Intervju z upokojeno kustosinjo pedagoginjo Ljerko Trampuž

Muzejska svetnica kustosinja pedagoginja Ljerka Trampuž se je aprila letos upokojila. Za seboj ima plodno kariero v Prirodoslovnem muzeju Slovenije; številna vodstva, bogato bibliografijo, projektno delo, sodelovanje s Pedagoško sekcijo Slovenije pri Skupnosti muzejev Slovenije in še bi lahko naštevali. Izpostavili bi njen vodnik po muzejskih zbirkah Kje? V Prirodoslovnem muzeju Slovenije in leposlovne knjige za majhne otroke, prva je izšla leta 2010 z naslovom Muzejska pripovedka ali miška in slonček v Prirodoslovnem muzeju. Za svoje predano in opazno delo je leta 1987 prejela strokovno Priznanje (Povelja) za izjemne uspehe in ustvarjalnost v muzejskem delu, Valvasorjevo priznanje za leto 2007 kot soavtorica razstave Skrivnosti gozda in Valvasorjevo nagrado za skupinsko delo – razstavo Naše malo veliko morje v Prirodoslovnem muzeju leta 2016. Vedno urejena in odišavljena gospa je zelo topla ter obenem odločna in močna osebnost. Prav tako je družabna in iskrena oseba s čutom za ljudi in estetiko ter velika ljubiteljica knjig in kulturnih ustanov.

1. Prosim, če bi na kratko opisali svoje dolgoletno delo v muzeju in nam zaupali na kaj ste še prav posebej ponosni?
Moja 38 letna muzejska poklicna pot je minevala v delu, v katerem sem uživala ne sicer vsak trenutek in tudi ne vsak dan. Toda da, bilo je delo, ki mi je bilo pisano na kožo, me je notranje izpolnjevalo in osrečevalo. Hja, veliko je stvari na kar sem še posebno ponosna. Morda najprej to, da sem uspela zelo dobro posodobiti dotedanje pedagoško delo v muzeju z uvedbo delovnih listov za učence osnovnih šol in pozneje tudi za dijake srednjih šol. Potem, da sem razvila izviren način usposabljanja študentov za vodiče po naših velikih občasnih razstavah. In seveda, da sem začela pisati odmevne knjige za otroke po stalnih razstavnih zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

2. Do zdaj je izšel že niz knjig o Miški in slončku, s pomočjo katerih lahko otroci spoznavajo skrivnosti narave, muzejske eksponate in bonton v naravnem okolju. Strokovnjaki so publikacije uvrstili med priporočljivo branje za šolarje. Prosim, da našim bralcem na kratko predstavite knjižno in obenem tudi učno gradivo…

Miška in slonček poosebljata majhno deklico in dečka. Sta velika prijatelja, imata se rada, toda rada tudi tekmujeta med seboj v znanju. V Prirodoslovni muzej Slovenije ju prvič pripelje vodnica Maja, ki je zaposlena v muzeju. Korak po korak, torej iz knjige v knjigo, jima predstavlja stalne, muzejske zbirke in hkrati z njimi živo naravo. Skozi zgodbe o naravi, ki jima jih pripoveduje Maja, izvesta kaj se dogaja z naravo, če se človek v njej obnaša kot njen brezmejni in edini gospodar. Učita se, kako mora človek živeti v sozvočju z naravo zato, da je in bo tudi živalim lepo in dobro in ne samo njemu – človeku. Hkrati s tem pa izvesta tudi zanimiva biološka dejstva o razstavljenih živalih in rastlinah. Knjige, ki so pravzaprav vodniki so torej naravovarstveno ubrani in otroka skozi glavna junaka tudi v muzeju uči pravilnega odnosa do narave.

3. Miška in slonček sta privlačna, simpatična in radoživa. Ona je majhna, a zelo iznajdljiva, on velik in močan. Zakaj ste izbrali ravno ta otroško-živalski par? 

Z zgodbicami z miško in slončkom sem začela davno pred svojo službo v muzeju. Z njimi sem začela v svojih študentskih letih. Takrat sta bila moja, danes že odrasla, nečak in nečakinja majhna otroka. Zelo veliko časa smo preživeli skupaj in počasi mi je postalo res dolgočasno pripovedovati ali brati jima ene in iste pravljice. Zato sem se nekega dne odločila in jima začela pripovedovati povsem svoje zgodbice z miško in slončkom. Oba lika sem izbrala kar tako brez posebnega namena. Lahko bi rekla, da je bil izbor spontan in naključen. Ker sta se oba glavna junaka mojih zgodbic več kot odlično »prijela« pri mojih dveh malih sorodnikih, sem pač ostala pri miški in slončku. Še danes pa vem, da sem si takrat obljubila, da bodo zgodbice z miško in slončkom enkrat v moji odrasli dobi ugledale luč sveta.

4. Se strinjate z naslednjo mislijo… »Naj bo pravilo, da otroku nikoli ne podarite knjige, ki je sami ne bi prebrali.« (George Bernard Shaw). Ste v otroštvu kdaj naleteli na čtivo, ki še ni bilo primerno za vašo starost?

Da, strinjam se s to trditvijo. Ne, v otroštvu nikoli nisem prišla v stik s čtivom, ki ne bi bilo primerno za mojo starost. Za mojo bralno, ustrezno pismenost je namreč skrbela moja 7 let starejša sestra. Pod njenim vodstvom sem si izposojala knjige v knjižnici, dokler nisem prišla proti koncu osnovne šole. Takrat pa sem si v knjižnici začela izposojati tudi ljubezenske romane in jih doma skrivala pred sestro in z velikim zanimanjem brala. Spomnim se, da je bil takrat zelo popularen niz ljubezenskih romanov o Angeliki (Anne & Serge Golon). Moja sošolka je te romane strastno brala. Moja sestra pa mi jih je prepovedovala. A sem se znašla po svoje …

5. Pravijo, da brez branja, ni pisanja. Kaj najraje berete v prostem času? Ste kot pisateljica otroških knjig tudi bralka le-teh? Ne smeva zanemariti niti vašega pisanja poezije…

Naj naprej povem, da so mi doma ogromno brali, ko sama še nisem znala brati. Ko pa sem že znala, pa sem seveda kmalu začela knjige »požirati.« Še danes je pri meni doma ena knjižna polica rezervirana za moje najljubše knjige iz otroštva, obdobja najstništva in obdobja v 30 – tih letih mojega odraslega življenja, ko sem kupovala in brala tedanjo mladinsko literaturo kot na primer zgodbe o Jadranu Krtu (Sue Townsend). Prav zadnjič, ko sem brisala prah tudi s teh mojih knjig, sem videla, da se spomnim vsebine prav vsake od njih, saj sem te knjige neštetokrat z enakim užitkom prebrala. Mislim, da jih bom zdaj spet začela brati.
Danes pa v svojem prostem času še vedno rada posežem po kakšnem dobrem ljubezenskem romanu s pripovedjo iz odrasle dobe ali obdobja najstništva, če je vsebina zraven tudi duhovita ali pa se prepleta s kriminalko, toliko bolje. Tudi po biografijah rada posežem.
Glede pisanja moje poezije pa … Dobro sem pisala, tudi objavljala posamezne pesmi. Vendar sem potem s poezijo tudi zavestno zaključila. Bom pa, zdaj v pokoju, ko bo več časa, poskusila izdati kakšno zbirko.

6. Z mesecem aprilom ste se upokojili, ampak vaše sodelovanje z muzejem se nikakor ni zaključilo. Kaj trenutno pripravljate in kaj zaposluje vaše misli?

Res je, še prihajam v muzej delati ob popoldnevih. V zaključni fazi je namreč moja že 6. knjiga z miško in slončkom. Tokrat Maja malima prijateljema pripoveduje o kraški jami. Predstavlja jima muzejsko kraško jamo, a hkrati z njo večino kraških pojavov v naravi. Knjiga bo res bogata, saj je polna lepih fotografij tako iz muzejske kraške jame kot iz različnih slovenskih kraških jam. Piko na i vsemu pa dodajajo izjemne ilustracije našega velikega ilustratorja Marjana Mančka. Z gospodom Mančkom sodelujeva že od leta 2008, ko je izšla moja prva knjiga za otroke, ki je pravzaprav delovni vodnik za otroke od 10. do 14 leta z naslovom Kje? V Prirodoslovnem muzeju. Ponosna sem, da se knjiga še danes uspešno prodaja na muzejski blagajni.

7. Med svojim muzejskim delom ste spoznali veliko učiteljev in kustosov pedagogov… Kaj bi svetovali mladim pedagoškim delavcem? Katere so najbolj dobrodošle lastnosti pedagoga, ki bodo zagotovo prevzele in zadovoljile mlade radovedne glavice?

Hja, težko vprašanje. Bom odgovorila na kratko. Najbolj pomembno je čutiti otroke in jim na intuitiven način podajati in tako približevati različne vsebine. Seveda pa je odlično, če ima pedagog v sebi tudi mlado dušo in je do otrok ves čas iskren. Tako bo uspeh zagotovljen in užitek obojestranski.

8. Na leto ste povprečno vodili okrog 3300 otrok. To je res veličastna številka. Kakšne so vaše izkušnje z njimi, kaj vas je pri teh srečanjih najbolj navdušilo in seveda včasih (verjetno) tudi razžalostilo?

Do časa pred pojavom novega koronavirusa pred dvema letoma, sem res odvodila približno tako veliko število otrok vsako šolsko leto. Težko izpostavim dejstva, ki so me pri tem najbolj navdušila. Lahko pa izpostavim razliko med otroci, ki so v muzej na moja vodstva prihajali še v času socializma in danes v samostojni državi. Otroci socializma so v muzej prihajali z zelo dobrim šolskim predznanjem in njihovo vedenje v muzeju je bilo zgledno. V muzej so prihajali s spoštovanjem do kulturne ustanove. Pozneje so mi s svojih šolskih izletov ali šol v naravi celo pošiljali razglednice in dopisnice z lepimi pozdravi. Med menoj in njimi se je vzpostavil bolj oseben stik kot pozneje v samostojni državi, ko so se tudi med otroci začele vrednote do družbe spreminjati. In tu lahko navedem dejstva, ki so me med mojimi vodstvi pogosto razžalostila. To je na primer res slabo poznavanje naših živali, slabo opazovanje, nesamostojno reševanje nalog na delovnih listih, ugibanje o pravilnem odgovoru in dejstvo, da je bilo mnogim malo mar, če niso znali.

9. Se vam zdi, da slovenski knjižničarji, učitelji in avtorji učbenikov vložijo dovolj truda, da bi otroke in mlade pritegnili k branju, učenju, razmišljanju?

Težko sodim o tem. Zase vem, da poskušam v svojih poljudno – poučnih knjigah za otroke slediti visokim standardom kot jih imam tudi zase. V smislu pisati razumljivo in s tem enostavno, tudi s humorjem in duhovitostjo, ki sta mi lastni, in tako na razgiban način otrokom predstavljati različne vsebine s ciljem spodbujanja k samostojnemu razmišljanju in otrokovi širši razgledanosti.

10. Bi se morda za trenutek v mislih preselili v svoje otroštvo… Se vam zdi, da so danes otroci precej drugačni od vaše generacije? Imajo drug odnos do knjig, muzejev, šole, narave?

Otroci so pač otroci ne glede na generacije, v katerih so rojeni. Torej, radovedni in radoživi.

 11. Ste v prvi vrsti obiskovalka knjižnic ali raje knjigarn? Katere knjižne zvrsti si izposojate in katere kupujete?

Moram priznati neslavno dejstvo, da knjižnice nisem obiskala že najmanj 15 let. Ne vem, toda v dooolgih predhodnih letih sem se je nasitila in ni me več zadovoljevala s svojim izborom knjig. Zelo verjetno pa sem se sama v sebi globlje spremenila in sem zato potrebovala intuitiven odmik od izposoje knjig v knjižnicah. Tako sem se preusmerila na kupovanje žepnic v knjigarni. Kupujem različne knjižne zvrsti in se odločam za njih po povzetkih vsebin. Moram reči, da sem vse knjige, ki sem jih do zdaj kupila, tudi z užitkom prebrala, jih posojala naprej in na koncu podarila neznanemu bralcu.

12. Ob zadnjem vprašanju naj se vam najprej zahvalim za prijeten klepet! Na koncu pa prosim za še en odgovor… Se vam zdi papir še vedno najzanesljivejši nosilec zapisa ali mislite, da ga bodo v daljni prihodnosti popolnoma nadvladali elektronski mediji? 

V daljni prihodnosti bodo elektronski mediji zagotovo še bolj intenzivno zastopani med nami. Toda zapis na papirju bo ostal za vedno. Morda kot nekaj arhaičnega, ki ga bo uporabljala manjšina med ljudmi. Podobno kot avtomobile old timerje. Vseeno pa upam in si želim, da ne bo povsem tako.

Tudi jaz se vam na koncu najlepše zahvaljujem za najin klepet. Bilo mi je v veselje.