Pogovor z mag. Matjažem Erženom
Pred nami je 20. november, dan slovenskih splošnih knjižnic. Pogovarjala sem se z mag. Matjažem Erženom, direktorjem Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka, prejemnikom Čopovega priznanja v decembru 2020. Pogovor je tekel o knjigi, knjižničarjih, knjižnicah, knjižničarstvu in pogledih na razvoj Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka in ostalih knjižnic po Sloveniji v prihodnosti.
V tem pogovoru bova spregovorila o knjižničarstvu in o knjižnicah. Za začetek pa me zanima, kaj ti pomeni knjiga?
Ko si me povabila na tale pogovor, sem ravno prebiral neke strokovne članke o tem in strinjam se z ugotovitvijo, da je knjiga dejansko tisto okno, ki naj bi otroka popeljalo v svet. Neverjetni svet domišljije, fantazije, pravzaprav nemogočega. Ta razlaga mi je najbližja.
Kako se spomniš svojih bralnih začetkov? Kako ti je steklo branje? Kako si se kot otrok spoznaval s knjigo?
Doma smo vedno imeli precej knjig. Imeli smo naročene Mohorjevke in Prešernove koledarje. V prvem razredu še nisem toliko bral. Spominjam se, da so zame rekli, da »ta pa ne mara brati, ta pa ne bo bral.« Vendar pa se mi je nekje v tretjem razredu osnovne šole branje odprlo in sem postal redni bralec. Spomnim se svojih zgodnjih najstniških let, ko so me kakšne knjige tako potegnile, da sem, potem ko sem jih odložil, imel občutek, kot da bi se pravkar zbudil iz nekega drugega sveta. To se mi je kasneje še velikokrat dogajalo, sploh pri leposlovju, ki me je dejansko posrkalo vase. Mislim, da to ni samo moj doživljaj, kajti tudi v strokovni literaturi sem prebiral, da je to dejansko tisto globoko branje, ki človeka nekako res posrka in mu da največ, kar branje lahko da.
Se mogoče spomniš kakšnega naslova? Morda slikanice ali mladinske literature, ki ti ostaja v spominu kot dragoceno branje iz tistih časov?
Seveda, to so bili Pod svobodnim soncem, Ivanhoe in Tarzan. Skratka, strašno fantovske zadeve. Karl May malo manj, ker ga takrat nisem ujel, tako da so šla očitno tista leta mimo.
Kaj pa danes najraje bereš? Katero knjigo, ki si jo prebral v zadnjem letu, bi nam posebej priporočil?
Večkrat pišem tudi za portal Dobreknjige.si. Tam priporočam knjige, ki so se meni najbolj zdele vredne branja. Res pa je, da so včasih tam že vnesene knjige, ki jih preberem in si mislim, da so resnično vredne branja in bi bilo za njih dobro narediti reklamo. Skratka, tam najdemo tudi nekaj takšnih naslovov, ki so mi v zadnjem času padli v oči. Naj omenim samo zadnjo knjigo Ferija Lainščka Kurji pastir pa Hanifa Kureishija. Skratka zelo pestro. Brati je zelo prijetno. Zelo rad berem kakšne detektivke in kriminalke. Ker sem po duši tudi zgodovinar, se lotevam tudi zgodovinskih romanov. Ni pa mi neprijetno v roke vzeti tudi kakšno strokovno delo s področja zgodovine, ker je to nekaj, kar je za mojo dušo.
Če ti smem postaviti lestvico od ena do pet in bi ena pomenilo »skoraj ne berem«, pet pa »sem knjižni molj,« kje se najdeš na tej lestvici oz. kašen bralec si?
Če smem omeniti, obstaja še ena drugačna raziskava. Knjiga in bralci, ki je izšla v letu 2020 za leto 2019 bralce razvršča v štiri stopnje. Po tej raziskavi bi bil na vrhu, torej med rednimi bralci. To so tisti bralci, ki redno berejo. Vsaj enkrat tedensko in na leto preberejo deset in več knjig, kar pomeni vsaj eno knjigo na mesec. To kar precej presegam. Nisem pa knjižni molj, ki bi stalno sedel za knjigo in bral. Je pa prijetno, da vsak večer ko ležem v posteljo, preberem vsaj nekaj strani. Če me knjiga »zagrabi« pa tudi pol knjige. Tista leta, ko je človek bral in ni gledal na uro, so minila. Upam pa, da kmalu spet pridejo.
Je bila knjiga tudi odločilna za izbiro tvojega poklica? Kako te je poklicna pot zanesla v knjižnico?
Mislim, da ne spadam med tiste srečneže, ki so že od osnovne šola naprej vedeli, kaj bodo postali. Tudi v gimnaziji sem se še odločal. No, vedel sem sledeče. Takrat sem šel študirati na gimnazijo, pedagoško smer, ker sem želel postati učitelj zgodovine. Nato sem vpisal študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani. To je bil dvopredmetni študij. Na vsak način sem želel zgodovino. Izbiral pa sem, kaj bi še poleg. Razmišljal sem o takrat najbolj običajni kombinaciji, ki je bila zgodovina-geografija. V tistem letu pa je bila tudi možnost kombinacije zgodovina-knjižničarstvo. In tako sem padel v knjižničarstvo. Kljub temu, da je potem še dolgo prevladovala želja po študiju zgodovine, sem ostal v tem poklicu, saj sem se v njem znašel že v času absolventskega staža. Takrat smo opravljali prakso po raznih knjižnicah in sam sem bil na štirinajst dnevni praksi v Narodni in univerzitetni knjižnici. Ko je neka sodelavka ravno odhajala na porodniški dopust, so me prosili, če bi jo v času absolventskega staža nadomeščal. In tako se je začelo moje delo v nacionalni knjižnici. Po preteku nadomeščanja porodniške odsotnosti sem prišel v Škofjo Loko in tako je stekla moja pot v knjižnične vode. Zgodovina pa je ostala moja ljubezen, ki ostaja še neizpolnjena oz. ji stalno malo »prilivam«.
Če omeniva mejnike tvoje poklicne poti: začel si leta 1984 na omenjeni praksi. Kdaj si prvič prišel v našo knjižnico v Škofji Loki?
Prvega marca letos je minilo 36 let. Torej leta 1985. Tukaj sem ostal do konca leta 2000. Leta 2001 sem pričel z novim delom v Centralni tehniški knjižnici (CTK). Tam sem bil vodja oddelka za nabavo in katalogizacijo gradiva, kjer sem ostal skoraj deset let. To je bila zelo dobra izkušnja, ker je bila CTK že moje tretje srečanje s knjižnico drugačnega tipa. Vidim, da je v Sloveniji zelo malo fluktuacije knjižničarjev med različnimi tipi knjižnic. Običajno pridejo v en tip knjižnice in tam nadaljujejo svojo kariero. Jaz sem prej videl, kako deluje »nacionalka«, čeprav z očmi začetnika. Sledilo je sedemnajst let dela za izposojevalnim pultom in tistega, kar se običajno vidi z očmi obiskovalca tukaj v Škofji Loki. Nato sem deset let vodil oddelek za katalogizacijo in nabavo v visokošolski knjižnici, kar CTK v bistvu je, s popolnoma drugačnimi nalogami in usmeritvijo servisiranja uporabnikov. Po vseh teh izkušnjah pa sem prišel na mesto direktorja KIT Škofja Loka s prvim septembrom leta 2011, kjer sem nedavno pričel s tretjim mandatom.
Če primerjava leto 2011, ko si nastopil položaj direktorja naše knjižnice, z letom 2021: kakšne spremembe v knjižnični dejavnosti opažaš v teh desetih letih?
Če omenim samo s tehničnega vidika, se spomnimo, koliko je bilo v letu 2011 računalnikov, koliko se je govorilo o elektronskih knjigah, koliko je bilo govora o mobilnih aplikacijah? Dobro, iPhoni so že bili. Tehnika pogojuje tudi zahteve uporabnikov, bralcev. Že pri svojem delu v CTK sem se ogromno srečeval z elektronskimi viri, elektronskimi knjigami. Vse to sem iz sveta znanosti v mislih apliciral z vprašanjem, kako bi bile te stvari uporabne tudi v našem okolju v Sloveniji. Zavedati se moramo, da prihaja generacija, ki ji pravimo »digital natives«. To so ljudje, ki so rojeni z digitalnimi napravami. Po vseh trendih je videti, da se določeno število ljudi preusmerja v branje elektronsko dostopnega gradiva. Tega seveda ne preferiram, vendar se moramo zavedati tega. Videli smo, da vedno več mladih bere tudi v angleščini. Poznamo Amazon in bralnike Kindle. Brati v angleščini mladim ni več noben problem. Če takrat ne bi začeli čim bolj propagirati elektronskih knjig v slovenščini, bi bil velik del potencialnih uporabnikov lahko izgubljen. To je samo en del teh vidikov. Veliko je tudi sprememb v organizaciji, v delu, predvsem pa spremembe na področju tehnologije.
Decembra lani si prejel stanovsko Čopovo priznanje. Kaj je to priznanje? Kdo ga podeljuje in kaj osebno ti to priznanje pomeni?
Čopovo priznanje je stanovsko priznanje, ki ga podeljuje naše stanovsko združenje Zveza bibliotekarskih društev Slovenije (ZBDS). Priznanje je bilo, mislim da, prvič podeljeno v šestdesetih letih. Zdaj ga vsako leto podeljujejo posameznikom za izredne dosežke. Nagrajence izbira komisija pri ZBDS, predlagajo pa jih lahko posamezne knjižnice, društva, združenja… Mene je predlagalo Združenje splošnih knjižnic, ki predstavlja 58 slovenskih splošnih knjižnic. Prepoznali so moje delo v zadnjih devetih letih. Bilo je narejenih kar nekaj korakov, ki so pomagali, to so bile moje posebne zasluge, kot so navedli v obrazložitvi, pri popularizaciji knjižničarstva, pri krepitvi ugleda knjižnic in knjižničarjev. Pa tudi novitet, predvsem Biblos, ki smo ga zares dobro vodili, pa še marsikaj drugega, kar sem poskušal narediti.
Ko so pred leti nastopile elektronske knjige, se je govorilo, da bo šla fizična, tiskana knjiga v zaton, kar pa se kasneje ni zgodilo. Kako ti gledaš na to?
Vsaka novost prinese tudi nasprotovanja. Ko je prišla televizija so se vsi spraševali in celo bali kaj bo? Ko je prišel radio, so se pojavljale bojazni, da nihče več ne bo bral. Dejstvo je, da določen segment ljudi potegne, vseh pa ne. Tudi jaz imam rad fizično knjigo in jo rad berem. Kadar nimam dostopa do fizične knjige, recimo v nedeljo zvečer, tudi sam berem v Biblosu. Ker imam doma bralnik, si knjigo snamem s portala. Če imaš bralnik, si enostavno lahko povečaš črke in bereš. Potem zapreš in ko ponovno odpreš, se odpre točno na tisti strani, kjer si končal. Ne potrebuješ nobenih kazalk ali delati ušes na vogalih knjižnih listov. Skratka, nekaj prednosti je, npr. ta, da si za dopust na morje naložiš štiri knjige in jih nato tam bereš. Če ti jih zmanjka, greš tja, kjer imajo internetno povezavo in naložiš nove knjige. Skratka prinaša neomejene možnosti v določenih okoliščinah.

Kako ocenjuješ knjižnično dejavnost v Sloveniji?
Zadnjih deset let delujem v Združenju splošnih knjižnic, kjer nam je zgled organiziranost in delovanje splošnih knjižnic v Skandinaviji. V Sloveniji in tudi drugod po svetu imamo več tipov knjižnic (univerzitetne, šolske, specialne po raznih podjetjih), najbolj množične in širši populaciji dostopne pa so splošne knjižnice. V Angliji jim rečejo public libraries – javne knjižnice. Skandinavci imajo nek močan odnos do splošnih knjižnic, ker jim pomenijo več kot zgolj knjižnica. Pred leti, ko sem bil na Danskem, sem si ogledal knjižnico v mestu Aarhus, ki je malo večje od Ljubljane. V pritličju je tudi avtobusno postajališče. Potem greš v prvo nadstropje, kjer je knjižnica in v sklopu knjižnice tudi upravna enota. V isti avli se začne izposojevalni in informacijski pult in knjižnica. To je odprt prostor, kjer se ljudje srečujejo, komunicirajo, kjer je poleg tega še restavracija. Taka knjižnica nam je vzor. Ne trdim, da bi morali pri nas imeti knjižnice, kjer bodo uporabniki ob obisku lahko pri pultu kupili tudi sendvič. Seveda ne. Toda, če je prostor dovolj velik, je kavarna dobrodošla, da uporabnik lahko malce posedi, prebere časopis, se sreča in pogovori s prijatelji. Kovidni časi zdaj temu niso ravno naklonjeni, pa vseeno smo knjižnice v Sloveniji kar dobro organizirane, da težimo k temu, o čemer govoriva. So pa ustanovitelji splošnih knjižnic lokalne skupnosti. Te se različno odzivajo na naše potrebe oz. različno razumejo naše delovanje. Nekje bolj, drugje manj. V Sloveniji je tudi velika razlika v odnosu lokalnih skupnosti in financiranju knjižnic, kot opažamo direktorji.
Omenil si skandinavski sistem. Zakaj je ta tako poseben in zakaj je prav on nam za zgled? Je še kaj takega, poleg že omenjenega, kar bi lahko uporabili pa do zdaj še nismo uspeli prenesti iz njihovega sistema?
Še marsikaj. Skandinavske knjižnice se trudijo, da bi bile čim bolj odprte. Tudi s pomočjo tehnologije. Pa ne samo skandinavske. Vidim, da je močan trend tudi na Irskem, pa tudi v Singapurju. Vse te razvite družbe, kar želimo biti tudi mi, si želijo, da bi bile knjižnice, ne samo odprt prostor, kjer si izposodiš knjigo, kot smo ljudje vajeni v Škofji Loki, kamor nekdo z vozičkom ali otroškim vozičkom praktično nima dostopa med police, skratka, tam je prostor, kamor ljudje pridejo preživljati prosti čas. Tukaj v Škofji Loki in njeni okolici gredo ljudje v trgovski center, tam sedijo, pijejo kavo in se srečujejo. Na Danskem in Irskem se trudijo, da bi bile knjižnice odprte štiriindvajset ur na dan. To ni noben problem, ker imaš izkaznico, jo prisloniš, vtipkaš svojo pin kodo, in vrata knjižnice se odprejo. Tako si v knjižnici, vrata se zaprejo ob polnoči, potem pa se zjutraj ob šestih zopet odprejo. V tem času ljudje lahko sedijo v knjižnici in berejo. Imajo avtomate, tudi avtomate za samostojno izposojo – knjigomate, kar je nam letos uspelo urediti na Trati. Letos postavljamo še knjigomat na oddelku za otroke in mladino v Škofji Loki. Ob vzpostavitvi novega sistema pa je še nekaj organizacijskih težav, ki pa so rešljive. Če pa bi za pult posedli kakšnega prostovoljca, kajti Škofja Loka je znana kot prostovoljsko mesto, ki bi poskrbel samo za vizualni nadzor nad prostorom, bi taka zadeva lahko funkcionirala tudi pri nas. In to ne samo v Škofji Loki, na Trati, temveč po vseh naših enotah.
Torej pogled v prihodnost, ki ni tako daleč.
Upam. Ta stvar je vezana tudi na finance, pa ne hude finance.
Za tehnologijo velja, da ko enkrat vložiš, ta vložek pa je vendarle potrebno vložiti, da nadomesti človeka, nato pa nekaj časa deluje. Kaj meniš na dejstvo, da se tehnologija tako hitro spreminja, da so nenehno potrebni novi vložki. Ali sploh kaj »profitiramo« v primerjavi z novim človekom, ki je otrok nove dobe in vse to že obvlada?
Prav to je tema, ki se je včasih lotevamo in marsikdo pravi, da tehnologija ne more nadomestiti človeka. Nikakor ne. Človek ostane človek. Osebni stik je tisti bistveni, ki ga želimo v knjižnici. Osebni stik z nekom, ki je za pultom, med policami, ki se bo z uporabnikom pogovoril, mu svetoval, prisluhnil njegovim težavam, kako ne more brati takšnih in drugačnih knjig in še kaj. Vsa naša okolja, kjer naša knjižnica deluje so majhna. V glavnem gledamo, da po lokalnih okoljih zaposlujemo ljudi iz teh lokalnih okolij, da naredimo ta oseben stik boljši. Gre pa za veliko potrato časa, če nekdo sedi za pultom zgolj zato, da pošilja kode RFID pod stroj. To stroj naredi sam. Vsi imamo izkušnje z blagajnami po trgovski centrih, kjer sami naredimo vse, celo plačamo sami. Tukaj pa bi šlo za evidentiranje. Mar ni škoda časa bibliotekarja, katerega enoletno delo je vredno toliko, kolikor bi bil vreden tak sistem, ki bi deloval več let? S tem, da bi ta sistem deloval štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden, brez dopustov, brez bolniških odsotnosti.
Kakšni pa so danes časi za knjige in knjižnice?
Časi za knjige ostajajo enaki. Res pa je opažati zadnjih deset, petnajst let, ne samo pri nas, ampak tudi drugod po svetu, velik upad obiska za izposojo knjig kot tudi upad same izposoje. Tudi pri nas to spremljam zadnjih deset let. Prva leta je število izposojenih enot na letnem nivoju naraščalo za dva do tri odstotke. Nato pa je pred petimi leti v Škofji Loki začelo stagnirati. Bil je odstotek do dva, s tem, da je v krajevnih knjižnicah izposoja ostajala na isti ravni. Se pa zdaj tudi pri nas že pozna njeno upadanje. Pri tem je zanimivo, da sam fizični obisk knjižnice ne upada. Nasprotno. Celo narašča. To gre pripisati številu prireditev, ki smo jih imeli, ljudje prihajajo tudi prebirati časopise. Če bi imeli primeren prostor, kot ga imamo že v nekaterih krajevnih knjižnicah, bi bilo obiska veliko več. Mogoče manj za izposojo gradiva, več pa, ker se ljudje želijo družiti. Pa ne samo družiti na način, kot sem prej omenjal trgovske centre, temveč družiti v nevtralnih prostorih. Ko prebiram strokovno literaturo, ko smo v stalnih prenovah prostorov in sledim trendom in arhitekturnim rešitvam, povsod poudarjajo, da je knjižnica edini nevtralni javni prostor, kjer ni uporabniku potrebno ničesar kupiti. Nihče jih ne vpraša, kaj želijo, kaj bodo vzeli. Lahko samo sedijo, se zazrejo ven skozi okno, imajo pred seboj knjigo ali revijo in so sami s seboj. Vemo, kako delujejo trgovski centri. Zdravstveni domovi, upravne enote… Povsod nekam greš zaradi nečesa. V knjižnici pa lahko samo si.
Knjižnico Ivana Tavčarja Škofja Loka sestavljajo enote v Škofji Loki pa tudi enote po obeh dolinah, po Poljanski in Selški dolini, na področju nekdaj ene, zdaj pa štirih občin. Kako ocenjuješ obisk in delovanje krajevnih knjižnic? Je tam situacija kaj drugačna?
Vsako okolje ima svojo specifiko. Ne moremo primerjati knjižnice Trata s knjižnico v Žireh, knjižnice v Gorenji Vasi s knjižnico v Železnikih. Vsako od teh okolij drugače diha, drugače dela. Je pa povsod odnos okolja do knjižnice zadovoljiv, ker jo povsod jemljejo za svojo knjižnico. Nikjer ne rečejo »ah, to je pa nekaj iz Loke«. Dejansko se v Škofji Loki trudimo, pa tudi zakonodaja je tako postavljena, da osrednja knjižnica opravi tiste naloge in delo, da so ljudje, ki so zaposleni v teh manjših enotah, na voljo bralcu in okolju. Da se ne ukvarjajo s pravnimi in računovodskimi zadevami, z zavijanjem knjig in drugimi stvarmi. Da dejansko opravljajo izposojo knjig, svetujejo bralcem, pripravljajo za njih prireditve. Da res delajo za tisto okolje. Vsa ta okolja so zelo prijetna. Ko sem začel z delom v tej knjižnici in prišel v Škofjo Loko, daljnega leta 1985, sem začel delati v Gorenji vasi. Takrat je bila knjižnica še tam, kjer smo bili še pred kakšnimi štirimi, petimi leti, v bloku v kleti. Spomnim se, kako so otroci hodili dol z velikim veseljem. Takrat še ni bilo toliko prireditev. Mislim, da smo imeli enkrat na mesec pravljico, to je bilo pa vse. Če sva se prej pogovarjala, kaj se je v tem času spremenilo, naj povem, da je zdaj v knjižnici v Gorenji vasi mnogo prireditev, pa tudi knjižnica je več odprta, če prostorov posebej niti ne omenjam. Tudi v Železnikih smo knjižnico preselili v boljše prostore in je zaživela. Prav tako v Žireh, Poljanah. Skratka, vse knjižnice delujejo v sodelovanju s tem okoljem in tudi za naprej smo usmerjeni, da bi te knjižnice v teh lokalnih okoljih postali njihovi lokalni kulturni centri. Ne želim, da postanejo, grdo rečeno, bolšji trg, naj postanejo kulturni centri druženja, predvsem s poudarkom na branju, popularizaciji branja in pa ponudbe kulturnih dejavnosti.

Kakšni smo pa bralci v Škofji Loki in na Škofjeloškem? Torej na tem področju, ki ga naša knjižnica pokriva?
Vse splošne knjižnice vsako leto zbiramo in izpolnjujemo letni vprašalnik o izposoji gradiva za posamezno leto. Vprašalnik je sestavljen po istih parametrih. Ko so ta vprašanja združena, to zbira služba v NUK-u. Nato imamo možnost te podatke tudi primerjati med seboj. Vidim, da si prav bralci na našem področju izposojajo veliko več gradiva na splošno, kot je slovensko povprečje. To pomeni, da smo zelo dobri bralci. Odstopamo navzgor. Smo nad povprečjem. Za to ne najdem pravega vzroka. Morda iz mojega zgodovinskega vedenja povezujem s šolo za dekleta, ki so jo dolga leta imele sestre uršulinke na škofjeloškem gradu. Vsi vemo, kako pomembna je mama za spodbujanje branja otrok. Po drugi strani pa je bilo na tem področju zelo močno obrtništvo. Če je človek hotel imeti obrt, je moral znati vsaj brati in računati. Prav zato je ena prvih takšnih šol nastala v Škofji Loki. To pomeni, da so bili ljudje pismeni in so verjetno tudi prebirali. Mislim, da so te visoke številke tudi dediščina teh preteklih obdobij.
Dotakniva se še malo branja kot veščine. To je zahtevna veščina, ni ti v zibelko položena. Mogoče komu je. Večina od nas pa mora to veščino osvojiti in zahteva precej truda, kar lahko povem iz prve roke. Kakšen je pomen bralne veščine in kaj branje prinese človeku?
V knjigi Knjiga in bralci je nekaj zanimivih primerjav. Pred časom sem bral tudi članek, ki navaja podobne ugotovitve, ki so v omenjeni knjigi. Namreč, gre za angleško raziskavo National literacy trust, kjer so dve leti nazaj anketirali 56 tisoč otrok v Angliji. Ugotovili so, da ima otrok, ki ima doma svojo knjižnico šestkrat višje znanje branja od otroka, ki doma nima knjižnice. Branje vsekakor je veščina. Tako kot se je težko lotiti treninga in preteči maraton, tako je tudi z branjem. Maraton najprej začneš s prvimi petdesetimi metri, ki so prvi, drugi, tretji dan napor, kasneje pa ti postanejo v veselje. Jaz maratona nisem tekel, sem pa včasih precej tekel, dokler mi niso začela nagajati kolena. Vem, da sem potem že kar težko čakal, da sem šel na tek, čeprav je bil to napor. Nekaj podobnega je to, saj so možgani sami skoraj kot neka mišica. Res pa je, da poberejo ogromno energije in če nimamo streniranih že od otroštva, jih bomo toliko teže na branje navajali kasneje. Zato je tako pomembno, da ima otrok spodbudo doma. Ta je lahko njegova knjižnica, druga spodbuda pa je, da ko otrok še ne zna brati, da mu berejo njegovi domači. In prav v tej raziskavi, ki jo navaja Knjiga in bralci, je omenjena raziskava, ki so jo delali Norvežani za leto 2018. Primerjali so leto 1979 in 2019 med Slovenijo in Norveško – Norveško so primerjali, ker je tudi manjši jezikovni otok s populacijo nekaj čez pet milijonov ljudi – in ugotovili, da je bilo v Sloveniji v letu 1979 55 odstotkov bralcev, na Norveškem 73 odstotkov. Zdaj v letu 2019 je v Sloveniji še vedno 55 odstotkov bralcev, na Norveškem 88 odstotkov. Norveška je naredila ogromen skok, v Sloveniji pa smo naredili korak za petdeset let nazaj. Nekje smo zgrešili. Je pa število nebralcev v Sloveniji 49 odstotkov, na Norveškem samo 12 odstotkov. Če se vrnem na domačo knjižnico, ki sem jo že omenjal, ugotavljam, kako je pomembna za spodbudo. V tej knjigi so naredili tudi raziskavo med enaintridesetimi državami, ki se štejejo za razvite, tudi Slovenija je med njimi, in ugotovili, da imamo v Sloveniji manj kot sto knjig v domači knjižnici, medtem ko jih imajo na Norveškem povprečno več kot dvesto, dvesto petdeset. To Norvežane postavlja na drugo mesto, nas pa na petindvajseto od enaintridesetih. Za nami so še Turčija, ipd. Druga stvar je, kar sva govorila o branju, da nekdo v družini redno bere otrokom. Takih družin je v Sloveniji 29 odstotkov, na Norveškem pa 76 odstotkov. Zaskrbljujoči so tudi vsi ti zasloni, mobilne aplikacije, tablice, računalniki. Ugotovitve, kaj vse te zadeve delajo, so grozljive. Tukaj imam članek, na katerega sem naletel pred leti, kjer je nevrološki posnetek možganov. Slike dveh možganov otrok. Ena, kjer otrok veliko uporablja zaslone, veliko gleda filmčke, igra igrice, in otroka, ki veliko bere. In potem pridejo otroci v šolo in tam ugotavljajo, da ima otrok motnje pozornosti. Branje je naporno, ampak da možnost, da se bralec fokusira, da se prestavi v mislih, da dobesedno je, kot sem prej govoril o knjižnici. Je v svojem svetu, ampak ne z aplikacijo, mobitelom. Živi, gleda ven in je znotraj sebe. Če to začneš kot otrok, boš temu sledil in boš razumel tisto, kar boš bral. Verjetno sva se že nekajkrat pogovarjala o tem, kako pomembno je branje tudi z vidika, da zbuja empatijo. Pri tem ni potrebno brati visoke literature, kot je Dostojevski in ostali klasiki pa Balsac in domači Cankar. Tudi branje lahkotnih ljubezenskih in kriminalnih romanov spodbuja človeka, da mu delujejo možgani in se mu rodi empatija. Če ima človek empatijo, lažje razume človeka, s katerim govori. To ne velja samo za človeka z visokimi cilji, ki bo predavatelj, ampak tudi za človeka, ki bo recimo pečar, kovinar, ki bo odprl obrt. Bolj bo uspešen, ker bo razumel svojo stranko, kaj hoče in bo tisto stvar naredil boljše. Tudi za njega je pomembno, da bere, ker si bo z branjem ustvaril veščino, empatijo, ki mu bo omogočala boljše odnose s strankami.
Še nekaj stvari se bova dotaknila pred koncem. Kakšni so načrti Knjižnice Ivana Tavčarja Škofja Loka za prihodnje?
To je večno vprašanje – nova primerna knjižnica za mesto, kakršno je Škofja Loka. Lepo nam gre po delčkih. Obnovljena je bila že knjižnica v Žireh, oz. so bili tam ustvarjeni bolj ustrezni prostori, ki že postajajo skoraj premajhni. Tudi v Poljanah, ki že kliče po večjih prostorih. Uredili smo Gorenjo Vas in Trato. V Železnikih smo v tem času povečali prostor. Žal pa naša glavna pastorka, Škofja Loka, ostaja v neprimernih prostorih. To so naši glavni načrti in težave. V času korona krize ob zaprtju knjižnic in s tem pogojevanega brezstičnega prevzema gradiva, kar je glavni izziv, se je pojavila rešitev v obliki paketnikov. Ljudje jih že s pridom uporabljajo. Po vnaprejšnjem dogovoru te gradivo počaka v paketniku, kjer ga prevzameš. Te smo že postavili v Škofji Loki na Šolski ulici, da ljudje, ki imajo rezervirane knjige, te prevzamejo na način, kot prevzamejo paket, ki jim ga je dostavila pošta. Pa tudi, kdor ne more dostopati do knjižnice do časa zaprtja, zdaj lahko prevzame gradivo. Če se bo ta novost izkazala za dobro in uporabno, je to uporabna rešitev tudi za krajevne knjižnice, ki niso toliko odprte, kot tukaj v Škofji Loki in bodo tam paketniki še bolj vredni uporabe. Druga stvar pa sta seveda branje in popularizacija branja. Mislim, da bomo šli v bodoče predvsem v to smer. V tem času, ko ni toliko osebnih srečanj, bi radi, da se uredijo bralni klubi z zunanjo pomočjo in tudi nekaj z domačimi močmi, saj ljudje radi berejo, radi se o tem pogovarjajo, pa to ni organizirano. Zato želimo k sodelovanju pritegniti prostovoljce, in osebe, ki že imajo znanje ali jih usposobili, kajti izobraževanj za voditelje bralnih skupin je kar nekaj in bo zelo prijetno, ko se bodo ljudje zbirali tudi po svojih okusih, t.j. samo tisti, ki radi berejo kriminalke, pa tudi po starostnih skupinah. Nekdo, ki je mlajši, najstniki, se verjetno težko pogovarjajo o knjigah, ki so jim všeč s človekom, kot sem jaz. Tako bralno skupino bi recimo lahko vodil eden od teh najstnikov. Če povzamem: popularizacija branja in avtomatizacija, ki bi pripomogla, da bi predvsem krajevne knjižnice bile bolj odprte ob pomoči upokojencev in prostovoljcev.
Čisto za konec pa omeniva, da smo letos za prvi april na naš Facebook profil objavili prvoaprilsko novico, ki je bila spričo popolnega zaprtja knjižnic še kako na mestu. Zapisali smo namreč, da v času zaprtja države, knjižnica knjige dostavlja z droni, naročajo pa se preko aplikacije Knjigodron. Za prihodnost se mi je zdela ideja čudovita. Kdaj v prihodnosti ocenjuješ, da bi ta ideja lahko postala tudi resničnost?
Stvar je izvedljiva. Gre za stvar tehnike, kar pa je povezano z investicijami. Zakaj ne? Sanjajmo nemogoče sanje. Dajmo! Če ne bi sanjali, da bi šli na Mars, ne bi vlagali toliko v rakete, da bi šli tja in tudi ne v druge vesoljske tehnologije.