Kaj nam razkriva pisava Josipa Jurčiča?
Kdo je Josip Jurčič, kaj nam sporoča in kako lahko njegova dela umestimo v kontekst današnjega časa? To so vprašanja, s katerimi se, tako ali drugače ter vsi po malem, soočamo v Jurčičevemu letu 2021. Poleg literarnih zgodovinarjev in komparativistov lahko svoj košček pridamo tudi knjižničarji, ki v knjižnicah hranimo bogat literarni korpus njegovih del.
V Narodni in univerzitetni knjižnici se letu Josipa Jurčiča pridružujemo s projektom, ki išče odgovore na zgoraj postavljena vprašanja in hkrati združuje naše poslanstvo, kot je hranjenje in zaščita slovenske pisne dediščine z željo po spodbujanju interaktivnega učenja ter ustvarjanja podpornega okolja pri uporabi primarnih pisnih virov za izobraževalne potrebe. Tako s sodelavci v NUK pripravljamo učni pripomoček, s katerim želimo približati literarni svet Josipa Jurčiča na način, ki zna pritegniti pozornost učenca ter ga ob tem uči ter ozavešča o pomenu ohranjanja slovenske pisne dediščine. S pomočjo virtualne razstave bomo na primeru gradiva, ki ga hranimo v NUK, približali ustvarjanje Josipa Jurčiča slovenski javnosti, z digitalno zbirko pa omogočili, da so temeljni viri dostopni na enem mestu.
Ob raziskovanju in branju Jurčičevih rokopisov, se nam je spontano porodila radovednost, kaj nam sporoča pisava Josipa Jurčiča. Vpogled v skrivnosti njegove pisave nam je razkrila grafologinja Jožica Leskovar, avtorica priročnika Skrivnosti pisave – grafologija za vsakogar, s kratko grafološko analizo dveh pisateljevih dokumentov, in sicer maturitetnega eseja in fragmenta iz romana Deseti brat.
Vsaka pisava vsaj deloma odraža čas, v katerem pisec živi. V današnjem času bi le stežka »srečali« pisavo s tako vznesenimi krivuljami v zgornjem pisnem območju, kot jih vidimo v pisavi Josipa Jurčiča, predvsem pri mali črki d. Zanimivo je, da je tudi France Prešeren tej črki dodal širok zavoj, pa vendar, če boste pozorno pogledali, na povsem drugačen način. Samo po sebi se seveda poraja vprašanje, kaj naj bi ti prešerni zavoji v zgornjem pisnem območju v luči grafološke znanosti pomenili. Pogosto so bolj ali manj izraziti prav v pisavah pesnikov in pisateljev in izražajo njihovo bogato notranje življenje. Sporočajo namreč, da so dali domišljiji prosto pot.
Pisava Josipa Jurčiča odraža čustveno zahtevno in občutljivo osebo. Čeprav njegove pisave ne moremo primerjati s šolsko predlogo tistega časa, izvirnost pisnih potez govori o čustveno zrelem in samosvojem človeku, ki je v življenju iskal višji smisel in čutil potrebo po nenehni duhovni rasti. Bil je čustveno odziven in naklonjen ljudem, pravo domačnost in povezanost pa je čutil le z redkimi. Pentlje v spodnjem območju (črke g, j) so namreč zelo ozke, kar je znak selektivnosti v odnosih.
Ne gre tudi prezreti, da je srednje območje v pisavi v primerjavi z zgornjim in spodnjim območjem precej manjše, to pa pomeni, da je svoje poslanstvo videl predvsem v ustvarjalnosti, posledično pa je zanemarjal svoje osebno življenje.
Ljudje so ga zagotovo doživljali kot trmastega človeka, ki nikakor ne opusti svojega prepričanja. Izrazit trebušček pri črki k je namreč pokazatelj slednjega. Dolgo spodnje območje kaže na nemirnost in željo po nenehnih spremembah. Visoko postavljena in dolga črtica na t pa izražata ambicioznost in entuziazem.
Čitljiva in lepo oblikovana pisava ter primerni razmiki med črkami kažejo potrebo po spoštljivi komunikaciji, majhni ovali (črke o in a) s pogostimi majhnimi pentljicami na desni strani črk pa na uvidevnega in nekoliko skrivnostnega sogovornika.
Seveda se pisava skozi življenje lahko vsaj deloma tudi spreminja. Glede na to, da razpolagamo s kar tremi rokopisi iz različnih življenjskih obdobij, lahko opazimo, da prej omenjene »pentlje domišljije« v predlogi pisave iz oporoke ni. Tudi sicer se pisava iz oporoke precej razlikuje od ostalih dveh pisav, tako v oblikovnih in prostorskih značilnostih, kot tudi v ritmu pisanja. Zdi se, kot da je njegova pisava nema priča, da je ob koncu življenja »spustil krila« …
Vabljeni tudi k ogledu digitalne zbirke Josipa Jurčiča na dLibu.
Novico pripravili: Mojca Trtnik (Narodna in univerzitetna knjižnica) in Jožica Leskovar
Foto: Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica, MS 731, Josip Jurčič, Maturitetni esej