Mednarodno srečanje LIBER Journées o odprti znanosti

V dneh med 18. in 20. majem 2022 je v Budimpešti na Madžarskem potekalo tretje mednarodno srečanje LIBER Journées. Znanstveno zasnovan program je bil prilagojen za manjšo delovno skupino udeležencev, vodilnih knjižničnih kadrov iz Avstrije, Belgije, Francije, Kanade, Madžarske, Nemčije, Nizozemske, Slovaške, Španije, Švice, Švedske, ZDA in Slovenije, ki si v domačih institucijah prizadevajo za strateške spremembe in na novo definirajo knjižnične dejavnosti v hitro razvijajočem se informacijskem in družbenem okolju.

Letošnji LIBER Journées so zaznamovali ugledni svetovno uveljavljeni govorci in ustvarili spodbuden in interaktiven program, v katerem so obravnavali sodobne velike izzive knjižnic, prikazani pa so bili tudi operativni in praktični primeri. Udeležence so navduševali:

• Benedikt Fecher, programski direktor Inštituta za internet in družbo Univerze Alexander von Humboldt ter vodja raziskovalnega programa “Knowledge & Society”, Berlin, Nemčija;
• Mark E. Hauber, profesor iz Univerze Illinois, ZDA;
• Liz Jolly, glavna knjižničarka Britanske knjižnice, London, Velika Britanija;
• Eva Mendez, Predsednica pri Evropski komisiji za platformo politik odprte znanosti, izredna profesorica na Oddelku za knjižnice in informatiko, Univerza Carlos III, Madrid, Španija;
• Roxanne Missingham, glavna knjižničarka univerze, Avstralska nacionalna knjižnica, Canberra, Australia;
• Anja Smit, univerzitetna knjižničarka Univerze v Utrechtu, Nizozemska;
• István Szabò, podpredsednik Nacionalne pisarne za raziskave, razvoj in inovacije, Madžarska; ter
• Ann Thornton, univerzitetna knjižničarka in prorektorica Univerze Columbia, New York, ZDA.

Obravnavane teme so naslavljale vprašanja, s katerimi se srečujejo tudi slovenske knjižnice. Med bistvenimi poudarki so bile predvsem teme s področja odprte znanosti:

• Kaj pomeni odprtost (angl. openness) in kako lahko knjižnice vodijo kulturne spremembe z aktivnim sooblikovanjem politik in storitev, ki znanstvena okolja močno spreminjajo?
• Kakšna je lahko vloga knjižnice v spreminjajočem se digitalnem svetu ter kakšne so posledice spreminjanja znanstvene komunikacije?
• Kako lahko knjižnica izkorišča digitalno okolje za uporabo skupnih storitev? ter
• Kako se odločiti za »pravo vrsto« odprte znanosti in ali slednja sploh res obstaja?

Odprta znanost danes
Po dvajsetih letih od sprejetja Budimpeštanske pobude za odprti dostop (angl. Budapest open access initiative) leta 2002 in sprejetju LIBER desetih priporočil knjižnicam za začetek dela z raziskovalnimi podatki (angl. Ten recommendations for libraries to get started with research data management) v 2012 ter več kot sto drugimi sprejetimi deklaracijami so se udeleženci LIBER Journées 2022 spraševali predvsem o primernosti obstoječih modelov odprte znanosti.

Bistven skupni poudarek predavateljev je bil na nujnem odmiku knjižnic in znanstvenoraziskovalnih ustanov od trenutno uveljavljenih sistemov transformativnih pogodb in najugodnejših cen stroškov objav odprtih recenziranih člankov (angl. Article Processing Charges, t. i. APC-jev), ki postajajo v znanstveni skupnosti, kljub veliki uporabi ali celo pred-zahtevanem pogoju za financiranje konzorcijske nabave virov s strani nacionalnih agencij in odločevalcev, pravzaprav nezaželen model poslovanja. Dodatnih sredstev za kritje objav izven transformativnih pogodb in APC-jev mnoge organizacije nimajo. Avtorji jih lahko zagotovijo sami, vendar mnogokrat tega stroška ne morejo pokriti, s čimer pa se ponovno segmentira znanost na podlagi premoženjskega stanja avtorjev in raziskovalnih skupin in ne na podlagi pomembnosti rezultatov znanstvenega dela. V Sloveniji Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije letno razpisuje povračilo stroškov znanstvenih objav, ki so bile objavljene v zlatem odprtem dostopu v odprto dostopnih revijah. Plan S sicer natančno določa posebne pogoje, ki veljajo za revije z odprtim dostopom in založniške platforme z odprtim dostopom, mdr. mora revija/platforma zagotavljati opustitev APC-jev za avtorje iz držav v razvoju oziroma opustitev in popuste za druge avtorje, ki zahtevo o opustitvi dokazujejo. Politike opustitve morajo biti jasno opisane na spletni strani/platformi revije, slednje pa morajo navajati tudi statistike o zahtevanih in odobrenih opustitvah plačila APC-jev.

A ključni vidik, na katerega mednarodna strokovna knjižnična javnost iz znanstvenoraziskovalnega okolja opozarja, je predvsem posledica vnaprej definiranega in usmerjenega modela objavljanja, ki mnogim raziskovalcem onemogoča neodvisno izbiro publikacije lastnega znanstvenega dela. Tisti založniki, ki omogočajo uporabo transformativnih pogodb in APC-jev (četudi brezplačnih), si hkrati z naročnino na vire zagotovijo tudi nove objave in avtorje, ki so na drugi strani primorani objavljati v teh vnaprej določenih virih, kamor jih deležniki (npr. univerze oz. knjižice), ki financirajo nabavo virov, tudi usmerjajo. Zaradi sklenjenega kroga (naročnina – objava – bralec – novi avtorji – naročnina) se uveljavljeni t. i. vnaprej določeni model odprtega dostopa označuje celo kot novi »plenilski« model objavljanja.

Zaključni vidiki diskusije o odprti znanosti so vsebovali predvsem jasno izraženo ter s strani vseh udeležencev podprto stališče, da odprta znanost danes in v okviru obstoječe prakse transformacije plačil objav »v naprej« pravzaprav ne obstaja. Kot v načrtu za odprto znanost opozarja tudi Liga evropskih raziskovalnih univerz (angl. League of European Research Universities), ki združuje 23 vodilnih univerz, obstaja verjetnost, da trenutni model komercialnega založništva ni mogoče prilagoditi objavljanju v polnem odprtem dostopu in bo treba oblikovati nove modele založništva, ki bodo omogočali popoln in dostopen odprt dostop. Tako bomo morali za resnično odprto znanost v knjižnicah razmisliti o novih modelih, strategijah in politikah na univerzitetni in nacionalni ravni.

Mnoga prizadevanja na ravni EU, držav članic ali na ravni posameznih ustanov se že oblikujejo. Madžarska, kot je predstavil dr. István Szabò primer dobre prakse, je v tem pogledu stopila korak naprej ter ustanovila nacionalni svetovalni odbor za odprto znanost, ki skrbi za izvrševanje načel odprte znanosti v raziskavah in inovacijskih shemah v tesnem sodelovanju z znanstvenimi centri, knjižnicami in oblikovalci nacionalnih politik. Francija je v okviru francoskega predsedovanja Evropski uniji 2022 organizirala pomemben mednarodni dogodek z naslovom: Evropska konferenca o odprti znanosti v Parizu (OSEC), kjer je bil predstavljen Pariški poziv k ocenjevanju raziskav po objavi Unescovega priporočila o odprti znanosti, o čemer smo v Knjižničarskih novicah že poročali. Skladno z navedenim je nedvomno pomembno, da se tudi v slovenskem prostoru oblikuje slovenska skupnost odprte znanosti na podlagi Resolucije o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2030 (Uradni list RS, št. 49/22) ter s podporo Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport.

Prof. dr. Eva Mendez pa je z udeleženci LIBER Journées delila njenega »jurčka« odprte znanosti, ki je služil za spodbudo razmisleka o naših bodočih poteh razvoja:

Sodobno upravljanje s knjižničnimi zbirkami 
Med izpostavljenimi temami je bila tudi diskusija o sodobnem upravljanju s knjižničnimi zbirkami v povezavi s kadrovskim razvojem in odprto znanostjo. Knjižnice po svetu, kot tudi v Sloveniji, na splošno dandanes največ sredstev porabijo za e-vire, bistveno več kot za nabavo fizičnega gradiva. Nasprotno pa knjižnice bistveno več sredstev namenijo za kadre, ki skrbijo za fizično gradivo, kot namenijo sredstev za kadre, ki skrbijo za e-vire. Podobno je delež FTE-jev, torej polnih zaposlitev oseb, ki so zadolžene za fizično gradivo, bistveno večji od deleža kadrov, zaposlenih za upravljanje z e-viri in za delo v polju odprte znanosti.

Zaradi tega se knjižnice obračajo k novim poslovnim modelom vodenja, kjer vodje posameznih oddelkov v knjižnicah usmerjajo v pripravo strateških pet- do desetletnih načrtov strokovnega razvoja dela na posameznem področju oziroma oddelku z upoštevanjem možnih sprememb in razvojnih poti v okviru oddelka (npr. e-katalogizacija, e-nabava, e-dostop, e-izposoja in e-informacije ipd.). Razvojni načrti poleg razvoja strokovnih osnov vključujejo tudi spremenjene zahteve po kadrovskih kompetencah. S tega vidika vodje posameznih oddelkov v knjižnicah pripravijo tudi oddelčne revidirane kadrovske načrte za posamezna področja dela.

Knjižnice tako z upokojitvami in nadomestnimi zaposlitvami že sedaj strateško zaposlujejo kadre, s katerimi bodo lahko v pet- do desetletnem obdobju dosegle razvoj, ki ga načrtujejo za posamezno področje, kot tudi za celotno organizacijo. Največji kadrovski razvoj knjižnice po svetu beležijo na področju zaposlovanja t. i. novih profilov, s kompetencami s področja dela v digitalnem okolju. Med izpostavljenimi so predvsem: digitalni kuratorji, digitalni humanisti, podatkovni managerji (angl. data manager) in podatkovni analitiki.