso samostojni. Večina njihovih iskalnih zahtev je namenjena zgolj pridobivanju podatkov o dostopnosti gradiva. Po leta 2019 opravljeni anketi (izvedla jo je Sabina Debevc na vzorcu 377 uporabnikov) je iskanje gradiva po vsebini oziroma ključnih besedah na 4. mestu. Uporabnik ne ve oziroma ne vidi, katere predmetne oznake so sploh na voljo.
Biserka Fortuna (Institut informacijskih znanosti: Splošni geslovnik COBISS.SI – SGC) je predstavila temeljne značilnosti geslovnika SGC z implementirano funkcionalnostjo samodokončanja iskalne zahteve (angl. autocomplete). Ta funkcionalnost je algoritem, ki je bil implementiran pri iskanju po knjižničnih katalogih, sedaj je dodan tudi v ostale baze in informacijske vire, ki so vključeni v COBISS+. V IZUMu se zgledujejo po konceptih iskanja, ki potekajo po naravnem – Google iskanju. Iskanje samo po ključnih besedah ni zadostno.
IZUM je začel izdelovati geslovnik leta 2000 in takrat so se oprli na geslovnik Kongresne knjižnice LCSH, izbrali pa so Sears kot njegovo krajšo verzijo, usmerjeno na splošne knjižnice. Ker smo del evropskega okolja, je bil naslednji logični korak nova filozofija konceptualnih relacijskih odnosov (RAMEAU, Francija). Ker se sistem SGC odvija v smeri entitet, so se odločili za naknadni oziroma postkoordinirani sistem. Prehod se odvija počasi, ker je potrebno upoštevati sam bibliografski opis, oprt na stara pravila. Potrebujemo nova pravila, oprta na LRM in vse spremembe v UNIMARCu so se zgodila zaradi francoskih izkušenj pa tudi RDA. IZUM je predpripravljen na spremembe, ker tehnologija spleta zahteva postkoordiniran sistem.
Barbara Kavčič (Specialna knjižnica za področje varstva kulturne dediščine in Sekcija za specialne knjižnice pri ZBDS) je izpostavila slabosti predmetnega označevanja, kot so rigidnost in nekompetentnost. Specialne knjižnice imajo precejšnje težave z iskanjem ustreznih pomenov, zanje je trenutno uporabno samo polje 610. Poudarila je dvom, ali lahko bibliotekarji sodijo, kaj so prave predmetne oznake, če strokovno terminologijo določajo strokovnjaki.
Dr. Maja Peteh (Biotehniška fakulteta UL in Gozdarski inštitut Slovenije) se je navezala na predhodno sogovornico in poudarila, da je njihov uporabnik samostojen in da njegovih iskalnih zahtev trenutni sistem predmetnega označevanj na dohaja. Zaradi problematične količine vgrajenih predmetnih oznak bi potrebovali raziskavo za razumevanje stanja, avtorje pa nagovarjajo, da sami izberejo ustrezne predmetne oznake. Ker so za promocijo slovenske znanosti predmetne oznake dodana vrednost, bi bila tudi na tem področju dobrodošla jezikovna izmenjava.
Aljoša Pelhan (Narodna in univerzitetna knjižnica: Spletni splošni slovenski geslovnik – SSSG) je izhajal iz premise, da po IFLA standardih predmetno označevanje pomeni geslovnik IN klasifikacijo. Nacionalne knjižnice zadovoljujejo potrebe vseh deležnikov, mednje štejejo tudi končni uporabniki. Nacionalne knjižnice so tiste, ki so po IFLA načelih temeljna ustanova za standardizacijo predmetnega označevanja, saj je zaradi preliminarnega CIP zapisa predmetno označevanje opredeljeno že na izvoru. Zaradi dotoka gradiva je standardizacija nujna, bibliotekar pa mora za svoje delo imeti na voljo orodje, ki mu omogoča, da lahko v imenu inštitucije vnese predmetno oznako. Splošno mnenje o Google iskanju je po njegovem mnenju zavajajoče, ker ima njihovo orodje za podlago avtomatsko indeksiranje tistega gradiva, ki je na voljo. Tukaj imajo knjižnice z digitalizacijo gradiva na voljo še nekaj manevrskega prostora.
NUKov geslovnik se je gradil, odkar obstaja vsebinska obdelava v slovenščini. Tvorjenje pravil in geslenje je bilo grajeno na podlagi prejetega gradiva (IFLA »literarry warrant« načelo). Težave pa so, kako predstaviti normativo, ki se je ob delu ustvarjala in ki bi bila obenem ustrezna za implementacijo v knjižnični sistem za delo enotne obdelave. Odločitev za prevajanje ni bila sprejeta, prevajanje tujih sistemov ni zadovoljivo, ker ima vsaka država svoje značilnosti, ki jih je zaradi natančnejšega iskanja potrebno ohraniti. V smislu postavljanja normative je treba poiskati srednjo pot, ki bo zajemala ažurno dopolnjevanje na nivoju Library of Congress.
Prof. dr. Alenka Šauperl (Filozofska fakulteta UL, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo) je za iztočnico predstavila vsebinsko analizo kot prvi korak pri vsebinski obravnavi. Kaj je vsebina, se naknadno prevede v formalni jezik oziroma zapiše sintakso. Novi sistemi za vsebinsko obdelavo delujejo drugače kot klasična UDK klasifikacija, ki jo dr. Šauperl poimenuje kar materni jezik. Ker vsebinski opis združuje predmetno označevanje in klasifikacijske oznake, nas to privede do izbire temeljne orientacije, ali se bomo knjižničarji osredotočili na gradivo ali na uporabnika, kar sta za Šauperlovo dve različni smeri. Tudi pri IFLA LRM modelu je pri vsebinskem opisu potrebna presoja, kaj sodi v opis neke konkretne enote po katalogizacijskih standardih.
Uporaba specializiranih kontroliranih slovarjev pri nas je šibka, verjetno del težav izhaja iz normative, ki ne deluje v celoti, tu pa se opazi razkorak med pojavljanjem objav in njihovim vnosom v sistem. Potrebujemo tudi razločitev med zajemom splošne-širše terminologije na eni strani in na drugi specifične terminologije, ki jo pogosto zasledimo v tezavrih.
Mag. Janez Jug (Fakulteta za družbene vede UL, Osrednja družboslovna knjižnica Jožeta Goričarja) nam je predstavil zgodovino izdelave in dopolnjevanja njihovih lokalnih šifrantov, ob implementacij SGC v Cobiss3 pa so se odločili za njihovo ukinitev in prehod na SGC. Ta sistem jim ustreza, na področju družboslovja pa drugih geslovnikov ne potrebujejo.
Mag. Darija Rozman (Narodna in univerzitetna knjižnica in Sekcija za vsebinsko analizo in dostop pri Mednarodnem združenju IFLA) je prestavila skupino za vsebinsko analizo in dostop (Subject Analysis and Access), ki je sodelovala tudi pri izgradnji LRM. Narava skupine je, da je forum izmenjevanje idej in ne odločevalec oziroma razsodnik za rešitve. Ker je za razvijanje geslovnikov vedno manj časa, tudi pri tej skupini veljajo temeljna načela IFLA, ki jih je vpeljala nova predsednica Barbara Lison. Ta pa sledijo uporabniku kot odločevalcu, kar samo pripomore k uveljavitvi koncepta trajnosti, ki zajema tako ohranjanje raznovrstnosti kot uravnoteženost v razvoju.
Dr. Katarina Švab (Filozofska fakulteta UL, Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo) je prisotne opozorila na rezultate raziskav, opravljenih na manjših vzorcih, ki so pokazale, da je katalog danes še vedno zelo pomemben za uporabnika, a težak za uporabo. Uporabnik ne razume logike iskanja po predmetnih oznakah, ki predstavljajo iskanje po bibliografskih podatkih. Ankete so pokazale tudi, da katalogi še ne podpirajo brskanja uporabnikov, zato se večajo potrebe po nadaljnjih raziskavah.
Za konec je sklicateljica okrogle mize dr. Alenka Bagarič izpostavila nekaj ključnih vprašanj o enotnosti kataloga. Sogovorniki so se nagibali k temu, da enoten katalog niti ni potreben niti možen. Potrebujemo samo dobro normativo, s katero skupaj zgradimo normativni geslovnik tako, da ohranimo sisteme, ki delujejo. Za izboljšavo uporabniške izkušnje kot našega cilja bomo morali vnesti več strukturiranih podatkov, ker bomo samo tako presegli trenutno stanje in dosegli enotnost na državni ravni. Za dosego tega pa potrebujemo izdelavo novih, vsebinskih pravil, izdelanih na in za normativne podatke.
Sklep srečanja je, da je bilo navdihujoče in zavezujoče, moto za nadaljnje delo pa naj nam bo vzdrževanje raznolikosti na dosleden način.
Tudi med komentatorji se je našlo nekaj navdihujočih iztočnic, v knjižnicah nekaterih fakultet namreč vnašajo ločeno predmetne oznake v različnih jezikih (Ekonomska fakulteta). Tudi knjižnica Oddelka za psihologijo (FF UL) dela podobno: v polje 610 vnaša izraze v slovenščini in angleščini, pri čemer se ravna po APA tezavru (ki obstaja v angleščini). Pedagoška stroka uporablja EET (Evropski pedagoški tezaver, slovensko različico, izdelano po angleški). V ZDA, ki ima 4 “nacionalne” knjižnice (kongresno, medicinsko, kmetijsko in pedagoško), vsaka od njih uporablja svoj geslovnik. Nenazadnje, tudi geslovnik Kongresne knjižnice (LCSH) ne pokriva vseh področij.