Intervju z vodjem Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije Matejem Hreščakom

Matej Hreščak, rojen v Ljubljani leta 1990, je univerzitetni diplomirani zgodovinar. Študij zgodovine je leta 2015 zaključil z magistrskim delom Matilda iz Canosse, za katero je prejel Prešernovo nagrado Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Že med študijem se je začel zanimati za bibliotekarsko stroko, delal je v visokošolski knjižnici (OHK) na Filozofski fakulteti in v specialni knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino (INZ). Od decembra 2016 je zaposlen v Knjižnici Narodnega muzeja Slovenije, marca 2021 je postal tudi njen vodja. Poleg katalogizacijskega dela ter urejanja fonda izvaja tudi delavnice, predstavitve, predavanja in vodstva, povezana z gradivom muzejske knjižnice. Redno sodeluje pri razstavnih projektih Narodnega muzeja Slovenije kot soavtor ali urednik publikacij, več let je bil tudi član uredniškega odbora revije vseh slovenskih muzejev Argo.
V prostem času je zagret športnik, občudovalec slovenskih gora, velik ljubitelj filmov in strasten bralec fantazijske literature.

1. Se še spomniš prve knjige, ki si jo kot otrok samostojno prebral od prve črke do zadnje pike? Si hitro usvojil veščino branja?
Nisem prepričan, katera je bila prva knjiga, ki sem jo prebral čisto sam, zagotovo pa je morala biti ena od klasičnih Grimmovih pravljic, ki smo jih imeli doma kar precej, in sicer v posameznih tankih monografskih izdajah. Se mi je pa iz otroških let najbolj v spomin vtisnila pravljica Špicparkeljc tako zaradi svoje posebne zgodbe kot zaradi magičnega bitja – škrata in seveda zaradi ilustracij, ki so mi bile ravno v tej danes že kar redki slovenski izdaji iz leta 1996 zelo všeč. Ravno pred kratkim sem dobil za darilo en izvod te knjige (prvi je verjetno romal k mojima mlajšima sestričnama v ZDA) in sem ga z nostalgijo ponovno prebiral in obujal spomine na otroške dni.
Brati sem začel že kar zgodaj. Imel sem srečo, da me je doma čuvala babica, ki mi je pomagala s prvimi črkami in besedami iz neke stare oguljene čitanke. Veliko uric sva preživela ob odprtih knjigah. Jaz sem na glas počasi prebiral zloge, ona pa me je popravljala. Ko sem postal prvošolček, sem že kar dobro bral, tako da pri pouku nisem imel nobenih težav, tudi bralna značka mi nikoli ni predstavljala izziva, saj sem doma veliko časa namenil branju. Ker sem bil radoveden otrok, me ni bilo treba siliti, ampak sem si knjige s polic rad postregel kar sam.

2. Po končani gimnaziji si kolebal med študijem matematike in zgodovine, a prevladalo je zanimanje za preteklost. Misliš, da si se navsezadnje odločil za pravo pot?
Po gimnaziji sem si zelo želel postati učitelj, nekako se mi je zdelo, da bi bil v poučevanju dober, saj sem veliko inštruiral različne predmete in me je to tudi neizmerno veselilo. Imel sem izvrstne učitelje in profesorje za matematiko in zgodovino, ki so mi bili nekakšen vzor – tak bi želel postati tudi jaz! Videl sem, da ima študij vsake izmed obeh ved svoje prednosti in slabosti. Matematika me je privlačila s svojo logičnostjo, racionalnostjo, razumljivostjo, s pravili. Zgodovina ima, ravno nasprotno, velikokrat zelo nelogičen tok, usodni dogodki spremenijo njene smernice, ne moreš je »ukalupiti«. Ravno slednje je na koncu prevladalo – nekako sem zgodovino dojemal za »širše« področje, bolj neznano, z več možnostmi za odkrivanje novega. In sumil sem, da bo študij zgodovine vseeno lažji od študija matematike.
Danes svoje odločitve za študij nikakor ne obžalujem. Dobil sem precej znanj, ki mi v določenem obsegu koristijo še danes, predvsem pa mislim, da sem dobil orodja za iskanje informacij, v čemer vidim še največji smisel vsakega študija – nikoli ne moreš vsega vedeti iz glave, je pa super, če veš, kam pogledati, da boš izvedel. Ob tem moram povedati, da sem pri študiju dobil veliko zgodovinarskih kolegov, s katerimi se še danes, po skoraj 15 letih, še vedno družimo (kolikor nam čas dopušča), enkrat letno gremo celo na »ekskurzijo« podobno kot v študentskih dneh.

3. Je bil v otroštvu knjižničar med tvojimi sanjskimi poklici? Kaj vse bi moral v današnjem času obvladati knjižničar?
Ne, nikakor, v otroštvu niti pomislil nisem, da bi bil knjižničar, tudi v najstniških letih mi to ni prišlo na misel, kar je precej nenavadno, saj sem bil v knjižnici vsaj dvakrat tedensko, med poletjem pa skoraj vsak dan. Do knjižničarjev sem sicer imel veliko spoštovanje, zame so bili to ljudje, ki ogromno vedo in znajo najti vsako knjigo, še tako dobro skrito. Ideja o tem, da bi postal knjižničar, se je porodila šele v 3. letniku študija, ko sem na Oddelku za zgodovino postal demonstrator, dodelili so me za pomoč v oddelčni knjižnici, kjer se mi je dejansko odprl nov svet. Ko sem bil enkrat na drugi strani izposojevalnega pulta, in ne uporabnik, sem videl, da je to zelo zanimiv poklic. Bibliotekarki Barbara Šatej in Ana Marija Lamut sta se takrat izkazali kot odlični mentorici za moj uka željni um, naučili sta me res ogromno, za kar sem jima iz srca hvaležen. Ko sem potem čisto po naključju začel delati še pri Igorju Zemljiču v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino (tja sem šel le za dva dni selit časopisno gradivo, na koncu pa ostal kar dve leti) ter pod njegovim vodstvom začel poleg urejanja gradiva delati tudi v okolju COBISS 3, sem videl, da sem v bistvu rojen za knjižničarja. Od takrat sem svoje vloge za zaposlitev pošiljal povsod, kjer sem videl prosto mesto za bibliotekarja.
Težko povem, kaj vse bi moral danes obvladati knjižničar. Izkušenejši in teoretsko bolj izobraženi bibliotekarji radi povedo, da morajo knjižničarji 21. stoletja obvladati precej širok nabor znanj. S tem se do neke mere strinjam. Opažam, da gre razvoj v knjižničarstvu bolj v smer informacijske znanosti, v razvoj upravljanja različnih baz podatkov in podobno. Nekateri knjižničarji se učijo tudi programiranja – to je bila nekoč bolj kot ne domena računalničarjev, sedaj temu ni več tako. Napredek v znanosti je predrugačil vlogo in obvezna znanja knjižničarjev. Vsekakor mora biti v današnjih časih knjižničar na tekočem z vsemi novostmi – od komunikacijsko-informacijske tehnologije do katalogizacije, zakonodaje itd., predvsem pa mora biti dober iskalec informacij. Povedano bi lahko strnil nekako tako: sodoben knjižničar se stalno izobražuje.

4. Po duši si (tudi) športnik. Ti planinarjenje, kolesarjenje, tek, košarka, badminton pomagajo, da si na delovnem mestu bolj sproščen in učinkovit?
Hm, odvisno kdaj. Pohajkovanje po hribih vsekakor dobro vpliva na moje telo in duha, napolni me z neko energijo, ki se verjetno pozna tudi na delovnem mestu. Če gremo s sodelavci iz Planinske sekcije Narodnega muzeja Slovenije na kakšno skupno turo, pa je to tudi neke vrste »team building«, kjer se nekoliko bolje spoznamo in povežemo – in to se nedvomno kaže tudi potem, ko v muzeju sodelujemo pri različnih projektih, razstavah. Po drugi strani sem pretekli dve leti, ko sem se intenzivno ukvarjal z dolgim triatlonom (treningi so bili praktično vsak dan), v službo dostikrat prišel utrujen in sem bil tisti dan tudi manj učinkovit. Ampak ja, splošno gledano me športna aktivnost sprošča in daje zagon za naprej. Domišljam si, da vsaj del discipline in vztrajnosti, ki ju kažem v športu, prenašam tudi v službeno življenje (smeh).

5. Marca 2021 si prevzel vodenje Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije, ki ima bogato knjižno zbirko. Kaj je bila tvoja prva delovna naloga kot vodja?
Ker je v letu 2021 Narodni muzej Slovenije zaznamoval 200-letnico svojega obstoja, sem želel predvsem to, da bi se naš oddelek (Knjižnica) aktivno vključil v njeno obeleževanje in vse aktivnosti, ki so bile z njo povezane: fotografska razstava na Jakopičevem sprehajališču, razstava Prve pridobitve Deželnega muzeja za Kranjsko, razstava Zlata sled, promocijski in dokumentarni film, slavnostna akademija, pisni prispevki za jubilejno številko revije Argo ter za dve monografiji – Dragocenosti Narodnega muzeja Slovenije in Narodni muzej Slovenije – 200 let, pa še kaj sem nedvomno pozabil, dela je bilo res ogromno! Kljub težavam zaradi epidemije koronavirusa smo s sodelavci iz knjižnice uspeli vse izpeljati, tako da sem na njih res zelo ponosen, saj je vsak dodal svoj kamenček v mozaik 200-letnice.

6. Katere knjižne zaklade bi pokazal oziroma predstavil vedoželjnemu obiskovalcu, ki bi prvič prestopil prag muzejske knjižnice?
Moram reči, da pri tem, kaj pokažem obiskovalcem, rad izhajam iz stvari, ki jih nedvomno že poznajo iz časa svojega šolanja, a za katere jaz menim, da jih vseeno poznajo premalo. Naj to razložim na konkretnem primeru: Zdi se mi škoda, da se npr. o Dalmatinu in njegovi Bibliji v osnovnih in srednjih šolah učimo bolj kot ne samo faktografsko. Znanje povprečnega odraslega obiskovalca, ki je šel čez naš šolski sistem, lahko zajamem v eni povedi: »Jurij Dalmatin je leta 1584 izdal slovenski prevod Biblije.« S tem seveda ni nič narobe, pohvalno je, da to ve. Ampak zgodba glede njegovega prevajanja, težav pri nastajanju knjige, okoliščin glede kraja in letnice izida ter še česa je neprimerno kompleksnejša in veliko zanimivejša! A kar je še pomembnejše od te zgodbe, ki jo rad predstavim, je to: A ste kdaj v živo videli kakšen izvod? Ste videli, kako debela knjiga je to? Ste jo odprli in zagledali čudovite grafike? Ste poskusili prebrati kakšen odlomek? Lahko prepoznate narečje, v katerem je pisal Dalmatin? Bohoričica je težja, kot se zdi, jezik pa presenetljivo znan. To so izkušnje, ki jih rad nudim obiskovalcem! Da tisto, o čemer že imajo nekaj znanja, vidijo fizično pred seboj. Da Dalmatinova Biblija ni samo abstraktna ideja, ampak lepa in obsežna knjiga, iz katere lahko na glas berejo slovenščino 16. stoletja.
Na tak način jim rad pokažem in predstavim tudi druge dragocenosti muzejske knjižnice.

7. Jeseni 2022 se je Prešernova zapuščina, ki jo delno hranita dve knjižnici – Narodna in univerzitetna knjižnica ter Narodni muzej Slovenije, uvrstila na Nacionalno listo Spomin sveta Unesco. Je to velika čast, še večja odgovornost, dobra publiciteta ali vse troje?
Verjetno gre za kombinacijo vsega, a predvsem se mi zdi to dobra publiciteta. Laična javnost je namreč presenečena, da takšne knjižnične zaklade, kot so npr. Prešernovi rokopisi ali Valvasorjevi tiski, hranimo v relativno neznani muzejski knjižnici. Običajno kar predvidevajo, da so tovrstne dragocenosti v NUK-u, a seveda ni vedno tako.
Seveda je tudi čast biti na Nacionalni listi, čeprav … a ne bi bilo malo nenavadno, če recimo Prešernovih lastnoročno pisanih Poezij na tej listi ne bi bilo?
Kar zadeva odgovornost (zlasti za hrambo), je ta obstajala že od nekdaj in bi bila v isti meri prisotna tudi v primeru, če prešerniana ne bi bila na Unescovi listi. Tudi sedaj se v tem pogledu ni nič spremenilo; opomniti je treba, da vključenost na Listo ne pomeni kakšnih namenskih sredstev za zaščito in ohranjanje tega gradiva. Glede tega smo še vedno prepuščeni sami sebi.

8. Žal neuresničljiv dogodek, a vseeno … Zamisli si, da bi bilo mogoče potovati v času in se srečevati s pomembnimi pisci iz preteklosti … S katerim od slavnih slovenskih književnikov bi se najraje sestal in kaj bi ga vprašal?
Takoj pomislim na dva slovenska pisatelja, ki sta tudi moja najljubša. Prvi je Josip Jurčič, ki me je navdušil s svojimi romani, zlasti cenim njegova manj znana dela, kot so npr. Med dvema stoloma, Doktor Zober in Ivan Erazem Tatenbah. Drugi pa je France Bevk, za katerega se mi zdi, da ga dandanes ne cenimo dovolj. Njegov opus je res ogromen, za Ivanom Sivcem je najbrž najplodovitejši slovenski pisatelj, njegova nadarjenost pa za moje pojme izjemna. Kako čudovito preprosta, a hkrati stvarna in izpovedna je na primer zgodba Mali upornik? V svoji glavi je imel verjetno toliko zgodb, da mu je pisalo komaj sledilo …
Z obema bi se pogovarjal o istih stvareh: po kom sta se zgledovala (kaj sta najraje prebirala) ter na kakšen način sta se lotila tvorjenja svojih zgodb.

9. Vem, da so ti od knjižničnega gradiva še posebej blizu zemljevidi. Kozlerjev zemljevid si februarja predstavil tudi v knjižnični vitrini meseca. Kako bi na kratko opisal to zbirko, ki je med člani naše knjižnice zagotovo manj znana?
Med neknjižnim gradivom naše knjižnice zemljevidi nedvomno izstopajo, nekateri že zaradi velikega formata, spet drugi (kot je Florjančičev zemljevid Kranjske) zaradi svoje redkosti oz. dragocenosti. Zbirka je precej številčna, gre za okrog 800 enot gradiva, ki pa še čaka na računalniško katalogizacijo in inventarizacijo. Problem te zbirke je v tem, da so jo v zadnjih 80 letih očitno večkrat preuredili, kar zadeva signature, saj so oznake na njih, ki so določale mesto hrambe, danes nerazumljive oz. nam ne povedo dosti, po kakšni logiki so jih združevali. Danes je ta zbirka urejena »po deželah« oz. »po državah«, torej so npr. zemljevidi Kranjske v svojem predalu, zemljevidi Italije (ali njenih delov) v svojem itd. Večina zemljevidov je po formatu dovolj majhna, da jih lahko hranimo v namenskih predalnikih, 40 večjih stenskih zemljevidov pa hranimo v posebnih tulcih. Dragulja iz te zbirke sta dve izdaji Kozlerjevega Zemljovida slovenske dežele ter kar sedem izvodov že omenjenega Florjančičevega zemljevida Ducatus Carnioliae Tabula Chorographica, od slednjih hranimo dva izvoda iz drugega natisa (verjetno odtisnjena leta 1782) – redkost brez primere v slovenskih knjižnicah!

10. V prostem času posegaš po fantazijski literaturi. Se ti zdi, da je med mladimi veliko privržencev tovrstnih vsebin? Katere avtorje bi priporočil bralcem, ki jim je ta zvrst še neznana?
Ne vem, kako je med današnjo mladino, ampak predvidevam, da je zanimanje še vedno veliko. Če ne bi bilo, bi bila tudi knjižna produkcija tega žanra manjša, pa se mi zdi, da je je vedno več. Jaz sem že izgubil pregled nad vsemi novostmi, v knjigarni Konzorcij na oddelku za fantazijsko literaturo ob vsakem obisku zagledam nekaj novega. Priljubljenost tovrstnih del se navsezadnje kaže tudi v filmski industriji in vključenosti v pop kulturo. Le kdo danes ne pozna filmov o Harryju Potterju, Gospodarja prstanov ali serije Igra prestolov? Določena dela tega žanra so torej postala del splošne izobrazbe, pa četudi v roke ne vzameš nobene od knjig, ki so bile osnova za vse preostalo, kar je izšlo iz njih.
Komur je ta zvrst neznana, bi najprej priporočil Hobita, saj je to odličen uvod v klasiko Gospodar prstanov, mladim bralcem vsekakor priporočam tudi Harryja Potterja ter Zgodbe iz Narnije. Potem pa nujno tudi Pullmanovo trilogijo Njegova temna tvar, Nicholsonovo trilogijo Ognjeni veter, odlična fantazijska pisateljica je tudi Trudi Canavan. Ko enkrat vse to prebereš, ti verjetno ne uidejo avtorji G. R. R. Martin, Suzanne Collins, Joe Abercombie, trenutno je zelo popularen tudi Andrzej Sapkowski s svojimi romani o Veščcu … Dobrim fantazijskim knjigam ni konca! Zagotovo vsak najde nekaj zase.

11. Kako bi interpretiral misel svojega ljubega pisatelja Johna R. R. Tolkiena? »Domišljija je nekaj, v kar lahko pobegnemo, in to je njena slava.«
Ta citat se na spletu (sploh v slovenskem jeziku) napačno pojavlja kot Tolkienov, dejansko so to besede pisateljice Ursule K. Le Guin, sicer velike Tolkienove oboževalke, ki je v svoji knjigi The Language of the Night: Essays on Fantasy and Science Fiction zapisala: »Fantasy is escapist, and that is its glory.« Vseeno pa lahko rečemo, da je s tem precej dobro parafrazirala eno glavnih Tolkienovih idej, predstavljenih v eseju On Fairy Stories, ki ga je napisal leta 1939 in v katerem je domišljijskim zgodbam (v angl. jih je takrat poimenoval fairy-stories) prisodil tudi funkcijo »pobega«, torej da bralcem ob branju tovrstnih zgodb misli odplavajo od tegob realnega sveta v svet, kjer je vse mogoče. Pa tudi v tem razmišljanju Tolkien, čeprav velikan žanra, dejansko ni povedal nič novega. Upal bi si trditi, da so že v 19. stoletju obstajali avtorji, ki so razmišljali na podoben način, le da tega morda niso nikoli zapisali. Pomislimo že samo na pionirja znanstvene fantastike Julesa Verna. Verjetno je tudi on pri svojem pisanju izhajal iz podobnih predpostavk.
Se pa vsekakor strinjam, da je domišljija umik iz vsakdanjega življenja in tudi čudovita hrana za človeški um.

12. Za konec se ustaviva še ob inventuri, trenutni prioritetni nalogi za knjižničarje v muzejski knjižnici … Bi dejal, da je to trd oreh, preizkušnja in izziv za vsako knjižnico?
Inventura je nedvomno eno tistih opravil v knjižnici, ki bi se mu vsak knjižničar najraje izognil, če bi se mu lahko. Med inventuro knjižnice (zlasti splošne knjižnice) dostikrat za več dni zaprejo svoja vrata, da lahko nemoteno naenkrat opravijo inventuro celotnega fonda, kar seveda lahko zmoti uporabnike. Če pa se inventura izvaja ob nemotenem delovanju knjižnice, to zahteva še nekoliko večji premislek glede organizacije in poteka dela na strani knjižničarjev. Win-win situacije tu ne vidim. Glede na izkušnje v naši knjižnici sem spoznal, da je »tečnost« inventure pogojena z več dejavniki – od tega, kako velika je knjižnična zbirka, koliko zaposlenih jo izvaja (oboje vpliva na to, koliko časa inventura traja), pa vse do zadev bolj tehnične narave: kako dober je čitalec kod ali kje točno na gradivu se nahajajo nalepke, ki jih moraš odčitati. Morda res zna biti trd oreh, sploh če celoten fond ni računalniško obdelan, a na koncu je vseeno koristna: izveš, koliko gradiva je založenega/izgubljenega ter koliko ga je bilo vrnjenega, pa to ni bilo evidentirano.

Hvala za iskren in iskriv pogovor.

Izvajalka intervjuja in intervjuvanec na razstavi na Jakopičevem sprehajališču ob 200 letnici Narodnega muzeja Slovenije (foto: Arhiv NMS)