Malteška nacionalna knjižnica

V avgustu 2024 sem med dopustom na Malti obiskal njihovo nacionalno knjižnico, za katero sem vedel, da ima zaradi povezave z malteškim viteškim redom (ivanovci oziroma red sv. Janeza Krstnika) bogato zgodovino, velik vtis pa so name naredile tudi fotografije njihove velike in lepe čitalnice.

Knjižica je v glavnem mestu Valletta, in sicer v strogem mestnem jedru na Trgu republike v palači s konca 18. stoletja, za katero je načrt naredil Stefano Ittar (1724–1790). Pred stavbo danes stoji kip kraljice Viktorije, postavljen konec 19. stoletja, ko so na otoku vladali Britanci. Maltežani jo poznajo preprosto kot Bibliotheco,¹ saj gre za največjo in najbolj prepoznavno knjižnico v državi, ki hrani obsežne zbirke knjig, rokopisov ter drugih zgodovinskih dokumentov, ki so ključni za razumevanje malteške zgodovine in kulture, pomembni pa so tudi v kontekstu zgodovine Sredozemlja. Na Malti je po podatkih iz leta 2023 poleg nacionalne še 57 splošnih knjižnic, ki izvajajo javno službo, vse skupaj pa so po določilih njihovega Zakona o knjižničarstvu (Malta Libraries act) iz leta 2011 združene pod enotno mrežo knjižnic, imenovano preprosto »Malta Libraries«.² Za obiskovalce in uporabnike v praksi to pomeni, da informacije o malteških knjižnicah (tudi o nacionalni) pridobivajo samo na eni spletni strani, na kateri pa ima nacionalna knjižnica svoj zavihek.³

Zgodovina nacionalne knjižnice
Malteška nacionalna knjižnica ima podobno dolgo zgodovino kot slovenska Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), saj za njeno ustanovitev velja leto 1766. Takrat je redovni brat Jean-Louis Guérin de Tencin na smrtni postelji zapustil vseh svojih 9700 knjig malteškemu viteškemu redu z namenom, da se skupaj s preostalim že obstoječim knjižnim fondom reda (okoli 2000 zvezkov) ustanovi Bibliotheca Publica. Željo so upoštevali. Zaradi velikih zaslug Guérina de Tencina za ohranitev in zbiranje pisne dediščine pa je nekaj časa nosila tudi ime Bibliotheca Tanseana. A korenine knjižnice dejansko segajo še nekoliko dlje v preteklost, in sicer v leto 1555. Takrat je bilo z dekretom določeno, da se vse knjige iz zapuščin preminulih vitezov zbirajo v glavni zakladnici reda. V desetletjih je ta zbirka postopoma rasla. Do sredine 18. stoletja so knjige v zakladnici zavzemale že preveč prostora, zato so se odločili, da bodo sezidali namensko stavbo za knjižnico na sedanji lokaciji. Gradnjo so končali leta 1796, le dve leti pred Napoleonovo okupacijo otoka (1798–1800), ob kateri je izgnal ivanovce z Malte. Za javnost so knjižnico odprli šele leta 1812, ko so Malti že vladali Britanci. Ob odprtju so ugotovili, da je v knjižnici le 30.000 enot gradiva, čeprav naj bi jih imeli pred francosko okupacijo 80.000. To danes pripisujejo plenjenju v času francoske zasedbe ter uničenju zaradi zanemarjanja v negotovih letih po tem (pred odprtjem je sicer knjižnica služila kot kavarna za angleške vojake).⁴ Britanske oblasti so začele širiti zbirko z dodajanjem knjig iz drugih delov imperija. Tako se je malteška knjižnica razvila v eno izmed osrednjih kulturnih ustanov v Sredozemlju.

Zelo pomembna za Bibliotheco je bila leta 1925 pridobljena pravica do brezplačnega obveznega izvoda vsake publikacije, izdane na Malti oziroma s strani malteških avtorjev itd., torej zbira t. i. melitensio, podobno kot tudi NUK v Sloveniji zbira in hrani sloveniko. Enako kot pri nas sta tudi na Malti dva izvoda arhivske narave, drugega hranijo v splošni knjižnici na otoku Gozo (severno od glavnega otoka Malta).

Med drugo svetovno vojno je drugače kot okoliške stavbe v mestu zaradi nemških bombardiranj knjižnica na srečo ostala nepoškodovana, vseeno pa so jo takrat zaprli. Od leta 1976 se uradno imenuje National Library of Malta in je izključno raziskovalna ter referenčna knjižnica – gradivo se torej lahko uporablja le v njihovi čitalnici.

Zbirke
Poleg že omenjene melitensie, ki jo pridobivajo z obveznim izvodom, velik del knjižničnega fonda pomenijo časopisi in časniki (domači in tuji), ki se navezujejo na Malto. Kot najstarejši velja Journal de Malte iz leta 1798, najdaljšo tradicijo pa ima uradni list Gazzetta de Governo di Malta, ki neprekinjeno izhaja od leta 1813, danes v malteškem in angleškem jeziku. Ob prelomu tisočletja so se v knjižnici lotili obsežnega projekta mikrofilmanja vseh teh časopisov, tako da so zmanjšali potrebo po fizičnem rokovanju z originali. Danes poteka moderna digitalizacija tega gradiva.

Ponos knjižnice je skoraj 1600 zvezkov rokopisnega gradiva, večinoma iz 14. in 15. stoletja, seveda s prevladujočo versko tematiko, ter manjša zbirka inkunabul.

Zanimivo je, da pomemben del današnje knjižnice tvori tudi arhivsko gradivo, saj so arhiv kot posebno namensko institucijo v tej državi ustanovili šele leta 1988. Gradivo v Bibliotheci obsega dva večja arhivska fonda. Prvi je arhiv malteškega viteškega reda, ki so ga leta 1937 priključili h knjižnici, pri čemer so tja preselili približno 7000 rokopisov, ki so danes neprecenljiv vir za zgodovinarje. Omenimo le najpomembnejše listine:

• listina kralja Balduina I. Jeruzalemskega, s katero podeljuje ivanovcem naselja v Galileji (leto 1103),
• bula papeža Paskala II., s katero je potrdil ustanovitev reda sv. Janeza Krstnika (leto 1113),
• listina cesarja Karla V., v kateri je redu podelil Malto v zameno za simbolično letno dajatev enega sokola (leto 1530).

Drugi arhivski sklop je arhiv t. i. Università, otoškega oblastnega organa, ki je deloval pred prihodom vitezov na otok leta 1530. Ti dokumenti ponujajo edinstven vpogled v srednjeveško zgodovino otoka, njegovo upravljanje in vsakdanje življenje, še zlasti v 15. stoletju, obsegajo pa 658 rokopisnih zvezkov.⁵

Giljotina in aparat za mikrofilmanje

Obisk čitalnice
Po vstopu v stavbo knjižnice me je receptorka najprej popisala, nato sem prejel kartico za obiskovalce (visitor card). Do čitalnice v 1. nadstropju vodijo stopnice, pred vhodom vanjo pa sta razstavljena kamera in stojalo za mikrofilmanje znamke Recordak ter giljotina za obrezovanje knjig, ki so jo v njihovi knjigoveški delavnici uporabljali do leta 2005. V dolgi prostorni čitalnici je pohištvo premišljeno postavljeno glede na vrsto obiskovalcev, ki vstopijo vanjo (turisti in uporabniki). Takoj ob vstopu je prostor za vitrine, v katerih so predstavljeni najpomembnejši dokumenti, ki jih hranijo v knjižnici (v obliki kopij in faksimilov – ti so tam stalno razstavljeni), ter knjižno gradivo o posebni določeni tematiki ali ob kakšni obletnici (te »razstavice« so kratkoročne – nekaj mesecev). Na sredini prostora ima na desni strani svoje delovno mesto knjižničar, na levi pa so čitalniški sedeži za uporabnike. V centru se nahajajo listovni (gradivo pred letom 1955) in listkovni katalogi (po letu 1955) ter predali z mikrofilmi. Na koncu dvorane je prostor za dogodke – zlasti predavanja, zato je tam veliko sedežev. Ob stenah se na vseh straneh bohotijo visoke knjižne omare z lično postavljenimi antikvarnimi knjigami.

Čitalnica Malteške nacionalne knjižnice (foto: Matej Hreščak)

Kljub impozantnemu prostoru pa sem iz čitalnice odšel nekoliko razočaran. Naj na kratko razložim zakaj. Že več kot mesec dni pred obiskom Malte sem na ustrezen elektronski naslov knjižnice pisal, da bi se rad med svojim dopustovanjem na otoku udeležil kakšnega vodenja po knjižnici (po podatkih s spletne strani med drugim namreč ponujajo tudi to storitev) ne glede na to, kdaj bo. Odgovora nisem nikoli prejel, zato sem knjižnico obiskal nenapovedano, kot običajen turist. V čitalnici se lahko obiskovalci (turisti) gibljejo le po prvi polovici prostora, preostali del je namenjen uporabnikom. Naštel sem osem čitalniških mest ter štiri mikrofilmske čitalnike, nikjer pa nobenega računalnika za uporabnike (edinega je imel knjižničar). Možna je uporaba fotokopirnega stroja. Za uporabo občutljivejšega gradiva se uporabljajo posebne blazine za podpiranje knjig, da so hrbti le-teh zaščiteni. Po obhodu vseh vitrin z razstavljenimi publikacijami sem se zavedel, da je v prostoru zelo vroče, moralo je biti vsaj 28 stopinj celzija, če ne še več. Pri uporabnikih, ki so bili takrat v čitalnici, so bili sicer nameščeni trije manjši ventilatorji, a klimatskega sistema v čitalnici očitno ni oziroma takrat ni deloval. Vročina me je zmotila predvsem s konservatorskega stališča – glede na to, da so bile na policah knjige, ki bi jih sodeč po hrbtih lahko brez težav datirali v čas pred letom 1800! Nekoliko »eksotični« so se mi zdeli tudi razpršilci (očitno del protipožarnega sistema), ki so štrleli s sredinskih polic velikih knjižnih omar kar med oziroma nad knjigami. Ob koncu obiska sem pristopil do knjižničarja in si kupil kratek vodnik po knjižnici, izdan leta 2000, ki je po četrt stoletja še vedno temeljna publikacija o njihovi knjižnici (zaman sem jo prek spleta želel kupiti že pred dopustom).

Uporabniki pri študiju starega gradiva (foto: Matej Hreščak)

Kratek povzetek
Če strnem svoje vtise ob obisku Malteške nacionalne knjižnice, lahko rečem, da sem bil fasciniran nad gradivom, ki ga hranijo, kljub temu da mi je bila na voljo za ogled zgolj čitalnica, ne pa tudi njihovi depojski prostori. Po drugi strani sem bil nekoliko razočaran nad opremo, ki jo ponujajo uporabnikom – menim, da bi morali imeti vsaj kakšen računalnik že zaradi iskanja po spletnem katalogu. Ob primerjavi s Knjižnico Narodnega muzeja Slovenije, v kateri sem zaposlen, si tako lahko precej oddahnem, saj se mi zdi, da uporabnikom (pa tudi naključnim obiskovalcem) ponujamo več, imamo tudi boljše pogoje glede temperature in vlažnosti v depojskih prostorih. Upoštevati pa je treba, da je Malta zelo majhna država, tudi njihova nacionalna knjižnica je zato relativno majhna in njen proračun prav tako. Veseli le dejstvo, da dajejo velik poudarek digitalizaciji gradiva, ki bo v prihodnosti na voljo uporabnikom prek spleta.

1. Glej https://maltalibraries.gov.mt/iguana/www.main.cls?p=788374c8-8d6d-44d6-bd24-eb7a87b79d2c&v=c1442d12-1cf8-4fec-992e-34c2dcdafb03 [↩]
2. Malta Libraries annual report 2023. Valletta: Malta Libraries, 2024, str. 31, https://www.maltalibraries.gov.mt/iguana/uploads/file/ML%20ANNUAL%20REPORT%202023_WEB.pdf [↩]
3. Glej https://maltalibraries.gov.mt [↩]
4. Abela, A. E., in Zammit, W., Guide to the National library of Malta. Valleta: Department of Libraries and Archives, 2000, str. 7–9. [↩]
5. Prav tam, str. 14–18. [↩]