Nova šolska knjižnica Osnovne šole Zalog

Izvleček
V prispevku je predstavljena prenova šolske knjižnice Osnovne šole Zalog, in sicer od njenega načrtovanja do končnega izgleda. Ob tem so podane tudi kritične pripombe na delo arhitektov, to pa predvsem v smislu oblikovanja knjižničnega prostora kot rezultata sodelovanja dveh strok, arhitekture in bibliotekarstva.

Ključne besede: šolska knjižnica, osnovna šola, prenova, arhitektura, bibliotekarstvo, knjižnična oprema

Uvod
Besedilo tega članka, ki naj bi govorilo o novi šolski knjižnici na Osnovni šoli Zalog, kjer sem zaposlena kot šolska knjižničarka, bom pričela z nekoliko nenavadnim uvodom. Vzrok za to leži v dejstvu, da sem se k pisanju tega besedila spravila večkrat, a se mi je vse skupaj po nekaj stavkih vedno ustavilo. Ko sem razmišljala, zakaj se mi to dogaja, sem prišla do zanimivega zaključka. Ves čas me je namreč nekje v ozadju begalo dejstvo, da se v tovrstnih tekstih običajno pričakuje predvsem hvala vsega na novo narejenega, medtem ko je v mojem primeru to lahko le del vsebine napisanega, saj če želim biti iskrena in res napisati tisto, kar v resnici mislim, bo preostali del članka zajemal tudi kritične pripombe o izvedenem, predvsem pa vprašanje o tem, kakšna naj bi bila dejanska vloga arhitekta pri načrtovanju nečesa takega, kot je šolska knjižnica. Ko sem to vprašanje pri sebi razjasnila in se odločila, da bom v zvezi z našo novo šolsko knjižnico v pričujočem besedilu predstavila obe plati medalje, pozitivno in tisto manj pozitivno, je pisanje besedila brez večjih težav steklo.

Načrtovanje in prenova šolske stavbe
Leto 2021 se bo v zgodovino Osnovne šole Zalog zapisalo kot tisto, v katerem se je po letih prizadevanj začela celostna prenova šolske stavbe, začetek leta 2022 pa kot tisto, v katerem se je prenova zaključila in smo se učenci ter zaposleni preselili v tako rekoč nove šolske prostore. Enega pomembnejših med njimi zagotovo predstavlja šolska knjižnica, ki naj bi s svojo novo umeščenostjo v kontekst šolske stavbe, predvsem pa s svojo velikostjo končno omogočila izpolnjevanje standardov, ki so bili za šolske knjižnice predvideni z uvedbo 9-letne osnovne šole. Za razliko od modela knjižnice v 8-letni osnovni šoli, ki je bil naravnan zlasti k virom in vlogo uporabnika razumel predvsem kot porabnika informacij, je model knjižnice 9-letne osnovne šole naravnan k učenju, vloga uporabnika pa iz zgolj porabnika informacij nadgrajena v smer ustvarjalca informacij. Danes tako “številne sodobne šolske knjižnice načrtujejo kot ‘centre za učenje’ (…), knjižnični učni prostor /pa/ mora zagotavljati tako prostor kot opremo, ki je potrebna za ustvarjanje informacijskih izdelkov, obenem pa nuditi tudi tradicionalne učne in študijske prostore” (IFLA – Smernice za šolske knjižnice, 2019, str. 33).

Knjižnica, kakršno je imela šola do junija 2021, je bila majhna, z le 12 čitalniškimi sedeži, ‘gostovala‘ je v eni od šolskih učilnic in zato kaj več od zgolj izposoje ter možnosti individualnega dela učencev ni mogla nuditi; izvedba knjižnično informacijskih znanj v smislu medpredmetnega povezovanja je bila v njej nemogoča in skladno z nekaterimi študijami uporabnikov šolskih knjižnic po svetu, ki ugotavljajo, da prostor in število sedežev pomembno vplivata na pogostost obiska učencev (Fekonja, 2014), ni imela niti najosnovnejših pogojev za to, da bi glede na smernice 9-letne osnovne šole lahko predstavljala “osrednji študijski in informacijski center šole” (Navodila za graditev osnovnih šol v Republiki Sloveniji, 2007, str. 7).

Kot knjižničarka sem bila dejstva, da bomo po letih vztrajnega truda in čakanja vendarle dobili novo knjižnico, zelo vesela. Z arhitektom, ki je načrtoval novo knjižnico, smo zgledno sodelovali. Ob svojih izkušnjah, ki si jih je pridobil s preteklim delom na področju načrtovanja osnovnošolskih knjižnic, se je trudil upoštevati tudi naše želje in potrebe. Zdelo se je namreč, da se zaveda, da bo njegovo delo uspešno le, če bodo z njim zadovoljni tudi njegovi uporabniki. Sčasoma je nastal načrt, s katerim smo bili vsi zadovoljni, saj ni reševal le problema šolske knjižnice, temveč še nekaj drugih prostorskih vprašanj, ki so šolo pestila že leta. Začetki nove knjižnice so se zdeli obetavni.

Toda nenadoma je s strani ustanovitelja (Mestna občina Ljubljana) prišlo do spremembe. Omenjeni arhitekt je bil iz nam neznanih razlogov umaknjen s projekta, nadomestil pa ga je novi, ki načrta, narejenega s prejšnjim arhitektom, ni hotel upoštevati (vprašanje avtorskih pravic). Posledica tega je bila, da je bilo potrebno narediti popolnoma nov načrt, in to v komaj nekaj tednih. Naj povem, da sem se ob tem spraševala, kakšen naj bi sploh bil ta nov načrt, saj se je zdelo, da smo s prvim načrtom naredili največ, kar je v danih okoliščinah bilo mogoče. Kot knjižničarka sem bila povabljena na dva sestanka z novimi arhitekti. Povedala sem, kakšne so naše potrebe in kaj bi kot knjižničarka glede na svoje izkušnje želela. Kasneje se me k načrtovanju knjižnice ni vabilo več, kar se mi je sicer zdelo precej nenavadno, a tolažila sem se s tem, da pa arhitekti vendarle vedo, kakšni so standardi za osnovnošolske knjižnice in da se bodo v tej smeri tudi potrudili po svojih najboljših močeh. Predvidevala sem, da so o tem kaj strokovnega s področja bibliotekarstva tudi prebrali in da na primer vedo, da je za razliko od srednješolske knjižnice za osnovnošolsko predviden tudi »poseben predel za učence prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja« (Fekonja, 2014, str. 103), slednjega namreč naša stara knjižnica ni imela in tudi to je bila med drugim ena njenih večjih pomanjkljivosti. Posebnost osnovnošolske knjižnice glede na srednješolsko in visokošolsko je ta, da so njeni uporabniki tudi najmlajši učenci (učenci prvih treh razredov), čemur je potrebno prilagoditi tako knjižnični prostor kot njegovo opremo. In ker so to običajno tudi bodoči uporabniki vseh ostalih knjižnic, je zanje potrebno še posebej skrbeti. Če se bodo namreč v knjižnici že od začetka počutili dobro, bodo vanjo vedno radi zahajali in ostali njeni redni uporabniki tudi potem, ko bodo odrasli. Osnovnošolska knjižnica je torej prostor, v katerem najmlajši učenci pridobivajo prve samostojne izkušnje o knjižnici kot taki, ob tem se navajajo na vzdušje v knjižničnem prostoru, spoznavajo njegovo ureditev ter se učijo pravilnega obnašanja in ravnanja v njem (Sušec in Žumer, 2005).

Prenova šole je stekla s 1. julijem 2021, v prenovljeno šolsko stavbo pa smo se vselili 17. januarja 2022.

Prenovljena šolska knjižnica
Ko sem prvič vstopila v novo šolsko knjižnico, so me navdali mešani občutki. Po eni strani sem bila neizmerno vesela prostornega in zračnega knjižničnega prostora ter velike čitalnice v velikosti enega razreda z 28 sedeži in projektorjem, kar bo končno omogočilo izvajanje knjižnično informacijskih znanj v smislu dobrega medpredmetnega sodelovanja z učitelji, ob tem pa seveda še kopico drugih, za knjižnico zanimivih dejavnosti. Prav tako sem bila zelo vesela z omarami in policami dobro izkoriščenega majhnega kabineta, namenjenega internemu delu knjižničarja in shranjevanju knjižnične dokumentacije. Tudi dnevne svetlobe je bilo v knjižnici veliko, česar stara knjižnica ni imela in je v njej zato pozimi in poleti morala goreti luč, da je zagotavljala dovolj delovne svetlobe.

Po drugi strani pa sem se, ko sem se ozrla naokoli, takoj zavedla, da šolska knjižnica nikoli več ne bo tisto, kar je na šoli prej predstavljala stara knjižnica, namreč prostor za zbrano delo v miru in tišini, kar so znali ceniti tudi učenci, saj so nemalokrat prišli v varno zavetje njenega prostora prav zato, ker je bilo, po njihovih lastnih besedah, drugje zanje preveč hrupno. Nova knjižnica ima namreč veliko steklenih površin, iz česar je bilo moč že takoj sklepati, da bo v njej za mirno in zbrano delo nenehno prisotnih veliko motečih dejavnikov, predvsem vizualnih in zvočnih, saj sta dve steni knjižnice v celoti stekleni, pri čemer ena meji na zunanji atrij, v katerega imajo izhod eden od razredov, jedilnica in knjižnica, druga pa meji na enega od notranjih šolskih hodnikov, ki vodi v novi prizidek šole. Kljub vsemu sem sprva upala, da so arhitekti poskrbeli vsaj za dobro zvočno izolacijo knjižnice, a sem kmalu spoznala, da sem se motila. Še izza polne predelne  stene, ki ni steklena, prihaja hrup iz dveh sosednjih prostorov, kadar so tam učitelji in učenci. IFLA smernice za šolske knjižnice na primer med dejavnike, ki jih je potrebno upoštevati pri načrtovanju šolskih knjižnic, štejejo tudi hrup in v zvezi s tem navajajo: “hrup – vsaj nekateri deli knjižnice naj bodo zaščiteni pred zunanjim hrupom” (IFLA – Smernice za šolske knjižnice, 2019, str. 33). Na vse omenjeno v zvezi s steklom sem opozorila vodstvo šole in prosila za posredovanje pri arhitektih, a dobila informacijo, da se bo problem stekel reševal s pomočjo ustreznih nalepk, medtem ko se glede zvočne izolacije ne da narediti nič.

Kar me je ob mojem prvem vstopu v novo šolsko knjižnico prav tako navdalo z mešanimi občutki, je bila oprema. Po eni strani sem bila zelo vesela velikega števila regalov s policami v osrednjem delu knjižnice, kjer je sedaj gradivo ustrezno strokovno razporejeno in je tudi še dovolj prostora za novo. Po drugi strani pa me je kot knjižničarko v precejšnji meri razočarala preostala oprema. Kotička, ki bi bil namenjen učencem prvega triletja, torej že omenjenega “posebnega predela za učence prvega vzgojno-izobraževalnega obdobja” (Fekonja, 2014, str. 103), predvidenega posebej za osnovnošolske knjižnice, ni bilo.

Korit za slikanice, ki so za lažje brskanje po knjigah namenjena mlajšim učencem in česar sem se zaradi nenehno razmetanih polic v stari knjižnici zelo veselila, prav tako ni bilo (če ob tem odštejem tri majhne predale na koleščkih pod regali polic), izpadel je časopisni kotiček, za katerega sem posebej prosila, enako ni bilo nikjer nobenega razstavnega prostora, niti v obliki razstavnih panojev.

Namesto knjižničnega pulta  je v prostoru običajna pisarniška miza okrogle oblike z dvema regaloma s po tremi predali, za nameček pa so bili vozički za pospravljanje knjig tako nizki, da bi si ob njihovi redni uporabi pošteno ukrivila hrbtenico, zato so bili v teh dneh na mojo prošnjo predelani v že omenjena manjkajoča korita za mlajše učence.

Posledica vsega opisanega je bila ta, da sem v prvih dneh urejanja nove knjižnice prosila hišnika, da je iz skladišča pripeljal nekaj opreme iz stare knjižnice, ki sem jo na srečo za vsak primer shranila. Hišnik je pripeljal, kar sem prosila, a to moje dejanje je že naslednjega dne trčilo ob nasprotovanje in pritožbo arhitektke ustanovitelju, češ da z nameščanjem starega pohištva v prostor kršimo njihovo avtorsko delo. Moram reči, da sem bila pošteno slabe volje, saj je bilo očitno avtorsko delo arhitekta pomembnejše od tega, da prostor, kolikor je le mogoče, dobro služi svojemu namenu. S hišnikom sva nato v izogib težav z ustanoviteljem vse pripeljano znova umaknila v skladišče, a le za nekaj časa, saj se je kmalu pokazalo, da imajo podobne težave tudi nekateri učitelji v svojih učilnicah, posledica česar je bila, da se je odstranjena oprema kmalu brez nasprotovanja arhitektke znova vrnila v knjižnico.

Nekaj za konec
Ne glede na vse opisano pa naj povem, da sem nove knjižnice izjemno vesela, saj, kot kaže, so z njo zadovoljni tudi uporabniki – pravijo namreč, da je zelo lepa -, poleg tega pa ji njena umeščenost v okvir šolske stavbe ter njena velikost in prostornost dajejo potencial, da v prihodnjih letih v resnici postane to, kar naj bi bila, tj. center šole, in to ne le informacijski. Zaenkrat je pot v to smer dobro začrtana in nekaj korakov že narejenih, prihodnost pa bo pokazala, ali bo cilj uresničen ali ne.

V sklepni misli tega članka bi zastavila vprašanje arhitektom, ki je za nas naročnike in kasneje uporabnike njihovega dela še posebej pomembno: kaj je za njih uspešno izvedeno delo – ali to, da so z njim zadovoljni le oni kot arhitekti in torej ne vidijo težave v tem, če se včasih zdi, da ustvarjajo bolj dela v smislu »l’art pour l’art«, ali pa je v to zajeto tudi zadovoljstvo naročnikov oz. uporabnikov njihovega dela? Osebno namreč menim, da je uspeh njihovega dela tesno povezan z zadovoljstvom naročnikov. In po mojem prepričanju je dobro zasnovana knjižnica lahko vedno le plod uspešnega sodelovanja dveh strok, arhitekture in bibliotekarstva. Ali pa se morda motim?