Izlet v knjižnico Muzeja novejše zgodovine Slovenije

Knjižnica Muzeja novejše zgodovine Slovenije se nahaja sredi ljubljanskega parka Tivoli, v prenovljenem baročnem dvorcu. Med letoma 1752 in 1755 ga je dal zgraditi grof Leopold Karl Lamber kot del zemljiškega gospostva Leopoldsruh. Danes je dvorec bolj znan kot Cekinov grad. Izvor takšnega poimenovanja še ni povsem pojasnjen, a naj ne bi bil neposredno povezan z zlatniki. Razširjena razlaga nas napotuje k lastniškim razmerjem: po grofovi smrti je grajska stavba postopoma prešla v roke madžarskega konjeniškega časnika Lovra Szőgenya, s poslovenjenjem njegovega priimka pa naj bi postala Cegenov oz. Cekinov grad. Ni znano, ali je pri tem šlo tudi za jezikovno igro, prepleteno s hudomušnimi ali bajnimi predstavami o bogatijah, gradovih in zakladih, ki rade nagovarjajo in burijo domišljijo ljudi.

Cekinov grad je v preteklosti zamenjal več gospodarjev, med kasnejšimi lastniki sta imela vidno vlogo predvsem Sigismund Pagliaruzzi, eden prvih prostozidarjev na Slovenskem, in Peter Kozler, avtor znamenitega Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin iz leta 1863. Zaradi različnih kulturnih, umetnostnih, arhitekturnih in zgodovinskih značilnosti je bil dvorec leta 2002 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.

Muzej domuje v Cekinovem gradu od novembra 1951. Ustanovljen je bil februarja 1948 kot Muzej narodne osvoboditve, od samega začetka dalje je v njegovem okrilju delovala tudi specialna knjižnica. Do današnjih dni se je večkrat preimenoval in preoblikoval, spreminjali so se njegov status, vloga, poslanstvo in zbiralna politika, kar posledično velja tudi za knjižnico. Prav tako so se spreminjali položaj knjižnice znotraj Muzeja, število in obseg knjižničnih zbirk, prostorska razpoložljivost, način hranjenja in urejanja, kadrovska preskrbljenost in nasploh delovanje.

Knjižnica Muzeja novejše zgodovine Slovenije danes izvaja knjižnično dejavnost kot javno službo in je odprta za najširšo javnost. Njeni obiskovalci so notranji in zunanji uporabniki, med njimi je največ muzealcev, raziskovalcev, študentov in različnih ustvarjalcev na kulturnem področju, prevladujejo strokovnjaki in ljubitelji zgodovine.

Knjižnični fond obsega okoli 27.000 enot monografskih in serijskih publikacij ter neknjižnega gradiva. Muzejska knjižnica izbor del sistematično dopolnjuje in razvija, pri čemer gradi specializirano knjižnično zbirko s področja zgodovine slovenskega etničnega prostora, narodnih manjšin, emigrantov in imigrantov od začetka 20. stoletja dalje. Z znanstvenimi, strokovnimi, leposlovnimi, edinstvenimi ali redkimi publikacijami podpira delovanje matične ustanove, nudi temelj za pregledno ali poglobljeno preučevanje slovenske novejše zgodovine ter omogoča primerjalni študij. Uporabniki lahko berejo knjige s področja politične, vojaške, gospodarske, socialne, kulturne in ustne zgodovine, zgodovine vsakdanjega življenja, etnologije, vojnih ved, domoznanstva, umetnosti in književnosti. Na voljo so spomini in biografske študije, obsežen izbor tujih in slovenskih del s področja zgodovinopisja in muzeologije ter muzejski in galerijski katalogi.

Večina gradiva iz specializirane knjižnične zbirke je postavljena v prosti pristop in urejena po strokovnih skupinah po sistemu UDK, police so opremljene z oznakami in napisi. Vse novejše gradivo je vpisano v COBISS, z retrospektivno katalogizacijo se iz leta v leto zmanjšuje tudi delež starejšega gradiva, ki še ni zajeto v računalniški katalog. Pri iskanju uporabnike z veseljem usmerjamo, jim svetujemo in pomagamo.

Zlasti dragocene so posebne zbirke, med njimi Kidričeva knjižnica, ki jo je Muzej prejel v dar in je postavljena ločeno kot corpus separatum. V zaprtem depoju knjižnica hrani tudi gradivo iz Zbirke tiskov druge svetovne vojne, ki ga kot varuh kulturne dediščine izven ustanove izposoja le izjemoma in pod posebnimi pogoji, na primer za razstave. V skladu z avtorskopravno zakonodajo je pričela s postopno digitalizacijo omenjene zbirke, z namenom, da bo v prihodnjih letih omogočila dostop do digitaliziranih vsebin izbranega gradiva ter s tem uporabnikom razširila možnost enostavnega in hitrega pregledovanja vsebin oziroma preprečila morebitne poškodbe, ki bi lahko nastale ob rokovanju z občutljivim gradivom.

Muzejska knjižnica si prizadeva k trajnostnemu razvoju, zato spremlja razvoj stroke, se v okviru svojih zmožnosti povezuje z drugimi knjižnicami in vključuje v društva in zveze. V njej sem zaposlena bibliotekarka, ki samostojno skrbim za tekočo in retrospektivno katalogizacijo gradiva, vodenje osebnih bibliografij zaposlenih, izposojo in medknjižnično izposojo v sistemu COBISS. Opravljam informacijsko in referenčno dejavnost, pripravljam strokovne bibliografije, sodelujem pri razstavni in založniški dejavnosti Muzeja ter trženju muzejskih publikacij.

Delo v specialni knjižnici je neločljivo povezano z utripom matične ustanove, je dinamično, raznoliko in zanimivo. Muzejski delavci opažamo, da je številnim uporabnikom všeč, če lahko pod isto streho dostopajo do storitev različnih muzejskih oddelkov, kot so posvetovanje s kustosi, pregledovanje fotografskega arhiva v bogati Fototeki in izposoja knjižničnega gradiva na dom ali v čitalnico. Tako se nemalokrat pripeti, da stranke pospremimo k svojim muzejskim kolegom ali pa jih usmerimo k ogledu razstav in udeležbi na dogodkih.

Na tem mestu bi želela skleniti zaključek z začetkom prispevka, in sicer z vprašanjem, ali ni Cekinov grad vendarle povezan z zakladom. Njegov današnji zaklad so muzejske, fotografske in knjižnične zbirke. Muzeji in galerije smo varuhi dediščine, z vsakim (v)pogledom, raziskavo, predstavitvijo ali interpretacijo zbirk pa so zakladi na novo odkriti. Vljudno vabljeni, da se nam pri tem pridružite!

Viri in literatura

Odlok o razglasitvi Cekinovega gradu v Ljubljani za kulturni spomenik državnega pomena. (2002). Uradni list RS, št. 20/2002.

Stopar, I. (1999). Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 1, Gorenjska. Knj. 4, Ljubljana, grad in dvorci. Viharnik; Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Urbanc, D. (2021). Knjižnica Muzeja novejše zgodovine Slovenije: od knjižnjaka k znanjekopu. V M. Štepec (ur.), Simonitijev zbornik 2021, 317-333. Muzej novejše zgodovine Slovenije.