In memoriam: Jože Kokole

»Knjižničarstvo ima svoje legende. Ena od njih se je poslovila.«

Tako je na družbenih omrežjih zapisala znana slovenska bibliotekarka ob žalostni novici, da mag. Jožeta Kokoleta ni več med nami, spokojno se je poslovil za zmeraj. V začetku julija je praznoval svoj šestinosemdeseti rojstni dan ta znani slovenski bibliotekar, dokumentalist, informatik, prevajalec, telovadec in predvsem tudi izjemen kolega, ki je bil vedno pripravljen vsakomur svetovati in pomagati. Tistega prijetnega poletnega dne je nasmejan in šegav kot zmeraj srkal kavico v krogu starih prijateljev gimnastikov, ki so ga ob tej priliki obiskali in z njim obujali spomine na že zdavnaj minula športna leta. Sami mednarodno priznani gimnastiki, tudi on nekdanji gimnastik in kasneje mednarodni gimnastični sodnik. Kak mesec pred tem smo bibliotekarji z Jožetom posneli daljši videointervju o njegovi zanimivi in barviti strokovni poti, to bo eden od zanimivih portretov v galeriji pomembnih slovenskih bibliotekark in bibliotekarjev, ki jo pripravlja Zveza bibliotekarskih društev Slovenije z naslovom Znanilci bibliotekarstva.

Kdor se je kdajkoli zadnjih petdeset let gibal v knjižničarskih krogih, ga je gotovo poznal, če ne osebno pa vsaj po številnih zanimivih in kvalitetnih strokovnih objavah. Kar dosti nas je še, ki nam je bil kolega bodisi v Centralni tehniški knjižnici, kjer je začel svojo strokovno pot, ali kasneje v Narodni in univerzitetni knjižnici kot vodja Centralnega kataloga in potem svetovalec v takratni Enoti za razvoj knjižničarstva. Mnogo več pa je najbrž takih, ki ste ga srečevali in poslušali na različnih strokovnih srečanjih, kot predavatelja na takratnem Oddelku za bibliotekarstvo in skoraj zagotovo na strokovnih izpitih, kjer je bil izpraševalec in dolga leta tudi omniprezentni predsednik komisije.

Jože Kokole se je rodil leta 1937 v Ljubljani, na Filozofski fakulteti je kot germanist diplomiral iz nemškega in angleškega jezika. Zaposlen v Centralni tehniški knjižnici je opravil specializacijo iz informatike v Londonu, nato se je izpopolnjeval tudi v Kongresni knjižnici, kjer se je spoznaval z začetki uporabe računalnikov v knjižničnem poslovanju. Leta 1974 je v Zagrebu z nalogo Problemi bibliografske kontrole doktorskih disertacij glede na bibliografijo doktorskih disertacij Univerze v Ljubljani pridobil naslov magister bibliotekarstva, dokumentacije in informacijskih znanosti, strokovni naziv bibliotekarski svetovalec pa je pridobil leta 1982.

V bibliotekarstvu je znal odlično povezovati vsa ta bogata znanja in v osemdesetil letih je postal eden najpomembnejših in nedvomno priznanih promotorjev in tudi izvajalcev avtomatizacije knjižničnega poslovanja v Sloveniji pa tudi v takratnem jugoslovanskem prostoru. Postal je prvi predsednik Komisije za avtomatizacijo in mehanizacijo v knjižnicah, ki je bila pri Društvu bibliotekarjev Slovenije ustanovljena že leta 1972, in slovenski predstavnik v Komisiji Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije za mehanizacijo in avtomatizacijo. Že leta 1973 je bil avtor prispevkov in urednik zbornika prvega jugoslovanskega srečanja o uporabi računalnikov v knjižnicah (1. jugoslovenski seminar o primeni računara u bibliotekama, Maribor, 8. – 9. 2. 1973), vodil pa je tudi nastanek prvih za knjižnice pomembnih katalogov in podatkovnih zbirk (npr. baza raziskovalnih nalog, ki jih je (so)financirala RSS; eksperimentalna baza tujih monografskih publikacij v SRS (“centralni katalog knjig”), baza naslovov tekoče naročenih tujih serijskih publikacij (“centralni katalog tujih revij”), kumulativni izpis iz slednje je letno izhajal celo kot posebna številka revije Raziskovalec). Obdelava podatkov je potekala na računalniku v Nuklearnem inštitutu Boris Kidrič, Vinča, in seveda s pomočjo takrat zelo znanih in nepogrešljivih, danes že povsem pozabljenih vhodnih obrazcev in luknjanih kartic. S tem povezan je tudi njegov prispevek na področju zbiranja in obdelave specialnih bibliografij, deset let je bil urednik Biografije in bibliografije univerzitetnih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev (Univerze v Ljubljani).

Njegovo ime in delo sta tesno povezana s pojavom nekaterih zgodovinskih knjižničnih sistemov pri nas, npr. SAIDC in Dobis/Libis, ter korifejami slovenske raziskovalne dejavnosti na področju informatike in dokumentalistike, takrat zbranimi okrog sistema za Znanstveno in tehnično informiranje v Sloveniji, med katere sodijo dr. Aleksandra Kornhauser, dr. Štefan Adamič, dr. Jože Spanring, Boruta Justin, mag. Valentin Jarc, Vera Levovnik in še nekateri. Svoje praktično, teoretično in raziskovalno delovanje je usmerjal predvsem na področja avtomatizacije in računalniške obdelave knjižničnih katalogov in bibliografij, v svojih številnih objavljenih strokovnih prispevkih in izvedenih referatih ter predavanjih pa je slovenske knjižničarje redno seznanjal tudi z dosežki in razvojem na področju uvajanja računalnikov v delo knjižnic po svetu. Leta 1977 pa je bil prvi nagrajenec Kalanovega sklada za delo Bibliografska kontrola disertacij v Jugoslaviji.

Mnogo je prispeval tudi s sodelovanjem v drugih strokovnih združenjih (Društvo dokumentalistov in informatorjev Slovenije, Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije) in leta 1988 pri Zvezi bibliotekarskih društev Slovenije prejel Čopovo diplomo za izjemne uspehe na področju knjižničarstva, ki so širšega družbenega pomena in prispevajo k napredku knjižničarske stroke. Ob 70. obletnici delovanja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani je leta 2019 prejel spominsko priznanje Častni član CTK.

V knjižničarskih krogih sodi nedvomno v skupino najbolj plodovitih pa tudi citiranih avtorjev, saj obsega njegova osebna bibliografija več kot 150 enot, na kongresih v Sloveniji in po celotni Jugoslaviji pa je bil vedno zaželen in spoštovan gost. Uveljavljal se je seveda tudi v tujini, kjer je nastopal in objavljal tudi v tujih jezikih. Njegove objave obravnavajo predvsem področja bibliografij in bibliografske kontrole, standardizacije, avtomatizacije knjižnic, zlasti računalniških knjižničnih katalogov in drugih baz podatkov, dokumentalistike, INDOK centrov, znanstvenega in tehničnega informiranja, koordinirane nabave tuje literature in tudi bibliotekarske terminologije.

Zaradi teh širokih in poglobljenih znanj, dobrega poznavanje angleškega in nemškega jezika, izostrenega občutka za slovenski jezik in nesebične pripravljenosti pomagati in strokovno svetovati, se je uveljavil tudi kot sodelavec v mnogih projektih, strokovni prevajalec in terminolog. Pripravil in izdal je obsežen slovar izrazja v gimnastiki, za nas pa je seveda posebej pomemben njegov doprinos v krogu Bibliotekarske terminološke komisije, s katero je sodeloval celo desetletje. Nepogrešljivo je bilo njegovo poznavanje tradicionalne dokumentalistike in informatike pa seveda “paleoračunalništva” ter s tem povezane terminologije, kjer je bil njegov prispevek h gradivu za Bibliotekarski terminiološki slovar največji. Ko se je umaknil, smo njegov nasvet in znanje seveda zelo pogrešali.

Tudi po upokojitvi se je Jože občasno še vedno udeleževal nekaterih knjižničarskih srečanj in prav lepo je bilo z njim poklepetati na srečanju Predračunalniških knjižničarjev. Ob 100-letnici Eve Verone leta 2005 je imel na posvetu v Zagrebu kot nestor slovenskega in jugoslovanskega računalništva v knjižnicah prispevek »Pionirsko obdobje avtomatizacije knjižničnega poslovanja« in tudi s tem svojim zadnjim delom pokazal, da sodi v krog tistih, ki so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v slovenskem knjižničarstvu postavljali temelje za avtomatizacijo poslovanja knjižnic in knjižničnega informacijskega sistema, vzpostavitev in delovanje takratnih informacijsko-dokumentacijskih (INDOK) centrov ter gradnjo jugoslovanskega sistema znanstveno-tehničnih informacij.

Jože Kokole se je v stroki zapisal kot izjemen, široko razgledan in v razvoj usmerjen strokovnjak, ki je svoje znanje tudi nesebično razdajal. Med sodelavci je bil cenjen kot prijeten sogovornik in nekdo, na katerega si se vedno lahko obrnil po nasvet in ga pri njem tudi dobil. Bil pa je tudi dober prijatelj, vedno nasmejan in pripravljen šaljivo pomešati strokovno z zabavnim ter se pri tem kdaj pošaliti tudi na svoj račun. Hvaležni smo mu za vse, kar nam je dal in delil z nami. Pogrešali ga bomo kot strokovnjaka, kolega in prijatelja.

Jože Kokole 8. 7. 1937–8. 8. 2023