Lučki Glavač (1962-2026) v spomin, v slovo!

Spoznali sva se jeseni 2021, ko sem s Primorske v Ljubljano prišla na razgovor za delovno mesto v biološki knjižnici. V očeh je imela iskrico in nasmešek na obrazu. Ko sem jo pogledala, se mi je zdelo, da me bodri, naj me ne bo strah. Kmalu sva postali sodelavki, žal le za mesec dni, a po poldrugem letu, sem se vrnila in ponovno pričela z delom v biološki knjižnici.

V knjižničarske vode je Lučka vstopila pozno, po sili razmer na trgu dela v tekstilni panogi. Po končanem študiju na Oddelku za tekstilstvo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je zaključila v Ljubljani leta 1987, se je zaposlila v svoji stroki. Kot številne druge panoge, je tudi tekstilna panoga pred leti zašla v krizo, zato je novo zaposlitev našla v knjižnici.

Poleti 2023, ko sem ponovno pričela z delom v biološki knjižnici, ki je v tistem času še bila skupna knjižnica Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in Nacionalnega inštituta za biologijo, je Lučka bila moja ogromna podpora, saj je vedela veliko, sploh ji ni bilo treba pogledati v računalnik. Še do knjižne police ni šla, ker je vedela iz glave, da je gradivo izposojeno. Jeseni istega leta se je Nacionalni inštitut za biologijo preselil v nove prostore, biološka knjižnica se je razdelila na visokošolsko ter specialno knjižnico in Lučka je s tem knjižničarsko delo zaključila. Zadnji leti je delala kot strokovna sodelavka za upravno-pravne zadeve.

Kljub temu, da ni več delala v knjižnici in nisva več delali v isti stavbi, sva ohranjali stik. Vezalo naju je več stvari: ročna dela in ustvarjanje, hčerki, hišni ljubljenčki in nenazadnje življenjska preizkušnja, ki nama jo je naložila enaka bolezen.

V srcu je bila kreativna oseba, kar priča tudi njeno sodelovanje v ženskem pevskem zboru Nacionalnega inštituta za biologijo in Biotehniške fakultete, Andromeda.
Njeno kreativnost lahko vsak, ki obišče našo knjižnico na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete, opazi. Bila je pobudnica tehnike origami in s takratnima sodelavkama Barbaro in Petro so ustvarile papirnate žerjave in srčke. Številni žerjavi so še danes srčika našega prostora, ki visijo in se v vetru premikajo po zraku. Zgodbe o žerjavih nisem poznala, z njo me je seznanila Lučka in jo v spomin na Lučko, delim z vami.

1000 žerjavov
Deset let po eksploziji atomske bombe nad Hirošimo, 6. avgusta 1945, so pri dvanajstletni Sadako Sasaki odkrili levkemijo in odšla je v bolnišnico. Nekega dne ji je njena najboljša prijateljica Chizuko Hamamoto med obiskom pokazala, kako z zgibanjem papirja napravi žerjava. Rekla ji je: “Kdor napravi 1000 papirnatih žerjavov, se mu uresniči želja.” Sadako je začela zgibati. Uporabljala je ovojni papir od daril, ki so jih prejemali drugi bolniki, papir, ki ga je prinašala Chizuko iz šole, in celo ovitke od zdravil. Do svoje smrti 25. oktobra 1955 je izdelala 644 žerjavov. Prijateljice in prijatelji so izdelali preostalih 356 in jih položili v njen grob. Leta 1958 so v Mirovnem spominskem parku v Hirošimi postavili kip Sadako, ki drži zlatega žerjava. Danes je Sadako ena najpomembnejših oseb v mirovniškem gibanju, v njen spomin pa vsako leto z vsega sveta pošljejo na stotine senbarazov (po 1000 žerjavov, nanizanih na nitkah).

Lučka, upam, pred vsem pa verjamem, da se ti je želja uresničila.
Pogrešala te bom.