Francoske knjižnice

Knjižničarji iz Francije smo aprila lani, v sklopu izobraževanja, za en teden obiskali slovenske in hrvaške knjižnice. Po treh dneh bivanja v Zagrebu in na Reki smo odpotovali v Slovenijo, kjer smo obiskali Narodno in univerzitetno knjižnico, Mestno knjižnico Ljubljana – Knjižnico Otona Župančiča in Mestno knjižnico Kranj. Dobili smo dober pregled nad delovanjem nacionalne in splošnih knjižnic v Sloveniji ter nad tem, kaj je podobno našim praksam in kaj se razlikuje od njih.

Vsem slovenskim knjižničarjem, ki smo jih srečali, se želimo zahvaliti, da so nas sprejeli v svoje knjižnice. Sledi pa kratek pregled knjižnične dejavnosti v Franciji.

Spoznajte študente francoske akademije
Študentje iz šole Institut National des Études territoriales (INET) smo svoj razred poimenovali po Marguerite Yourcenar zato, ker je bila prva ženska, ki se je leta 1980 pridružila prestižni in pretežno moški Académie française. Vprašanja, ki se pojavljajo v njenih romanih (feminizem, humanizem ter tudi varstvo okolja), nas zadevajo, zato smo želeli poudariti svojo navezanost nanje, ko smo jo izbrali za svojo vzornico.

INET je šola za usposabljanje javnih uslužbencev. Sem prihajajo tisti javni uslužbenci, ki so uspešno opravili obveznosti, da bi se usposobili za opravljanje novih nalog v javni upravi (usposabljajo se štiri vrste javnih uslužbencev).

Slika 1: Nacionalni inštitut uporabnih znanosti

Obstajata dve vrsti izpitov, na podlagi katerih lahko postanete območni skrbnik knjižnic: (1) interni izpit – namenjen je kandidatom, ki že več kot sedem let delajo v javni knjižnični mreži, in (2) zunanji, ki je namenjen kandidatom, ki v knjižnicah še ne delajo dovolj dolgo ali prihajajo iz zelo različnih poklicnih okolij oziroma niso javni uslužbenci.

V naši skupini so posamezniki z najrazličnejših delovnih mest: direktor knjižnice, devet knjižničarjev (od tega dva zaposlena v univerzitetnih knjižnicah) ter tudi dva profesorja, komunikolog in uslužbenec ministrstva za kulturo.

Študij na INET-u je tudi priložnost za ljudi, ki še nikoli niso delali v knjižnici in se seznanijo s knjižničarstvom, nabavno politiko, posredovanjem informacij in katalogizacijo. Za vse nas pa je to priložnost, da se naučimo veščin (pravnih, gradbenih in finančnih), ki so potrebne za vodenje knjižnice ali javne knjižnične mreže. Obravnavamo tudi vlogo knjižnic pri spodbujanju državljanstva in kritičnega mišljenja ter različna ekološka vprašanja. Z izobraževanji na področju vodenja in javnega nastopanja lahko razvijamo svojo strokovno in vodstveno držo ter se pripravljamo na vodenje.

Kot lokalni javni uslužbenci smo del lokalne javne službe. V Franciji obstajajo tri vrste: državna javna služba (ministrstva, nacionalno izobraževanje, vojska, pravosodje), bolnišnična javna služba in lokalna javna služba. Slednja zaposluje dva milijona ljudi (35 odstotkov vseh javnih uslužbencev). Lokalne oblasti zajemajo regije (gospodarske pristojnosti, turizem, privlačnost ozemlja, železnice), departmaje (sociala in solidarnost), medobčinske strukture (skupine občin, ki združujejo svoje storitve in nakupe) in mesta.

Knjižničarji večinoma delajo za mesta (občine), lahko tudi za oddelek v okviru knjižnice, nikoli pa ne delajo za regijo. Njihovo delo je vodenje knjižnice ali knjižnične mreže – ali kot direktor, namestnik direktorja ali vodja oddelka. Odgovorni so za zaposlene, zgradbo, proračun in nabavno politiko knjižnice. Lokalnim predstavnikom svetujejo o vseh zadevah v zvezi s splošnimi knjižnicami. Knjižnice so lahko majhne ali zelo velike (80 zaposlenih ali več) – edini pogoj je, da delujejo lokalno z več kot 20.000 prebivalci. Vendar pa se vsi knjižničarji ne odločijo za delo v javni mreži. Nekateri se zaposlijo v kulturnih oddelkih (ki upravljajo tudi javna gledališča, muzeje, konservatorije itd.), nekateri pa postanejo namestniki generalnih direktorjev za kulturo, šport in izobraževanje ali celo generalni direktorji ustanov v lokalnih skupnostih. Poklicna pot knjižničnega kustosa je lahko zelo raznolika, čeprav je ta poklicna kategorija manj znana.

Kratka zgodovina francoskih knjižnic
Splošne knjižnice so se v Franciji pojavile pozno in so povezane predvsem s francosko revolucijo. Pred revolucijo so bile knjižnice (z redkimi izjemami) v zasebni lasti plemičev ali bogatih zbirateljev.

V srednjem veku so bile knjižnice predvsem v samostanih in škofijah. Menihi so jih uporabljali za delo z liturgičnimi besedili, ki so jih prepisovali in razlagali. Zato so vsebovale skoraj izključno verska besedila, ki imajo danes neprecenljivo vrednost za kulturno dediščino.

V 12. stoletju so se z nastankom univerze knjižnice razširile na druge vrste knjižnic in lokacije. Sorbona, prva francoska univerza, ki je bila ustanovljena v Parizu, se je ponašala z veličastno knjižnico, dostopno vsem študentom. Ponujala je široko paleto knjig, večinoma verskih, vsebovala pa je tudi znanstvena, literarna in filozofska besedila.

Z iznajdbo tiska v renesansi so knjižnice prenehale biti prostori, rezervirani za učenjake. Možnost tiskanja knjig je zbirateljem ter bogatim trgovcem in plemičem omogočila, da so knjige (ki so bile takrat še vedno drage) pridobivali in jih hranili na svojih domovih. Knjižnica, ki je postala zasebna, je bila znak prestiža: izkazovala je bogastvo in izobrazbo svojih lastnikov. Zaradi tega se je spremenil tudi sam status knjig: iz predmetov učenosti so postale zbirateljski predmeti, katerih vrednost je bila bolj materialna kot intelektualna.

V času francoske revolucije se je pojavila zamisel o javni knjižnici, odprti za vse. V 18. stoletju so francoski razsvetljenski filozofi vztrajali, da je treba ljudi, ki so bili večinoma nepismeni, izobraziti. Diderotova in d’Alembertova Enciklopedija je bila del prizadevanja, da bi znanje postalo dostopno vsem, saj je v enem delu združila vse znane znanosti in tehnike. Jean-Jacques Rousseau, teoretik družbene pogodbe, je prvi zagovarjal idejo splošne volje, usmerjene v skupno dobro, ki je pozneje postala splošni interes.

Revolucionarji so se odločili zapleniti premoženje plemstva in duhovščine ter ga prerazporediti za financiranje vojn in velikih javnih del. To zaplenjeno premoženje je vključevalo vse knjižne zbirke iz samostanov in verskih ustanov ter tiste, ki so jih imele plemiške družine. Iz teh zasebnih knjižnic so nastale splošne knjižnice: velike zbirke knjig, shranjene v skladiščih ali na kmetijah, ki so bile odprte za vso javnost. Čeprav niso toliko prispevale k javnemu izobraževanju kot zakoni o obveznem in brezplačnem šolanju, sprejeti v letih 1880–1881, so bile simbol, da je znanje lahko dostopno vsem.

V 19. stoletju so, zaradi nujnosti izboljšanja stanja ohranjenosti knjig, restavrirali številne knjige. Toda v 20. stoletju se je okolje francoskih splošnih knjižnic najbolj razvilo: z Deweyjevo klasifikacijo se je izboljšala katalogizacija, knjižnice so postale dostopnejše za širše občinstvo: razstave, predavanja, ure pravljic … S tem so se splošne knjižnice bolj približale javnosti. Sedaj nekatere knjižnice med drugim ponujajo celo pomoč učencem in dijakom pri reševanju domačih nalog. Od devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se splošne knjižnice srečujejo z izzivom digitalizacije ter ohranjanja privlačnosti in konkurenčnosti v primerjavi z velikimi korporacijami, kot je denimo Amazon.

V 20. stoletju so bile zgrajene tudi številne ikonične knjižnice, kot je Bibliothèque Nationale de France (BNF).

Slika 2: Čitalniški del nacionalne knjižnice (Bruno Texier, Archimag)

Projekti in težave francoskih knjižnic
Za francoske knjižnice je pomembno, da so v koraku s časom. Ker se sodobna družba zelo spreminja, se morajo z njo razvijati tudi knjižnice. Vloga knjižnic je med drugim tudi ta, da prebivalce družbeno osveščajo. Kljub temu imajo knjižnice v Franciji sloves staromodnosti, nekateri trenutno aktualni stereotipi so: »morate biti tiho« ali »tu so na voljo zgolj knjige« ipd. Zato je lani eno od francoskih knjižničarskih združenj strokovni javnosti predložilo več različnih predlogov za posodobitve. Eden od teh predlogov je odlično poudaril potrebo po nacionalni komunikacijski strategiji.

Slika 3: Zmagovalni predlog, ki so ga zasnovali avtorji Olivier Douzou, Edith Clavel in David Fourré

Eden izmed teh uteleša postopno modernizacijo francoskih knjižnic – pojem »knjižnica tretjega mesta« ali »bibliothèque troisième lieu«. Ta zamisel se je v Franciji pojavila leta 2013 v študiji Mathilde Servet. Po navdihu ameriškega sociologa Raya Oldenburga je predstavila knjižnico kot prostor med domom in delovnim mestom. Tako je poleg knjig in zbirk knjižnica pomembna zaradi svoje gostoljubnosti. Poleg tega so knjižnice kraji, odprti v svet, običajno so to prostori srečevanj in razprav. V zvezi s tem postaja sodelovanje prebivalcev pri javnih odločitvah, ki je v lokalni upravi že pomembno, v knjižnici vse pomembnejše.

V nadaljevanju je predstavljeno nacionalno poročilo, ki povzema glavne spremembe v današnjih francoskih knjižnicah. Tri temeljne usmeritve so:

• daljši čas odprtosti knjižnic,
• pestrejša ponudba in
• nadgradnja strokovnega usposabljanja.

Slika 4: Naslovnica knjige

Z nacionalnimi subvencijami je bilo najprej poskrbljeno za podaljšanje odpiralnega časa. Da bi bile dostopne več prebivalcem, je po novem veliko knjižnic odprtih zvečer med tednom in v nedeljo. Za strokovne delavce je bila to precejšnja revolucija, kar so izkazali z nekaj odpora.

Drugič, po načelu pestrejše ponudbe, so bila prizadevanja usmerjena predvsem v razvoj digitalizacije zbirk in omogočanje digitalnega dostopa do storitev. Razvija se neke vrste digitalna kultura in nova ponudba, ki se mora očitno spopasti z globalnim vprašanjem digitalizacije. V ta namen je francoska vlada najela dodatne svetovalce za delo po posameznih knjižnicah. Njihovo poslanstvo je v prvi vrsti pomagati ljudem pri delu s spletom.
V zbirkah je vse več različnih digitalnih virov (dvdji, cdji – filmi, pravljice, jezikovni tečaji ipd.). Vendar kljub svoji dostopnosti niso tako priljubljeni kot zasebna ponudba. Poleg tega je zaradi vse manjše izposoje zgoščenk pereče vprašanje prihodnost glasbene zbirke v knjižnici. Da bi te znova postale priljubljene, so nekatere knjižnice v svojih prostorih uredile glasbene studie. Saj ne gre le za ponudbo kot tako, temveč za omogočanje odkrivanja, preizkušanja in igranja.

Slika 5: Jeremy Vauteey v glasbenem studiu knjižnice v Bordeauxu Fabrice Cottereau (SUD OUEST)

Tretja usmeritev o poklicnem izpopolnjevanju je še vedno prisotna. V preteklem letu je nacionalno poročilo obravnavalo karierno in poklicno pot knjižničarjev v Franciji ter objavilo ugototovitve, smernice in priporočila. Eden od ciljev tega poročila je tudi ceniti raznolikost kompetenc na knjižničarskem področju. Toda vprašanje razvejanosti profilov (predvsem zaradi digitalizacije) ostaja v ospredju. Zaradi izvajanja in krepitve tega nacionalnega načrta je bil leta 2021 končno izglasovan zakon, ki je uradno priznal vlogo knjižnic, zlasti njihovo družbeno poslanstvo nevtralnosti in raznolikosti.

Poleg modernizacije je veliko vprašanje trajnostni razvoj, ki ga morajo francoske knjižnice (in morda vse knjižnice na svetu) rešiti. V številnih strokovnih razpravah se poudarja pomembna vloga knjižnic pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

Knjižnice so kraji ponovne uporabe, po drugi strani pa je ozaveščanje o tej temi ena od nalog vsake knjižnice. Kot dober primer je knjižnica semen, ki podpira in krepi izmenjavo rastlinskih vrst. Posamezniki lahko sodelujejo in dajejo na voljo svoje pridelke ter s tem podpirajo biotsko raznovrstnost.

Pomembno vprašnje je tudi izločanje knjižničnega gradiva, saj pred novim zakonom prodaja starih knjig iz knjižničnih zbirk ni bila dovoljena. Toda sedaj, ko je to dovoljeno, se prodaja knjig širi, zato da bi jim dali drugo življenje. Več o tej temi pa je objavljenega v knjigi z naslovom Culture et développement durable : vers la transition écologique des politiques culturelles, ki povzema različne izzive, s katerimi se srečujejo vsi strokovnjaki s področja umetnosti in kulture.

Slika 6: Naslovnica Culture et développement durable : vers la transition écologique des politiques culturelles

Čeprav so še vedno potrebne pomembne spremembe, je prihodnost francoskih knjižnic polna vznemirljivih in zanimivih priložnosti!