Intervju z dr. Zoro Žbontar

Zora Žbontar je od leta 2013 zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost je višja kustodinja in skrbi za fotografsko zbirko. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 2017 doktorirala iz umetnostne zgodovine. Je ena od vodij Mednarodnega trienala keramike UNICUM, ki predstavlja sodobno umetniško keramiko. Vključena je v evropske projekte ter je glavna in odgovorna urednica muzejske revije Argo. Zora je velika ljubiteljica umetnosti, knjig, knjižnic in vsega lepega.

1. Veliko ljudi ob omembi umetnostne zgodovine takoj pomisli na potovanja, svetovno znane umetnine, boemske ustvarjalce, spogledovanje z estetiko na vseh nivojih … Seveda pa je, poleg naštetega, del študija tudi nepregledno število podatkov, pregledovanje gore knjig in veliko preživetih ur ob primerjanju različnih likovnih del. Kako bi sama opisala svojo študijsko pot od brucke do diplomantke?
V času študija sem veliko časa prebila v različnih knjižnicah, muzejih in galerijah doma in v tujini. Dragocena so mi bila potovanja, kjer smo si s profesorji ogledali muzeje, galerije in različna likovna ter arhitekturna dela. Red. prof. dr. Svetlana Slapšak me je pritegnila s svojim znanjem, energijo in svojstvenim antropološkim pristopom, še posebej pri študijah antičnih žensk. Rada se spominjam potovanja z zasl. prof. ddr. Natašo Golob do Sankt Gallna in vseh postankov, ki so vključevali oglede znamenitosti iz srednjeveškega časa. Hvaležna sem ji, ker me je s svojim žarom vpeljala v svet srednjeveške umetnosti. Njena širina mi je odprla pogled na obravnavo umetniških del, ki vključuje temeljito obravnavo samega gradiva in analizo zgodovinskega konteksta, v katerega je bilo gradivo umeščeno.

2. Kot si omenila, si obiskala veliko knjižnic … Katere od njih so ti ostale v lepem spominu, morda zaradi gradiva, interierja, knjižničarjev ali celo posebnih obiskovalcev?
Na izmenjavi na Dunaju so mi v lepem spominu ostale tamkajšnje knjižnice. Avstrijska narodna knjižnica je pomemben baročni arhitekturni spomenik, ki nas očara z bogato poslikano dvorano, ki je z vseh strani obdana s knjigami. Name pa je poseben vtis naredil rokopis Boetijeve sanje iz 9. stoletja, ki sem ga tam študirala. Ko sem bila na izmenjavi v Berlinu, sem rada hodila v filološko knjižnico na Freie Universität, ki jo je zasnoval priznani arhitekt Norman Foster. Narejena je v obliki človeških možganov in združuje ločene manjše knjižnice različnih oddelkov za humanistiko. Čeprav sem velik ljubitelj starejših zgodovinskih in slogovnih obdobij, pa me navdušujeta tudi sodobna arhitektura in umetnost.

3. Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije je bogata po številu in raznovrstnosti gradiva, a seveda ne more zadovoljiti vseh obiskovalcev in vedoželjnežev. Katerega od strokovnih področij pa bi morali po tvojem mnenju oplemenititi z novimi publikacijami?
Knjižnica Narodnega muzeja Slovenije je name naredila velik vtis že v času študija, saj sem tam našla knjige, ki jih v drugih slovenskih knjižnicah ni bilo. Težko bi odgovorila, katero področje bi bilo treba oplemeniti, saj sama vidim pomembno vlogo te knjižnice prav v tem, da hrani knjige, ki jih drugje ni moč najti. Pomembno se mi zdi, da je za študijske namene mogoče uporabljati starejše gradivo in tiske posebnega zgodovinskega pomena. V knjižnici med drugim hranite knjige s področja kulturne zgodovine, uporabne umetnosti, muzeologije in arheologije; to pa so tudi področja, ki me zelo zanimajo. Prav tako zelo rada spremljam vaše družbeno omrežje in tedenske knjižne novosti.

4. Sanje, spanje, smrt, vse povezano, tako podobno, ampak tudi drugačno. Tri zelo široke, zagonetne, občutljive in vznemirljive teme. Vse našteto si obravnavala v svojem diplomskem delu, bralce pa bo verjetno zanimalo zakaj prav te pojme?
Do teh pojmov so me pripeljale antične upodobitve, kjer sta brata dvojčka Tanatos (Smrt) in Hipnos (Spanec) pogostokrat upodabljali skupaj. Hipnos je prebival v podzemlju in nikdar ni videl sončne svetlobe, kot je zapisal Heziod. Prihajal je v tišini in je bil blag z ljudmi. Upodobljen je kot krilati mladenič, ki se z vejo, potopljeno v reko pozabe, dotika čel utrujenih. Tanatos je bil v nasprotju z bratom dvojčkom okruten in nepodkupljiv. V antiki so ga upodabljali s povešeno ali ugaslo baklo. Stilna oz. ikonografska analiza njunih upodobitev me je pripeljala do širšega vprašanja, do vprašanja zgodovinskega, družbenega, miselnega konteksta, ki upodobitvam podeljuje vso težo pomenov. Odprla se je široka tema človeške minljivosti – memento mori. Smo zgolj drobec vesoljskega praha. Človek je milni mehurček, homo bulla. Posameznik je imel vselej potrebo po definiranju lastnega življenja in njegovega konca. Dojemanje smrti je kulturno pogojeno in se skozi čas ter na dolgi rok spreminja in prepleta s preteklimi, obstoječimi ter tujimi vzorci. V sodobnosti je smrt odrinjena iz družbenega dogajanja in vsakdanjega življenja, v javni sferi je postala postranski in moteč dejavnik človeške eksistence, nevidna, skrita in zasebna izkušnja, povsem drugače od antičnega in srednjeveškega dojemanja smrti, kjer je v procesu poslavljanja sodelovala skupnost.

5. V Narodnem muzeju Slovenije si bila že takoj na začetku zelo aktivna. Sodelovala si pri snovanju razstav, muzejski pedagogiki, reviji Argo, projektih, delala z gradivom, obiskovalci, računalniškimi programi, se strokovno izobraževala in izpopolnjevala na strokovnih srečanjih … Katera/katere muzejske naloge so ti najbolj pisane na kožo oziroma pri katerih si lahko najbolj ustvarjalna in obenem svobodna?
Muzejsko delo mi je zelo pisano na kožo. Ustrezata mi narava dela in raznolikost zadolžitev v muzeju. Doc. ddr. Mateja Kos me je že na samem začetku vključila v vse procese dela v muzeju, s čimer mi je približala delo. Najraje imam delo z gradivom in sodelovanje pri pripravah razstave, kjer sodelujejo strokovnjaki z različnih področji. Veliko se naučim s sodelovanjem v avtorskih skupini z različnimi strokovnjaki, kjer povsem nevsiljivo pride do interdisciplinarnega sodelovanja različnih znanstvenih disciplin – zgodovine, umetnostne zgodovine, arheologije, klasične filologije, pa tudi naravoslovnih znanosti ter knjižničarstva. Na ta način pride do bolj celovitega pogleda na predmete in izbrano temo ter primerjalnega študija različnih idej in pogledov.

6. Leta 2017 si bila ena od avtorjev razstave Preteklost pod mikroskopom: Naravoslovne raziskave v muzeju. Vsaj po mojem mnenju je bila to posebna, drugačna, razgibana razstava, ki je že z naslovom vabila zelo različne obiskovalce. Kako bi na kratko opisala njen koncept in odziv publike? Pomemben je tudi podatek, da ste bili avtorji ovenčani z Valvasorjevo nagrado.
Priprave na razstavo so mi bile v veliko veselje, a obenem velik izziv, saj smo bili postavljeni pred nalogo, kako zapletene naravoslovne raziskave pri muzejskem delu čim bolj jasno predstaviti javnosti. Razstava je bila namenjena najširšemu krogu obiskovalcev z namenom popularizacije znanosti in raziskovalnega dela muzeja. S predanostjo in strokovnim delom je pri pripravi razstavi sodelovala avtorska ekipa doc. ddr. Mateja Kos, dr. Tomaž Lazar, doc. dr. Alenka Miškec, dr. Saša Rudolf in prof. dr. Žiga Šmit. Vključenih je bilo tudi več strokovnjakov iz različnih domačih in tujih institucij, med njimi so bili fiziki, kemiki, metalurgi in drugi naravoslovci. Razstava je predstavila metode, ki na predmetu ne puščajo sledi ali poznejših posledic, in rezultate naravoslovnih raziskav pri muzejskem delu. Te smo predstavili v obliki zgodb in predstavili rešitve ugank, ki so jih kustosom zastavili muzejski predmeti. Ob razstavi smo pripravili številne poskuse in didaktične vsebine, s čimer smo želeli približati to temo najrazličnejšemu krogu obiskovalcev.

Dr. Zora Žbontar na razstavi UNICUM 2023, V. Mednarodni trienale keramike v atriju Narodnega muzeja Slovenije (foto Arhiv NMS, 2023)

7. Tvoja bibliografija je zelo zanimiva in pove veliko o tebi. Poleg že omenjenih tem, so v sistemu COBISS zabeležena besedila, v povezavi z majoliko, pedagoškimi programi, različnimi razstavami, fotografijo in še bi lahko naštevali. O čem najraje pišeš oziroma seznanjaš ljudi?
Zanimivo vprašanje. Pisanje je pravzaprav eno od mojih najljubših dejavnosti, ki pa mi je velikokrat tudi zelo zahtevno, saj je odvisno od mojega razpoloženja. Ker pa se rada držim rokov, velikokrat pišem ponoči, saj čez dan najdem vrsto izgovorov, ko mi pisanje ne gre od rok. Najraje pišem prispevke s področja umetnosti. Vesela sem, da moj poklic od mene zahteva veliko pisanja, raziskovanja, učenja tujih jezikov, urejanja predmetov v zbirki in snovanja razstav, tako da me vsakič znova predrami, ko malo »zaspim«.

8. Si bolj pristaš »klasičnih« knjižnih del ali raje posegaš po knjigah sodobnih avtorjev? Kaj bi našli na tvoji nočni omarici ali knjižni polici?
Pritegnejo me dela, ki me nagovorijo s svojo iskrenostjo in so na nek način prepletena z življenjem, pa naj gre za klasična knjižna dela, teoretska dela ali sodobno literaturo. Umetnost ima bogat semantičen razpon. Pisateljice in pisatelji skozi svoja dela postavljajo vprašanja in tematizirajo, čas v katerem živijo. Knjige so posredniki, prek katerih je mogoče ugotoviti, kako ljudje stvari vidimo, in kako tisto, kar vidimo, razumemo. Veselim se knjige Kazua Ishigura, Klara in Sonce, ki je prva na knjižni polici, nedavno pa me je spet navdušila knjiga Camera Lucida, Barthesovi zapiski o fotografiji.

9. Ne dolgo nazaj sva ob skupnem dopoldanskem čaju odkrili, da imava obe radi roman Gospa Dalloway. Virginia Woolf ga je zaključila leta 1925 in z njim odprla pot novemu evropskemu romanu. Kaj te vedno znova pritegne pri tem posebnem in tenkočutnem knjižnem delu?
Roman Gospa Dalloway je po mojem mnenju izvrstna knjiga, ki odlično vzporeja resničnost in notranji svet protagonistke Clarisse. Meja med preteklostjo in sedanjostjo je zabrisana. V ospredju romana je subjektiven čas; ta je prežet z njenimi spomini, sanjami in meditacijo. Blizu mi je tudi zato, ker je izredno protivojno naravnan in poziva k pacifizmu. Navdihuje me s svojo življenjskostjo; Clarissa Dalloway veliko časa namenja razmišljanjem o svojih prijateljih, odnosih s partnerjem, hčerko, nekdanji ljubezni, obžalovanju in vse to prepleta z vsakodnevnimi opravki, v tem primeru pripravi večerje in druženja. Na Clarisso se spomnim vsakič, ko kupim rože, saj tako doživeto preplete nakupovanje cvetja in življenje samo.
»Gospa Dalloway je rekla, da bo rože kupila sama …
Same rože: ostrožniki, cvetlični grah, šopi lilij; in nageljni, cele gore nageljnov. Tam so bile vrtnice in perunike. Ah, res, vdihavala je sladki vonj zemeljskega vrta, ko je stala tam in govorila z gospodično Pym …«

10. Pred kratkim smo si lahko na gledališkem odru v Ljubljani ogledali interpretacijo omenjenega knjižnega bisera. Imaš rada filmske in/ali gledališke upodobitve literarnih del?
Zelo rada imam filme in gledališke upodobitve literarnih del. Še vedno se spomnim, kako me je razočarala filmska adaptacija ene mojih najljubših knjig iz mladosti Matilde, po drugi strani pa sem uživala v filmih Harry Potter. Na začetku ves čas iščem vzporednice med knjigo in filmom oz. predstavo, ko pa to neham početi, se zavem, da sta me tako potegnila v svoj svet, da sta presegla svoj izvirnik. Nedavno me je zelo pritegnil film Izgubljena hči režiserke Maggie Gyllenhaal po romanu Elene Ferrante in predstava Žene v testu mlajše režiserke Žive Bizovičar, ki na podlagi ljudskih pesmi, balad in običajev razkriva ciklični čas naših in preteklih življenj.

11. Lansko leto si postala glavna in odgovorna urednica muzejske revije Argo, ki ima dolgo in častitljivo tradicijo. Zelo zahtevna in težka naloga. Kakšna bi morala biti kakovostna, sodobna in zanimiva muzejska revija?
Po dolgih letih urejanja revije se je poslovila glavna in odgovorna urednica doc. dr. Alenka Miškec. Svoje delo je opravljala odlično, vestno in zavzeto. Rezultat je dolga vrsta letnikov revije Argo, ki so pod njenim vodstvom in v dobrem sodelovanju članov in članic vsakokratnega uredniškega odbora ostala ena temeljnih revij na področju slovenske humanistike in zrcalo slovenskega muzejstva. Z vso odgovornostjo se zavedam, da bo nadaljevati uspešno delo Alenke Miškec in drugih urednikov velik izziv, ki pa se ga zelo veselim. V času, ko se v javnosti ne spodbuja kompleksne obravnave tem in smo vsakodnevno zasuti z vrsto raznoraznih informacij preko množičnih ter družbenih medijev, ki jim ustreza, da postajamo vse bolj pasivni opazovalci in od katerih se ne pričakuje kritično rezoniranje, temveč pritrjevanje, je po mojem mnenju treba stremeti k spodbujanju visokega nivoja znanstvenega diskurza, razvoju likovne kritike, ki je vidno zapostavljena, in argumentiranemu tematiziranju aktualnih tem s področja muzejev in galerij v Sloveniji in tujini.

12. Za konec mi povej, kako dolg je tvoj seznam knjig, ki jih moraš še prebrati, in kaj trenutno bereš za dober dan in lahko noč? Hvala za lahkoten in kratkočasen pogovor.
Ta seznam knjig je dolg, tako kot seznam vseh krajev, ki jih želim še obiskati in stvari, ki se jih še želim naučiti. Všeč mi je, da moje poklicno delo zahteva branje knjig, tako se vsak dan naučim kaj novega. Ko iščem odgovore na stvari, se vedno najprej zatečem h knjigam. Včasih izberem knjige, ki sem jih že prebrala, pritegne me, da jih na drugačen način berem v različnih življenjskih obdobjih. Vedno znova se vračam k Virgini Woolf, Jane Austen, Emily Brontë in Eleni Ferrante. Vedno znova me pritegnejo Miljenko Jergovič, Haruki Murakami, Fjodor Mihajlovič Dostojevski in Heinrich Böll. Pri otroški literaturi bi izpostavila knjigo Alenke Spacal Kako ti je ime?, ki otrokom na zanimiv način predstavi temo spolne identitete. Trenutno pa sama najraje berem Eleno Ferrante.