Poročilo o obisku v Sloveniji v okviru projekta Erasmus+ (12. – 22. 9. 2021)

Knjižničarki iz Mestne knjižnice Praga (MKP), Marta Pilnikova in Lucie Pospíchalová, sva v preteklih letih obiskali knjižnice v različnih državah in v okviru programa Erasmus+ sva se letos odločili za potovanje v Slovenijo. Meniva namreč, da nam je kulturno blizu in da imata oba naroda podobno miselnost. V okviru obiska sva se skušali osredotočiti na dve področji: način uporabe tehnologije RFID in preoblikovanje storitev v času pandemije.

Najprej sva obiskali Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper, ki jo je predstavil Ivan Markovič. Razkazal nama je knjižnico v čudoviti stari zgradbi. Objekt nima dvigala, zato je dostop v prostore knjižnice urejen z dovozno rampo pri vhodu v objekt ter v prostor za invalide v pritličju. Knjižničar pomaga gibalno oviranim uporabnikom in jim po potrebi prinese zahtevani naslov iz prvega nadstropja ali iz skladišča. Morebitne stroške uporabniki poravnajo pri pultu za izposojo. Zaradi visokih bančnih provizij ne omogočajo negotovinskega plačevanja stroškov prek POS terminala.

Zanimala naju je uporaba RFID pri odpisu knjižničnega gradiva z uporabo RFID tehnologije v mobilnih telefonih ter iskanje založbeih predmetov s pomočjo različnih nastavitev in filtrov. V MKP trenutno uporabljamo RFID samo za vračilo in izposojo gradiva, v pripravi pa je testiranje RFID za odpis.

Po ogledu glavne stavbe smo si ogledali prostore, kjer se nahaja otroški oddelek in občudovali po višini nastavljiv izposojevalni pult. Kolegica nama je predstavila dejavnosti za otroke ter dogodke za odrasle, ki so se v času pandemije večinoma preselili na splet. Spoznali smo nacionalni projekt Rastemo s knjigo in se srečali z maskoto Rovka Črkolovka. Zaradi lege knjižnice blizu italijanske meje imajo v drugi stavbi oddelek, kjer je italijanska književnost. Lani so odprli tudi novo bibliobusno postajališče v Buzetu / Pinguente.

V Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto sva spoznali Anjo Rebolj in njene sodelavce. Že pri vhodu naju je zanimala Knjižnica semen (know-how iz Nove Gorice) in prostor, namenjen promociji zdravega načina življenja. Predstavili so nama COBISS+, saj je enoten katalog za celo državo vsekakor velika prednost. Občudovali sva osebno knjižnico Mirana Jarca, zgodovinsko sobo za redke grafike in domoznanske študije, velike svetle prostore za različne dogodke ter možnost prireditev na terasi in vrtu.

Zanimali so naju tudi dogodki v času pandemije – tako kot večina knjižnic, so tudi v Novem mestu te skušali preseliti v spletni prostor in tako ohraniti stik z bralci. Uporabili so oblike kot so vnaprej posneta predavanja, objavljena na Youtube, vnaprej posneti programi za šole, oddaje v živo ali hibridne oblike predavanj z minimalnim številom udeležencev. Popoldne se nama je pridružil direktor knjižnice Luka Blažič in nama pokazal novo pilotno storitev z uporabo RFID – vzpostavitev 24-urne izposoje naročenega knjižnega gradiva. Delil je svojo vizijo uporabe prostora, ki zdaj čaka na prenovo – selitev domoznanskega oddelka in ureditev kavarne, ki bo dostopna ne glede na odpiralni čas knjižnice.

Polonca Kavčič in Saša Vidmar sta nama predstavili Goriško knjižnico Franceta Bevka v Novi Gorici. Ob vhodu v knjižnico sva opazili avtomat za vračilo gradiva, ki je dostopen 24 ur na dan, v notranjosti objekta pa imajo še dva taka avtomata. Sodelavci so nama povedali več o njihovi Knjižnici semen, pa tudi o portalu Dobre knjige.

Zelo nama je bila všeč pravljična soba in knjižni paketi presenečenj, ki so bili zelo razširjeni predvsem v času, ko bralcem ni bilo dovoljeno vstopiti v prostore knjižnice. Pripravljajo tudi pakete za otroke, upoštevajo tudi priporočilne sezname učiteljev. V času pandemije je delovala dostavna služba (večinoma knjižničarke in nekaj prostovoljcev). Poleg sodelovanja v projektu Rastemo s knjigo so knjižničarji pripravili tudi projekt Rastemo z e-viri za šole, učne ure o lažnih novicah in virtualni ogled knjižnice preko mobilnega telefona. Za podporo branju mladostnikov potekajo Knjižne POPslastice, kjer se o knjigah pogovarjajo z lokalnimi popularnimi umetniki in vplivneži. Mlade vsekakor pritegne Mojstrovalnica s 3D tiskalniki. Vsak dan v tednu je namenjen različnim vrstam predavanj (zanimiv/vedoželjen ponedeljek na različne teme, literarni torek, ustvarjalne srede, četrtki za otroke). Prednost knjižnice je tudi v možnosti uporabe zelenih zunanjih površin za prireditve.

Direktorica Mestne knjižnice Kranj, Maja Vunšek in njeni sodelavci so nam predstavili koncept večnadstropne stavbe in izvirno šesterokotno razporeditev polic ter njeno barvno shemo. Navdušilo naju je edinstveno navpično dvigalo s tehnologijo RFID, ki pošilja knjige v dve etaži glede na lokacijo. Navdušeni sva bili tudi nad prostorom za otroke in portalom Modri pes, ki je tudi maskota knjižnice (ob zaprtju knjižnice se je v okviru promocije knjižnice po mestu sprehodil kolega v kostumu modrega psa in uspel ustvariti prepoznavno knjižnično blagovno znamko).

Druga odlična ideja je bila pošiljanje pisma za starše novorojenčkov v porodnišnico, s podatki o knjižnici in knjižnično izkaznico za novega družinskega člana. V Kranju so čas zaprtja izkoristili za pripravo predstavitve knjižnice v 3D tehniki in kviza. Predpripravljene pakete presenečenj z gradivom v različnih žanrih trenutno pripravljajo za bralce, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT.

Prvič sva slišali za Knjižnico čustev in videli, kako deluje portal Obrazi slovenskih pokrajin. Občudovali sva številne bralne klube in njihovo dodelano organizacijo s pomočjo prostovoljcev (mnogi klubi so se preselili v spletno okolje). Ob koncu obiska so nama predstavili vizijo o pridobitvi dodatnega prostora v objektu, ki bi ga prilagodili kot mojstrovalnico/kreativnico/ustvarjalnico in bi bil uporabnikom na voljo 24/7.
 
Takoj ob vhodu v Osredno knjižnico Celje sva opazili avtomat za vračanje 24/7 in poleg še biblioboks, ki se redno prazni in služi tudi kot rezervna rešitev, če avtomat za vračanje slučajno ne deluje. Andreja Videc in Lea Očko sta nama pokazali še avtomat za razvrščanje gradiva. Zaradi njegove starosti razmišljajo o nakupu novega. Kot v večini obiskanih knjižnic tudi v Celju črtno kodo nadomeščajo z RFID tehnologijo.  

V času pandemije so v knjižnici namestili merilnik temperature in napravo za razkuževanje časopisov in drugega knjižničnega gradiva. Hkrati je možno razkužiti 6 knjig v eni minuti. Novim razmeram se je morala knjižnica prilagoditi in dati poudarek na spodbujanju spletnih aktivnosti (e-knjige, spletne baze podatkov), uvedli so dostavno službo in telefonski stik s starejšimi uporabniki. Pri knjižnici deluje tudi Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je osredotočena na starejše – priljubljeni so jezikovni tečaji, potopisna predavanja, seminarji za osebno rast in še kaj, spet večinoma na spletu. Zelo nama je bil všeč otroški oddelek in pametno zasnovana možnost ločevanja prostora za pravljične ure z drsno zaveso. Maskota knjižnice je pes Miško Knjižko, po katerem se imenuje knjižnična kavarna (osebje kavarne je zaposleno v knjižnici).

V Narodni in univerzitetni knjižnici smo občudovali arhitekturo Jožeta Plečnika. Damjana Vovk nama je uredila voden ogled knjižnice.

Njeni sodelavci so nam dovolili tudi vstop v delovno sobo, ki običajno ni dostopna, in nam predstavili spletne storitve v času pandemije. Pripravljeno je bilo spletno izobraževanje, osredotočeno predvsem na podatkovne zbirke virov za študente. Lahko sva preizkusili, kako deluje dezinfekcijska naprava, kjer lahko bralci razkužijo izposojene knjige, uporablja pa se tudi za razkuževanje tipkovnic in drugih predmetov. Na ta način razkužijo tipkovnice, še posebej po uporabi javnih računalnikov.

Zahvaljujoč srečanju z dr. Melito Ambrožič sva pridobili podrobnejše informacije o zgodovini slovenskega bibliotekarstva in o zakonodaji, o sistemu slovenskih knjižnic in o številnih spletnih virih, ki jih lahko uporabljajo (COBISS, Biblos, Kamra, Obrazi slovenskih pokrajin, dLib.si ipd.). Izvedeli sva, da je Slovenija verjetno edina država na svetu, ki praznuje državni praznik kulture kot dela prost dan – na dan smrti slovenskega pesnika Franceta Prešerna, 8. februarja.

Mateja Lesar naju je pozdravila v Mestni knjižnici Ljubljana – enoti Knjižnici Otona Župančiča.

Ta enota je neuradno osrednja knjižnica, vendar si želijo nove osrednje knjižnice. Pripravili so odlično predstavitev o delovanju enote in knjižnične mreže potujoče knjižnice s številnimi postajališči, na primer v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu, Zavodu za gluhe in naglušne, domovih upokojencev, zaporu ipd. Imajo specializirane centre – Slovansko knjižnico, Trubarjevo hišo literature, Pionirsko – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo. Učni center pripravlja izobraževalne dogodke za knjižničarje iz vse Slovenije in širšo strokovno javnost.

Lokacije enot knjižnice so večinoma v kulturnih domovih, nekdanjih vrtcih in šolah, le ena enota je bila zgrajena namensko za knjižnico. V celotni mreži pripravljajo dogodke za promocijo branja, informiranja, medijev, glasbe, zdravja, družinske in finančne pismenosti ter spodbujajo kulturo branja. Knjižnica Otona Župančiča ima tudi Borzo dela, v okviru katere nudijo pomoč pri iskanju zaposlitve in pripravljajo različne vrste neformalnega izobraževanja. Imeli sva priložnost videti najnovejšo enoto v mreži, Knjižnico Polje in njeno kreativnico. Ta bi lahko bila navdih za knjižnico v Kranju, saj je mogoče orodja za ustvarjanje shraniti v omaro, ki jo je možno zakleniti. Zanimal naju je tudi avtomat za vračanje 24/7, za vstop v katerega ne potrebujete knjižnične izkaznice, ampak morate knjigo samo približati elektronski napravi.

Obiskali sva še Knjižnico Šiška. Njena posebnost so zbirke, usmerjene na živali (gradivo o konjereji in jahanju dopolnjeno z video posnetki, zbirka o vzreji in šolanju psov, redne izobraževalne delavnice za otroke, kjer otroci berejo psom). Odrasli lahko izbirajo med številnimi literarnimi večeri, potopisnimi in izobraževalnimi predavanji na različne teme, jezikovnimi tečaji (tudi v času pandemije, večinoma na spletu).
 
Najino bivanje je bilo zelo polno dogodkov in potovanj. Odšli sva polni vtisov. Hvaležni sva za možnost srečanja s knjižničarji, ki so odprti za nove pristope in zmožnost hitrega prilagajanja spremembam, ki jih je povzročila pandemija. Kljub vsemu so ostati navdušeni nad svojim delom in iščejo nove ideje, kako ostati v stiku s svojimi bralci. Ni mogoče našteti vsega, kar naju je pritegnilo in bi radi prenesli v našo knjižnico. Draga Slovenija, hvala za navdih. Upamo, da bomo kmalu lahko sprejeli naše slovenske kolege v Mestni knjižnici Praga.

Avtorici prispevka: Marta Pilnikova in Lucie Pospíchalová (Mestna knjižnica Praga)
Prevod: Milena Bon (Narodna in univerzitetna knjižnica)
Fotografije: Marta Pilnikova in Lucie Pospíchalová (Mestna knjižnica Praga)
Naslovna fotografija: logotip Erasmus+