Knjižnica dr. Marje Boršnik Borovnica v novih prostorih

Izvleček
V prispevku je predstavljena obnova stavbe, v kateri je nove prostore dobila Knjižnica dr. Marje Boršnik Borovnica, enota Cankarjeve knjižnice Vrhnika. Poudarek je na pričakovanjih, načrtovanju, sodelovanju vpletenih strok in sodelujočih, selitvi in realnemu končnemu stanju.

Ključne besede: splošne knjižnice, bibliotekarstvo, prenova, knjižnična oprema, arhitektura

Uvod
Knjižnica v Borovnici ima bogato zgodovino. Že leta 1874 je obstajalo mednarodno bralno društvo, po 1. svetovni vojni pa je delovala kot Knjižnica Obrtnega društva Borovnica. Leta 1946 se je ustanovila Ljudska knjižnica, leta 1972 se je priključila Cankarjevi knjižnici Vrhnika, kot njena enota deluje tudi danes. Borovniška knjižnica je vseskozi imela problem s premajhnimi in neprimernimi prostori. Nazadnje je delovala v stari hiši na okoli 170 m² v 1. nadstropju, kjer je zadnja leta za prostore plačevala najemnino. Tudi lastnik prostorov je že vrsto let želel, da se knjižnica preseli in kot knjižničarji opozarjal, da so prostori nevarni in spodbujal pristojne, da rešijo problem. Iskale so se rešitve in lokacije, izdelalo se je nekaj idejnih zasnov. Najbolj obetavne so knjižnici namenjale celo več prostora, kot so ga določali standardi in normativi. A do selitve vse do lani ni prišlo.

Po zgledu nekaterih prispevkov sem se odločila, da bom projekt selitve v nove prostore opisala iskreno, tako kot sem ga doživljala, zato ponekod vpletam tudi osebno in kritično razmišljanje.

Od nove priložnosti do odločitve o nakupu sedanjih prostorov
Leta 2019 se je ponovno obudila ideja o umestitvi knjižnice v staro vaško jedro, kjer je za občino večina pomembnejših ustanov (šola, vrtec, cerkev, občina, tehnična trgovina … ). Staro zgradbo (nekoč pošto) naj bi obnovili, v pritličju bi na levi strani (tako kot je že sedaj) ohranili manjšo galerijo, na desni pa uredili domoznanski del knjižnice. Tu je nekoč delovala tudi naša prva knjižnica, poimenovana Knjižnica Obrtnega društva Borovnica. Prvo nadstropje naj bi namenili glasbeni šoli, pod streho pa bi naredili večnamensko dvorano. Za stavbo bi se na novo zgradila knjižnica, ki bi bila z bivšo pošto povezana. Razmišljalo se je tudi o ureditvi okolice (parkirišča, križišča in bližnjega vrta), ki bi lahko služila za prireditve na prostem. Prve zasnove tega projekta so bile navdušujoče, a žal tudi drage, uresničile bi se le postopoma.

Pred končno odločitvijo, da se ta ideja začne uresničevati, se je lastnik nekdanje  trgovine (in sedanjih prostorov knjižnice) odločil, da podjetje zapre, stavbo pa ponudi v odkup občini. Prva ideja nekaterih je bila, da se bi v prostore lahko preselila občina, kmalu pa smo slišali, da naj bi bila tu knjižnica. Knjižnice za mnenje uradno ni vprašal nihče. Misli, da bo to nov dom knjižnice, so bile vedno glasnejše, razlogi so bili predvsem hitrejša (in nujna) selitev, obnova stavbe bo cenejša kot novogradnja, parkirišče bo lahko hkrati za knjižnico in bližnjo telovadnico, lokacija je dobra, gradivo bo v pritličju, površina prostora je večja kot v stari hiši … Slišati je bilo celo, da se prostore lahko samo prebeli in prenese gradivo.

Odločitev pristojnih, da se knjižnica preseli v nekdanjo trgovino, je bila vedno trdnejša. Potrebno pa je bilo počakati na mnenje arhitekta, ali je stavba primerna za knjižnico in koliko bi stala prenova. Po tem mnenju naj bi se občina odločila za odkup stavbe z zemljiščem in parkiriščem. Naše mnenje, ki smo ga ob priložnostih povedali, ni bilo odločilno. Menili smo, da je lokacija za novo knjižnico dobra (prehod iz starega v novi del kraja), možen bo dostop tudi ranljivim skupinam (pritličje), sama stavba pa je premajhna (predvideni prostori za knjižnico v pritličju 297 m²), pretemna, ima več manjših prostorov, kar ni dobro. Skratka, stavbo bi bilo po našem mnenju treba predelati in prilagoditi, povečati, morda del podreti (ali vsaj katero od sten in nato s podpornim stebrom povečati prostor za gradivo).

Sklicevali smo se na normative in standarde, izkušnje, dejstvo, da se knjižnice gradi za več let vnaprej, bogat obseg gradiva, dobro obiskanost, nove prebivalce ter predviden še večji obisk in tudi na strokovno mnenje svetovalke za splošne knjižnice dr. Silve Novljan, ki nam je leta 2006 o takrat predvidenih lokacijah in površini (računano za predvidenih 5000 prebivalcev) napisala: »Prostori naj bi vsem skupinam prebivalcev omogočili zadovoljiti njihove informacijske, izobraževalne, kulturne ter sprostitvene potrebe, bodisi v individualni ali skupinski rabi v njem ponujenih storitev in gradiva, brez ali s pomočjo knjižničarja. Za te naloge pa mora površina obsegati 350 m² za postavitev in uporabo knjižničnega gradiva in informacij v knjižnici, 75 m² večnamenske površine za prireditve in potrebno kvadraturo za poti, garderobo, vhod, sanitarije, skupaj cca 500 m². Ta površina je ocenjena za knjižnico, ki deluje kot enota sosednje knjižnice, kar zagotavlja strokovnost delovanja in dostopnost informacij iz knjižničnega in informacijskega sistema« (Novljan, 2006). Ko se je pisalo strokovno mnenje, sem izdelala tudi projektno nalogo z naslovom Knjižnica dr. Marje Boršnik v novih prostorih in v njej med drugim preračunala normative in standarde za našo ustanovo. Ko so se v naslednjih letih pojavljale nove ideje za lokacijo in stavbo knjižnice, se je naloga prilagajala oz. popravljala.

Knjižnici je bilo torej namenjenih 297 m², kar pomeni, da bo imela 59,4 % prostora, ki bi ga morala imeti po strokovnem mnenju takratne svetovalke za splošne knjižnice dr. Silve Novljan oz. 84,8 % prostora, ki bi ga potrebovala samo za gradivo in njegovo uporabo. A kljub vsemu je to pomenilo 127 m² več kot v stari hiši.

11. člen Zakona o knjižničarstvu (ZKnj-1, 2001) določa, da razvoj knjižnic usmerjajo standardi in strokovna priporočila. Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe (2023), pa na podlagi tega v 4. členu (alineja 5) določa, da »pri gradnji novih knjižnic in prenovi obstoječih se prostor in oprema načrtujeta v skladu s standardi in strokovnimi priporočili Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost.« Po omenjenem pravilniku (22. člen) mora prostor krajevne knjižnice I (kar knjižnica Borovnica je) obsegati najmanj 150 m²neto uporabne površine, da zadošča pogojem za vpis v razvid (Pravilnik o razvidu knjižnic, 2017).

»Pri načrtovanju zgradbe in prostorov ter izračunu ustreznih površin knjižnica uporablja standard ISO/TR 11219:2012 Informatika in dokumentacija – Kakovostni pogoji in osnovna statistika za zgradbe knjižnic – Prostor, funkcija in oblikovanje« (Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018 – 2028), 2018, str. 13).

V poglavju Področje: strateško načrtovanje je zapisano: »Knjižnica ima ustrezno neto uporabno površino glede na število prebivalcev in knjižnične vloge, ki jih opravlja. Priporočena neto uporabna površina knjižnice je okvirno 1200 m² na 10.000 prebivalcev« (Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018 – 2028), 2018, str. 14).

Poglavje 4.3 Pregled kvantitativnih kazalcev se posveča med drugim tudi knjižničnim zgradbam in prostoru (Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018 – 2028), 2018, str. 62-63). Opisuje Izbrane parametre za izračun površin (povzeto po standardu ISO/TR 11219:2012), ki bi jih financer moral upoštevati glede na zakonodajo pri gradnji oziroma prenovi prostorov knjižnice, kar pomeni, da bi morala knjižnica obsegati dobrih 500 m². Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018–2028) pri načrtovanju niso bila v celoti upoštevana.

Občina Borovnica je imela 1. januarja 2022 skupno 4552 prebivalcev in 35.276 enot knjižničnega gradiva (Letno poročilo javnega zavoda Cankarjeva knjižnica Vrhnika za leto 2023, 2024, str. 3 in 8).

Idejna zasnova
Arhitekt je izdelal idejno zasnovo, pomagal si je tudi s (ponovno) popravljeno projektno nalogo za našo knjižnico, normativi in standardi, našimi zamislimi.  Zaželeno je bilo, da se prostori spreminjajo minimalno, da se dela racionalno,  varčno, optimalno. Tako se je knjižnica prilagajala prostorom in ne prostori knjižnici. Arhitekt je v največji možni meri upošteval naše želje in ideje, dobro smo sodelovali, a »ujeti« smo bili v dejstvu, da se mora varčevati, da mora biti obnova čim bolj racionalna, da so prostori premajhni in nekateri deli »nesrečno oblikovani«, da je knjižnica z gradivom bogato založena … Tako se je med drugim prilagodila tudi oprema in regali na otroškem oddelku, ki so ostali višji, kot jih priporočajo standardi. Izbirali smo med mizicami ali koriti za slikanice, razmiki med regali so večinoma manjši, na regale z leposlovjem za odrasle in mladino smo vpeli dodatno polico in tudi najnižja polica od tal ni odmaknjena 20 cm. Standardi namreč priporočajo širino prehoda med stojali vsaj 120 cm, višino stojal za gradivo za odrasle največ 180 cm, za otroke pa največ 150 cm, globina polic je 30 cm, višina stojal v zaprtih skladiščih je 225 cm, najnižja polica naj bo od tal odmaknjena vsaj 20 cm (Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018-2028), 2018, str. 63).

Za večjo prenovo zgradbe bi bilo potrebno pridobiti več ustreznih dovoljenj, kar bi podaljšalo čas prenove, selitve in tudi zvišalo stroške. Izkazalo pa se je, da bo za prenovo strošek višji, kot je bilo najprej mišljeno. Tla niso bila ravna, prostori so bili temni, nekaterih stvari se na začetku niti še ni videlo ali vedelo. Ena stran zgradbe tudi nima stenskih oken, na dveh drugih pa so čez zidove napušči, kar ovira naravni svetlobi večji prodor v prostore. Pomanjkljivost se je nato reševala s strešnimi okni, belo barvo sten in opreme (v kombinaciji z lesom) in varčno umetno razsvetljavo. Želeli pa smo, da bi bila vsaj na mestih, kjer se zaposleni in obiskovalci zadržujejo dlje časa, večinoma naravna svetloba ali pa da bi se vgradilo svetlobnike (nad izposojevalnim pultom, v čitalnici, pisarni, nad mizami), a to bi dodatno podražilo projekt.

Ob načrtovanju notranjosti knjižnice smo imeli v mislih, da sta izposojevalni pult in otroški oddelek najglasnejša dela knjižnice. Zato smo se odločili, da ju umestimo čim bližje vhodu/izhodu. Ker sta v osrednjem delu knjižnice na steni dve okni, skozi kateri prihaja naravna svetloba, je bilo logično, da bo tam čitalnica z revijami in časopisi. Poleg nje smo prostor namenili domoznanstvu in pa literarni zgodovinarki, dr. Marji Boršnik, po kateri se imenuje knjižnica. Del njene zapuščine se je do selitve v novo knjižnico hranil v neprimernih, vlažnih prostorih. Iz osrednjega dela sta še vhoda v sanitarije in v tiho čitalnico, namenjeno učenju in tistim, ki si želijo pri branju ali delu popoln mir. V njej so tudi projektor, platno in računalnik. Iz manjših prostorov je nastalo skladišče z visokimi regali, pisarna z manjšo kuhinjo, hodnik in dvoje sanitarij s kurilnico (Slika 1, Slika 2).

Po predstavitvi idejne zasnove pristojnim, ki sta jo pripravila arhitekt in knjižnica, je prevladalo mnenje, da jim je zasnova všeč, da je stavba primerna za knjižnico, da bodo prostori večji in boljši, da se lahko kasneje stavba dogradi ali uredi prvo nadstropje. Občinski svet se je odločil za nakup stavbe in zemljišča, problem pa so bili visoki stroški prenove.

Osnovala se je komisija, ki je spremljala obnovo. V komisijo knjižnice najprej niso povabili, sodelovali smo šele, ko smo na to opozorili. Pa čeprav: »Po izbranem načrtu mora biti knjižničar tudi del skupine, ki spremlja in nadzoruje gradnjo in urejanje prostorov« (Novljan, 2001, str. 51).

Komisija je delovala nekaj mesecev, po zamenjavi župana ne več. Osredotočala se je predvsem na preverjanje cen, osebne izkušnje z gradnjo in cenami, nižanje stroškov oz. optimalnost in racionalnost, kvaliteta pa naj bi se ob tem ohranila.

Prenova prostorov
Prenova se je začela v začetku leta 2023. Izkazalo se je, da bodo potrebni še večji popravki, kot se je načrtovalo (tudi statika). Porodila se je ideja o širitvi stopnišča v prvo nadstropje, na eno od sten so se vgradila vrata na stopnišče, ki vodi v mansardo, znižal se je strop, naredila se je možnost za bodoče dvigalo, črtala so se štiri strešna okna … Sredi prostora sta se postavili podporni cevi v obliki narobe obrnjenega V. Med prenovo smo bili minimalno vključeni. Prihajali smo na oglede, opazovali spremembe, ki so se zgodile brez naše vednosti in pravočasno tudi opozarjali, da nas nekatere stvari motijo, nam bodo otežile delo ali za nas ne bodo ustrezne (Slika 3).

Izvedle so se spremembe, oprema oz. regali so se z javnim razpisom naročili pred spreminjanjem prostora. Regali nato ponekod niso bili postavljeni tako, kot smo se dogovorili. Nekje so nastale tudi nedoslednosti (npr. neravne linije regalov po dolžini prostora, nekaterih regalov ni bilo mogoče več postaviti na načrtovane dele in smo nato iskali druge možnosti zanje, se jim odrekli ali pa jih je bilo potrebno predelati, boksi za revije se ne ujemajo z merami regalov … ). Prosili smo, da se med prenovo sodeluje z računalnikarjem in sproti usklajuje in rešuje probleme. Ker se ni, smo se s telefonijo in internetnimi povezavami ukvarjali še med selitvijo in inventuro.

Če bi bilo več medsebojnega sodelovanja, bi morda našli tudi boljše rešitve, verjetno bi kakšen del knjižnice spremenili oz. uredili drugače. Med drugim bi namesto podpornih cevi predlagali stebra. Izgled bi bil lepši, regali bi bili v dogovorjenih linijah in tudi gradivo ne bi padalo med in za regale. Žal imajo police zadaj samo 2 cm visok rob (nekatere so brez), so gladke, zato gradivo rado drsi (Slika 4).

Tudi ob glavnem vhodu/izhodu smo želeli stikala za luči. Eno izmed pojasnil ob naših pripombah je bilo, da se projekta med gradnjo ne sme spreminjati. Videli pa smo, da se ponekod je (tako zunanjost kot notranjost).

Selitev
Gradivo smo selili in v novih prostorih urejali s pomočjo prostovoljcev. Pravzaprav so kar soustvarjali knjižnico in radi pomagali. Odziv je bil neverjeten in v treh dneh se je v škatlah in s kombijem preselila večina gradiva (približno 30.000 enot). Sodelovali so tudi osnovnošolci in učitelji iz Osnovne šole dr. Ivana Korošca Borovnica, krajani, zaposleni na Občini Borovnica in eno uro selili knjige z živo verigo. Otroci, vzgojiteljice iz vrtca in člani knjižnice pa so si že pred zaprtjem izposodili polne vreče gradiva.

Mesec dni smo v knjižnici preživljali cele dneve. Pred uradnim odprtjem nas je čakalo še veliko dela. Z najbolj zavzetimi smo popravljali tudi napake in nedoslednosti in še dodatno opozarjali pristojne. Dva regala v časopisni čitalnici sta se nato naredila na novo, da se zdaj še dodaten del ujema z boksi, nekaj regalov za knjige se je prestavilo v načrtovano linijo, a smo zato morali že po ureditvi ponovno zlagati 80 m gradiva s polic in nazaj nanje (Slika 5).

Popravljali smo vozičke za knjige, saj police na njih visijo, zadnje stranice pa niso imele visokega roba … Izkazalo se je tudi, da stoli delajo raze na podu (položen je enomer),¹ zato so se popravljale njihove noge. Na sredi knjižnice pa je s cevmi v obliki obrnjenega V ostal nenavaden izgled (problem statike).

Delo je bilo raznovrstno, ni ga zmanjkalo in vsak je bil dobrodošel. Hvaležni smo, da so pristojni prisluhnili in pobelili ter napeljali elektriko v (verjetno začasen) prostor v zgornjem nadstropju, kamor smo preselili še del zapuščine dr. Marje Boršnik, del domoznanskega gradiva in podvojene izvode.

Že vrsto let poudarjamo, da knjižnice danes niso več skladišča knjig, ampak mnogo več. Kulturno in izobraževalno središče, duša kraja, ogledalo in dnevna soba občine, prostor, kamor se lahko zateče vsak … Marsikje knjižnica nakazuje oz. pripoveduje zgodbo lokalnega okolja s samo zgradbo, arhitekturo, še bolj pa z notranjostjo. Zato naj bi bili tudi naši novi prostori več kot le shramba za knjižnično gradivo in idej, kaj vse bo (lahko) v novi knjižnici, ni zmanjkalo. Seveda smo si predstavljali, da bo imela več prostora.

Zaradi manjše kvadrature je možnost za ostalo izražanje (zaenkrat) omejena, a vseeno nam je uspelo najti (malce nenavaden) prostor za fotografije naše kotline iz preteklih desetletij (Slika 6).

Odprtje knjižnice za obiskovalce
V sredo, 24. januarja 2024, so se tudi uradno odprli novi prostori knjižnice. Datum ni bil slučaj, saj je tisti dan minilo 118 let od rojstva rojakinje, literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik, po kateri je poimenovana knjižnica. Blizu tega datuma, pred 78 leti, je bila ustanovljena tudi Ljudska knjižnica.

Seveda s(m)o na odprtju izražali zadovoljstvo, da smo se preselili v obnovljene, prijaznejše in lepše prostore. Še posebej, če se jih primerja s starimi, za ranljive skupine težko dostopnimi. A kljub vsemu so tudi tisti za marsikoga imeli svoj čar in dušo.

Obiskovalci knjižnice nove prostore večinoma pohvalijo. Pritličje, veliko parkirišče, les, belina, mizice, tabureji, polkrožni regali in nenavadna oz. zanimiva oblika strehe na otroškem oddelku, kotiček dr. Marje Boršnik, tiha čitalnica, fotografije … Veliko je novega in drugačnega. Gradivo je zloženo bolj pregledno, police so nastavljive, a gladke, regali so označeni in všečni, razmik med njimi je večji. Žal pa ob mizicah in taburejih ni prav veliko prostora za korita s slikanicami, zato so te večinoma zložene na policah (Slika 7).

Zaključek z razmišljanjem
Kot vpletena v projekt razmišljam tudi o drugi »plati medalje«. Sicer vesela novih prostorov po dolgih letih razmišljanj, iskanj lokacij in stavb se sprašujem podobno kot avtorji nekaterih drugih prispevkov. Zakaj ni več sodelovanja in posluha med vpletenimi strokami od začetka do konca projekta, tudi ob spremembah?

Res se kdaj ne more vse iziti po željah in načrtih, a ob pogovorih in razlagah se pogosto najdejo rešitve, ki jih zadovoljivo sprejmejo vsi. Morda so še boljše ali pa se tako vsaj razume, da se česa ne more narediti in zakaj ne. Način, da ena stroka vidi in reši »svoj« problem, lahko včasih pomeni, da ima druga zato (dodatno) težavo ali je nezadovoljna, neslišana in razočarana. Velikokrat obnove ali nove gradnje ustanov terjajo visoka finančna sredstva in uresničitev »manjših« želja ne bi smela biti problem, sploh če je zato kakovost bivanja v daljšem obdobju večja, zaposleni in uporabniki pa (še) bolj zadovoljni.

Celoten znesek, namenjen za nakup zemljišča in obnovo stavbe, nam trenutno še ni znan. Levji delež je prispevala Občina Borovnica, 68.303,06 evra je prispevalo Ministrstvo za kulturo. Dolgo časa pa smo presežek »lastnih sredstev« ob koncu koledarskih let hranili tudi v knjižnici in za nove prostore zbrali 74.398,30 evra.

Glede na dejstvo, da knjižnica v Borovnici po priporočilih in standardih za svoje delovanje potrebuje okoli 500 m² prostora, bi morali v doglednem času urediti še prostor v mansardi. Predvsem bi ustanova potrebovala primeren prostor za skupino ljudi oz. za manjše prireditve in dejavnosti (vsaj za en šolski razred otrok ali za pravljične ure, ki sedaj potekajo v čitalnici z revijami in časopisi ter na otroškem oddelku). Ostaja pa tudi možnost, da se stavba dogradi in se tako v pritličju poveča prostor za gradivo, njegovo uporabo in naredi tudi več manjših, svetlih (bralnih) kotičkov, ki jih nekateri pogrešajo (Slika 8).

 Viri in literatura

Cankarjeva knjižnica Vrhnika. (2024). Letno poročilo javnega zavoda Cankarjeva knjižnica Vrhnika za leto 2023. https://ckv.si/f/docs/Katalog_informacij_javnega_znacaja/CKV_Poslovno_porocilo_2023.pdf

Novljan, S. (13. 1. 2006). Mnenje o lokaciji za gradnjo knjižnice Marje Boršnikove v Borovnici. Narodna in univerzitetna knjižnica, Center za razvoj knjižnic.

Novljan, S. (2001). Program za prostorsko oblikovanje knjižnice. V: S. Novljan, R. Potokar, R. Slokar in W. Sannwald (2001). Načrtovanje gradnje in opreme knjižnic: premišljeno načrtovanje knjižnične zgradbe. Narodna in univerzitetna knjižnica.

Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične javne službe. (2023). Uradni list RS, št. 28. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2023-01-0538.

Pravilnik o razvidu knjižnic. (2017). Uradni list RS, št. 74. https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=PRAV12746.

Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (za obdobje 2018-2028). (2018). Nacionalni svet za knjižnično dejavnost. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/Zakonodaja-ki-ni-na-PISRS/Kulturna-dediscina/2ffbd52377/Strokovna-priporocila-in-standardi-za-splosne-knjiznice.pdf

Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1). (2001). Uradni list RS, št. 87/2001, 96/2002 – ZUJIK, 92/2015.

1. Enomer je talna obloga, podobna toplemu podu, ekološka, ki naj bi bila trpežna in obstojna. Zaenkrat imamo z njo dobre izkušnje in tudi čisti se lepo. Stoli pa konic nog niso imeli ravnih oz. v pravem kotu, zato so delali raze na podu. Najprej smo nalepili na noge peno, a je odstopala, ker imamo talno gretje in lepilo ni držalo. Za piko na i gretje ni delovalo pravilno in je bilo na tleh v nekaterih delih knjižnice prevroče ali mraz. Na koncu se je morala vsaka noga posebej odrezati v pravi kot, urediti smo morali gretje, spet nalepiti peno in zaenkrat raz več ni. [↩]