»Najljubši objekt? Vztrajnost«: pogovor z Zoranom Krstulovićem o dLib.si, digitalizaciji in izzivih dobe umetne inteligence

Zoran, pet let je minilo od najinega zadnjega intervjuja za Knjižničarske novice, ko sva se ob 15-letnici Digitalne knjižnice Slovenije že dotaknila pomena digitalnega znotraj knjižničarskega sveta. Tisti čas je zaznamovala pandemija, danes pa se zdi, da umetna inteligenca vse bolj kroji usodo globalnega sveta. Kako vi vidite ta fenomen, splošno in v povezavi s knjižnicami?

Programska orodja in metode, ki jih združuje pojem umetne inteligence, obstajajo že precej časa. V primerjavi s prejšnjimi časi danes premoremo zelo zmogljive računalnike in druge naprave, na spletu pa so dostopne ogromne količine podatkov. Oboje je podlaga, ki je omogočila široko uporabo umetne inteligence. To, kar je »novo«, so brezplačne storitve, ki jih ponujajo velika računalniška podjetja in omogočajo uporabo umetne inteligence slehernemu posamezniku. Po eni strani gre za »modo«. Vsak se je že preizkusil v pogovoru z eno izmed »inteligentnih« storitev. Po drugi strani pa gre za močna orodja, njihova etična in transparentna uporaba pa nam lahko izboljša in olajša znanstveno raziskovanje. V primeru knjižnic lahko nove tehnologije pomagajo izboljšati iskanje po knjižničnem gradivu. Npr. avtomatsko prepoznavanje obrazov je možno uporabiti za identifikacijo oseb na starih fotografijah in s tem odkriti nove povezave med podatki časopisnega in fotografskega gradiva.

Ob 15-letnici ste v NUK-u predstavili Nacionalni projekt digitalizacije slovenike in kulturnozgodovinsko pomembnega knjižničnega gradiva (2021–2030). Že takrat ste opozorili, da gre za drzen načrt, saj naj bi bilo treba digitalizirati okoli 100 milijonov enot gradiva. Dejali ste tudi, da bo izvedba projekta zahtevna zaradi obsega, desetletnega časovnega okvira ter potrebnih kadrovskih in finančnih virov. Nam lahko zaupate, kako daleč ste s projektom oziroma v kateri fazi je trenutno?

V teh petih letih se je resnično izkazalo, da je časovni okvir izvedbe projekta bil zastavljen veliko preveč optimistično. Namen projekta je bil spodbuditi večji obseg digitalizacije, jo okrepiti, predvsem pa zagotoviti več sredstev za ta namen. Projekt je bil pomemben tudi zato, ker je določal prioritete digitalizacije, in sicer na podlagi predvidevanj v času epidemije in pred vzponom široke uporabe orodij umetne inteligence. Začetek izvedbe je bil skromen, vendar obetaven. Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi je zagotovil sredstva za štiri nove zaposlene na digitalizaciji knjižničnega gradiva, tudi nekaj sredstev za pomnilniške kapacitete. V tem času smo pridobili še tri nove skenerje. Vendar je ta infrastruktura za digitalizacijo preskromna za večji napredek v doglednem času. Danes, pet let kasneje, pa smo pred enakim izzivom: kako pospešiti digitalizacijo slovenike? V prihodnjem letu načrtujemo z dodatnimi sredstvi nabaviti dodatne skenerje, med njimi tudi avtomatske, ki bodo pospešili digitalizacijo. Želim si in upam, da nam bo nakup uspel in da bomo tudi pridobili potrebne kadre za upravljanje naprav.

V letu 2025 je Narodna in univerzitetna knjižnica pripravila nov strateški načrt za obdobje 2025–2029. Glede na tokove sodobnega časa lahko predvidevamo, da bo digitalni razvoj eden ključnih stebrov razvoja NUK-a. Lahko navedete nekaj glavnih izhodišč in načrtov.

Ves strateški načrt 2025–2029 je prežet z digitalnim razvojem. Spodbujanje digitalnega razvoja je prva strateška usmeritev. Zajema uvajanje digitalnih rešitev, digitalizacijo kulturne dediščine ter pridobitev pravice do digitalnega obveznega izvoda. Tudi ostale strateške usmeritve vsebujejo posamezne elemente digitalnega razvoja, npr. pri drugi strateški usmeritvi (Uresničujemo nacionalno in kulturno poslanstvo) je kontekstualizacija metapodatkov in digitaliziranega gradiva nacionalnega pomena v spletnem okolju način uresničevanja strateške aktivnosti »povečanje prepoznavnosti kulturne dediščine«.

Pred kratkim ste zapisali, da je »dostopnost digitalnih različic vsebin, ki so izšle v fizični obliki, vplivala tudi na spremembo vedenja uporabnikov knjižnice. Raziskovalci vedno bolj želijo dostopati in preiskovati knjižnično gradivo s programskimi orodji, takoj in v celoti, ne glede na izvirnik«. Področje, ki je ključno za dolgoročno ohranjanje tiskane in digitalne dediščine, je zagotovo tudi pridobitev pravice do digitalnega izvirnika tiskanega obveznega izvoda. Lahko kaj več poveste o tem prizadevanju?

Ideja je, da za vse knjige, ki sicer izidejo v tiskani obliki in so kot take namenjene razširjanju na trgu, pridobimo njihov »digitalni izvirnik«. Datoteko, iz katere je publikacija natisnjena, oz. tisto, ki je najbližja tiskani izdaji. Pridobitev digitalnega izvirnika bi zagotovila, da je že ob izidu tiskane publikacije zagotovljena njena digitalna različica za trajno hranjenje v digitalni obliki, za uporabo za raziskovalne namene (npr. podatkovno rudarjenje) ter da tiskane publikacije ne bo treba v prihodnosti digitalizirati. Zadnje bi bilo precej absurdno glede na to, da je publikacija natisnjena iz digitalne datoteke. Da bi dosegli pridobitev pravice do digitalnega izvirnika tiskanega obveznega izvoda, je ključna in nujna posodobitev Zakona o obveznem izvodu publikacij. Predlog novele zakona smo poslali Ministrstvu za kulturo letos konec februarja, vendar je bila sprejeta odločitev, da se ta zakon ne odpira v tem mandatu. Škoda! Letno izide okoli 7.000 tiskanih monografskih publikacij, za nazaj bo zelo težko zbirati digitalne izvirnike, torej se tudi povečuje pričakovano število knjig, tiskanih iz digitalnih izvirnikov, ki jih bo v prihodnosti treba digitalizirati iz fizičnih izvodov.

Zoran Krstulović (foto: Maj Blatnik)

Dotakniva se še področja avtorske in sorodnih pravic, ki še vedno močno vplivajo na spletno dostopnost digitalnih vsebin. Še vedno velja, da je za omogočanje spletnega dostopa do avtorsko zaščitenih del treba pridobiti dovoljenje imetnika pravic? Se zaradi porasta uporabe umetne inteligence in podatkovnega rudarjenja obetajo kakšne nove evropske zakonodajne spremembe?

Za omogočanje spletnega dostopa do avtorsko zaščitenih del – dajanje na voljo javnosti, kar je zakonska dikcija – je seveda treba pridobiti dovoljenje imetnika pravic. Tu ni sprememb. Podatkovno rudarjenje je v naši zakonodaji urejeno in dovoljeno pod določenimi pogoji. Pravniki pravijo, da za znanstvene in raziskovalne namene ureditev ni omejujoča. Ne vem, da bi se pripravljale nove evropske direktive na tem področju, je pa treniranje UI na avtorskih delih brez dovoljenja sila sporno, kar pričajo novice o protestih ustvarjalcev po celem svetu (prevajalcev, igralcev, glasbenikov itd.).

Digitalna knjižnica Slovenije letos praznuje 20 let, vi pa ste bili del njene zgodbe vse od začetkov do danes – najprej kot pomočnik tedanjega ravnatelja, potem kot vodja Oddelka za digitalne vsebine NUK-a in zdaj kot pomočnik ravnateljice za vodenje strokovnega dela v NUK-u. Vem, da so vas nekateri kolegi hudomušno poimenovali kar »oče dLib-a«. Kaj vam osebno pomeni dLib?

Zadovoljen sem, ko vidim, kako se je na začetku relativno majhen projekt brez zagotovljenih sredstev, še manj pa kadrov, razvil v stalno oz. redno programsko dejavnost NUK-a, organizacijsko pa v enega izmed večjih oddelkov. Seveda, pomembna sta bila razumevanje in podpora različnih vodstev NUK-a, je pa tudi zasluga cele vrste kolegov, nekdanjih in sedanjih, ki so zagnano prispevali svojo strokovnost digitalni knjižnici in se jim na tem mestu zahvaljujem.

Dvajset let je tudi obdobje, ko se ozremo nazaj – s hvaležnostjo in ponosom. Če pogledate svojo pot pri nastajanju Digitalne knjižnice Slovenije: kateri trenutek se vam je zdel najbolj prelomen? In bi danes kaj naredili drugače?

Nisem človek, ki premišljuje za nazaj, kaj je bilo in kako bi bilo drugače. Poskušam sprejeti najboljšo odločitev v danem trenutku. Gotovo, včasih se izkaže, da bi bilo boljše ubrati drugo pot.

Najbolj prelomen trenutek v razvoju Digitalne knjižnice Slovenije je po mojem mnenju bila umestitev digitalne knjižnice v organizacijsko strukturo NUK-a, ki se je zgodila že, če se prav spomnim, v začetku leta 2006. To dejanje je pomenilo, da je Digitalna knjižnica Slovenije postala organizacijska enota NUK-a in s tem je bil zagotovljen dolgoročen obstoj digitalne knjižnice. Omenil bi še dva ključna trenutka, in sicer pridobitev projektnih sredstev Norveškega finančnega mehanizma v višini 1,085 milijona evrov, ki so zagotovila prepotrebne kadre za razvoj digitalne knjižnice. Drugi je Strategija Digitalne knjižnice Slovenije – dLib.si, ki smo jo spisali in objavili (celo natisnili!) leta 2006. Vse omenjeno je zagotovilo trden temelj za obstoj digitalne knjižnice.

V letu 2022 je bila v digitalno knjižnico dodana milijonta digitalna enota. Imate morda vi svoj najljubši objekt? Glede na to, da ste po izobrazbi in duši glasbenik, bi si drznila ugibati, da gre za skladbo ali notno gradivo …

V bistvu nimam. Dela ne povezujem s fizično manifestacijo, ta je lahko katerakoli. Bolj sem zadovoljen s tem, da smo vztrajali, da smo na nekaterih področjih bili pri digitalizaciji precej sistematični (stari časopisi, stari glasbeni časopisi, znanstveno časopisje, v zadnjih letih inkunabule, zvočni posnetki itd.). Na naštetih področjih ni vsega, je pa veliko, če ne večina. Najljubši objekt – vztrajnost.

In za konec: kako vidite prihodnost Digitalne knjižnice Slovenije?

V prihodnje bo Digitalna knjižnica Slovenije dobila nov pomen kot eden od gradnikov slovenskega podatkovnega prostora za kulturno dediščino. Pomembno bo, da je v središču digitalizacije in zajema digitalnih objektov slovenike. Še naprej bo steber digitalne kulture znotraj države in povezovalka nacionalne kulturne dediščine z evropsko (Europeana).