Implementacija Lokatorja gradiva v gimnazijsko knjižnico
Izvleček
Prispevek predstavlja vzpostavitev aplikacije Lokator gradiva v šolski knjižnici. Opisani so postopki priprave, vnos podatkov in prikazovanje vnesenega. Predstavimo tudi nekaj težav pri izvedbi in koristne napotke iz lastne prakse. Ti bodo uporabni za knjižničarje, ki se prvič seznanjajo z uporabo Lokatorja gradiva, saj lahko prihranijo čas in se izognejo podobnim napakam.
Ključne besede: aplikacija, COBISS, izris prostora, Lokator gradiva, šolska knjižnica, UDK
Uvod
Lokator gradiva je na voljo že precej dalj časa, kot ga poznam sama, in sicer je bil prvič dodan programski opremi COBISS leta 2000. Navodila za pripravo in vnos so na voljo že od leta 2001 (Budimir, 2001). Ta različica je bila tehnično zahtevnejša, saj je zahtevala izris prostorov v programu Corel Draw in podporo IZUM-a za izpeljavo. Leto in pol pa imamo knjižničarji na voljo nov poenostavljen urejevalnik, s katerim sami sestavljamo prostor, urejamo in vnašamo podatke (Tacen Slana, 2022). Celoten postopek je dokaj preprost, zahteva le nekaj interesa za predpripravo in predvsem časa za vnašanje. Dostop do aplikacije je omogočen vsem knjižnicam v sistemu COBISS. Knjižnice, ki imajo že vključeno možnost uporabe Lokatorja gradiva ali so v fazi priprave, lahko poiščemo na spletni strani.
V preteklem obdobju je vse več šolskih knjižnic dodajalo svoje izrise in omogočalo učencem/dijakom prikaz lokacije iskanega gradiva. O možnosti Lokatorja nas je Izum obvestil po e-pošti oktobra ter decembra 2022, ko so aplikacijo dopolnili. Praktične izkušnje z vnosom in uporabo Lokatorja nam je podrobneje predstavila kolegica na študijski skupini knjižničarjev avgusta 2023. Takrat sem se navdušila nad idejo in počakala na primeren čas za ukvarjanje z novo aplikacijo, to se je zgodilo v januarskem zatišju.
Predvsem me je zanimalo, ali je zadeva res tako preprosta, da šolskemu knjižničarju omogoča vnos brez posebnega predznanja, in kako bo videti oziroma bo deloval končni izdelek. Aplikacijo sestavljata dva dela. Prvi je namenjen knjižnici oziroma knjižničarju, ki pripravi tloris prostora. Drugi del je namenjen uporabniku, ki ob iskanju lahko izbere vizualni prikaz, kje točno se nahaja izbrano gradivo (Tacen Slana, 2022).
Priprava na vnos
Aktivacija Lokatorja zahteva kar nekaj predpriprave in časa. Najprej je treba premeriti in izrisati prostor, površino tal, vse police in druge elemente, ki jih bomo dodali, ter sledenje UDK po policah. Zelo mi je pomagal tloris knjižnice, ki sem ga dobila pri hišniku, tako da sem merila samo police. Velikost miz, stolov in rastlin je v aplikaciji dodeljena, preostale elemente lahko prilagajate. Vse osnovne informacije glede uporabe aplikacije in vnosa podatkov pridobimo v navodilih, ki jih je pripravil IZUM (Navodila za uporabo aplikacije Lokator gradiva, 2022).
Izris prostora
V Lokator gradiva lahko vnašamo več nadstropij, predvidevam, da bi lahko namesto nadstropij vnašali tudi različne lokacije, če je šolska knjižnica v različnih prostorih ali stavbah. Pri nas imamo le eno stavbo in eno lokacijo šolske knjižnice (slika 1).
Slika 1: Urejevalnik naše knjižnice (zaslonska slika)
Po izrisu tlorisa, polic in preostalih elementov je potrebno vnašanje podatkov na police, to so tisti podatki, ki bodo iskanje v sistemu COBISS+ pravilno usmerili v 3D-prikaz. Za prvi poskus sem vnesla natančen tloris, stene, police, mize, fotelj in rastline. Na prvo polico sem vnesla UDK in avtorje, zatem pa sem zadevo shranila za dostop predogleda. V predogledu sem sproti večkrat preverila, ali se moji vnosi pravilno prikazujejo. Kasneje sem ugotovila, da je bila testna različica pomemben korak pri učenju, saj po shranjevanju aplikacija ne omogoča dodatnih popravkov pri urejanju izrisa.
Prvi poskus shematskega izrisa prostora je bil testen, kasneje se je izkazal kot nepravilen, saj sem pri izrisu in vpisovanju mer naredila nekaj napak. Pri vnašanju polic sem vnesla višino nekaj več kot dva metra in kasneje pri 3D-izrisu ugotovila, da so police dvignjene visoko pod strop. Navodilo »višina polic od tal« sem namreč razumela kot celotno višino polic, merjeno od tal, dejansko pa gre za odmik polic od tal (sliki 2 in 3). Prav tako sem očitno nekje pozabila omejiti višino elementa in je tako iz kubusa, ki naj bi prikazoval fotelje, nastal steber (slika 3).
Slika 2: Vnos parametrov za police (zaslonska slika)
Alika 3: Napačno izrisane police in stebri (zaslonska slika)
Pri novem dodajanju polic sem razmik od tal pustila neizpolnjen, tako se police stikajo s tlemi, kar tudi doda lepši vizualni učinek.
Pomembno je, da delo sproti shranjujemo, da se izognemo potrati časa, če se morebiti zamotimo z drugim delom ali vmes zmanjka povezave. Na začetku je dobro večkrat preveriti predogled, da vidimo, kako se prikaže vnos podatkov.
Izrisa se nisem lotila preveč sistematično, saj sem vsak dan prostor sproti merila in vnašala podatke, kolikor mi jih je uspelo. Celoten izris sem (po začetnih napakah) precej hitro vnesla, saj je naša knjižnica enostavna, manjša in brez nepravilnih oblik kot nekatere arhitekturno bolj razgibane knjižnice. Vnesla sem le stene, ki mejijo na računalniško učilnico, zunanjih sten pa ne, saj knjižnico obkrožajo zastekljena vrata in okna.
Vnos UDK
UDK in interne oznake so tisti ključni podatki, na podlagi katerih se bo kasneje aplikacija povezala z bazo COBISS+ za prikaz iskanega gradiva. Vnosa UDK-jev sem se lotila bolj sistematično kot izrisa prostorske sheme. Najprej sem si po vrstnem redu polic na liste napisala, katera območja zajema prva polica, druga polica, tretja polica in tako naprej za vsak regal. S tem sem si olajšala in pospešila računalniško delo pri vnašanju področij na posamezne police.
Pri vnašanju ni treba vpisovati dodatnega vpisa, dovolj je vnos UDK postavitve, ki pa mora biti seveda skladen z vnosom v sistemu COBISS3. Pri tem si pomagamo s pregledom lokalnih šifrantov za prosti pristop CODE 89, ki jih lahko izvozimo v besedilno datoteko. Iz lastne prakse se je izkazalo, da je najlažje vnašati UDK tako, da na podlagi izvoženih lokalnih šifrantov sledimo seznamu in jih kopiramo v Lokator tja, kamor spadajo. S tem se izognemo težavi zaradi ločil ali spregledanih presledkov. Seveda dodamo več različnih UDK-jev, če gradivo stoji na isti polici. Primer na sliki 4 prikazuje različne oznake, ki sem jih vnašala za isto polico, saj na njej hkrati stojijo nemški učbeniki, vaje in še gradivo za maturo, ki imajo vsi različne oznake UDK.
Slika 4: Lokalni šifranti UDK za prosti pristop (zaslonska slika)
Vnašala sem vsa področja razen jezikoslovja in literarne teorije. Prav tako sem za zdaj izpustila neknjižno gradivo, saj dijaki CD-jev in DVD-jev ne iščejo.
Povezava s sistemom COBISS+
Ko je prostor z vsemi podatki v Lokatorju pripravljen, IZUM omogoči povezavo in tridimenzionalni prikaz knjižnice v sistemu COBISS+. Do prikaza točne lokacije gradiva pridemo s klikom na ikono ob iskanem gradivu. Preprosta ikona za Lokator je videti kot stoječ človek, ki ga obkroža obroč (slika 5), in se nahaja pred signaturo. Odpre se nam tridimenzionalni izris knjižnice, kot smo ga postavili v dvodimenzionalnem načinu aplikacije. Modra puščica in obarvana polica (ali več polic) označujeta mesto, kjer se nahaja gradivo.
Slika 5: Ikona za prikaz lokacije gradiva (slika je kopirana s COBISS+ prikaza)
Problem različnih UDK-jev
Pri vnašanju UDK se je pri nas pojavila manjša težava. Namreč v lokalnih šifrantih so nove UDK-oznake, ki so bile dodeljene ob prenovi knjižnice, nekatero gradivo pa je še vedno vneseno pod starimi. Na primer območje tujega leposlovja ima trenutno oznako »82 t. proza«, starejše gradivo pa je vneseno pod oznako »82(100)-3«. Takšnih primerov je poleg leposlovja še kar nekaj na vseh področjih jezikov, naravoslovja in družboslovja, največ pri slovarjih. To gradivo žal ne bo prikazano v lokatorju, dokler tega v polju 996/997 ne popravimo. Ta postopek bo dolgotrajen.
Moja rešitev različnih UDK-jev
Sčasoma sem z uporabo Lokatorja ugotovila, kako vneseni podatki povežejo gradivo v prikaz, tako sem s preizkušanjem našla rešitev, ki je učinkovita in predvsem hitrejša kot postopno ročno popravljanje. Pri omenjeni težavi z različnimi UDK-ji sem poizkusila zadevo rešiti tako, da sem v aplikacijo kot dodatni UDK vpisala stari številčni UDK-vrstilec k vsaki polici, na kateri se takšno gradivo lahko nahaja. Torej na primeru leposlovja sem pri slovenski prozi v urejevalniku na vse police dopisala dodatni UDK, kot prikazuje slika 6.
Slika 6: Vzporedno vnašanje starih oznak (zaslonska slika)
Na slikah 7 in 8 je prikazano, kako se izkaže takšna rešitev pri iskanju v sistemu COBISS.
Slika 7 in 8: Vnos obeh vnesenih UDK-jev se uspešno poveže s COBISS+ (zaslonska slika)
V obeh primerih gre za avtorja, ki se začne s črko B in spada pod slovensko leposlovje. Prvi ima številčni UDK »821.163.6-3«, drugi pa novejšo oznako, ki vsebuje tudi besedilni opis »82 slo. proza«. Če starega UDK ne bi vnesla, gradivo ne bi prikazovalo ikone Lokatorja. S takšno rešitvijo pa je v obeh primerih Lokator povezan s sistemom COBISS+ in prikazuje pravo lokacijo knjige tudi v 3D-izrisu (sliki 9 in 10).
Slika 9 in 10: Tridimenzionalni prikaz primera slovenskega avtorja pod črko B (zaslonska slika)
Zaključne misli
Zelo sem zadovoljna z vloženim trudom, saj Lokator zelo dobro deluje in lahko se pohvalimo, da smo ena prvih gimnazij, ki omogoča takšen prikaz gradiva za uporabnike. Med letom bom lahko ugotavljala tudi, ali ima vzpostavitev Lokatorja gradiva tudi praktično plat pri urjenju samostojnosti uporabnikov. Prav tako bom lahko to možnost predstavila dijakom pri urah knjižničnih informacijskih znanj.
V šolskih knjižnicah, ki so večinoma manjšega obsega in na eni sami lokaciji, se postavlja vprašanje, ali sta vnos in uporaba aplikacije Lokator smiselna. Sama sem namreč tiste vrste knjižničarka, ki se z dijaki skupaj sprehodim do police, čeprav to pomeni sprehajanje nekaj desetkrat v času odmorov. Sama sem ga pripravljala bolj zaradi raziskovanja možnosti in ponudbe dijakom pri urah knjižničnih informacijskih znanj. Ko imamo Lokator gradiva enkrat vzpostavljen, dodatnega dela praktično ni več, saj z minimalnimi spremembami zadevo še dopolnjujemo (npr. razpona avtorjev po polici nisem uredila povsod ali kadar premaknemo/razširimo področje na naslednjo polico).
Za vzpostavitev Lokatorja gradiva priporočam najprej zelo dobro načrtno pripravo, mere elementov, polic, sezam avtorjev oz. črk. Prav tako bi priporočala, da najprej testno postavite nekaj elementov, toliko, da se naučite uporabljati aplikacijo in razumeti, kako deluje, in predvsem na začetku sproti preverjate, kako prikaže tisto, kar vnesemo. To je zelo smiselno narediti z manjšim obsegom polic, da testiramo zadevo, preden porabimo ogromno časa za vnos celotne knjižnice. S tem se izognemo napakam, ki jih kasneje ne moremo prilagajati, kot je bil v mojem primeru odmik polic od tal, tako da so bile dvignjene od tal. Predlagam tudi, da vnesete malce večjo površino tal, kot je dejanska. Želela bi, da je med policami več prostora, zato da je virtualen sprehod med policami preglednejši. Če je prostor začrtan premajhno, nam program kasneje ne ponuja možnosti razširitve.
Predstavljena rešitev vnosa različnih UDK-jev deluje in upam, da bo uporabna še za koga, ki ima podobno zagato s starejšim gradivom. Med vnašanjem UDK-jev sem pomislila tudi na poenostavljeno rešitev določanja UDK, in sicer bi nam koristil uvoz šifrantov (CODE 89) v aplikacijo, tako da bi knjižničar lahko namesto vpisovanja UDK preprosto poiskal in izbral vrstilec po spustnem seznamu. A res je, da je tudi brez tega aplikacija zelo preprosta in omogoča dokaj hitro vzpostavitev Lokatorja gradiva tudi za šolske knjižnice.
Viri in literatura
Budimir, G. (2001). Lokator gradiva v knjižnicah. Cobiss obvestila, str. 6(4), 33–42. https://www.cobiss.si/oz/HTML/CO_letnik_6_final/222/index.html
Navodila za uporabo aplikacije Lokator gradiva (2022). IZUM https://home.izum.si/izum/e-prirocniki/COBISS-plus/Navodila_za_uporabo_aplikacije_Lokator_gradiva.pdf
Tacen Slana, J., in Žuran Putora, T. (2022, 22. december). Lokator gradiva COBISS+. Blog COBISS: poti do znanja. https://blog.cobiss.si/2022/12/22/lokator-gradiva-v-cobiss/