Knjižnica za filozofijo: razvoj, vloga in pomen (1919–2025)

Izvleček

Knjižnica za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani je nastala iz Seminarja za filozofijo na Univerzi v Ljubljani leta 1919, nato se je širila z raznimi donacijami, predvsem z Meinongovo knjižnico in kasneje z nakupi Oddelka za filozofijo in njegovih članov oziroma raziskovalcev. Knjižnično gradivo, predvsem knjige – tudi v mnogih tujih jezikih, je bilo vedno zelo pomembno za študij zgodovine filozofije in razumevanje sodobnih filozofskih smeri ter njihovih interpretacij. Sedanja postavitev knjižnice je tako z urejeno čitalnico, zanimivo knjižnično zbirko in z raznimi družabnimi oziroma družbenimi dejavnostmi prijazna do uporabnic ter uporabnikov, saj ugodno vpliva na njihove mentalne zmožnosti, zdravje in dobro razpoloženje.

Ključne besede: knjige, branje, razmišljanje, razpoloženje, dejavnosti, visokošolske knjižnice, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani.

Uvod

Knjižnica za filozofijo Filozofske fakultete (FF) je visokošolska knjižnica, del Osrednje humanistične knjižnice (OHK) in izpolnjuje pogoje za izvajanje knjižnične javne službe (Odločba Narodne in univerzitetne knjižnice, 28. 5. 2024). OHK FF je tudi peta največja knjižnica v Sloveniji in največja fakultetna knjižnica, sestavlja pa jo osemnajst oddelčnih knjižnic.

Zgodovinski razvoj in selitve

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919 je filozofska knjižnica kot ena redkih že obstajala, in sicer kot Seminar za filozofijo. Njeno jedro je leta 1921 postala Meinongova knjižnica, ki jo je filozofska knjižnica dobila po posredovanju doc. dr. Franca Vebra, učenca avstrijskega filozofa Alexiusa von Meinonga. Še danes ima ta zasebna zbirka velik zgodovinski pomen in vpliv, vendar je sedaj zanimiva predvsem za raziskovalce in poznavalce Meinongove misli ter ni več del rednega filozofskega študijskega gradiva. Seminar za filozofijo se je iz centralnega poslopja Univerze v Ljubljani leta 1941selil najprej v NUK, nato pa leta 1960/61 v novo poslopje Filozofske fakultete na Aškerčevi 2, kjer se je uradno preimenoval v Knjižnico za filozofijo, ki je postala pomemben del Oddelka za filozofijo.

Po dveh selitvah knjižničnega gradiva znotraj Filozofske fakultete je bila Knjižnica za filozofijo združena v četrtem nadstropju v prostoru št. 439 in v omarah zunaj na hodniku. Tudi Meinongova knjižnica je dobila svoje mesto v na pol zastekljenih omarah na hodniku pred vhodom v osrednji del sedanje filozofske knjižnice. Starejše knjižno gradivo in starejše revije so bili najprej preseljeni v depo na Karlovški cesti v Ljubljani, nato pa leta 2019 v novo skladišče v Zgornjih Jaršah.

Sodobno stanje knjižnice in razvojne perspektive

Nova lokacija Knjižnice za filozofijo je izboljšala knjižnično izkušnjo tako prostorsko kot vsebinsko ter še bolj približala in bolje predstavila gradivo uporabnikom, ki jih filozofija strokovno zanima – študentom filozofije, raziskovalcem in predavateljem, pa tudi vsem tistim, ki jih zanima kritično mišljenje in se nato vračajo v knjižnico zaradi dobre izkušnje.

Skupni knjižnični fond zajema skoraj 33.000 enot gradiva (monografije, revije in e-viri), v sami knjižnici pa je fizično dostopnih več kot 17.000 izvodov, od tega jih je prosto dostopnih 2000. Knjižnična zbirka zajema novosti v slovenskem prostoru in v svetu, poleg tega je referenčna tako za zgodovino filozofije kot tudi za posamezne filozofske smeri in njihove interpretacije. Večino finančnih stroškov nabave gradiva krije Oddelek za filozofijo, nekaj pa tudi člani in raziskovalci oddelka – celo študenti oddelka so knjižnici podarili mnogo zanimivih knjig.

Knjižnica za filozofijo OHK FF, januar 2025 (foto: Marjetka Ščelkov)

Knjige v knjižnici s čitalnico so tradicionalno razvrščene po vsebinskih skupinah in po abecednem redu avtorjev znotraj teh skupin: slovarji, bibliografije, splošne enciklopedije; obča filozofija, sistematika in uvodi v filozofijo; ontologija, metafizika, dialektika; antropologija; obča aksiologija, etika; logika, filozofija znanosti; gnoseologija; estetika; filozofija narave in kozmologija; filozofija družbe in družbene vede; marksizem (historični materializem); filozofija zgodovine, socialna filozofija, pravna filozofija; zgodovina, sociologija itd.; filozofija in zgodovina religije; zgodovina filozofije – obča; zgodovina filozofije – antična; zgodovina filozofije – srednjeveška; zgodovina filozofije – novi vek (do vključno nemške klasične); zgodovina filozofije – sodobna; zbrana in izbrana dela; psihologija; naravoslovje; pedagogika in ostalo.

Uvedba univerzalne decimalne klasifikacije (UDK) pa bo potrebna v prihodnosti, ko se bodo združile vse knjižnice OHK FF na skupni in samostojni lokaciji.

Študijska in družbena vloga knjižnice

Knjižnica za filozofijo z dokaj udobno čitalnico s petnajstimi sedeži zagotavlja prostor za branje in tudi za filozofiranje ter družabno dogajanje oziroma študentska srečanja. Predvsem poteka tam skupinsko učenje študentov pred izpiti in kolokviji – seveda s slovarji in študijsko literaturo, večkrat pa tudi sestanki Študentskega debatnega krožka. Občasno se izvaja še skupinsko branje znova priljubljenih filozofov: Hegla, Marxa in Lacana, Študentsko filozofsko društvo (ŠFD) pa ima redne sestanke in v zadnjem času tudi priprave na cikel predavanj na temo »Osnove marksizma«. Sicer pa ŠFD vsako leto na FF pripravlja novembrski simpozij »Filozofski maraton«, na katerem ves teden potekajo predavanja na izbrano filozofsko temo (Filozofija in umetnost, Filozofija in smrt, Filozofija in metoda, Filozofija in religije itd.). Predavatelji so predvsem študenti filozofije Filozofske fakultete in tudi nekateri študenti drugih fakultet ter profesorji Oddelka za filozofijo ali vabljeni zunanji predavatelji, npr. patri, tuji profesorji ali tuji študenti (Erasmusove izmenjave).

Čitalnica knjižnice za filozofijo, januar 2025 (foto: Marjetka Ščelkov)

Tudi predavatelji Oddelka za filozofijo uporabljajo knjižnico s čitalnico kot učilnico za manjše število študentov na magistrskem in doktorskem študiju, saj je Filozofska fakulteta (pre)zasedena in je vsak dodaten uporaben prostor dobrodošel. Včasih predavatelji uporabljajo knjižnico še pri intervjujih in fotografiranju kot barvito kuliso zaradi napolnjenih knjižnih polic.

Glede knjig, branja in razumevanja so zanimiva razmišljanja nekaterih znanih slovenskih izobražencev in teoretikov, saj se večpomenskost branja in knjige po Dolarju (1982) izmika samo eni splošni definiciji. Knjiga oziroma tekst pa ohranja sporočilnost govorice in pri branju tudi njeno razumevanje (Komel, 2010). Lozar (2012) pa poudarja, da je fenomenalnost razpoloženja ali počutja temeljna za razumevanje in nato za možnost samega spoznanja.

Zaključek

Dojemanje knjižnic kot pomembnejših družbenih ustanov in njihova splošna dostopnost spodbujata dobro počutje in blaginjo v širši družbeni skupnosti. Knjižnica kot prostor oziroma arhitekturno delo je lahko celovitejša izkustvena podlaga za človekovo rast in učenje – predvsem za ljudi, ki ta prostor uporabljajo in zaznavajo z vsemi svojimi čuti. Brez ugodnega počutja v Knjižnici za filozofijo bi vsekakor težje uživali v branju knjig in si zraven tudi kaj zapomnili – za to je potrebno tudi dobro razpoloženje, ki je pomembno za vsako razmišljanje. Tako se v Knjižnici za filozofijo ves čas prepletajo zgodovina in filozofija, praksa in teorija, študij in sestanki v čitalnici, filozofske čajanke na hodniku pred knjižnico in še mnogo drugih dejavnosti.

Viri in literatura

Dolar, J. (1982). Spomin človeštva. Cankarjeva založba.

Komel, D. (2010). Potikanja. KUD Apokalipsa.

Lozar, J. M. (2012). Fenomenologija razpoloženja: s posebnim ozirom na Heideggra in Nietzscheja. KUD Apokalipsa.