Intervju z direktorjem Narodnega muzeja Slovenije, dr. Pavlom Carjem

Pavel Car je leta 1984 v Ljubljani končal študij računalništva na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo. V letih od 1997 do 2001 je v Veliki Britaniji študiral menedžment in pridobil naziv diplomiranega menedžerja ter naziv Master of Business Administration (MBA). Leta 2020 je na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani doktoriral iz zgodovine. Z zgodovino, posebej z vojaško zgodovino in odlikovanji, se ukvarja že od mladih let. Pavel Car je sodeloval z mnogimi velikimi evropskimi in nekaterimi slovenskimi muzeji tako pri obdelavi gradiva kot pri pripravi razstav in katalogov. S 1. decembrom 2020 je prevzel vodenje Narodnega muzeja Slovenije, za naslednjih pet let.

1. Se še spominjate svojih prvih srečanj s knjigami, knjižnicami in branjem?
Težko ocenim, kdaj sem prvič prišel v stik s knjigami. Odkar pomnim, sta mi mama in babica brali iz knjig. Babica je bila učiteljica in doma je bila precejšnja knjižnica, tudi precej otroških knjig. Najbolj so mi bile všeč stare knjige, še davno izpred vojne, velikega formata in bogato ilustrirane. V knjižnice sem pa začel, seveda v spremstvu babice, zahajati pozneje.

2. Ste v prvi razred osnovne šole prišli že z usvojeno veščino branja in ste bili Vi tisti, ki ste pomagali sošolcem, ali je bilo ravno obratno?
Veščine branja pred šolo nisem v celoti usvojil; poznal sem sicer večino črk, brati pa nisem znal. Takrat je vsaj v mojem okolju veljalo prepričanje, da za veščino branja poskrbi šola.

3. V letih od 1997 do 2001 ste v Veliki Britaniji študirali menedžment. Ste opazili kakšne razlike v izobraževanju, bralni pismenosti in bralnih navadah med Slovenci in Angleži?
Moram priznati, da o bralnih navadah kolegov iz Velike Britanije in preostalih tujcev ne vem popolnoma nič. Pogovarjali smo se skoraj samo o študijskih gradivih. Njihovo izobraževanje veliko bolj poudarja iskanje ustrezne literature in samoučenje kot naše, kjer je skoraj vsa potrebna študijska literatura študentu prinesena »na pladnju«.

4. Spomnim se, ko ste prvič stopili v Knjižnico Narodnega muzeja Slovenije … Bili ste preprosto očarani. Kaj je bil vzrok »ljubezni na prvi pogled«?
Čarobna atmosfera knjižnice, drugače je nemogoče opisati.

5. Za specialno knjižnico bi lahko dejali, da je srce matične ustanove. Kako Vi vidite prihodnost Knjižnice Narodnega muzeja Slovenije?
Stopati po začrtani poti, pridobivati nove strokovne tiske z vsega sveta in se truditi izpopolniti vrzeli v zbirki. Je pa knjižnica med ljudmi vse premalo poznana, razen strokovne publike le malokdo ve, kakšno krasno knjižnico ima Narodni muzej Slovenije.

6. Vodenje Narodnega muzeja Slovenije ste prevzeli tik pred jubilejnim letom 2021. Kako se počutite ob praznovanju dvestoletnice prvega muzeja na Slovenskem?
Glede tega imam neverjetno srečo. V dolgi vrsti direktorjev je prišla vrsta ravno name, da sem tu ob tem častitljivem jubileju. 100-letnica ni bila posebej obeležena, 150-letnica ravno tako ne. Ob 200-letnici pa ne bo nič zamujenega; razstave, publikacije in slavnostna akademija bodo primerno proslavili ta trenutek. Res imam izjemno srečo, da sem lahko del tega.

7. Napisali ste več knjig, že od mladosti se ukvarjate z vojaško zgodovino in odlikovanji. Bi nam zaupali, kaj je ključnega pri tem, da ste začeli preučevati ravno ta segment zgodovine?
V odlikovanja sem se zaljubil že zelo zgodaj. Ko sem bil v 2. gimnaziji, je bila v tedanjem razstavišču Arkade razstava Odlikovanja na Slovenskem, razstavišče pa je bilo nasproti Šubičeve gimnazije, kamor sem hodil. Vsako popoldne me je po šoli »odneslo« v Arkade, kjer sem občudoval razstavljena odlikovanja. Od tod pa do vojaške zgodovine zadnjih dvesto let je le majhen korak.

8. Spadate med pisce, ki se najbolj svobodne in navdahnjene počutijo ponoči, ko noč skrije dnevne skrbi, ali ste bolj jutranja ptica, ki ji žarki vzhajajočega sonca dajo energijo in zagon?
Čas mi je dopuščal pisanje le zvečer, tako da pravzaprav nisem imel možnosti biti jutranja ptica.

9. Obiskovalci naše knjižnice mi velikokrat potarnajo, da jim ob strokovnem in znanstvenem delu primanjkuje časa za branje leposlovja. Kako je z Vami? Si ob koncu delovnega tedna lahko utrgate čas za branje kakšne knjižne klasike ali novosti?
Zvečer ne morem zaspati, ne da bi prebral nekaj strani. Tako je že od študentskih let. V glavnem je to leposlovje, berem tako klasike kot nove izdaje. Pa se na tej strani težje najdejo izjemna dela, čeprav so tudi tu.

10. Angleški pisatelj Edward Morgan Forster (1879–1970) naj bi izrekel naslednje besede: »Čudovito pri veliki literaturi je, da človeka, ki jo bere, spremeni v stanje človeka, ki je pisal.« Se z njim strinjate?
Se strinjam, pri branju se mi v podzavesti nevede ustvarjajo podobe tega, kar berem, ne da bi se tega v celoti zavedal. Ko včasih po kakšnem romanu posnamejo film, sem večkrat razočaran, saj filmi večinoma »odstopajo« od podob v moji glavi.

11. Kako je epidemija covida-19 spremenila Vaše delo, vsakdan in družabno oziroma kulturno življenje?
Stikov s prijatelji je manj, tudi druženja ob požirku ali dveh. To pogrešam in upam, da se bomo nekoč spet vrnili v stare tirnice. Bojim pa se, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Ljudje smo vsaj v večini socialna bitja. Tudi sam nisem nič drugačen. Rad imam stike z ljudmi »v živo« tako pri delu kot v vsakdanjem družabnem življenju. Nobeni »zoomi« in »teamsi« ne morejo nadomestiti stika v živo.

12. Smo v času poletnih počitnic, ko so temperature višje in tempo lahkotnejši. Direktorji si sicer težje vzamete čas za oddih, ampak vendarle … Katere knjige bi vzeli na brezskrben in dolg dopust, če bi si ga lahko privoščili?
Nekaj oddiha si bom kljub vsemu privoščil. Na potovanja sicer ne jemljem mnogo knjig, kadar pa sem doma ali nekje na obali, je branje eden pomembnejših delov oddiha. Spet bo na vrsti Tolstojeva Vojna in mir (že ne vem kolikokrat), čaka pa me še Vojnovićevo nadaljevanje Čefurjev. In kakšna nova zgodovinska knjiga, malo težje branje.