Intervju z dr. Jernejem Kotarjem
Jernej Kotar se je po uspešno zaključeni maturi na Gimnaziji Litija leta 2006 vpisal na enopredmetni študij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Zimski semester 2009/2010 je opravil na študijski izmenjavi v nemškem Leipzigu. Več let je bil aktiven član mednarodnega društva študentov zgodovine ISHA: International Students of History Association, v letih 2011–2012 je bil njegov podpredsednik. Kmalu po končani diplomi se je vpisal še na doktorski študij, ki ga je zaključil novembra 2016 z zagovorom doktorske disertacije Deželnoknežja oblast in uprava na Kranjskem v času Friderika III. Habsburškega. Kot študent je v letih 2011–2017 delal na Javnem zavodu Bogenšperk, kjer je od junija 2018 odgovoren za celovito vsebinsko prenovo muzeja na gradu Bogenšperk. Na Občini Šmartno pri Litiji je od leta 2015 odgovorni urednik občinskega glasila. Na začetku leta 2018 se je zaposlil kot kustos v Narodnem muzeju Slovenije, od leta 2019 je tudi predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Poleg raziskovanja srednjeveške zgodovine nekdanje dežele Kranjske raziskuje tudi preteklost svojega domačega kraja Šmartnega pri Litiji. Objavil je že več znanstvenih in strokovnih prispevkov ter znanstveno monografijo z naslovom Zbirka pečatov v Narodnem muzeju Slovenije.
1. Začetek leta 2022 je še vedno nekoliko v znamenju dvestoletnice, ki smo jo slavili v preteklem letu. Sodelovali ste pri pripravi znanstvene monografije z naslovom Narodni muzej Slovenije: 200 let; bili ste med glavnimi uredniki in pisec kar treh prispevkov v omenjeni publikaciji. Verjetno so spomini na tako pomemben dogodek še zelo sveži? Kaj vas je pri raziskovanju muzejske zgodovine in njenih ljudi najbolj presenetilo?
Častitljivo obletnico smo se ob podpori vodstva odločili obeležiti z obsežno monografijo, s katero smo strokovni in širši javnosti prvič izčrpneje predstavili bogato dvestoletno zgodovino Narodnega muzeja Slovenije in drugih ustanov naslednic prvotnega Kranjskega deželnega muzeja. Naloga je bila zahtevna, časa pa zelo malo. Na voljo sem imel le malo literature, zato sem se sredi predlanskega epidemičnega leta lotil sistematičnega pregledovanja nadvse zanimivega in dotlej slabo obdelanega muzejskega arhivskega fonda. Moja naloga je bila predstavitev prvih sto let obstoja ustanove, kot soavtor pa sem sodeloval še pri članku o muzejski zapuščini znamenitega kustosa Karla Dežmana.
Zamudno branje arhivskih dokumentov se je bogato obrestovalo, saj so prišli na plan številni do tedaj neznani podatki in zanimive zgodbe. Najbolj me je prevzelo dogajanje v prvih letih po sprejetju sklepa o ustanovitvi muzeja. Človek se kar ne more načuditi veliki vnemi, predanosti, požrtvovalnosti in domoljubju ustanovitvenih očetov. Omeniti velja, da se je ustanova desetletja dolgo spopadala s hudim pomanjkanjem prostora in osebja, pereče so bile tudi finančne težave. Za njeno preživetje so bili najzaslužnejši številni prebivalci Kranjske, ki so s prostovoljnimi prispevki omogočili, da je zaživela, odprla vrata za javnost in se razvijala. Med njimi je bila na primer Julija Primic, pogrešamo pa Franceta Prešerna, ki se povabilu k namenitvi denarnega prispevka ni odzval.
Arhivsko gradivo je razkrilo še številne zanimivosti, vendar vseh v tej monografiji ni bilo mogoče zajeti, tako da imam z objavami člankov o zgodovini naše ustanove še velike načrte.
2. Kako bi na kratko predstavili zelo posebno in tudi kontroverzno osebnost Dragotina Dežmana, ki je bil arheolog, botanik, kustos, politik, pisec in tesno povezan s takratnim Deželnim muzejem?
Dragotin oziroma bolje Karel Dežman je brez dvoma osrednja osebnost v dvestoletni zgodovini Narodnega muzeja Slovenije. Kot predan in znanstveno izjemno vsestransko nadarjen kustos ni poskrbel le za gradnjo nove namenske stavbe, temveč je z obsežnimi izkopavanji, premišljenimi odkupi in načrtnim zbiranjem znatno obogatil muzejske zbirke, med drugim je pridobil tudi znamenito situlo z Vač. Kljub nesporno velikim zaslugam za razvoj znanosti se je zaradi političnega delovanja v slovensko narodno zavest vtisnil kot narodni odpadnik. Sprva je bil namreč borec za pravice Slovencev, pozneje pa je postal njihov oster politični nasprotnik.
Namen članka v monografiji ob dvestoletnici Narodnega muzeja Slovenije je bil zato na podlagi najnovejših spoznanj ponovno ovrednotiti vlogo in pomen Karla Dežmana v slovenski zgodovini. Mnogi sodobniki, celo nekateri politični nasprotniki, so mu po smrti priznavali izjemne zasluge in ga postavljali ob bok slavnemu Valvasorju, vendar mu večina Slovencev nikdar ni odpustila prestopa v nemški tabor. Ne da bi hotel kakor koli opravičevati njegovo politično delovanje po letu 1861, moram reči, da zgodovinarje čaka še veliko dela s pojasnjevanjem razlogov, ki so privedli do Dežmanovega odpadništva. Raziskave namreč kažejo, da je bil pred prestopom na nemško stran deležen številnih krivic, lažnih obtožb in neusmiljenega blatenja v slovenskih časopisih.
Kljub vsemu lahko upravičeno trdimo, da je bil njegov prispevek k razvoju muzeja izjemen. Po zaslugi dobrih povezav z vplivnimi političnimi in gospodarskimi krogi na Kranjskem mu je uspelo izvesti obsežna arheološka izkopavanja po vsej deželi in nazadnje tudi zgraditi stavbo, v kateri Narodni muzej Slovenije domuje še danes.
3. Leta 2019 je Muzej krščanstva na Slovenskem izdal delovni zvezek z naslovom Poti knjige: enodnevno potovanje skozi zgodovino knjige na Slovenskem, namenjen šolarjem (9–14 let). Bili ste med snovalci te publikacije, zato me zanima, kako težko je otrokom na zanimiv, jedrnat in slikovit način predstaviti zgodovino knjige?
Osnovnošolci so v marsikaterem slovenskem muzeju najštevilčnejša skupina obiskovalcev, zato morajo biti deležni posebne pozornosti. Nenehno si moramo namreč prizadevati za poučna in hkrati zabavna vodenja po muzejskih razstavah, saj lahko le tako dosežemo, da bodo otroci na ogledu usvojili nekaj novega znanja ter da se bodo tako oni kot njihove šole v prihodnosti še vračali v muzeje.
Projekt Poti knjige je zasnoval Tadej Trnovšek, kustos v Muzeju krščanstva na Slovenskem, in me kot predstavnika Javnega zavoda Bogenšperk povabil k sodelovanju. Cilj je bil povezati ključne ustanove z območja Dolenjske in tako celovito predstaviti razvoj knjige na Slovenskem, od začetkov v srednjeveškem skriptoriju stiškega samostana, prek Valvasorjeve grafične delavnice na Bogenšperku do Jurčičeve Muljave itd. Žal zaradi še vedno trajajoče epidemije projekt še ni zaživel tako, kot bi si želeli, vseeno pa smo trdno prepričani o njegovem uspehu.
Knjižico Poti knjige lahko obiskovalci kupijo v kateri koli od sodelujočih ustanov in se nato odpravijo na enodnevni izlet. Zasnovana je na vsebinsko zanimiv in oblikovno privlačen način, v njej pa je treba na vsaki lokaciji izpolniti zastavljene naloge. Otrokom je neko temo najlažje predstaviti na igriv način in to smo upoštevali tudi pri tej knjižici.
4. Kakšni ste bili kot otrok? Radovedni, vedoželjni, ljubitelj knjig in zgodb iz preteklosti? Ste se že v najzgodnejšem otroštvu srečali s knjižnicami, knjigarnami, muzeji?
Lahko bi rekel, da sem imel povsem običajno otroštvo. Večino prostega časa sem preživel zunaj s prijatelji, zelo rad sem se ukvarjal s športom. Odkar pomnim, so me najbolj zanimali gradovi, to pa je bil tudi razlog za poznejšo izbiro študija in poklicne poti. Zanimanje za grajsko zapuščino sega že v čas pred začetkom osnovne šole, ko sem iz legokock najraje sestavljal prav gradove, nekje od četrtega razreda pa sem postal reden obiskovalec šolske knjižnice, v kateri sem si izposojal za tedanjo starost precej zahtevno kastelološko literaturo.
Za deseti rojstni dan sta mi tako starša kupila izvod še danes najpopolnejšega leksikona Vsi slovenski gradovi: leksikon grajske zapuščine na Slovenskem, ki ga pri svojem delu še vedno pogosto uporabljam. Ker mi šolska knjižnica kmalu ni več zadostovala, sem začel zahajati v litijsko knjižnico, ki je že od nekdaj zelo dobro založena z deli s področja zgodovine.
Ob nedeljah smo se z družino pogosto odpravili na izlet po Sloveniji, meni na ljubo smo največkrat obiskovali gradove. Zahvaljujoč temu sem se že zgodaj seznanil z muzeji, vendar si tedaj nisem mislil, da se bom nekega dne zaposlil v enem od njih.

5. Po stereotipnem predvidevanju bi si predstavljali, da so vas kot najstnika premamili zgodovinski romani poljskega pisatelja in nobelovca Henryka Sienkiewicza (1846–1916). Še danes je med bralci zelo priljubljen, čeprav so mu kritiki radi očitali izumetničenost in prirejanje zgodovinskih dejstev. Kako kot zgodovinar gledate na zgodovinske romane in omenjenega slovitega pisca?
Zgodovinski romani nedvomno močno vplivajo na naše kolektivno dojemanje preteklosti, saj imajo bistveno več bralcev kot strokovna literatura. Sam sem bil vedno njihov velik ljubitelj in sem jih tudi veliko prebral. Čeprav temeljijo na resničnih zgodovinskih dejstvih, so ta praviloma predelana v skladu z avtorjevo domišljijo, prepričanjem in cilji zgodbe. Vseeno menim, da so ti romani zelo pomembni za promocijo naše stroke, saj se morda kdo prav zaradi njih odloči za študij zgodovine.
Sienkiewicz me spominja na našega Prešerna, zlasti na njegov Krst pri Savici. V njem je pesnik, oprt na Valvasorjeve opise v Slavi vojvodine Kranjske, predelal že pri polihistorju zgodovinsko precej popačeno pripoved v ep in tako ustvaril mit. Podobno je s svojimi romani počel poljski pisatelj, ki je povrh vsega večkrat spremenil politične nazore in jih vpletal v svoje zgodbe. Sienkiewiczeva dela tako bolj kot zgodovinska dejstva izražajo njegova lastna prepričanja.
6. Za mnoge je srednji vek temen in mračen, za poznavalce pa eno najzanimivejših zgodovinskih obdobij … V knjigah se lahko poglobimo v svet vitezov, trubadurjev, dam, mogočnih plemiških družin in dvornih spletk, na popotovanjih pa spoznavamo mogočne gradove, cerkvene hrame in fragmente preteklega življenja. Zakaj je vas najbolj pritegnil ravno srednji vek in kako bi z nekaj besedami vzbudili zanimanje zanj tudi pri ravnodušnem nestrokovnjaku?
Obdobja med 5. in 15. stoletjem se je že v renesansi oprijelo poimenovanje temni oziroma mračni srednji vek, čeprav so bili razlogi zanj povsem drugačni, kot jih dojemamo danes. Humanisti so namreč z njim označevali dobo slabe rabe latinščine, ki naj bi jo oni znova povzdignili na raven iz časa rimskega imperija. Pozneje se je pojavilo naziranje, da je s temi oznakami mišljena duhovna zaostalost tega obdobja, domnevno do zadnje pore prepojenega z vero. Neupravičeno!
Tako kot v vsakem zgodovinskem obdobju je imelo življenje v srednjem veku svoje pozitivne in negativne lastnosti. Kljub drugačnim predstavam je bil to tudi čas napredka in blaginje. Še danes lahko občudujemo starodavne gradove vrh strmih gora in velike katedrale, ki pričajo o znanju in tehnoloških zmogljivostih tistega časa, ne pozabimo niti na izum tiska. Evropa srednjemu veku dolguje še danes prepoznavno kulturno krajino, tudi korenine večine držav in narodov segajo v to dobo. Kot velik ljubitelj gradov zato srednjega veka nikdar nisem dojemal kot temačnega, temveč kot nadvse zanimivega in skrivnostnega.
7. Ukvarjali ste se tudi z raziskovanjem čitalnice v Šmartnem pri Litiji, svojem domačem kraju. Čitalnice so imele ključno vlogo pri razvijanju kulturno-družabnega življenja, krepitvi narodne zavesti in negovanju slovenskega jezika. Katere osebnosti so zaslužne za razvoj čitalniškega življenja na vašem koncu?
Življenje v Šmartnem pri Litiji je bilo v 19. stoletju zelo živahno, saj je bil kraj upravno, gospodarsko, šolsko, kulturno in versko središče širše okolice, po izgradnji Južne železnice pa je začel njegov pomen na račun sosednje Litije naglo upadati. Kljub temu je bilo kulturno dogajanje v desetletjih pred prvo svetovno vojno zelo živahno. Čitalnica je bila ustanovljena že davnega leta 1872, sledila pa sta ji še »požarna bramba« leta 1884, predhodnica današnjega prostovoljnega gasilskega društva, in še vedno delujoče pevsko društvo Zvon leta 1890.
Za ustanovitev čitalnice so si prizadevali vodilni krajevni politiki, izobraženci in gospodarstveniki na čelu z Josipom Jakličem in Franom Serafinom Adamičem. V času obstoja je odigrala pomembno vlogo pri krepitvi slovenske narodne zavesti in negovanju slovenskega jezika. Njeno delovanje je zelo slabo poznano, saj so bili arhivi večine društev uničeni med drugo svetovno vojno.
8. Od znamenitih mož iz Šmartnega pri Litiji bi se za trenutek ustavili ob imenu Miha Pregel (1791–1877). Bil je kulturni in gospodarski delavec, častni meščan Ljubljane in aktiven sodelavec prerodnega gibanja Prešernove dobe. Kakšen vtis je njegovo delo in življenje naredilo na vas?
Spomin na Miho Pregla je med domačini skoraj povsem potonil v pozabo, večina ga pozna zgolj kot deda Nobelovega nagrajenca Fritza Pregla. Razlog za to bi lahko bil v tem, da se je v Šmartnem pri Litiji le rodil in tu ni pustil sledi, saj se je že zgodaj preselil v Ljubljano, kjer je ustvaril izjemno kariero, zasedel številne pomembne položaje in dobil več častnih nazivov.
Zanj sem se začel zanimati po spletu okoliščin. Ob pregledovanju arhiva v Narodnem muzeju Slovenije sem namreč večkrat naletel na njegovo ime in izkazalo se je, da gre za deda našega do nedavnega edinega nobelovca. Miha Pregel ima velike zasluge za naš muzej, saj je bil sredi 19. stoletja njegov blagajnik in je v nemirnih časih po marčni revoluciji kljub vsem gospodarskim pretresom poskrbel za dokončno finančno konsolidacijo ustanove in ji tako omogočil preživetje ter razvoj.
Preglova biografija je zares impresivna in kaže pot kmečkega fanta iz majhne vasi, ki se je po zaslugi svojih sposobnosti povzpel po družbeni lestvici in odigral pomembno vlogo v enem najprelomnejših obdobij slovenske zgodovine. Škoda je, da njegovega pomena še nismo zadosti prepoznali.
9. Katere so tiste vrline in veščine, ki bi jih moral imeti oziroma obvladati vsak »pravi« znanstvenik, ki ga privlačijo pretekla obdobja? Zvedavost, temeljitost, marljivost, znanje jezikov, poznavanje starih pisav, neposredno komuniciranje z javnostjo ali (še) kaj drugega?
Zagotovo vse naštete, dodal pa bi še vztrajnost. Pri raziskovalnem delu namreč človek pogosto naleti na težko premagljive ovire, ki bi jih najraje kar zaobšel in nadaljeval pot. Vredno je vztrajati in iskati načine, kako jih premagati, saj se trud pogosto obrestuje. Večkrat sem namreč že mislil, da mi nekega vprašanja ne bo uspelo rešiti, a sem vztrajal in se na koncu dokopal do odgovora. Vsakič pa to seveda kljub vloženemu času in trudu ni mogoče, ampak takšno je naše delo.
10. Med študijem in pozneje zaradi znanstvenega dela ste verjetno obiskali veliko arhivov, knjižnih hramov, muzejev in drugih ustanov doma in v tujini. Ste med svojimi obiski morda doživeli kakšno posebno prigodo ali nenavadno srečanje?
Že od nekdaj sem velik ljubitelj knjigarn, knjižnic, muzejev in predvsem arhivov. Morda najbolj posebna prigoda je bil moj prvi obisk arhiva. Kmalu po opravljenih izpitih sem se podal v Arhiv Republike Slovenije in si naročil urbar enega od zemljiških gospostev. Ko sem ga prijel v roke, sem hitro ugotovil, da je resnično fizično stanje arhivskega gradiva lahko precej slabše od tega, kar smo videli na predavanjih. Urbar je bil namreč poškodovan zaradi vlage, zato je bila pisava na nekaj mestih komaj čitljiva, poleg tega ni bila ravno vzoren rokopis. Po le kakšni uri dela sem vrnil gradivo in se obupan odpravil domov ter razmišljal o tem, da me čaka še veliko truda, preden se bom sposoben spoprijeti tudi s takšnimi arhivskimi viri. No, vaja dela mojstra in danes mi to ne predstavlja več težav.
11. Knjižničarji na svojih izobraževanjih spoznavamo različne knjižnične prakse. Kolegi, ki veliko potujejo po svetu, nam včasih predstavijo zelo zanimive in včasih tudi nekoliko bizarne dejavnosti. Nekatere knjižnice ponujajo svojim rednim in potencialnim članom delavnice kvačkanja, gledališke predstave, tetoviranje in (celo) predstavitve mesarskega poklica. Kaj je še sprejemljivo oziroma po meri dobrega okusa?
Težko bi rekel. Javne ustanove, kot so muzeji in knjižnice, se morajo truditi privabiti čim več obiskovalcev in se čim bolj približati javnosti. Pri tem posegajo po prijemih, ki bi bili še pred desetletji nepredstavljivi in verjetno ostro kritizirani. Sam zagovarjam odprtost in dostopnost teh institucij, vendar ne za vsako ceno. Ne nazadnje so to kulturni hrami in jih v želji po večjem obisku in boljši prepoznavnosti ne smemo degradirati. Zavedam pa se, da je danes samo s spodbujanjem branja težko pričakovati večji obisk knjižnic.
12. Ste zvesti in redni obiskovalec Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije. Kako bi lahko po vašem mnenju privabili v čitalnico še več mladih in izboljšali kakovost knjižničnih storitev?
S Knjižnico Narodnega muzeja Slovenije sem se srečeval že pred zaposlitvijo, saj ima veliko knjig, ki jih je v Sloveniji težko dobiti. Menim, da sta tako založenost knjižnice kot tudi ustrežljivost zaposlenih na zelo visoki ravni, zato je vsaj zame obisk vedno prijeten opravek. Menim, da bi morali mlade predvsem na fakultetah bolj usmerjati k delu s knjižničnim gradivom, saj se danes tudi pri študiju prepogosto raje zanašajo na informacije s svetovnega spleta.
Hvala, da ste si vzeli čas za prijeten pogovor o knjigah, zgodovini, srednjem veku, branju in knjižnicah.