In memoriam Stane Bahor (1953 – 2025)

Prezgodaj nas je zapustil Stane Bahor. Ko sem ga obiskal lani poleti, si nisem mislil, da ga vidim zadnjič. Poslavljam se od mentorja, starejšega sodelavca, ki me je veliko naučil v času, ko sva skupaj delala v Centru za razvoj knjižnic Narodne in univerzitetne knjižnice. Hvaležen sem mu za marsikateri uvid, pomoč in dolge debate.

Njegov prispevek k razvoju Narodne in univerzitetne knjižnice ter slovenskih knjižnic je zelo pomemben.

V NUK se je zaposlil leta 1984, začel je z urejanjem Centralnega kataloga slovenskih knjižnic. V drugi polovici osemdesetih letih se je ukvarjal s takrat ključno razvojno nalogo, uvajanjem avtomatizacije knjižničnega poslovanja najprej v NUK potem pa tudi v drugih knjižnicah. Po končani uvedbi avtomatizacije v tekoče poslovanje knjižnice se je posvetil retrospektivni konverziji listkovnih katalogov s ciljem, da bi računalniški katalog odražal celovito sliko knjižnične zbirke. Kasneje je potek uvajanja avtomatizacije opisal v strokovnih objavah.

Od leta 1999 je delal v Državni matični službi za knjižničarstvo oziroma v Centru za razvoj knjižnic. Delo sistemskega administratorja je zamenjal z delom svetovalca. Na področju šolskih knjižnic se je aktivno zavzemal za njihov razvoj in veljavo v šolskem prostoru. Njegova prizadevanja so bila vsestranska – pripravljal je strokovne priročnike, prispevke, poročila o razvoju, pravilnike, standarde, vodil je meritve razvitosti šolskih knjižnic itn.

Ukvarjal se je tudi s področjem specialnih knjižnic. Že v letu 1993 se je posvečal avtomatizaciji muzejskih knjižnic, knjižnic zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in knjižnic galerij, da bi se vključile v enoten knjižnični informacijski sistem. Še posebej so ga zanimale samostanske in druge teološke knjižnice v Sloveniji. Pripravil je poročilo o njihovem stanju, na ta način si je prizadeval ozavestiti splošno in strokovno javnost o njihovem pomenu, deležnike pa o skrbi za ohranjanje kulturne dediščine. Na to temo je tudi magistriral in izdal monografijo Skriti knjižni zakladi.

Imel je ključno vlogo pri razvoju programske opreme v Centru za razvoj knjižnic. Sodeloval je pri izgradnji informacijske podpore zbiranju in upravljanju statističnih podatkov o knjižnicah (BibSiSt), zatem pri izgradnji informacijskega sistema za podporo izvedbi meritev razvitosti knjižnic in izdajanju mnenj o razvitosti, informacijske podpore Razvidu knjižnic ter pri razvoju aplikacije Memoria scripta sloveniae.

K razvoju bibliotekarstva in strokovne terminologije je prispeval tudi s številnimi objavami in prevajalskim delom. Prevedel je delno ali v celoti Priročnik za UNIMARC, Prve strokovne standarde za slovenske javne znanstvene knjižnice, Zgodovino cesarsko kraljeve študijske knjižnice v Ljubljani, Smernice za lažje berljivo gradivo, Smernice za knjižnično gradivo za zapornike, standarde ISO za mednarodno knjižnično statistiko, kazalce uspešnosti knjižnic, metode in postopke za ocenjevanje vpliva knjižnic.

Pomembno je tudi njegovo predavateljsko delo o avtorsko pravni problematiki, kulturni dediščini in šolskih knjižnicah.

Bil je predsednik Zveze bibliotekarskih društev Slovenije (1997 – 2001) in član Nacionalnega sveta za knjižnično dejavnost (2002 – 2007). Prejel je Čopovo diplomo in nagrado Kalanovega sklada.

Sodeloval je v številnih delovnih telesih, bil je dolgoletni član Komisije za standardizacijo pri Zvezi bibliotekarskih društev, predsednik tehničnega odbora SIST/TC IDT pri Slovenskem inštitutu za standardizacijo, predsednik terminološke komisije SIST/TC IDT. Bil je tudi član Delovne skupine Statističnega urada Republike Slovenje za področje kulture ter član Statističnega sosveta za kulturo.

V slovenskem knjižničarstvu bomo močno pogrešali njegovo skrb za strokovni jezik, zavzemanje za strokovno publiciranje, matematično natančnost, občutek za pomen preteklosti in zavezanost razvoju.

Spominjamo se ga kot predanega sodelavca. Pogrešali bomo njegovo odgovornost, kolegialnost ter smisel za humor.