Nabavna politika v specialnih knjižnicah
Sekcija za specialne knjižnice pri ZBDS je 5. decembra 2024 pripravila spletno srečanje na temo nabavne politike v specialnih knjižnicah. Vsebino je predstavila Nataša Ciber – vodja specialne knjižnice v Narodni galeriji.
Nabavna politika je ena od osnov za uspešno knjižnico in po Strokovnih standardih za specialne knjižnice ter Pravilniku o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe (2023) mora imeti vsaka specialna knjižnica javno dostopen dokument o gradnji in razvoju knjižnične zbirke.
Napisan dokument zaposlenim knjižničnim delavcem nudi usmeritve pri gradnji in razvoju knjižnične zbirke, pri zagotavljanju pogojev za njeno dostopnost in uporabo.
Pri načrtovanju in razvoju zbirke je treba upoštevati poslanstvo in cilje matične organizacije ter knjižnice, kot tudi potrebe uporabnikov. Osrednja naloga vsake knjižnice je izbirati, pridobivati, organizirati in uporabnikom zagotavljati dostop do raznovrstnih, zanesljivih, kakovostnih in relevantnih informacijskih virov ter informacij.
Dokument o nabavni politiki mora odgovoriti na štiri ključna vprašanja, in sicer zakaj knjižnica potrebuje določeno gradivo, kdo so uporabniki knjižničnega gradiva, kaj potrebujejo, kako knjižnica izbira in pridobiva gradivo za svojo zbirko. Ob vsem tem je treba opredeliti še vrste in namen gradnje posameznih knjižničnih zbirk, dejavnike vpliva na prioritete pri nabavi gradiva, merila za sprejemanje in vključevanja gradiva, morebitne konzorcijske dogovore z drugimi knjižnicami ali ustanovami in način razvoja knjižnične zbirke.
Kakovostna knjižnična zbirka je sad rednega preverjanja ustreznosti gradiva, pri čemer je potrebno upoštevati usmeritve, vizijo, namene in cilje knjižnice ter njene matične ustanove in potrebe uporabnikov.
Knjižničnim delavcem so pri uvrščanju in izločanju gradiva iz knjižnične zbirke v pomoč izdelana merila, ki se nanašajo na relevantnost vsebine, stanje (ohranjenost) in dostopnost gradiva. Vsebina gradiva naj bo razdeljena na prednostna (osrednje vede) in neprednostna strokovna področja (pomožne vede), poleg tega pa naj se definirajo še morebitne druge potrebe uporabnikov (priročniki, zakonodaja …).
Ustreznost in kakovost zbirke knjižnični delavci evalvirajo s pomočjo kazalcev uspešnosti. Preverja naj se, ali zbirka ustreza potrebam uporabnikom, ali je dovolj obsežna (specialna knjižnica naj bi imela najmanj 3.500 enot gradiva oziroma ustrezno število enot glede na število potencialnih uporabnikov), kakšna sta prirast in odtok gradiva, so vrste gradiva in informacijskih virov ustrezne, kakšna sta dostopnost in površina knjižnice (prostor specialne knjižnice ima vsaj 20 m2 površine), kakšna je izposoja, ali knjižnica zagotavlja dostop do gradiva, ki ga sama nima (medknjižnična izposoja). Poleg naštetega pa je treba upoštevati tudi zaposlene in njihovo usposobljenost za delo v knjižnici (specialna knjižnica naj bi imela vsaj enega strokovnega knjižničarskega delavca).
Uspešna knjižnica je torej knjižnica, ki ima ustrezno knjižnično zbirko, prostore in usposobljene zaposlene, ustrezna knjižnična zbirka pa je posledica izdelane in premišljene nabavne politike.