Intervju z dr. Matejo Kos

Mateja Kos je na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1993, doktorirala iz umetnostne zgodovine. Od leta 1985 je zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, od leta 2005 kot muzejska svetnica. Od ustanovitve oddelka (l. 2009) je docentka za zgodovino uporabne umetnosti, sodobno oblikovanje in muzeologijo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Kot raziskovalka se je posvetila preučevanju uporabne umetnosti, zlasti uvajanju novejših naravoslovnih metod v raziskave avtorstva, provenience ter strukture materiala artefaktov. Do leta 2017 je bila nosilka raziskovalnega programa Narodnega muzeja Slovenije z naslovom Predmet kot reprezentanca, okus, ugled, moč – raziskave materialne kulture na Slovenskem, kjer je še vedno raziskovalka. Pripravila je več razstav. Od leta 2012 je vodja Organizacijske enote za komunikacije in programske storitve, v tem sklopu je od leta 2020 koordinatorica Skupine za pomoč Službi za odnose z javnostmi pri pripravi programa ob dvestoletnici ustanovitve muzeja.

1. Nikakor ne moreva mimo veličastne dvestoletnice, ki jo letos obeležujemo v Narodnem muzeju Slovenije. Ti si koordinatorica Skupine za pomoč Službi za odnose z javnostmi pri pripravi dejavnosti ob tem velikem jubileju. Naloge skupine se počasi iztekajo. Kakšna je bila vloga te skupine in kaj vse je bilo na programu?
Mogoče se sliši smešno ali celo prepotentno, ampak že ob nastopu službe v (takrat še) Narodnem muzeju se mi je zdelo, da bom zelo zadovoljna, če mi bo uspelo sodelovati pri pripravi praznovanja 200-letnice muzeja, pa čeprav je bila takrat še zelo oddaljena. To je namreč izjemna priložnost, a ne samo za to, da predstavimo strokovno in znanstveno delo muzeja, ki je seveda zelo pomembno, ampak tudi zato, da bi lahko ves potencial muzeja in njegove čudovite zbirke artefaktov, priče zgodovine Slovencev, predstavimo tudi našemu občinstvu, obenem pa imamo tudi možnost, predstaviti vlogo muzeja v sodobnosti in njegove načrte v prihodnosti. Pogosto namreč gledamo muzeje, predvsem velike, nacionalne, kot da so zasidrani daleč v preteklosti in spregledamo, da je danes njihova vloga, ko se spreminjajo v živahna dediščinska središča, povsem drugačna.

2. Na osrednji razstavi ob pomembni obletnici z naslovom Zlata sled so razstavljene tudi knjige, skupaj z ostalimi predmeti. Te pri knjižnem gradivu, oblačilih, pohištvu pritegne tudi izgled? Je zlata barva zate privlačna, izjemna in imenitna? 
Nedvomno me pri svetu predmetov, ki me obdaja, zelo zanima izgled. Vendar je moj osebni okus precej drugačen od tistega, ki se ponuja ob delu v muzeju. Današnji svet je zelo zaznamovan z oblikovalskimi rešitvami, ki jih je uvajala znamenita šola za oblikovanje in arhitekturo Bauhaus. Pred tem so bila merila za lepoto povsem drugačna: bolj, ko je bil predmet okrašen, bolj je bil dragocen, saj je bil tudi izdelan iz dragocenih materialov, v izdelavo pa je obrtnik vložil mnogo ur dela. V času industrijske revolucije od druge polovice 18. stoletja naprej, pa so te predmete posnemali industrijski izdelki, le da so plemenite materiale zamenjali s surogati, na primer pločevino, bogat okras, katerega izdelava je bila zelo zamudna, pa je zamenjala tehnika stiskanja. Skratka, na nek način so potvarjali luksuzne izdelke. Zato so postali mnogo cenejši. Na takšne izdelke, ki so bili neke vrste surogati, se nanaša pojem kič, ki se je pojavil v začetku 20. stoletja, mi pa ga (napačno) uporabljamo za vse, kar je pisano, bogato okrašeno ipd. Mnogokrat slišim, celo od kolegov, kako grdi in kičasti so predmeti, s katerimi se ukvarjam. Vidim, da je ljudem težko narediti preskok od lepotnega ideala, kot ga poznamo danes, k nekdanjemu. Meni to ne povzroča težav. Zato se mi zdi keramičen izdelek tovarne v Libojah iz zadnje tretjine 19. stoletja v mešanici historičnih slogov  prav tako lep kot Magnussenova termovka Pingvin, v kateri si ob nedeljah pripravim kavo.

3. V kolikšni meri je tvoje muzejsko delo povezano z branjem, pisanjem, knjigami in potovanji? 
Moje delo v muzeju je zelo povezano z vsemi štirimi dejavnostmi. Vsak  kustos pripravnik mora preučiti ogromno literature, da lahko postane strokovnjak na svojem področju, branje je torej instrument, ki ti na nek način omogoča uspešno delo na svojem področju. Pisanje člankov, razstavnih katalogov, knjig pa je druga plat tega dela, saj se z leti naberejo izkušnje, ki jih je treba prenesti naprej, na naslednike in na vse, ki bi jih to utegnilo zanimati. Oboje torej z veseljem počnem. Glede knjig: nimam posebnih zadržkov do elektronskih knjig. Prav tako nimam občutka, da bi bilo branje takšnih knjig manj kvalitetno, da bi manj odnesla, si manj zapomnila. Bistvo se mi ne zdi v mediju, ampak v distrakcijah, za katere pa ni kriv medij, ampak bralec sam, ker si ne izklopi alarmov ob novih sporočilih, opozorilih, elektronski pošti… Zelo sem zadovoljna z ekranom iz t. i. elektronskega papirja. Še posebej mi je všeč to, da lahko željeno knjigo berem takoj, ko, na primer, izvem, kdo so Bookerjevi nagrajenci. Res pa je tudi, da vse tisto, kar mi je bilo zelo všeč, kupim tudi v »analogni« obliki, pogosto počakam tudi na slovenski prevod in nato kupim tega.  Zdaj na primer že kar dolgo čakam na izid slovenskega prevoda knjige Hilary Mantel Volčji dvor, prvega dela trilogije o Thomasu Cromwellu, čeprav sem že pred časom, takoj po izidu, prebrala vse tri dele.

4. Na popotovanjih po svetu spoznavamo tudi drugačno bralno kulturo, knjigarne, knjižnice, kavarne, bolšjake, starinarnice… V katerem mestu so te najbolj presenetili v dobrem pomenu besede? 
Ena zanimivih prigod se mi je večkrat zgodila na potovanjih: povezana je z branjem, ne pa s knjigarnami. Opazila sem, da so v veliko hotelih luči prešibke, da bi človek lahko udobno bral knjigo, z očali ali brez. Zato sem vrsto let nosila s sabo v kovčku tudi bralno lučko, ker je branje pač nekaj, čemur se ne morem odreči. Sicer pa, seveda, mnogi kraji so polni najbolj presenetljivih trgovinic s starinami in antikvariatov. Eden takšnih je gotovo Istanbul s knjižnim bazarjem. Sicer pa sem med starinami in knjigami pogosto brskala v Münchnu, kjer sem 10 mesecev bivala s štipendijo DAAD. V ZDA sem pred desetletji prvič naletela na knjigarne, ki so bile istočasno tudi kavarne in si si lahko knjigo vzel s police in jo prebral kar tam, nekaj, kar imamo danes tudi že pri nas. S slikovitostjo so me presenetile knjigarne na Kitajskem, kjer pa žal ni na voljo veliko kitajskih knjig, ki bi bile prevedene v tuje jezike, a so vseeno zelo privlačne, tudi z oddelki za kaligrafske pripomočke.

5. Covid-19 je kruto posegel v naša življenja, v službi in doma. Spremenili smo se, nekateri tudi bralne navade. Kako je pri tebi? Izbiraš drugačne knjige kot pred epidemijo? 
Pri meni COVID-19 ni prinesel kakšnih novih bralnih navad. Lansko leto smo bili namreč s sodelavci že zelo zaposleni s pripravo praznovanja 200-letnice ustanovitve Narodnega muzeja Slovenije, razstave Zlata sled in številnih člankov za različne publikacije, zato sem imela res veliko dela in preprosto ni bilo nič več časa za branje kot sicer. Na žalost.

6. V zadnjih letih so v tujini posneli veliko filmov in nadaljevank po knjižnih predlogah. Jane Austen in Thomas Hardy sta samo dva pisatelja, katerih dela so privlačna režiserjem. Rada bereš »klasične« romane in gledaš tovrstne filmske zgodbe?
Seveda, nadvse rada berem romane iz 19. stoletja in gledam kostumirane serije in filme. Posebej v zadnjih desetletjih opažam, kako so se scenaristi in režiserji poglobili v pretekla obdobja in resnično poustvarili že zdavnaj izginule svetove. Ne moti me, kadar so te klasične zgodbe postavljene v moderna ali celo sodobna okolja, saj v glavnem vse utelešajo večne ideale, ki jih torej prepoznamo tudi danes. Navadno so dobri vedno nagrajeni, slabi pa kaznovani. In to je nekaj, kar bi si želeli tudi v realnem svetu, čeprav tu stvari niso preproste in nikoli črno – bele kot v teh romanih. Ampak občutek je vseeno dober, morda zaradi varnosti in zavedanja, da bo na koncu vse prav.

7. Na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru med drugim mladim predavaš o zgodovini uporabne umetnosti, sodobnem oblikovanju in muzeologiji. Kakšna je po tvojem mnenju današnja mladina? Učljiva, radovedna, iznajdljiva ali nekoliko ležerna zaradi sodobnih tehnologij? 
Mladina je natančno takšna, kot smo bili nekoč mi, pred nami pa naši starši in tako naprej. Radovedna, inovativna, študiozna, pa tudi obratno. Konec koncev so tudi v naši (in prejšnjih) generacijah študirali zelo različni, bolj ali manj odgovorni mladi. Ne opažam, da bi bili bistveno drugačni zaradi sodobnih tehnologij, ki jih imajo na razpolago. Usvojiti morajo predvsem, da so podatki, ki jih najdejo na spletu v zvezi z učno snovjo in nalogami, ki jih dobivajo, lahko zelo kontroverzni. Na žalost to še vedno velja na primer za Wikipedijo, kjer so nekatera gesla naravnost katastrofalno slaba, na primer geslo porcelan, čeprav je bilo v zadnjem času popravljeno. Zato jim je na nek način lahko celo težje, kot je bilo nam, ko smo morali brskati po knjižnicah in nam je vsaka poizvedba vzela precej več časa. Mislim, da nove tehnologije odpirajo neskončne možnosti tudi na področju učenja in znanja nasploh, le primerno previdno in kritično jih je treba uporabljati.

8. Se še spominjaš svojega prvega obiska knjižnice? Katera je bila tista prva in kakšen vtis je naredila nate? 
Prvič me je v knjižnico peljal moj oče, to je bila ljubljanska Mestna knjižnica na Dvornem trgu. Zdelo se mi je, kot da bi stopila v pravljico, saj sem nadvse rada brala. Velikokrat sem prebrala knjige, ki smo jih imeli doma in ni jih bilo ravno malo. Prva knjiga, ki sem jo v enem dnevu prebrala v celoti, je bila Collodijev Ostržek. Stara sem bila 9 let. Vendar se mi je v knjižnici odprl cel nov svet, naenkrat mi je bilo na razpolago mnogo zgodb, veličasten spomin človeštva … res lepa izkušnja.

9. V še prav posebej slikoviti, posebni in estetski knjižnici nam namesto v študijsko snov, oči rade uhajajo k lepo izdelanim policam, poslikanem stropu, ličnim namiznim svetilkam… Si se kot študentka umetnostne zgodovine in filozofije več naučila doma ali v čitalnici kakšne knjižnice? 
Študenti umetnostne zgodovine smo zaradi specifik študija, ki je med drugim logično vključeval tudi za nas nedosegljivo drage umetnostne monografije, veliko časa prebili v različnih knjižnicah. Zaradi domačnosti, ki jo je najbrž povzročil majhen, nekako bolj intimen prostor, kjer smo bili med seboj povezani že zaradi konfiguracije delovnih miz, mi je ostala v spominu stara Slovanska knjižnica, ki si je takrat delila prostore z ljubljanskim Mestnim muzejem. Velika čitalnica NUK se mi je vedno zdela nekako hladna in prepišna, čeprav je bila oprema seveda mnogo privlačnejša, kot v Slovanski. Bil si nekako izgubljen v veliki dvorani, drugi bralci pa daleč stran. Gotovo je bilo lažje biti zbran, obenem pa si bil osamljen kot otok sredi knjig.

10. Sloviti pisec Oscar Wilde je dejal: » Ni moralnih in nemoralnih knjig. Knjige so dobro ali slabo napisane.« Se strinjaš s to mislijo? Bi naključni obiskovalec tvoje zasebne knjižnice na policah našel tudi dela znamenitega avtorja angleške dekadence? 
Vsekakor imamo doma precej del Oskarja Wilda, spominjam se, kako sem na svojem maturantskem izletu v Londonu kupila knjigo Wildovih pravljic s secesijskimi ilustracijami. Z Wildom, pa tudi z njegovimi nadvse duhovitimi izreki, sem ves čas povezana, nekaj jih imam celo na magnetkih v kuhinji. Ja, res je bil duhovit. Poleg tega je moj mož, Igor Zabel,  prevedel njegove novele Zločin lorda Arthurja Savilla in druge zgodbe, ki so izšle pri založbi *Cf, torej smo nekaj časa živeli s tem. In seveda, važno je imenovati se Ernest… prav zares.

11. Kaj meniš o biblioterapiji? So knjige azil, zdravilo, hedonističen potep ali sofisticirani pobeg v druge svetove? 
No ja, knjige so nedvomno vrata v mnoge svetove, neke vrste multiverzum. Ko bereš, postaneš nekdo drug, vsakdanje življenje ostane nekje daleč stran. Ni pa nujno, da imajo knjige vedno pozitiven učinek, saj poznamo primere širjenja rasističnih, homofobnih, seksističnih idej, v odkriti ali prikriti obliki. Sicer pa so knjige vse troje iz vprašanja, pobeg iz vsakdanjega življenja, neke vrste odvisnost od fantastičnih svetov, pa tudi pot do boljšega življenja.

12. Za konec pa še nekaj o zadnji strani knjige. Ti je kdaj žal, da si prišla do konca romana in se boš morala posloviti od določenih knjižnih junakov, s katerimi si se skupaj smejala, jokala ali jezila? 
To mi je še danes težko sprejeti, da se je namreč nekaj končalo, nobenega nadaljevanja ne bo več. Eden takšnih primerov je ena mojih najljubših knjig v času otroštva, to so bili Trije mušketirji Alexandra Dumasa. Pred dvema letoma sem se branja ponovno lotila; poleg Mušketirjev in Dvajset let pozneje, kar sem poznala že prej, sem prebrala še vse ostale dele te vznemirljive zgodbe, namreč trilogijo Vicomte de Bragellone. Presenečena sem bila, kako so se liki v desetletjih, ki skoznje vodi tok zgodbe, spremenili. In seveda ugotovila, kako so se končale zgodbe vseh štirih junakov. Tudi jaz sem bila med tistimi, ki sem težko čakala na vse knjige iskanja izgubljenega časa Marcela Prousta v odličnih prevodih Radojke Vrančič. Seveda pa sem (bila) tudi med tistimi, ki niso mogli dočakati naslednje knjige iz serije Igra prestolov Georga R. R. Martina in bila razočarana, ko je knjižno serijo prehitela HBOjeva serija… Tudi pri knjigah je težko sprejeti končnost, tako kot nasploh v življenju.