Intervju s Špelo Pungaršek

Špela Pungaršek je biologinja, strokovna vodja alpskega botaničnega vrta Juliana, vodja Kustodiata za botaniko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, nekdanja sodelavka Triglavskega narodnega parka itd. V zasebnem življenju je velika ljubiteljica narave, predvsem rastlin in gora, različnih športov ter tudi knjig. Zdaj se je posvetila tudi doktorski nalogi na temo rastlin, ki jo bo dokončala na Univerzi v Innsbrucku.

1. Katere zgodbe, pravljice, legende in pesmi so zaznamovale tvoje otroštvo in morda vplivale na izbor tvoje študijske oziroma poklicne poti?
Moje otroštvo so najbolj zaznamovale številne otroške knjige, kot so Slovenske ljudske pravljice, zbirka Čebelica, Slovenske ljudske pesmi za otroke in duhovite izštevanke iz knjige Enci benci na kamenci, kasneje pa predvsem pustolovske knjige, kot je zbirka Pet prijateljev. S področja naravoslovja so me najprej zanimale ptice, in ko je stari ata nekje dobil priročnik o pticah v Sloveniji Društva za opazovanje in preučevanje ptic, sva skupaj nato določala tiste, ki so obiskale ptičjo krmilnico. Po očetovem stricu, ki je bil srednješolski učitelj matematike, naravoslovec in navdušen hribolazec, smo podedovali tudi številne knjige, med njimi veliko zbirko starih letnikov revije Proteus in knjige o Alpah. Tako sem predvsem v Proteusih začela brati naravoslovne članke, zlasti tiste o rastlinah. Doma smo imeli tudi dve knjigi Prešernove družbe, ki sta zelo zaznamovali mojo poklicno pot, to sta Sto znamenitih rastlin na Slovenskem in Sto naravnih znamenitosti na Slovenskem. A nad rastlinami me pravzaprav niso navdušile knjige same, ampak njihovi pisci: dr. Nada Praprotnik, dr. Tone Wraber in dr. Peter Skoberne, ki so s svojimi zapisi znali iz vsake rastline narediti zgodbo.

2. Vem, da pripravljaš disertacijo, zato me zanima, katere knjižnice obiskuješ doma in v tujini? So ti v veliko pomoč tudi digitalne knjižnice?
Za disertacijo potrebujem članke iz botaničnih znanstvenih revij, ki večinoma niso več tiskane, ampak se do njih dostopa samo digitalno. Prek Univerze v Innsbrucku, kjer delam doktorat, imam do teh člankov tudi brezplačni dostop, tako mi v tujini (na žalost) ni treba obiskovati knjižnic, čeprav se tega ne bi branila. Če iščem kakšno staro botanično literaturo, smo pri nas v Prirodoslovnem muzeju kar dobro založeni. Če česa pri nas ne dobim, pa to zagotovo najdem v knjižnici Narodnega muzeja ali na Oddelku za biologijo Univerze v Ljubljani (tam je knjižnica del Nacionalnega inštituta za biologijo). Pri iskanju starih virov so mi digitalne knjižnice v zelo veliko pomoč, tako ni treba iskati in si izposojati antikvarnih del, ampak lahko celo knjigo pregledam digitalno in iščem ključne besede, kar brez digitalne tehnologije seveda ne bi bilo možno.

3. Delaš v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki je v isti stavbi kot Narodni muzej Slovenije, oba muzeja imata tudi svojo specialno knjižnico. Verjetno je velika prednost, če imaš tako blizu Kustodiata za botaniko kar dve knjižnici?
Vsekakor, to je zelo velika prednost. Tako imam na voljo praktično vso staro literaturo, ki so jo imeli v rokah tudi nekdanji muzejski kustosi, kot sta Freyer in Dežman, kar se mi zdi tudi posebna čast, da ne omenjam, kdo so bili prvi lastniki teh knjig! Nekatere knjige, ki sta jih muzeja pridobila iz različnih zapuščin, vsebujejo tudi lastnoročne dopise, kar zna biti včasih tudi zanimivo.

4. Zagotovo nam digitalne knjižnice, pametni telefoni, družbena omrežja in umetna inteligenca prihranijo čas in olajšajo delo. Ali kdaj pogrešaš tisti pristni stik s tiskano knjigo?
Da, vsekakor nam ga olajšajo, a digitalne knjige ne morejo nikoli zamenjati pravih knjig. Če citiram lik v otroški risanki Knjižni molj: »Knjige dišijo, šelestijo.« Nič ne more zamenjati vonja sveže natisnjene ali stare knjige, občutka, ko listamo knjigo, in videza črk ter ilustracij, ki jih vidimo na papirju, ne na zaslonu. K sreči imam stik s knjigami vsak dan, tako da tega ne pogrešam. Tudi če v službi digitalno pregledujem literaturo, to kasneje nadomestim z branjem kakšne druge knjige.

5. Leto 2023 je bilo v znamenju velikega naravoslovca in zdravnika Joannesa Antoniusa Scopolija, saj smo zaznamovali 300. obletnico njegovega rojstva. Zakaj je ta mož tako pomemben za Slovence?
Čeprav je bil Scopoli po rodu Italijan, je svoja najboljša dela posvetil naravi Kranjske in jih zapustil nam Slovencem. Tako je bil prvi, ki je v 18. stoletju objavil popise in opise rastlin, gliv in živali z nekdaj kranjskega, danes slovenskega ozemlja. In to na znanstveni način, kot so ga takrat šele začeli uporabljati, a ga uporabljamo še danes. Njegova dela so postala temelj poznavanja slovenske narave in na njih so gradili vsi kasnejši slovenski naravoslovci. Ob tem lahko omenim tudi, da mnoge njegove knjige danes hrani naša Narodna in univerzitetna knjižnica. Večinoma so tudi digitalizirane in tako vsem dostopne prek Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si), bralci si lahko tam pogledajo njegova najpomembnejša dela, kot so Flora Carniolica, Entomologia Carniolica in Annus Historico-Naturalis. Scopoli je bil tudi v svetu uveljavljen znanstvenik, ki si je dopisoval s številnimi pomembnimi naravoslovci tistega časa in jim poročal o naravi Kranjske, s tem pa našo deželo tudi dobro »promoviral« v tujini, kot bi rekli danes. K nam je tako nehote zvabil tudi tuje raziskovalce, ki so na naših tleh iskali še neopisane vrste. Ne smemo pozabiti, da je objavil tudi številna kranjska oziroma slovenska imena rastlin, gliv in živali, s čimer so nadaljevali tudi brata Zois in kasneje muzejski kustos Henrik Freyer.

6. S katerimi dejavnostmi oziroma prispevki ste se kolegi v Prirodoslovnem muzeju Slovenije spomnili na to ugledno osebnost? Se ti zdi, da je Scopoli med ljudmi dovolj znan?
V spomin na Scopolija, ki je s svojimi deli postavil tudi temelj za osnovanje naravoslovnih zbirk, smo v Prirodoslovnem muzeju leta 2023 postavili spomenik. Zdelo se nam je prav, da bi nanj opozorili, saj mu Slovenci pogosto ne priznavamo veličine, kot bi si jo zaslužil, in je vsekakor premalo znan. Tako smo v sodelovanju z Botaničnim vrtom Univerze v Ljubljani, Centrom za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija, Občino Idrija in še nekaterimi drugimi ustanovami pripravili tridnevno praznovanje njegovega rojstnega dne, ki se je začelo z izdajo poštne znamke in odkritjem kipa pri nas, nadaljevalo z mednarodnim simpozijem in končalo z odkritjem kipa v Botaničnem vrtu. Temu je pri nas jeseni sledilo še odprtje manjše razstave o Scopoliju, ki sedaj potuje po Sloveniji, da bi vedenje o njem doseglo kar čim več ljudi. O njem smo pripravili tudi predavanja in sodelovali z RTV Slovenija pri pripravi dokumentarca o njem ter o njegovih potovanjih po Kranjski izdali poljudno knjigo s fotografijami številnih naravoslovnih fotografov.

7. Narava je lahko za človeka učiteljica, zatočišče, drugi dom in še bi lahko naštevali. Kaj pomeni tebi? Se tudi tebi najlepše misli in ideje porajajo ravno ob obisku gora, travnikov, gozdov?
Da, vsekakor je narava pravo zatočišče in zavedanje o njeni lepoti poskušam prenesti predvsem na otroke. Tako v zadnjem času z otroki obiskujemo nižje vrhove in tam predvsem raziskujemo. Sama ob tem vedno pomislim na to, kakšno srečo imamo, da smo rojeni na tem čudovitem koncu Zemlje, in razmišljam, kako je človek lahko tako neumen, da uničuje in bombardira druge konce našega čudovitega planeta, ki pa je za vse samo eden. V naravi občutim predvsem občudovanje in ponižnost. Najboljše ideje pa se mi vedno porodijo med tekom, ko imajo možgani dovolj kisika in ima človek mir ter čas razmišljati.

8. Imaš ob muzejskem in znanstvenem delu čas za branje leposlovja? Katera je bila znanstvena monografija, ki si jo prebrala pred kratkim? Kaj pa roman ali poezija?
Zadnja leta je bilo za leposlovje res manj časa, a berem vsaj vsak večer otrokoma, kar oba obožujeta. Beremo vse možno, od pravljic, basni, pesmic, izštevank do stripov. Odkar uporabljam javni prevoz, pa imam tudi sama za branje leposlovja spet več časa. Berem predvsem kriminalne romane, tako sem bila navdušena nad serijo knjig Tadeja Goloba o inšpektorju Birsi. Glede na to, da se zgodba dogaja v bližini muzeja, se mi je včasih zdelo, da bom inšpektorja kar srečala na ulici. Čeprav nisem ljubiteljica fantastike, sem pred kratkim brala Veščeca (Sapkowski), ki je res odlično napisan, in veselim se prevoda še najnovejše knjige. Znanstvena oziroma strokovna monografija, ki sem jo prebrala pred kratkim, je bila knjiga o Bornovih v Tržiču avtorja Bojana Knifica iz Tržiškega muzeja. Živim namreč v Bistrici pri Tržiču in me zgodovina teh krajev zelo zanima. Pred kratkim me je z informacijo o rodnem Naklem pri Kranju podučil tudi ljubiteljski zgodovinar in naravoslovec, sicer pa upokojeni zdravnik Jurij Kurillo. Napisal je knjigo o doktorju Gregorju Voglarju, ki je bil v 16. stoletju rojen v Naklem in nato kot zdravnik delal na dvoru ruskega carja, s svojo zapuščino je mojemu rodnemu kraju omogočil izgradnjo prvega vodovoda. To je bila tudi ena od knjig, ki sem jo prebrala pred kratkim.

9. Katere knjige bi priporočila navdušencu, ki bi rad izpopolnil svoje skromno znanje o botaniki? Se izdaja veliko poljudnih priročnikov na to temo?
Navdušencu nad rastlinami, ki bi rad spoznal imena pogostih vrst, bi priporočila kak priročnik, ki ga lahko vzame s sabo na teren. Sama sem v mladih letih uporabljala knjigo Kaj neki tu cveti?, ki je za prvo spoznavanje rastlin ustrezna, a ker je prevedena iz nemščine, žal v njej manjkajo nekatere naše pogoste vrste, ki jih v Nemčiji ni. Priporočam predvsem Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji, za navdušence nad alpskimi rastlinami pa Dvakrat sto alpskih rastlin na Slovenskem. Mislim, da je v najnovejšem času veliko poljudne literature izšlo predvsem s področja uporabnih in zdravilnih rastlin (na primer Uporabne rastline od Krasa do Kvarnerja, Samonikle užitne in zdravilne rastline Slovenije ipd.). Pred leti je izšla čudovita knjiga fotografa Luke Pintarja o rastlinah, ki uspevajo pri nas, Cvetje slovenske dežele. Žal izhajanja poljudnih priročnikov ne spremljam toliko kot strokovnih publikacij. Izšlo je kar nekaj izpopolnjenih flor bližnjih držav, ki vsebujejo tudi fotografije rastlin. Nekatere flore so na voljo tudi v digitalni obliki, tako da jih imamo botaniki lahko s sabo tudi na terenu kar na telefonu. Vsekakor pa se mladi danes pogosteje kot na knjige zanašajo na aplikacije za določanje rastlin, za katere moram priznati, da res dobro delujejo.

10. Slovenci, seveda ne edini, imamo močno tradicijo nabiranja zdravilnih zelišč in naravnega zdravljenja. Vendar je lahko nabiranje včasih tudi usodno zaradi nepopolnega znanja.Na katere strupene rastline, ki jih zlahka zamenjamo za zdravilne, bi opozorila naše bralce?
Pravzaprav je lahko meja med zdravilnostjo in strupenostjo ravno v količini. Mislim, da mnogi ljudje dobro poznajo zdravilne rastline, a pogosto potem pretiravajo v količini. Kot piše v kakih starih priročnikih, se pogosto čaji iz ene vrste rastlin pijejo nekaj časa, potem pa se ta kura za nekaj časa opusti. Opozorila bi predvsem na navadni gabez, ki se je tradicionalno veliko uporabljal v zdravilne namene, kasneje pa so ugotovili, da je pri redni notranji uporabi lahko celo rakotvoren. Opozorilo pa velja tudi pri zelo modernem nabiranju čemaža. Če rastline ne poznate, je nikakor ne nabirajte! Včasih se zgodi, da kdo sliši, da nekje raste veliko čemaža, potem pa kljub nepoznavanju tam nabere rastlino, ki je čemažu najbolj podobna. A pozor, zamenjava je hitro lahko usodna, saj so šmarnica, jesenski podlesek, navadni kačnik in čmerika smrtno strupene rastline. Z vsemi naštetimi so se ljudje že zastrupili, ker so menili, da gre za čemaž. Nekateri so čmeriko zamenjali tudi za košutnik, katerega korenine namakajo v žganje za pripravo »encijana« (a pozor, rastlina je pri nas zavarovana, zato je njeno izkopavanje strogo prepovedano!). Prav tako je že prišlo do zamenjave belih socvetij robinije z rumenimi socvetji nagnoja. Socvetja robinije lahko pomočimo v maso za palačinke in ocvremo podobno kot bezgove cvetove, medtem ko so cvetovi nagnoja zelo strupeni. Najnovejša dognanja o uporabi zdravilnih rastlin lahko bralci preverijo v delu Sodobna fitoterapija, s fotografijami zelo bogata pa je knjiga Samonikle užitne in zdravilne rastline Slovenije, v kateri so bralci opozorjeni tudi na morebitne zamenjave.

11. V Prirodoslovnem muzeju Slovenije si obiskovalci lahko do avgusta 2026 ogledajo razstavo Vsega je kriva Luna. Na kakšen način ste kustosi želeli približati to privlačno nebesno telo širši javnosti?
Sama sem za razstavo prispevala le drobec, a mislim, da vseeno lahko rečem, da smo z njo želeli predvsem razjasniti nekatere vraže, ki veljajo za Luno, in predstaviti, na kaj dejansko vpliva in zakaj in na kaj ne. Poleg tega si je na razstavi zanimivo ogledati, kako je Luna sploh nastala, kako dejansko kroži, kako je videti njen dvamilijonkrat pomanjšan model, obiskovalci pa se je lahko celo dotaknejo! Ob razstavi je izšla tudi knjiga Življenje z Luno, ki predstavlja značilnosti Lune, ponuja pa tudi pregled povedk, mitov in zgodovinskih zmot o Luni z vsega sveta.

12. Za konec navdušujoča misel, ki jo pripisujejo znamenitemu Charlesu Darwinu: »Ljubezen do vseh živih bitij je najbolj častna človeška lastnost.« Se strinjaš s temi besedami? Nam lahko zaupaš, katere rastlinske in živalske vrste so ti še prav posebej zanimive?
Vsekakor in dodajam, da ima tudi vsako živo bitje v naravi svojo vlogo. Tudi komarji in različna druga drobna živa bitja, ki jih s prostim očesom komaj opazimo. Žal pa se mi zdi, da smo ljudje lahko tudi do svoje lastne vrste zelo neljubeči, včasih celo sovražni. Meni so najzanimivejše rastline in živali v gorah, a vsekakor tudi kamnine, ki so za uspevanje določenih vrst rastlin zelo pomembne. Za raziskovanje živali žal nimam časa, če kaj zanimivega najdem, prinesem sodelavcem, podobno je s kamninami. Med alpskimi rastlinami so mi najbolj pri srcu oklepi, ki so sorodniki trobentic, a tu so potem še kamnokreči, svišči, Zoisova zvončica …

Težko se je odločiti. V našem alpskem botaničnem vrtu mi je vsekakor najljubši šopasti repušnik, saj je neverjetno, kakšna lepota lahko zraste iz ozke skalne razpoke. Nad rastlinami poskušam navdušiti predvsem otroke, in ko iščem kakšne zanimivosti, hitro ugotovim, da so vse rastline na svoj način zanimive. Nekatere imajo posebne načine opraševanja in privabljanja opraševalcev, druge uporabljajo različne tehnike za širjenje semen, nekatere imajo posebna eterična olja … Že navadna kopriva je neverjetna pri tem, kako širi svoj cvetni prah, saj se ta eksplozivno sprosti, ko počijo prašniki.

Hvala za zelo zanimiv besedni sprehod med knjigami, naravnimi znamenitostmi in razstavami.