Knjižne klasike in gibljive slike

Branje klasične literature in razmišljanje o književnih delih ter njihovih filmskih uprizoritvah nas je spodbudilo k pisanju besedila. Ljudje se za to, da posežemo po (določenih) knjigah, odločimo na pobudo prijateljev, lastnega vzgiba in priporočil, ki jih zasledimo v različnih medijih in knjižnicah.

Tokratno pisanje je spodbudilo razmišljanje o literaturi, pomembnih književnih delih … Tako kot branje je za posameznika pomembna tudi motivacija za branje, ki lahko pride od zunaj ali znotraj. Posamezniki si v knjižnicah izposojamo in v knjigarnah kupujemo zelo različne knjige: priročnike, družinske sage, učbenike, kriminalne romane in še bi lahko naštevali.

Med bralci pa so tudi veliki ljubitelji knjižnih klasik oziroma tako imenovanega železnega repertoarja, ki naj bi ga, po nenapisanem pravilu, prebral vsak izobraženec. Izhajajo v različnih zbirkah, lahko pa jih kupimo kot posamezne izvode. Med temi velikani so Lev Nikolajevič Tolstoj, Charles Dickens, Marie-Henri Beyle – Stendhal, Jane Austen in mnogi drugi.

Knjižna dela so vabljiva tudi za filmske ustvarjalce. Predstavljajo jim svojstven izziv, eksperiment in možnost prikaza osebnega odnosa do določenih knjižnih junakov. Nekateri liki jim zlezejo pod kožo zaradi njihove usode, navad in značaja. Scenariste, režiserje in igralce pa včasih pritegne tudi doba, v kateri se odvija knjižna zgodba.

Podobno je tudi pri bralcih knjig in gledalcih filmov. Nekateri so samo bralci, drugi gledalci, tretji bralci ter gledalci in obratno. Včasih si najprej ogledamo gibljive slike in šele na to posežemo po tisku. Po ogledu filma smo lahko tudi razočarani, ker filmski ustvarjalci niso izbrali na primer prave Ane Karenine. Ni krhka, temnolasa, emotivna in senzibilna ženska, kot smo si jo predstavljali med obračanjem listov romana. Ne ustreza Tolstojevemu opisu, kar nam ni pogodu. Mlajše generacije včasih za branje iz golega užitka (kar ni prisila s strani pedagogov in/ali staršev) navduši ravno filmska uspešnica s priljubljenimi igralci. Torej najprej si ogledajo filmsko predstavo, potem preberejo še knjižno predlogo ter bolj rahločutne mlade dame se na trenutke še zagledajo v filmski lik/igralca.

Klasična dela od blizu
Med tako bogato ponudbo je težko narediti ustrezen izbor, vsekakor pa je le-ta vedno pristranski. Za ta prispevek smo izbrali dela iz različnih obdobij, ki so nam najbolj blizu in so na nas pustila pečat oziroma so nas zaznamovala.

Iz mitološkega sveta, grške mitologije, smo izbrali Homerjevo Odisejo. Grški junaški ep, o katerem smo se učili v šoli. Odisej na svojem dolgem popotovanju premaguje različne skušnjave in preizkušnje, da bi se lahko varno vrnil v svoj domači pristan. V prenesenem smislu ga lahko razumemo kot upodobitev naše življenjske poti. Med filmskimi adaptacijami se spomnimo na film Odisej (Ulysses, 1954), spektakel, v katerem sta prepričljivo zaigrala Kirk Douglas in Silvana Mangano. Med brskanjem po svetovnem spletu bomo našli veliko različic tega klasičnega grškega dela. Izpostavili bi še Penelopo (2009), avstralsko-hrvaško koprodukcijo, ki jo je režiral Ben Ferris. Zanimiva stvaritev, ki se tokrat osredotoči na Odisejevo potrpežljivo in zvesto ženo Penelopo.

Sledi Boccacciov Dekameron (1353), zbirka stotih zgodb, ki si jih pripovedujejo mladeniči in mladenke. Kratkočasne pripovedi s primesmi hudomušnosti jim pomagajo prebiti čas v podeželski vili, kamor so se zatekli pred smrtonosno kugo. Vsem dobro znana literatura, ki je privlačna tudi filmskim ustvarjalcem. Tokrat smo se osredotočili na film Boccaccio 70 (1962); po navdihu klasičnega dela so združili moči velikani italijanskega filma: Vittorio De Sica, Federico Fellini, Mario Monicelli ter Luchino Visconti in ustvarili epizode o zapeljevanju, ljubezni in senzualnosti. Na tem mestu ne smemo spregledati slovenske serije Dekameron (1971-1972), v štirinajstih delih, v katerih lahko še danes občudujemo velika igralska imena, kot so Mila Kačič, Milena Zupančič, Majda Grbac, Stane Sever, Zlatko Šugman, Radko Polič, Janez Škof in drugi.

Iz razvedrilnih vsebin prestopimo v eno najbolj znanih tragedij, Shakespearovega Hamleta (1603). Njegove slovite besede »Biti ali ne biti« so izrekli mnogi filmski in gledališki danski princi. Med Hamleti je še danes skoraj nepremagljiv pokojni angleški igralec in režiser Laurence Olivier. Film z naslovom Hamlet (1948) je tudi režiral in napisal scenarij po knjižni predlogi. Njegov izklesan obraz z lobanjo v roki presune malodane vsakega gledalca in poznavalca Williama Shakespeara. Starejšega kolega je posnemal znamenit britanski ustvarjalec Kenneth Branagh, ki je bil v svoji različici Hamleta (1996) prav tako scenarist, režiser in glavni igralec. Zgledna filmska poslastica, ki pa težko preseže črno-belo mojstrovino iz 40. tih let 20. stoletja.

Iz obdobja razsvetljenstva smo izbrali roman Daniela Defoeja Robinson Crusoe (1719). Bralec spremlja zgodbo o boju za preživetje na osamelem otoku. Pisatelj ponuja zelo mikaven opis narave in junakovo zmago razuma nad strahom in osamljenostjo. S filmskim izzivom se je že leta 1902 spopadel francoski režiser Georges Méliès v nemem, približno petnajst minutnem filmu z originalnim naslovom Les aventures de Robinson Crusoé. Ustavili bi se še pri filmu iz leta 1954, ki ga je režiral znameniti španski režiser Luis Buñuel, ki smo ga navajeni po precej drugačnih filmskih umetninah. V filmskem arhivu je več različic te pustolovske in privlačne zgodbe; med drugim sta se v vlogi Robinsona preizkusila tudi Pierce Brosnan (1997) in Aidan Quinn (1988). Čas regentske Anglije je zaznamovala Jane Austen s svojimi duhovitimi in družbeno kritičnimi romani. Bila je zelo spretna v nizanju ljubezenskih zapletov in oblikovanju živih dialogov med knjižnimi junaki. Včasih so njeni opisi salonskih druženj tako živi, da začutimo naelektrenost v prostoru. Ustvarila je nepozabne ženske like, med moškimi pa bi izpostavili gospoda Darcyja iz Prevzetnosti in pristranosti (1813), ki ga je v kratki seriji Pride and Prejudice (1995) briljantno upodobil Colin Firth. V filmu iz leta 1940 pa se je s to zahtevno moško vlogo pomeril že večkrat omenjeni L. Olivier.

Nič manj vabljiv za scenariste ni zgodovinski roman Ivanhoe (1819) Walterja Scotta, ki nas postavi v 12. stoletje in srednjeveško Anglijo. Viteški turnirji, križarski pohodi in spori med Normani in Sasi. Najprepričljivejša filmska različica je še vedno Ivanhoe iz leta 1952, ki ga je režiral Richard Thorpe. Slikovit, dinamičen in veličasten. Očarljivi in šarmantni so tudi igralci Robert Taylor, Elizabeth Taylor in Joan Fontaine.

V času realizma in naturalizma je nastalo veliko izstopajočih del, ki so razburkala domišljijo filmskih mojstrov. Izbrali smo jih lahko le nekaj. Prvi je Stendhalov roman Rdeče in črno (1830) – slika francoske družbe 19. stoletja, z glavnim akterjem Julienom Sorelom, stremuškim in sanjaškim mladeničem. Tokrat se ustavimo pri letnici 1954 v originalu Le rouge et le noir, zelo gledljiva francosko italijanska drama, v kateri je kot Sorel zaigral Gérard Philipe, v 50. tih letih eden bolj čislanih in iskanih igralcev. Gledalce, v prvi vrsti gledalke, je prepričal s prikupnim videzom in premišljeno igro. Leta 1993 je prišla na male ekrane angleška serija Scarlet and black, ki je navdušila ljubitelje ekraniziranih klasik, a žal sicer odlični igralec Ewan McGregor ni mogel nadgraditi vrhunskega predhodnika.

Dickensov Oliver Twist (1838) je še ena od knjižnih poslastic, ki kar kličejo po filmskih uprizoritvah, saj je Oliverjeva zgodba polna zapletov in dogodivščin. Pisec je opozoril na problem osirotelih londonskih otrok v 19. stoletju, katerih zgodbe so trpke in žalostne. Velikopotezni režiser David Lean se je leta 1948 izkazal s filmov Oliver Twist, prav tako sta svojo nalogo odlično opravila Alec Guinness (Fagin) in John Howard Davies (Twist) v glavnih vlogah. Več let pozneje pa nista za njima prav nič zaostajala Ben Kingsley (Fagin) in Barney Clarck (Twist) v istoimenski različici režiserja Romana Polanskega (2005).

Izjemen roman za uprizoritev na velikem platnu je tudi Viharni vrh (1847), knjižni plod Emily Brontë, sestre morda še bolj znamenite Charlotte. Grenka ljubezenska zgodba med neprilagodljivim najdencem Heathcliffom in domačo hčerko Cathy. Zopet ne moremo mimo angleškega gledališkega in filmskega igralca Laurenca Olivierja, ki je dovršeno interpretiral Heathcliffa v Wylerjevem filmu z naslovom Wuthering Heights (1939), v slovenskem prevodu Glas v viharju. Poseben pristop pa je leta 2011 ubrala režiserka Andrea Arnold, ki je za glavno moško vlogo izbrala temnopoltega igralca Jamesa Howsona. Estetska in umetniška stvaritev.

Brez postanka pri Tolstojevi Ani Karenini ne gre, saj gre za tragično ljubezensko doživetje in obenem fresko ruske družbe – ostra podoba meščanov, družine in medčloveških odnosov. Včasih je veljalo, da je biti filmska ali gledališka Ana res častno in spoštovanja vredno. Strto in nerazumljeno žensko je igralo veliko igralk; med njimi Greta Garbo, Vivien Leigh, Alla Tarasova, Claire Bloome, Jacqueline Bisset, Sophie Marceau, Keira Knightley. Vsak ljubitelj filmskih klasik ima svoj okus, veliko jih prisega na ruske adaptacije romana.

Z Ljubimcem Lady Chatterley se selimo v čas industrijske revolucije. Pisatelj David Herbert Lawrence je leta 1928 z izdajo tega romana dregnil v osir. Z nazornimi in strastnimi opisi dogodkov med aristokratinjo Constance in lovskim čuvajem Oliverjem je požel veliko neusmiljenih kritik. Med filmskimi umetninami bi omenili kar zadnjo adaptacijo razvpitega romana iz leta 2022 z naslovom Lady Chatterley’s Lover. Sveža, še dokaj nova filmska stvaritev, ki kar kliče po tem, da si jo ogledamo.

Naš kratek in zelo omejen pregled knjižnih biserov nadaljujemo z beatniki oziroma delom Na cesti Jacka Kerouaca iz leta 1957. Kultni, famozen in poseben roman ceste, ki nas potegne na svoje popotovanje med kraji in ljudmi. Na filmsko izvedbo tega izredno branega romana so ljubitelji čakali (pre)dolgo, vse do leta 2012, ko si je zavihal rokave režiser Walter Salles. V vlogi Sala je zaigral Sam Riley, njegov kompanjon pa je bil Garrett Hedlund kot Dean Moriarty. Stvaritev je bila večkrat nagrajena, a veliki privrženci knjižnega dela so ostali zadržani.

Ostajamo pri letu 1957, saj je takrat nastalo še eno izjemno delo – Ciociara Alberta Moravie. Nekaj let po izdaji publikacije je režiser Vittorio De Sica ustvaril prav tako monumentalen film La Ciociara (1960) z nepozabno Sophio Loren v glavni vlogi. Pretresljiva zgodba o preživetju matere in hčere med neusmiljeno drugo svetovno vojno v Italiji.

Namesto zaključka
Naš sprehod med knjigami in filmi se počasi zaključuje. Žal smo izpustili veliko legendarnih piscev in zelo gledanih filmskih predstav. Med literati so Edith Wharton, Virginia Woolf, John Steinbeck, Jack London, Edward Morgan Forster, Ernest Hemingway, Erich Maria Remarque in še bi lahko naštevali. Prav tako so pomembni slovenski knjižni ustvarjalci kot so Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Janko Kersnik, Ivan Cankar, Lovro Kuhar, Miško Kranjec in tako dalje, ampak o njihovih delih ob drugi priložnosti.

Sestavljanje seznamov je vedno nehvaležno opravilo, saj večkrat naredimo krivico izvrstnim avtorjem, ker jih moramo izpustiti zaradi »prostorske stiske«.

Namen prispevka je v prvi vrsti poklon vsem izjemnim pisateljem/pisateljicam in nadalje filmskim ustvarjalcem. V drugi vrsti pa naj bi bilo vzpodbuda bralcem, poslušalcem in gledalcem, da se večkrat srečajo s klasičnimi deli. Ljudje smo si zelo različni, nekateri imamo raje knjige, drugi gibljive slike na filmskem platnu, tretji pa radi posežejo po zvočnih knjigah. Na voljo so nam različni dostopi do podatkov oziroma znanja. Knjižničarji, starši in pedagogi pa imamo to nalogo, da za branje navdušujemo tudi mlajše generacije.