Poročilo o strokovnem dogodku Varuhi kulturne dediščine

V četrtek, 5. februarja 2026, je v hotelu Mons v Ljubljani potekalo strokovno srečanje Varuhi kulturne dediščine. Dogodek so organizirale štiri ustanove, ki skrbijo za varovanje dediščine: Arhiv Republike Slovenije, Narodni muzej Slovenije, Skupnost muzejev Slovenije in Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK).

Srečanja se je udeležilo skoraj 300 udeležencev, ki so prisluhnili predavateljem s poglobljenimi in raznolikimi znanji s področja digitalizacije, arhiviranja, muzejske prakse in upravljanja kulturne dediščine. V ospredju srečanja so bili izzivi digitalizacije in umetne inteligence ter iskanje rešitev, ki prispevajo k ohranjanju kulturne dediščine.

Udeleženci posveta Varuhi kulturne dediščine v hotelu Mons.

Drugi del dogodka je zaznamovala okrogla miza, kjer so sodelovale tri sogovornice: Nina Sotolšek iz Skupnosti muzejev Slovenije, dr. Tatjana Hajtnik iz Arhiva RS in Ajda Zavrtanik Drglin iz NUK.

Predavanja
V uvodnem delu je prisotne pozdravil državni sekretar Matevž Čelik Vidmar in v nagovoru poudaril, da umetna inteligenca ni trend, ampak dolgoročna odgovornost do varovanja javnega spomina, kar so večkrat potrdili tudi predavatelji v svojih predstavitvah. Prihodnost varovanja kulturne dediščine se namreč gradi na povezovanju ustanov, standardov in znanj – ter na tehnologiji, ki dediščino naredi dostopnejšo, a ostaja varna, sledljiva in strokovno utemeljena.

Matevž Čelik Vidmar, državni sekretar Ministrstva za kulturo

Dogodek je še pokazal, da institucije umetno inteligenco in digitalizacijo različno hitro vpeljujejo v svoje procese, vse pa se soočajo s podobnimi težavami – predvsem s pomanjkanjem ustrezno usposobljenega kadra ter omejenimi finančnimi sredstvi. Podrobnejši pregled dogajanja in posameznih prispevkov pa sledi v nadaljevanju.

Vloga knjižnic
Knjižnice v Sloveniji so izjemno pomembne v vlogi varuhov kulturne dediščine. NUK sta na dogodku zastopali dve sodelavki, dr. Alenka Kavčič Čolić in Ajda Zavrtanik Drglin.

Dr. Alenka Kavčič Čolić je povedala, da analize kažejo, da Slovenija razpolaga z bogatim naborom digitalnih zbirk, vendar je dostop do njih razdrobljen in neenoten. Muzeji, knjižnice in arhivi imajo velike količine gradiva, stopnja razvitosti digitalizacije, standardizacija in dolgoročna hramba pa žal nezadostne. Potrebna sta nacionalni portal za raziskovalne podatke s področja kulturne dediščine ter večja povezljivost z evropskimi omrežji.

Dr. Alenka Kavčič Čolić, NUK

NUK sodeluje kot partner v projektu AID HCH – Presežek pri razvoju humanistike in kulturne dediščine z umetno inteligenco, v okviru katerega je nastala Nacionalna strategija o digitalni dediščini. Ta predstavlja nacionalni strateški okvir za razvoj znanosti o digitalni dediščini v Sloveniji do leta 2030. Zasnovana je kot povezovalni dokument med raziskovalnim, kulturnim, spomeniškovarstvenim in digitalnim področjem ter kot podpora vključevanju Slovenije v evropski raziskovalni prostor. Vizija Strategije je do leta 2030 vzpostaviti povezano, odprto in trajnostno raziskovalno okolje, ki omogoča odgovorno rabo digitalnih podatkov o kulturni dediščini ter vključitev Slovenije v evropski podatkovni prostor.

Ajda Zavrtanik Drglin je v svojem predavanju poudarila, da je portal Europeana služil kot navdih za oblikovanje slovenskega podatkovnega prostora za kulturno dediščino, ki ga razvijajo v NUK. Gre za centralizirano storitev, ki na enostaven in enoten način omogoča hranjenje, dostop do in ponovno uporabo slovenske kulturne dediščine. Osnova za to sta že obstoječa Digitalna knjižnica Slovenije in Repozitorij. Vzpostavitev podatkovnega prostora temelji na treh ključnih vidikih: prvič, trajno in varno hranjenje podatkov (npr. vzpostavitev lastnega sistema, ki je ločen od internetne mreže), drugič, skrb za skladnost z zakonodajo (npr. ali se novi jezikovni modeli lahko učijo na gradivu, ki je še pod avtorskopravno zaščito) in tretjič, ponovna uporaba podatkov za ustvarjanje in raziskovanje (npr. oživitev fotografij popotresne Ljubljane s pomočjo orodij umetne inteligence, projekt Od rokopisa do besede). O teh vidikih razprava tekla tudi kasneje na okrogli mizi.

Ajda Zavrtanik Drglin, NUK

Pomembna vloga knjižnic, ne zgolj nacionalna, je utemeljena v omenjeni Nacionalni strategiji o digitalni dediščini. Strategija knjižnice dojema kot ključne partnerje. Nacionalni podatkovni prostor je zasnovan kot povezano omrežje, kjer podatki ostanejo pri viru, ustanove pa jih delijo prek skupnih standardov. To pomeni, da imajo prav lokalne zbirke potencial postati pomemben del nacionalne digitalne dediščine. Eden od strateških ciljev je izobraževanje kadrov na področju digitalne dediščine, nacionalni okvir pa seveda pomeni lažje črpanje evropskih sredstev za digitalizacijo.

Tudi za manjše knjižnice torej velja, da niso zgolj uporabnice, temveč kot lastnice svojih podatkov nastopajo v vlogi partnerjev, ustvarjalcev oziroma ponudnikov vsebin; v končni fazi pa je najbolj decentraliziran način sodelovanja prav občanska znanost in sodelovanje javnosti, v katerih knjižnice lahko zaradi znanja in pregleda nad domoznanskimi vsebinami odigramo ključno povezovalno in koordinacijsko vlogo. Povezano, odprto in trajnostno raziskovalno okolje z odgovorno rabo digitalnih podatkov je zgrajeno na sodelovalnem ekosistemu, manj na hierarhiji.

Agencija RS za okolje
Predavateljici Agencije RS za okolje (ARSO) Mateja Nadbath in Magda Grobelšek sta omenili, da se podatki sistematično zbirajo že od leta 1850. Digitizacija meteoroloških poročil omogoča njihovo zaščito pred izgubo in obrabo, enostavnejši dostop do poročil za uporabnike in pripravo bolj zanesljivih analiz.
Skozi zgodovinska obdobja je bila Slovenija del različnih držav in posledično so tudi številna poročila slovenskih krajev shranjena v arhivih v sosednji Italiji in Avstriji, nekaj tudi v Srbiji. Kot sta povedali predavateljici, Italija in Avstrija teh poročil nista želeli predati Sloveniji v fizični obliki, so se pa lahko dogovorili za digitalne posnetke poročil. Poročila namreč niso le zbir statističnih podatkov, temveč dragocen vir informacij o določenem zgodovinskem obdobju, zato je njihova ustrezna – tudi digitalna – hramba izjemnega pomena.

Predavateljica Agencije RS za okolje (ARSO) Magda Grobelšek.

Ob tem se ponuja vzporednica z domoznanskimi oddelki splošnih knjižnic, ki sistematično zbirajo, hranijo in varujejo dragocene lokalne vire, kot so stare razglednice, kronike, rokopisi, fotografsko gradivo ter lokalni časopisi. To gradivo je pogosto razpršeno, deloma tudi zunaj meja države, in prav tako potrebuje skrbno digitalizacijo, da se prepreči njegova izguba ter omogoči širša dostopnost. Izkušnja ARSO pri pridobivanju digitalnih kopij gradiva iz tujine je lahko primer dobre prakse za vse knjižnice, ki se soočajo s podobnimi izzivi pri pridobivanju domoznanskega gradiva iz arhivov sosednjih držav. Sodelovanje in medinstitucionalni dogovori se tako kažejo kot učinkovita pot za ohranjanje skupne kulturne dediščine.

Arhivi in muzeji
V Arhivu RS v procese dela uvajajo umetno inteligenco za zagotavljanje dostopnosti, varnosti in učinkovitosti varovanja kulturne dediščine v digitalni dobi: prvi del predstavlja Virtualna arhivska čitalnica (VAČ), ki združuje Arhiv RS in šest pokrajinskih arhivov, drugi del projekt UiARH, spletni portal, zasnovan za podporo pri procesih vrednotenja in odbiranja gradiva, tretji del pa tvorijo notranje raziskave in pilotski preizkusi, ki preverjajo zmožnosti tehnologije na realnem arhivskem gradivu.

Tako kot ARSO tudi slovenski arhivi skrbijo za neprecenljivo gradivo, ki mora biti ustrezno hranjeno in dostopno uporabnikom. Državni arhiv je svojo spletno stran objavil že leta 1995, zadnjo nadgradnjo sistema so izvedli leta 2020 s prenovo arhivskega informacijskega sistema. Del te spletne rešitve je VAČ. Čeprav VAČ prinaša številne informacijske rešitve in izboljšave v tehnologiji, pa zaenkrat še ne omogoča iskanja znotraj polnih besedil in digitaliziranih datotek. Kot je omenila avtorica prispevka Vanja Rupnik, te omejitve predstavljajo ključno strateško priložnost za bistveno izboljšanje dostopnosti in poglobljeno raziskovanje arhivskega gradiva.

S podobnimi izzivi se sooča tudi portal dLib.si, ki sicer omogoča dostop do velikih količin digitaliziranega gradiva, vendar je bil denimo dostop do strojno berljivega prepisa Kosovelovih rokopisov do nedavnega nekaj, kar je marsikdo pogrešal. NUK je rešitev uspešno poiskal v projektu občanske znanosti.

Tako kot pri VAČ tudi pri dLib.si te omejitve predstavljajo razvojno priložnost za izboljšanje raziskovalne izkušnje, nove oblike sodelovanja in povečanje dostopnosti digitalne kulturne dediščine.

V Narodnem muzeju Slovenija podatke o predmetih (od opisov, standardnih fotografij do zahtevnejših 3D modelov) vnašajo v digitalno bazo, kjer se povezujejo z informacijami o najdiščih, zbirkah, razstavah in konservatorskih posegih. Digitalna baza predstavlja pomemben del dokumentnega sistema v muzeju. Predmet dobi trajno mesto v depoju ali na razstavi, njegovi podatki v digitalni bazi Situla pa se nenehno dopolnjujejo z novimi raziskavami, analizami in interpretacijami. Čeprav digitalna baza pomeni večjo preglednost, pa nekaj vprašanj ostaja še vedno odprtih, med drugim tudi, kako urejati vse večjo količino podatkov in pomanjkanje enotne podatkovne baze znotraj muzeja.

Kot primer dobre prakse lahko tukaj omenimo sistem COBISS, ki deluje celovito, saj povezuje skoraj vse slovenske knjižnice v enotno omrežje.

Nina Sotelšek iz Skupnosti muzejev Slovenije je poudarila, da se muzeji zavedajo, kako s svojim delom digitalizacije zaostajajo za knjižnicami in arhivi, obenem pa se soočajo z različnimi in neenotnimi sistemi, ki otežujejo delo in povezanost informacij muzejev med seboj.

V zadnjih dveh letih je bila pozornost usmerjena v preverjanje možnosti vzpostavitve enotnega informacijskega sistema za dokumentiranje premične dediščine. Prvi korak je bila priprava analize stanja v dokumentacijski mreži, v kateri so sodelovali muzeji in galerije. Analiza je pokazala nizko povprečno stopnjo digitalizacije in velike razlike med institucijami. Muzeji se soočajo predvsem z organizacijskimi problemi: neenotne dokumentacijske prakse, zastareli ali nepovezani sistemi, neustrezna hramba podatkov ter premalo vključevanja dokumentacijskih standardov. V drugi fazi je bila opravljena analiza dokumentacijskih programov, ki jih zavodi uporabljajo. Končne ugotovitve zajemajo nujnost poenotenja dokumentacijskih postopkov, možnost nadgradnje obstoječih sistemov ter potrebo po spremljevalnih ukrepih – predvsem izobraževanju, podpori in postopni uvedbi digitalnih orodij, vključno z UI. Kot je poudarila govornica, so muzeji visoko motivirani in odprti za digitalizacijo, vendar brez ustreznih sistemskih rešitev in informacijskih orodij digitalna preobrazba ni mogoča. Izpostavila pa je enega pomembnejših korakov k povečanju dostopnosti in preglednosti kulturne dediščine: vzpostavitev registra premične kulturne dediščine. Register naj bi zaživel še letos.

Gostujoče predavanje
Med gostujočimi predavatelji je bil tudi Alexander Sander iz podjetja Zeutschel GmbH, ki je v svojem predavanju izpostavil kakovost slike kot enega ključnih temeljev procesa digitalizacije. Omenil je, da je priprava dobrih fotografij in digitalnih posnetkov nenehen proces, ki traja od samega začetka postopka do njegovega zaključka. Skozi celoten proces, ko skrbimo za digitalizacijo posnetkov in vnos podatkov v sistem, moramo biti pozorni na to, da so posnetki kakovostni. Pri tem je poudaril, da če se nam danes ta postopek zdi nepotreben, naj pomislimo na to, ali si res želimo, da bodo prihodnje generacije naš čas presojale po slabih fotografijah in napačnih barvnih odtenkih. Prav zato je tako pomembno, da že danes ustvarimo kakovostno vsebino.

Ta vidik je pomemben tudi za knjižnice, ki izvajajo digitalizacijo svojega domoznanskega gradiva – skeniranje starih fotografij ali lokalnih publikacij za dLib.si.

Okrogla miza
V drugem delu srečanja smo spremljali okroglo mizo o pomenu digitalizacije in vlogi orodij umetne inteligence pri varuhih kulturne dediščine.

Dr. Tatjana Hajtnik je poudarila, da umetna inteligenca nikakor ne more nadomestiti strokovnega znanja zaposlenega, ampak mora biti tehnologija, podrejena človeku, in le orodje pri delu, ki ga zaposleni opravlja.

Nina Sotelšek je dodala, da digitalizacija nikakor ne oddaljuje ljudi od predmetov, celo nasprotno – s tem, ko si obiskovalci lahko predmete ogledajo v virtualnem svetu na spletu, to lahko okrepi njihovo zanimanje za ogled predmeta v živo.

Ajda Zavrtanik Drglin pa je opozorila na tveganja pretirane uporabe umetne inteligence in izpostavila primer dobre prakse, ko človeško znanje dopolnjuje tehnologijo (projekt Od rokopisa do besede, ki smo ga s pomočjo orodij umetne inteligence in prostovoljcev uspešno izvedli v NUK).

Udeleženke okrogle mize: voditeljica Carmen L. Oven, udeleženke Nina Sotelšek, Ajda Zavrtanik Drglin, dr. Tatjana Hajtnik

Sogovornice so se strinjale, da učinkovita raba umetne inteligence zahteva ustrezne kompetence, jasna etična in pravna izhodišča (zlasti pri avtorsko zaščitenih vsebinah) ter sodelovanje različnih profilov znanj.

Zaključek
Strokovno srečanje je potrdilo, da digitalizacija in umetna inteligenca postajata ključna gradnika sodobnega varovanja kulturne dediščine. Predstavitve in razprava na okrogli mizi so pokazale, da prihodnost temelji na povezovanju institucij, znanj in podatkovnih okolij, ki bodo dediščino naredili dostopnejšo ter hkrati strokovno in etično varno. Za knjižnice pa to pomeni priložnost, da ponovno potrdijo svojo vlogo središč znanja, a hkrati tudi odgovornost, da aktivno sodelujejo pri oblikovanju nacionalnih strategij in poskrbijo, da digitalna preobrazba ne bo pustila nikogar za seboj.

Knjižica povzetkov predavanj in predstavitve predavateljev so dostopne na spletnem mestu Varuhi kulturne dediščine.