Knjižničarske novice

novice in strokovne informacije za knjižnjičarje

Ker risanje ni samo risanje – razstava ilustracij Erike Gregorič v MKI

Ker risanje ni samo risanje – razstava ilustracij Erike Gregorič v MKI
8. 10. 2021
Špela Pahor
Mestna knjižnica Izola
Erika Gregorič

V Učnem centru Mestne knjižnice Izola ste si lahko do konca septembra ogledali razstavo ilustracij Erike Gregorič. Erika je v knjižnici zaposlena že nekaj let. Študirala je na Fakulteti za humanistične študije v Kopru na Oddelku za italijanistiko, kjer je diplomirala in tudi magistrirala. Nad knjigami in stripi se je navdušila že zgodaj. Danes piše, ustvarja stripe in še marsikaj. Povabila sem jo k pogovoru, da bi to zanimivo ustvarjalko spoznali tudi vi.

Kdaj si se navdušila nad stripi? Si jih sprva samo brala?
Nad stripi sem navdušena od zmeraj. Ko sem se naučila brati, sem sprva brala TinTinove pustolovščine, Mikija Miško, revije Tom in Jerry, Zajec Dolgouhec. Konec osnovne šole sem se navdušila nad mangami (japonskimi stripi) in pri njih tudi ostala. Sprva sem jih samo brala, kasneje se je prebudila želja, da bi tudi sama risala stripe in stripovske ilustracije. Eno z drugim.

Kdaj si začela ustvarjati svoje stripe?
Prve zametke svojih stripov sem začela ustvarjati pri 13 letih. Takrat sem začela pisati tudi zgodbe zanje po navdihu in vzoru drugih zgodb. V prve stripovske krajše zgodbe sem popolnoma samostojno zaplavala v srednji šoli, ko sem v časopisu dijaškega doma objavljala preproste enostranske stripe.

Kdo so tvoji umetniški vzorniki?
Všeč sta mi mladi uspešni ilustratorki Nashi Manga in Asia Ladowska, saj sta eni redkih, ki še vedno primarno uporabljata tradicionalne tehnike risanja, poleg digitalnih, in uspešno delita svojo strast na socialnih omrežjih ter od tega tudi živita. Všeč sta mi njuna pristnost in preprostost pri ustvarjanju.

Kako se lotiš dela? 
Ko imam zamisel, jo sprva poskušam s svinčnikom ujeti na navaden A4-papir. Pri tem se ne obremenjujem s stvarmi, ki bi omejevale izrisovanje ideje, kot je skrb, ali je slika v sredini, ali sem si pustila dovolj roba. Ko sem zadovoljna, jo po potrebi prerišem na navaden papir, pri čemer upoštevam prej našteto. Ta korak ni zmeraj potreben. V tem primeru jo prerišem na risarski papir za akvarele ali za markerje Copic, ki jih uporabljam zadnja tri leta.

Katero tehniko uporabljaš?
Zadnja tri leta najraje rišem z japonskimi markerji Copic, saj se lepo prelivajo, ne puščajo sledi barvanja in imajo močan kontrast, kar mi je zelo pri srcu. Rišem tudi s suhimi in akvarelnimi barvicami Faber Castell in Derwent. Izbor orodja je odvisen predvsem od želje, kakšen učinek želim doseči na sliki.

Koliko časa porabiš za eno sliko?
Odvisno od tega, koliko je podrobna in velika. Za A4 porabim od 30 minut do eno uro, da izrišem zamisel, potem sledi preris na drug papir in barvanje. Štiri ure barvanja je res najmanj, sem pa barvala tudi več kot 10 ur. Pri A3-formatu se čas večinoma podvoji.

Nekatere so enobarvne oziroma narisane s svinčnikom, druge so v barvah. Barve so včasih intenzivne in kontrastne, drugič so v enakih, na primer rjavih tonih, ali nežne in umirjene. Kako se odločaš za barve?
Večinoma tako, kot si zamislim, da bi bila slika videti, ko začenjam risati. Všeč so mi tako imenovani sepia odtenki, ki jih najraje uporabljam v jesenskem času. Vedno pogosteje se tudi dogaja, da narišem dve različici iste ilustracije. Najprej v sivinah s svinčniki, nato še v barvah. Večinoma imam najraje polne slike živahnih barv, močen kontrast in čiste barve. To izvira iz želje, da bi si sama narisala posterje risank, ko sem bila majhna, se jih namreč sprva ni dobilo.

Kako ustvarjaš svoje junake?
Na podlagi zgodbe. Vsaka zgodba je svet zase in vsak svet ima svoje zakonitosti. Na podlagi teh ustvarim junake. Če bo zgodba v fantazijskem kontekstu, bo junak tako oblečen, morda bo imel orožje, drugačno pričesko, nenaravno barvo las, narisan bo v bojevniški pozi, morda bo čemeren, jezen, samozavesten … Če je zgodba postavljena v resničen kontekst, bo oblečen običajno, imel bo barvo las kot mi vsi, pil bo kavo, bral knjigo, poslušal glasbo. Najraje jih postavim v fantazijski kontekst, v družbo metuljev, zvezd, sanj ali nasprotno v resničen v družbo kave, knjig, pri čemer imam najraje jesen, gotiko in noč čarovnic.

Tokrat si razstavila veliko parov? Kaj to pomeni?
V veliko mojih zgodbah se pojavljata dva glavna junaka, ali sta prijatelja ali sta par ali nasprotnika. Morda to izvira iz klasične sheme zgodb, v kateri ima glavni junak poleg sebe pomočnika, vodnika, oporo, prijatelja, ki ga vodi in spremlja skozi zgodbo, v kateri se dopolnjujeta. Razstavljeni junaki večinoma spadajo v isto zgodbo, zato se pojavijo na več slikah.

Foto

Za veliko risb si navdih dobila ob poslušanju glasbe. Tudi slikam daješ naslove popevk. 
Res je. Glasba me vedno spremlja in večkrat dobim navdih iz melodije same, iz naslova pesmi, verza ali celotno pesem interpretiram na svoj način. Večkrat se mi ob poslušanju pesmi kar pojavljajo motivi v mislih, ki jih poskušam zadržati, kolikor je možno, da jih potem narišem. Včasih mi je že naslov pesmi tako všeč, da me spodbudi k risanju in dam sliki tako ime. Seveda napišem, kdo je izvajalec. Včasih pa je tudi obratno. Včasih si zamislim motiv, ki bi ga narisala, in na podlagi tega izberem glasbo, ki bi jo poslušala. Na primer, če želim narisati fantazijski bojevniški motiv, bom poslušala power metal.

Za magisterij si napisala fantazijsko zgodbo. Je upodobljena tudi v stripu? 
Sprva je bila želja, da bi to zgodbo upodobila v stripu. Ko sem začela pisati zgodbo za podlago, po kateri bi narisala strip, se je ta razvila v zelo podrobno pripovedovanje in nizanje prizorov, zato sem se odločila, da raje napišem roman. In vesela sem, da sem se tako odločila. Za magistrsko nalogo sem ga dokončala in izpopolnila, saj sem ob tem izdelala študijo fantazijske književnosti, kar mi je zelo pomagalo pri zapolnitvi vrzeli, ki so bile prisotne. Še vedno imam željo, da bi celoten roman podrobno ilustrirala.

Kdaj boš objavila svojo prvo knjigo stripov?
Moram priznati, da odgovora na to vprašanje nimam nikoli. Morda pa je tokrat prvič, da lahko rečem, da je serija krajših komičnih stripov pripravljena od začetka do konca, manjka še kakšna oblikovna malenkost in manjša računalniška obdelava. Samo začeti je treba.

Delaš v Mestni knjižnici Izola, ustvarjaš na likovnem in literarnem področju, sodeluješ na art sejmih … Kakšen je tvoj običajni delovni dan?
Nikoli ni enoten in rutinski, kot bi si želela. Popoln delovni dan bi bil videti tako: po službi in kosilu ustvarjanje do večera, morda tudi kakšno urico pozno v noč. Žal ne gre vedno tako, saj so prisotne tudi obveznosti. Ne gre zmeraj ustvarjati po vnaprej določenem urniku. Nekaj časa se to da, ampak se naberejo tudi druge obveznosti, ki me prej ali slej ujamejo in želijo, da se jim posvetim. Če vidim, da je prisotno obdobje, ko risanje ne gre zaradi motečih dejavnikov in obveznosti, poskušam vsaj pripravljati material za ročna dela, ki jih ustvarjam iz tiskov svojih ilustracij. Na primer rezanje papirja na velikost, ki jo potrebujem za končni izdelek, delno oblikovanje izdelka, izdelava zahvalnih in promocijskih napisov, fotografiranje ilustracij za objavljanje na socialnih omrežjih …

Ustvarila si tudi svojo umetniško »znamko« in pod imenom Arti Reika te najdemo na Instagramu in še kje … Kaj pomeni to ime? Kako si ga sestavila?
Res je. To sem si vedno želela in to željo nadgrajujem po zmožnostih in kolikor čas dopušča. Aktivna sem tudi na Facebooku, želim si pa biti dejavna tudi na Deviantart-u, YouTube-u, ustvariti blog in spletno stran, ampak vse ob svojem času. Arti Reika je zelo sveže, ime je nastalo spomladi 2020. Arti je izpeljanka iz »artist«, Reika pa je moj psevdonim že 20 let. Ta je nastal po naključju, ko si je prijatelj v računalnik zapisal, da mi je posodil DVD-je, in se zatipkal. Tako je nastala Reika, ki je japonsko ime in se ujema tako z mojim imenom Erika kot s slogom, v katerem ustvarjam. V kombinaciji z »Arti« deluje kot ime junakinje, ki sem jo kasneje na podlagi tega imena ustvarila, in predstavlja to umetniško znamko.

Razstava v SSU oziroma v MKI ni tvoja prva … Kako si naslovila razstavo in zakaj prav tak naslov?
Poimenovala sem jo »Ker risanje ni samo risanje«. S tem sem želela povedati, da smo v današnjih časih ilustratorji primorani iskati vedno nove načine, kako se promovirati, saj se naše delo ne konča zgolj pri risanju. Če želimo, da nas kdo opazi, moramo svojo dejavnost objavljati na socialnih omrežjih, kjer pa vemo, da je potrebno več spretnosti kot samo objaviti ilustracijo. Tako moramo biti poslovneži, fotografi, videografi, spoznati se moramo na marketing, na ozadje in delovanje socialnih omrežij … Poleg tega sem želela tudi povedati, da risanje izvira iz globin, iz nas samih, iz zgodb, ki nas obkrožajo, spominov, iz želj po izražanju tega, kar čutimo, ker morda z besedami vsega tega ne zmoremo izraziti, in da za vsako končno ilustracijo stoji zgodba, ki nas je pripeljala do tega, kar smo narisali.

Si razstavljala še kje drugje razen v izolski in piranski knjižnici?
Pod okriljem Društva ljubiteljev animiranih filmov, stripov in družabnih iger Animov sem razstavljala v galeriji Plac Izolanov v Izoli in v Čajnici Vanilla v Kopru. Samostojno pa v Centru mladih v Kopru, Mestni knjižnici Piran, Sončni dvorani Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Izoli in na lanskih poletnih Art sejmih v Izoli.

Foto

Med tvojimi stripovskimi junaki je še ena oseba, ime ji je Reika. Tudi ta je med razstavljenimi slikami … Bi morda lahko povedala še kaj o njej?
Reika je junakinja enega prvih stripov, ki sem ga začela ustvarjati v srednji šoli. Ker je prva različica stripa govorila o meni in sem bila jaz glavni junak, je bila narisana čisto po meni, kot sem bila videti takrat. Kasneje sem jo zrisala v drugo zgodbo in ji pobarvala lase v črno in oči v modro. In taka je ostala, odštekana nasmejana najstnica, ki obiskuje umetniško gimnazijo, likovno smer, ima rada svoje prijatelje, knjige, sneg, jesen, dež, metulje in morje. Zgodbe nisem nikoli končala, ker sem jo spreminjala, zato pa še vedno rada narišem koščke te zgodbe v samostojnih ilustracijah.

Erika, hvala za pogovor in želim ti še veliko uspeha, ustvarjalnih navdihov, razstav, pa tudi knjižnih izdaj.

Skip to content