Izobraževalne potrebe slovenskih knjižničarjev: rezultati raziskave

Izvleček
Narodna in univerzitetna knjižnica že desetletja izvaja različne oblike permanentnega strokovnega izobraževanje za knjižničarje. Potrebe po izobraževanju se spreminjajo in v NUK/Oddelku za izobraževanje, razvoj in svetovanje se trudimo slediti povpraševanju in knjižničarjem ponuditi izobraževanja za različna področja dela. S tem namenom smo v letu 2021 izvedli raziskavo o izobraževalnih potrebah slovenskih knjižničarjev. Rezultate raziskave in glavne ugotovitve predstavljamo v prispevku.

Ključne besede: knjižničarji, strokovno izobraževanje, permanentno izobraževanje

---

1 Uvod
Kakovost in učinkovitost knjižničnih in informacijskih storitev sta odvisni od strokovnega znanja zaposlenih. Nenehno spreminjanje potreb družbe, tehnološki napredek in razvoj stroke zahtevajo od knjižničarjev in drugih informacijskih strokovnjakov, da nenehno nadgrajujejo in posodabljajo svoje znanje in spretnosti (Varlejs, 2016). Knjižničarji¹ in informacijski strokovnjaki pridobivajo ter nadgrajujejo znanje, spretnosti in usposobljenost, ki jih potrebujejo za učinkovito opravljanje svojega dela v dinamičnem družbenopolitičnem, tehnološkem in globalnem okolju. Formalno izobraževanje, ki se zaključi z doseženo stopnjo izobrazbe, zagotavlja kvalifikacije za poklicno kariero, permanentno izobraževanje pa je ključnega pomena za ohranjanje aktualnega znanja (Chu idr., 2022, str. 1). Tudi za zaposlene v knjižnicah torej velja, da zaključek formalnega izobraževanja in prehod v delovno okolje pomeni šele začetek strokovnega razvoja in izobraževanja.

Pomena permanentnega izobraževanja se v knjižnični dejavnosti zavedamo že desetletja. Kot poudarja Ambrožič (1994, str. 69), “izpopolnjevanje strokovne izobrazbe knjižničarskih delavcev obsega stalno in sistematično pridobivanje, razširjanje in poglabljanje vseh tistih znanj, ki so potrebna za uspešno in strokovno opravljanje njihovih delovnih obveznosti. Permanentno izobraževanje in izpopolnjevanje mora biti sestavina njihovega rednega delovnega časa ter sestavni del planiranja dela in razvoja vsake knjižnice.”

Pomen permanentnega izobraževanja poudarja tudi Etični kodeks slovenskih knjižničarjev (1995, 2. člen), kjer je zapisano: “Knjižničar nenehno izpopolnjuje svoje strokovno znanje in ustvarjalno prispeva k razvoju knjižničarske stroke in njene dejavnosti. Zaveda se pripadnosti knjižničarski stroki in s svojim strokovnim delom prispeva k utrjevanju njenega ugleda in kolektivnega duha.” Dokument, katerega namen je “oblikovati in graditi osebnost knjižničarja, ki ni odvisna od trenutnih družbenih razmer“, strokovno izpopolnjevanje uvršča zelo visoko in mu nameni drugi člen od dvanajstih.

Prav tako o pomenu permanentnega izobraževanja zaposlenih govorijo aktualni slovenski strokovni standardi in priporočila za posamezne vrste knjižnic. V dokumentu Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice (2019, str. 38) je v okviru knjižnične politike upravljanja znanja v organizaciji in strokovnega razvoja knjižničnega osebja zapisano načelo odličnosti: “Knjižnica ima oblikovano knjižnično politiko upravljanja znanja v organizaciji in razvoja knjižničnega osebja. Kakovost knjižnične storitve temelji na kakovosti dela in odgovornosti knjižničnega delavca v odnosu do njegovega delovnega področja znotraj knjižnice. Kakovost knjižnične storitve je vezana na prenos znanja znotraj organizacije, na proces vseživljenjskega strokovnega izpopolnjevanja in usposabljanja zaposlenih ter ustrezen kompetenčni model zaposlenih.”

V Strokovnih standardih in priporočilih za visokošolske knjižnice (2021) ter Strokovnih standardih za specialne knjižnice (2019) je jasno zapisano, da se morajo knjižničarski delavci stalno strokovno izobraževati ter slediti novostim na področju bibliotekarske stroke in na strokovnih področjih matičnih organizacij. Knjižnica oziroma matična ustanova pa naj jih pri tem spodbuja in jim omogoča udeležbo na različnih oblikah izobraževanja, izpopolnjevanja oziroma usposabljanja. Standardi, ki opredeljujejo delovanje visokošolskih knjižnic, navajajo tudi vsebinska področja, v katera naj bo prvenstveno usmerjeno strokovno izpopolnjevanje strokovnih knjižničarskih in drugih strokovnih delavcev visokošolske knjižnice (Strokovni standardi in priporočila za visokošolske knjižnice, 2021, str. 26).

Na področju šolskih knjižnic v Sloveniji ni veljavnih strokovnih standardov in priporočil, permanentno izobraževanje šolskih knjižničarjev pa je zakonsko opredeljeno v okviru Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994, 53. člen), kjer je zapisano: “Delavci imajo pravico do stalnega strokovnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja. V ta namen mora zavod delavcem na delovnih mestih, za katere se zahteva najmanj srednja izobrazba, omogočiti letno najmanj 5 dni strokovnega izobraževanja oziroma 15 dni na vsaka 3 leta, ostalim delavcem pa najmanj 2 dni letno oziroma 6 dni na vsaka tri leta.”

2 Dejavnost nacionalne knjižnice na področju permanentnega izobraževanja in izpopolnjevanja knjižničarskih delavcev
Nacionalna knjižnica v skladu z Zakonom o knjižničarstvu (ZKnj-1, 2001), poleg ostalih nalog v okviru knjižnične javne službe, “organizira in izvaja strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje knjižničnih delavcev” (ZKnj-1, 2001, 33. člen) ter organizira strokovno izobraževanje in svetovanje na področju dejavnosti, ki jih opravlja za nacionalni vzajemni bibliografski sistem (ZKnj-1, 2001, 47. člen). Narodna in univerzitetna knjižnica (v nadaljevanju: NUK) tako zagotavlja knjižničarskim delavcem široko paleto neformalnih izobraževanj, ki so razdeljena v tri sklope:

• izobraževanja za začetnike v stroki so namenjena predvsem kandidatom za opravljanje bibliotekarskega izpita in njihovim mentorjem,
• permanentna izobraževanja so namenjena nadgrajevanju strokovnega znanja in kompetenc ter seznanjanju z novostmi v stroki,
• izobraževanja za vzajemno katalogizacijo so namenjena (bodočim) katalogizatorjem v nacionalnem vzajemnem bibliografskem sistemu.

Marsikateri knjižničarski delavec pa se udeleži tudi brezplačnih izobraževanj, ki so sicer prvenstveno namenjena uporabnikom, vendar prinašajo znanja in novosti, ki so nujna pri vsakodnevnem delu z uporabniki. Gre predvsem za izobraževanja s področja uporabe in iskanja po informacijskih virih, ki jih vsakodnevno uporabljajo za reševanje poizvedb uporabnikov.

Neformalno permanentno strokovno izobraževanje in izpopolnjevanje knjižničarskih delavcev izvajajo tudi druge organizacije, med katerimi bi izpostavili Zvezo bibliotekarskih društev Slovenije, njene sekcije in posamezna področna društva bibliotekarjev, Institut informacijskih znanosti, Maribor, Učni center Mestne knjižnice Ljubljana ter nekatere večje knjižnice. Formalno izobraževanje knjižničarjev na dodiplomski in podiplomski ravni je v domeni Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pri pripravi vsakoletnega Programa izobraževanja NUK se poskušamo prilagajati željam in potrebam tako samih knjižničarskih delavcev kot tudi potrebam knjižnic in delodajalcev. Želje in potrebe zaznavamo pri našem vsakodnevnem delu, s sledenjem novostim v stroki in na podlagi evalvacijskih vprašalnikov po izvedbi posameznih izobraževanj ter z občasnimi raziskavami.

Za učinkovito načrtovanje programov strokovnega izpopolnjevanja oziroma permanentnega izobraževanja na katerem koli strokovnem področju je nujno potrebno dobro poznavanje izobraževalnih potreb potencialnih udeležencev izobraževanja. “Ugotavljanje izobraževalnih potreb razumemo kot proces sistematičnega zbiranja informacij o eksplicitnih in/ali implicitnih potrebah v državi, organizaciji, lokalnem okolju ali/in pri posamezniku z namenom, da pripravimo izobraževalne programe (dogodke, projekte), ki naj pripomorejo k razrešitvi problemov in/ali k razvoju novih procesov, produktov, odnosov.” (Ličen, 2015, str. 6) Ugotavljanja izobraževalnih potreb slovenskih knjižničarjev smo se zato leta 2021 v NUK lotili sistematično in v ta namen izvedli obsežno raziskavo, katere rezultate smo nato uporabili pri načrtovanju izobraževalnega programa NUK za leto 2022.

3 Metodologija
Cilj raziskave je bil ugotoviti izobraževalne potrebe slovenskih knjižničarskih delavcev ter v skladu z ugotovitvami prilagoditi program izobraževanja NUK v naslednjih letih.

Raziskava je bila izvedena z anketno metodo. Vprašalnik so anketiranci izpolnjevali med  12. in 31. majem 2021. Vseboval je 22 zaprtih in 3 odprta vprašanja. Ker je bila pri nekaterih vprašanjih uporabljena vejitev oziroma pogojevanje vprašanj, na vsa vprašanja niso odgovarjali vsi anketiranci.

Anketni vprašalnik smo pripravili v spletnem orodju 1KA in povezavo prek različnih kanalov posredovali zaposlenim v slovenskih knjižnicah (e-pošta, objava na portalu Knjižničarske novice, objave na družbenih omrežjih itd.). V Sloveniji je bilo  leta 2021 v splošnih, visokošolskih, specialnih in nacionalni knjižnici zaposlenih 1.536 strokovnih knjižničarskih delavcev (BibSiSt – statistični podatki o knjižnicah, b. d.). Za šolske knjižnice podatki o strokovnih knjižničarskih delavcih iz leta 2021 niso dostopni, v šolskem letu 2019/2021 pa je bilo v šolskih knjižnicah 808 zaposlenih (BibSiSt – statistični podatki o knjižnicah, b. d.).

4 Rezultati ankete
Anketo je izpolnilo 695 anketirancev, kar glede na podatke BibSiSt (b. d.) za leto 2021 predstavlja skoraj tretjino (30 %) vseh strokovnih knjižničarskih delavcev v Sloveniji, ki jih je bilo v letu 2021 glede na podatke BibSiSt 2.344.

Kot je razvidno iz Slike 1, največji delež anketirancev predstavljajo zaposleni v splošnih knjižnicah (37,5 %), sledijo zaposleni iz šolskih knjižnic (29,8 %), tisti iz visokošolskih oziroma univerzitetnih knjižnic (15,7 %) ter po 8 % zaposlenih iz specialnih in nacionalne knjižnice.

Podrobnejše podatke o številu let zaposlitve v knjižnici prikazuje Slika 2. Največ anketirancev je v knjižnici zaposlenih od 16 do 25 let (32 %), najmanj pa je tistih, ki so v knjižnici zaposleni do dve leti (8 %). Pri anketirancih, ki so v knjižnici zaposleni manj kot dve leti, predvidevamo, da bibliotekarskega izpita še niso opravili oziroma so ga opravili pred kratkim in da so zanje zanimiva izobraževanja za začetnike v stroki. Za tiste, ki so v knjižnici zaposleni od dve do pet let, pričakujemo zanimanje za začetna izobraževanja za delo v vzajemni katalogizaciji. Pri drugih predpostavljamo, da izkazujejo interes za tečaje permanentnega izobraževanja oziroma nadaljnja izobraževanja za vzajemno katalogizacijo.

V anketi smo najprej ugotavljali, katero je širše področje dela, kjer knjižničarji potrebujejo dodatno izobraževanje. Na vprašanje, na katerem področju bi potrebovali dodatno strokovno izobraževanje, je odgovorilo 641 anketirancev, ki so lahko izbirali med različnimi področji dela v knjižnici. Največ, 320 (50 %), jih je odgovorilo, da bi potrebovali dodatno strokovno usposabljanje na področju elektronskih informacijskih virov, 267 (42 %) bi potrebovalo dodatno strokovno izobraževanje na področju uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije, 252 (39 %) anketirancev bi potrebovalo izobraževanja s področja digitalizacije in upravljanja digitalnih zbirk. Podrobnejši podatki so prikazani na Sliki 3, iz katere je razvidno tudi število odgovorov glede na vrsto knjižnice, kjer so zaposleni anketiranci.

Glede na izbrano področje smo anketirance v nadaljevanju prosili, da izberejo konkretna znanja, kjer bi potrebovali dodatno usposabljanje. Pri vsakem od navedenih znanj so respodenti lahko izbirali med odgovori: ne potrebujem, potrebujem in zelo potrebujem. V nadaljevanju predstavljamo izbrana konkretna znanja za najpogosteje izbrana področja.

Na področju elektronskih informacijskih virov so anketiranci izkazali potrebo po izobraževanjih o elektronskih informacijskih virih – izbor, vrednotenje in uporaba, izobraževanjih za iskanje informacij po posameznih informacijskih virih in izobraževanjih za iskanje in upravljanje informacij na spletu.

Na področju uporabe informacijsko-komunikacijske tehnologije so anketiranci izrazili potrebo po izobraževanjih s področja izobraževanja na daljavo, varne rabe interneta in naprav ter s področja  urejanja in obdelave video posnetkov.

S področja digitalizacije in upravljanja digitalnih zbirk jim najbolj primanjkuje znanja o zagotavljanju dostopa do digitalnega gradiva, pri digitalizaciji in zajemu digitalnega gradiva ter pri trajnem ohranjanju digitalnega gradiva. Zainteresirani pa so tudi za izobraževanje s področja učinkovitega iskanja po Digitalni knjižnici Slovenije.

Anketiranci na področju bibliografske obdelave gradiva potrebujejo dodatna izobraževanja na področju formalne in vsebinske obdelave gradiva.

Na področju raziskovalnega dela v knjižnici so anketiranci izrazili največjo potrebo po izobraževanju glede raziskovalnih metod v knjižničarstvu in izobraževanju za pripravo strokovnih in znanstvenih prispevkov v knjižničarstvu.

Anketirancem smo ponudili tudi možnost odprtih odgovorov na vprašanje, ali bi dodatno strokovno izobraževanje potrebovali še na katerem drugem področju. Na tem mestu smo dobili 207 odgovorov, anketiranci pa so navedli tudi nekatera področja, ki so že bila vključena v predhodna vprašanja z zaprtimi odgovori. Med odgovori so večkrat zapisali področja izobraževanj, ki jih prvenstveno pokrivajo druge ustanove, npr. izobraževanje za delo v okolju COBISS3 (IZUM), pedagoško-andragoško izobraževanje (Filozofski fakulteti v okviru UL in UM). Anketiranci so v odprtih odgovorih največkrat navajali manko znanja na naslednjih področjih: različna področja dela šolskega knjižničarja, nadgrajevanje različnih vrst pismenosti (bralna, informacijska, medijska, digitalna …), bibliopedagoško delo, vsebinska obdelava knjižničnega gradiva, komuniciranje v slovenskem jeziku in priprava strokovnih besedil, strokovno komuniciranje v tujih jezikih, uporaba digitalnih orodij v knjižnicah, javno nastopanje, organiziranje dogodkov v spletnem okolju, avtorsko pravo, marketing.

V luči izkušenj, pridobljenih med epidemijo COVID-19 in obdobju prilagojenih pogostejših izvedb izobraževanj na daljavo z uporabo raznih spletnih aplikacij nas je zanimalo, kakšna oblika izobraževanja anketirancem najbolj ustreza. Največ (369) anketirancev je odgovorilo, da jim najbolj ustreza kombinirano izobraževanje (»v živo« in v spletnem okolju). Spletno izobraževanje najbolj ustreza 290 anketirancem in klasično izobraževanje 258 anketirancem. Podrobnejši podatki so razvidni iz Slike 4.

Anketirancem, ki so navedli, da jim določena oblika izobraževanja ne ustreza, smo ponudili možnost pojasnila, zakaj jim določena oblika izobraževanja ne ustreza. Tisti, ki jim klasična oblika izobraževanja ne ustreza, so podali naslednje odgovore: pomanjkanje časa, preobsežna odsotnost z delovnega mesta, višina potnih stroškov, nižja zbranost in težje spremljanje vsebine ter zaradi večje fleksibilnosti pri spletnem izobraževanju. Spletna oblika izobraževanja pa anketirancem ne ustreza zaradi pomanjkanja osebnega stika in interakcije med udeleženci, slabše koncentracije in pozornosti, neustrezna pomoč pri izvedbi vaj, zadržanosti pri postavljanju vprašanj, preveč motečih dejavnikov (npr. težave z opremo, internetno povezavo …), motnje na delovnem mestu med potekom izobraževanja in slabše motiviranosti.

5 Zaključki
Z raziskavo o izobraževalnih potrebah knjižničarjev smo ugotovili, da največ knjižničarjev potrebuje izobraževanja s področja elektronskih informacijskih virov, predvsem znanja o njihovem izboru, vrednotenju in uporabi, pa tudi o iskanju po posameznih (specializiranih) informacijskih virih ter o iskanju in upravljanju informacij na spletu. Več kot polovica anketirancev usposabljanj za pomoč pri pripravi osebnih profilov v akademsko-raziskovalnih okoljih ne potrebuje.

Drugo najpogosteje izbrano področje, kjer bi knjižničarji potrebovali dodatna usposabljanja, je uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije. Kot odraz obdobja, v katerem je bila izvedena raziskava, je največ respondentov izrazilo, da zelo potrebujejo usposabljanja o izobraževanjih na daljavo, spletnih učilnicah, spletnih seminarjih, množičnih odprtih spletnih tečajih ipd. Veliko jih je izrazilo tudi močno potrebo po znanjih s področij urejanja in obdelave video posnetkov, uporabe spletnih orodij za organiziranje srečanj na daljavo ter uporabe umetne inteligence v knjižničarstvu.

Tretje najpogosteje izbrano področje, s katerega knjižničarji potrebujejo več znanj, je digitalizacija in upravljanje digitalnih zbirk. Prevladuje zanimanje za zagotavljanje dostopa do digitalnega gradiva, izobraževati pa bi se želeli tudi s področij digitalizacije in zajema digitalnega gradiva ter trajnega ohranjanja digitalnega gradiva.

Pri ostalih področjih bi izpostavili potrebe po izobraževanjih za razvijanje novih storitev, knjižničnih storitev v digitalnem okolju in za delo s posebnimi skupinami uporabnikov (področje uporabniških storitev) ter povezovanje z organizacijami in deležniki s področja kulturne dediščine. Zelo veliko zanimanja je bilo izraženega tudi za izobraževanja o avtorskem pravu (področje pravnih in etičnih vprašanj stroke).

Med respondenti so prevladovali knjižničarji iz splošnih in šolskih knjižnic, ki so izrazili veliko zanimanje za pridobivanje pedagoško-andragoških znanj. Predvsem si želijo tečajev o dejavnostih za razvijanje bralne kulture in bralne pismenosti, pripravo bibliopedagoških dejavnosti, izobraževanje posameznih ciljnih skupin, želeli pa bi tudi okrepiti znanja o učnih metodah in tehnikah pri izobraževanju in usposabljanju uporabnikov.

Veliko anketirancev je izrazilo tudi potrebo po okrepitvi znanj za učinkovito komunikacijo in reševanje sporov v delovnem okolju in javno nastopanje (področje komuniciranja v knjižnici) ter za pripravo strokovnih in znanstvenih prispevkov s področja knjižnične dejavnosti (področje raziskovalnega dela v knjižnici).

Glede izobraževalne oblike smo ugotovili, da so mnenja o tem, kako posameznikom ustrezajo izvedbe izobraževanj na klasičen način (»v živo«, v predavalnici) ali prek spleta, še vedno zelo deljena. Zanimivo se nam zdi, da anketiranci navajajo »slabšo koncentracijo« tako pri eni kot pri drugi izobraževalni obliki. Glede na skoraj dveletne izkušnje z organiziranjem izobraževanj tako v klasični kot spletni obliki lahko trdimo, da je pri izbiri ustrezne izobraževalne oblike treba upoštevati tako vsebino kot tudi značilnosti ciljne skupine udeležencev.

Rezultate ankete smo uspešno uporabili pri nadgradnji izobraževalnega programa NUK. V letu 2021 smo dopolnili nekatere vsebine že načrtovanih izobraževanj ter jeseni ponudili tri spletne tečaje, namenjene šolskim knjižničarjem. V programu izobraževanja NUK za leto 2022 pa smo ponudili kar nekaj novih vsebin, in sicer: učenje angleškega jezika, avtorsko pravo, digitalni marketing, digitalna orodja,  digitalna transformacija, organizacija spletnih dogodkov, uporaba IKT orodij, medijska pismenost, javno nastopanje, vsebinska obdelava knjižničnega gradiva, učinkovito iskanje digitalnih vsebin ipd. Tečaj iskanja in uporabe e-virov in tečaj o učinkovitem referenčnem delu v sodobni knjižnici že vsa leta dopolnjujemo in nadgrajujemo z aktualnimi vsebinami, od leta 2021 tečaja izvajamo v spletnem okolju in s tem omogočamo lažjo udeležbo. Prav tako stalno dopolnjujemo in nadgrajujemo vsebino in ponudbo izobraževanj za vzajemno katalogizacijo.

S pričujočo raziskavo smo zbrali izobraževalne potrebe knjižničnih delavcev, pri čemer smo se vprašali, ali gre resnično za izobraževalne potrebe ali morda za njihove osebne želje. Vsekakor menimo, da bi lahko raziskavo o izobraževalnih potrebah zaposlenih v slovenskih knjižnicah nadgradili na način, da bi o tem povprašali vodstvene kadre v knjižnicah in s tem pridobili podatke o izobraževalnih potrebah tudi z vidika zaposlovalcev.

Viri in literatura

Ambrožič, M. (1994). Izobraževanje knjižničnih delavcev v Sloveniji. Knjižnica, 38(3-4), 55–73.

BibSiSt – statistični podatki o knjižnicah. (b. d.) Narodna in univerzitetna knjižnica. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/statisticni-podatki-o-knjiznicah

Chu, C. M., Raju, J.,  Cunningham, C., Ji, J., Ortíz-Repiso Jiménez, V., Slavic, A., Talavera-Ibarra, A. M. in Zakaria, S.  (2022). IFLA guidelines for professional library and information science (LIS) education programmes (2nd ed.). IFLA. https://repository.ifla.org/handle/123456789/1987

Etični kodeks slovenskih knjižničarjev. (1995) Zveza bibliotekarskih društev Slovenije. https://www.zbds-zveza.si/daljsa-6/

Kolektivna pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v republiki Sloveniji. (1994). Uradni list RS, št. 52/1994, 49/1995, 34/1996, 45/1996 – popr., 51/1998, 28/1999, 39/1999 – ZMPUPR, 39/2000, 56/2001, 64/2001, 78/2001 – popr., 56/2002, 43/2006 – ZKolP, 60/2008, 79/2011, 40/2012, 46/2013, 106/2015, 8/2016 – popr., 45/2017, 46/2017, 80/2018, 160/2020, 88/2021, 136/2022.

Ličen, N. (2015). Analiza izobraževalnih potreb: od identifikacije problema do načrtovanja izobraževalnega dogodka. Ljudska univerza Ajdovščina. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-Y9QMFXQY

Strokovna priporočila in standardi za splošne knjižnice: (za obdobje 2018–2028). (2019). Zveza bibliotekarskih društev Slovenije.

Strokovni standardi za specialne knjižnice: (26. 11. 2018-25. 11. 2028). (2019). Zveza bibliotekarskih društev Slovenije.

Strokovni standardi in priporočila za visokošolske knjižnice: (za obdobje od 1. junija 2021 do 31. maja 2030). (2021). Nacionalni svet za knjižnično dejavnost.

Varlejs, J. (2016). IFLA guidelines for continuing professional development: principles and best practices. IFLA. https://repository.ifla.org/handle/123456789/1111

Zakon o knjižničarstvu (ZKnj-1). (2001). Uradni list RS, št. 87/2001, 96/2002 – ZUJIK, 92/2015.

1. Termina knjižničar in knjižničarski delavec v tem prispevku uporabljamo kot sinonima za strokovne knjižničarske delavce, ne glede na njihovo stopnjo izobrazbe, strokovni naziv ali delovno mesto. [↩]