In memoriam: Vilenka Jakac-Bizjak (1950-2023)

Knjižničarstvo ni bil njen poklic, vsaj tako je vedno trdila. Potem, ko je bila do leta 1979 zaposlena na ZRC SAZU, naj bi v NUK prevedrila le nekaj let. Začasno je preraslo v stalno, bibliotekarstvo pa v njeno kariero. Delo v NUK je začela v Oddelku za dopolnjevanje knjižničnega gradiva. Leta 1984 je postala vodja Oddelka za delo z uporabniki, ki ga je vodila do leta 1993. Tega leta je postala pomočnica ravnatelja in leta 1997 programska direktorica knjižnice. Leta 2002 je ponovno prevzela vodenje področja dela z uporabniki, od leta 2003 do 2005 pa je bila svetovalka za visokošolske in specialne knjižnice v Državni matični službi za knjižničarstvo.

Leta 2006 je postala direktorica Knjižnice Otona Župančiča in poskrbela za selitev knjižnice v nove prostore.

Obdobje strokovnega vodenja Narodne in univerzitetne knjižnice je predstavljalo vrh njene strokovne kariere. Njen čas je sovpadal z enim najbolj dinamičnih obdobij razvoja NUK. Osamosvojitev Slovenije in približevanje Evropski Uniji, sprejem zakona o financiranju gradnje nove knjižnične stavbe, avtomatizacija postopkov obdelave gradiva in prehod v digitalno okolje ter menjava generacij, so zahtevali proaktivne in premišljene strokovne poteze, predvsem pa razumevanje poslanstva knjižnice. Vilenka Jakac-Bizjak je bila zadnja izmed vodstvenih delavcev knjižnice, ki je razumela in udejanjala bibliotekarstvo na humanistični platformi in bila zvesta naslednica najprodornejšima ravnateljema knjižnice, Mirku Ruplu in Branku Berčiču.

V želji, da bi ozavestila javnost o pomenu nacionalne knjižnice kot konstitutivne nacionalne institucije in pospešila gradnjo nove stavbe, je objavila vrsto poljudnih in strokovnih prispevkov o knjižnici. Žal zaman, saj je na koncu tudi sama resignirano ugotavljala, da Slovencem za nacionalne simbole ni mar.

Pod njenim strokovnim vodstvom je knjižnica utrdila avtomatizirano obdelavo gradiva in samozavestno vstopila v digitalno okolje. Bila je med prvimi, ki je razmišljala o vplivu digitalizacije, to je ustvarjanja splošno dostopnih kopij, na vrednost originalov, ki jih hrani nacionalna knjižnica. Obenem pa je opozarjala, da so za nas internetne povezave, brez obstoja slovenskih digitalnih vsebin, le avtoceste v puščave. Ob njeni podpori so nastali prvi slovenski projekti digitalizacije gradiva (digitalizacija rokopisov iz Kopitarjeve knjižnice, digitalizacija starega matičnega kataloga), retrokonverzije katalogov (retrokonverzija listkovnih katalogov NUK do leta 1988) ter projekt zajemanja in hranjenja spletnih publikacij.

V njenem obdobju je slovenska nacionalna bibliografija prvič izšla v elektronski obliki, naši bibliografski zapisi pa so s podpisom pogodbe z OCLC vstopili v največji svetovni katalog WorldCat.

V njenem obdobju se je knjižnica na široko odprla mednarodnemu sodelovanju. Vilenka Jakac-Bizjak se je zavedala, da je bibliotekarstvo univerzalna stroka in da knjižnica v ozkih slovenskih okvirih ne bo mogla vzdrževati razvojnega zagona. Delovala je v okviru evropskih organizacij: bila je članica European Commission on Preservation and Access (ECPA), članica izvršnega odbora konference evropskih nacionalnih knjižnic (CENL), predstavnica nacionalnih knjižnic držav Vzhodne in Centralne Evrope v upravnem odboru projektov evropskih nacionalnih knjižnic (COBRA) ter članica izvršnega odbora informacijskega servisa nacionalnih knjižnic (GABRIEL). Poleg tega je bila članica komiteja nacionalnih knjižnic pri IFLI ter nacionalna predstavnica slovanskih knjižnic v mednarodni organizaciji Blue Shield.

K angažiranju v mednarodnem okolju je spodbujala tudi svoje bibliotekarske kolege. Zavedala se je, da se vrednost institucije meri z znanjem in strokovnim ugledom njenih zaposlenih. Zato je knjižnica v tem obdobju podpirala njihove doktorske, magistrske in dodiplomske študije ter spodbujala objavljanje publikacij. V obdobju njenega strokovnega vodenja je knjižnica poleg zbornikov, razstavnih katalogov, promocijskega gradiva in periodičnih publikacij, izdala vsaj štiri naslove priročnikov ali prevodov standardov letno, med drugim priročnik za izločanje in odpis knjižničnega gradiva, priročnik za gradnjo in opremljanje knjižnic, PREKAT, smernice za predmetne normativne in napotilne vpise, uvod v UNIMARC, priročnik za uporabnike ISMN, prevode standardov ISBD in druge.

Ne nazadnje izstopa njeno obdobje že na prvi pogled z grafično oblikovanimi in tiskanimi letnimi poročili knjižnice.

Aktivno je posegala tudi v razvoj slovenskega bibliotekarstva. Bila je članica Nacionalnega sveta za knjižničarstvo, članica Komisije za informacijsko infrastrukturo na Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, predsednica Koordinacijskega sveta za vsebinska vprašanja gradnje Univerzitetne knjižnice Ljubljana in predsednica Kalanovega sklada pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije. Leta 1997 je prejela Čopovo diplomo, leta 2003 pa nagrado Kalanovega sklada za prispevka, ki sta bila objavljena v uglednih tujih publikacijah (geslo o slovenski nacionalni knjižnici v Encyclopedia of Library and Information Science in pregled nemških historičnih fondov v slovenskih knjižnicah, objavljen v Handbuch deutscher historischer Buchbestände in Europa).

Njena energija in primorski temperament sta bila marsikdaj hud izziv za sodelavce, vendar zmagovalna kombinacija pri uveljavljanju strokovnih rešitev. Z današnje perspektive je obdobje njenega strokovnega vodenja gotovo eden od viškov delovanja naše knjižnice. In ni res, da so vsi nadomestljivi. Nekateri niso.