Domska knjižnica – predstavitev knjižnice Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana

Izvleček
Knjižnice v dijaških domovih so del področja šolskega knjižničarstva. V članku sta predstavljena kontekst delovanja domskih knjižnic in strokovna literatura s tega področja. V nadaljevanju je opisano, kako je v praksi videti delovanje knjižnice v Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana. Domska knjižnica ponuja gradivo, prostor in programe, ki se lahko na različne načine vključujejo v izvajanje vzgojnega programa v dijaškem domu.

Ključne besede: domska knjižnica, dijaški dom, šolska knjižnica, Dijaški dom Bežigrad Ljubljana

Uvod
Slovenska mreža javnega šolstva vključuje tudi dijaške domove. Namenjeni so bivanju dijakov, ki se v srednjo šolo odpravijo v mesto, ki je dokaj oddaljeno od kraja njihovega bivanja. V Sloveniji je danes 35 dijaških domov, od tega 11 samostojnih, 19 pri srednjih šolah, eden v okviru CŠOD in štirje v zasebnih zavodih (Seznam dijaških domov, 2023). Delež dijakov, ki se vpisujejo v dijaške domove, raste (Černoša in Rački, 2021) in nekateri dijaški domovi nimajo dovolj prostih mest.

V dijaških domovih domujejo tudi knjižnice, ki se imenujejo domske knjižnice; v zakonodaji in pravilnikih so tako kot osnovnošolske, srednješolske in knjižnice glasbenih šol obravnavane kot šolske knjižnice. V mnogih točkah je delovanje domskih knjižnic podobno delovanju knjižnic v srednjih šolah, obe vrsti sta namenjeni populaciji dijakov in strokovnim delavcem, kljub temu pa imata nekatere različne konkretne okoliščine delovanja in značilnosti.

Kot knjižničarka sem zaposlena v Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana. V nadaljevanju bom predstavila zakonodajni okvir delovanja domskih knjižnic, dosedanja strokovna spoznanja na področju domskih knjižnic v Sloveniji in knjižnično dejavnost v Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana.

Domske knjižnice v Sloveniji
Dijaški domovi spadajo na področje šolstva, ki ga krovno pokriva Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (2007). Ker velja, da se določbe tega zakona, ki veljajo za šole, praviloma uporabljajo tudi za dijaške domove, se na njih nanaša tudi 68. člen, ki določa, da imajo šole knjižnico. Izraza domska knjižnica v formalnih dokumentih s področja šolstva in s področja knjižnic trenutno ne zasledimo, najdemo pa ga v Bibliotekarskem terminološkem slovarju, ki domsko knjižnico definira kot knjižnico »za gojence in vzgojitelje v dijaškem, študentskem domu« (Kanič idr., 2009). Uporablja se tudi v praksi (na primer navedbe na spletnih straneh dijaških domov) in v pretekli strokovni literaturi s tega področja.

Kot za vse šolske knjižnice je tudi za knjižnice v dijaških domovih opredeljeno, da naj bi bila njihova naloga, da zbirajo, obdelujejo, hranijo in zagotavljajo dostop do knjižničnega gradiva ter nudijo informacijsko-dokumentacijsko podporo udeležencem vzgojno-izobraževalnega procesa (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, 2007). Glede preostalih dejavnosti naj bi se prilagodile specifičnim potrebam ter svojim specifičnim vlogam. Knjižnice dijaških domov naj bi se čim bolj oziroma še posebej posvečale podpori stanovalcev pri učenju in kvalitetnemu preživljanju prostega časa (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, b. d.).

Tako kot preostale šolske knjižnice so se morale tudi domske knjižnice vključiti v sistem COBISS, saj je novela Zakona o knjižničarstvu iz leta 2015 zapovedala vključenost šolskih knjižnic v nacionalni vzajemni bibliografski sistem. V tem trenutku v nacionalnem vzajemnem katalogu najdemo gradivo šestih samostojnih dijaških domov in oddelka knjižnice ene izmed srednjih šol, ki predstavlja dijaški dom. Nekaj podatkov o domskih knjižnicah najdemo v podatkih statističnih meritev BibSiSt, ki jih je izvajal Center za razvoj knjižnic pri Narodni in univerzitetni knjižnici. Meritve na osnovi vprašalnikov so bile za samostojne dijaške domove nazadnje izvedene za šolsko leto 2016/2017. V Centru za razvoj knjižnic NUK so tudi analizirali, koliko dijaški domovi izpolnjujejo določene kriterije iz Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe (2003), ki se nanašajo na obseg knjižnične zbirke, njen prirast, prostor in opremo knjižnice. Ugotovili so, da dijaški domovi v splošnem pomanjkljivo dosegajo te kriterije (Bahor idr., 2018).

Sistematizacijo delovnega mesta knjižničarja v dijaškem domu določa 31. člen Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva (2010) glede na število vzgojnih skupin v dijaškem domu oziroma število dijakov, ki v njem bivajo:

• od 20 do 28 vzgojnih skupin¹ (od 400 do 560 dijakov): 1 knjižničar,
• več kot 28 vzgojnih skupin (več kot 560 dijakov): 1,25 knjižničarja,
• pri manj kot 20 vzgojnih skupinah odstotek normativnega delavca glede na kriterij 400 dijakov = 1 knjižničar, vendar ne manj kot 0,1, če je oblikovana vsaj ena vzgojna skupina.

Glede na število vpisanih dijakov sta samo dva dijaška domova taka, ki bi lahko imela sistematizirano delovno mesto knjižničarja za polni delovni čas – Dijaški dom Ivana Cankarja in Dijaški dom Bežigrad Ljubljana.

Izobrazba zaposlenega na delovnem mestu knjižničarstva v šolstvu je določena kot (Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, b. d.):

• univerzitetni študijski program bibliotekarstva ali magistrski študijski program druge stopnje šolsko knjižničarstvo ali bibliotekarstvo ter pedagoško-andragoški modul
• ali druga izobrazba, ki izpolnjuje pogoje za delovno mesto učitelja, vzgojitelja ali svetovalnega delavca, in opravljen študijski program za izpopolnjevanje iz knjižničarstva (ŠPIK-Š).

Znanstveno-strokovna literatura na temo knjižnic v dijaških domovih v Sloveniji je glede na število domskih knjižnic in knjižničarjev s tega področja pričakovano skromna. V začetku 90. let je Alenka Šauperl-Zorko v vlogi bibliotekarke v matični službi Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper podporno sodelovala z Olgo Jazbinšek, tedaj odgovorno za knjižnico v Domu učencev »Heroja Tita« Koper, in objavila dva strokovna članka (1991 in 1992), v katerih je opisala prakso koprske domske knjižnice. Šauperl-Zorkova je takrat menila, da je vloga domske knjižnice drugačna od vloge šolske knjižnice. Navaja, da sta si podobni v tem, da imata delno podobno gradivo, ki ga potrebujejo gojenci pri opravljanju študijskih obveznosti, in imata strokovni del knjižnice za strokovne delavce. Bistveno razliko med njima pa je videla v tem, da naj bi bila domska knjižnica bolj specifično namenjena predvsem tvorni izrabi prostega časa oziroma gradivu, povezanemu s prostočasnimi dejavnostmi, in gradivu za razvedrilo (Šauperl-Zorko, 1991). Menila je tudi, da je čitalnica domske knjižnice praviloma tih prostor, da pa je primerno, da se glede na razvedrilne in poučne potrebe dijakov temu načelu fleksibilno prilagaja in po potrebi »spremeni« na primer v igralnico, kino, koncertno dvorano.

Nekaj več kot desetletje kasneje je Pavletič (2004) ugotavljal, da knjižničarji sami domske knjižnice slabo poznajo, saj strokovne literature na to temo skoraj ni, da je malo oziroma slabo zastopana v zakonodaji, dejavnost sama pa je premalo podprta znotraj dijaških domov. Za namen diplomske naloge je zbiral podatke o delovanju slovenskih domskih knjižnic.² Tudi on je spoznal, da se domska knjižnica lahko bolj kot tista na šoli posveča kulturno-razvedrilnim dejavnostim in informiranju za potrebe ljubiteljskih dejavnosti v domu, poleg tega da ponuja primeren prostor za preživljanje prostega časa in učenje. Takrat je na podlagi vprašalnikov, ki so jih izpolnili dijaški domovi, pridobil informacijo, da je v slovenskih domskih knjižnicah tipično opravljal delo po en vzgojitelj, ki je opravil strokovni izpit iz knjižničarstva in ki je poleg preostalih del skrbel za knjižnico. V okviru bibliopedagoške dejavnosti, ki je obsegala večji del knjižničarjevega dela v domski knjižnici, se je delavec praviloma posvečal knjižni in kulturni vzgoji ter spodbujal dejavnosti, kot so pogovori, knjižne razstave, tematske razstave, srečanja z literarnimi ustvarjalci ipd. Ugotovil je, da večina knjižnic gradiva ni imela vpisanega v katalog. Kljub temu so podatki, ki jih je pridobil, kazali na to, da je bil obisk domskih knjižnic precejšen in da je večina anketirancev zahajala v knjižnico večkrat tedensko ter da je bilo kar 71 odstotkov uporabnikov takih, ki so ob informacijski potrebi najprej obiskali domsko knjižnico. Veliko dijaških domov je imelo tudi ustrezno velik čitalniški prostor.

Bibliotekarka Nina Golob kot knjižničarka, zaposlena v Dijaškem domu Ivana Cankarja Ljubljana, največjem dijaškem domu v Sloveniji po številu vpisanih dijakov, vlogo domske knjižnice vidi predvsem v povezavi s kakovostnim preživljanjem prostega časa dijakov in znotraj tega z neformalnimi načini izobraževanja (Golob, 2018). Eno temeljnih nalog domske knjižnice vidi v motiviranju mladih za branje, pisanje in kritično razmišljanje. Prostočasne dejavnosti njihove knjižnice so zato povezane z umetnostjo, ustvarjalnostjo, branjem in pisanjem. Namen dejavnosti, ki jih izvajata domska knjižnica in dijaški dom na splošno, je po njenem mnenju kljub sodobnim trendom pri mladih v čim večji meri »krepiti zdrav življenjski slog, kar gre z roko v roki s pridobivanjem znanj, razvojem, krepitvijo drugih interesnih dejavnosti in socialnih veščin, več vrstniškega druženja, timskega dela in sodelovanja« (Golob, 2018). Tako kot v drugih dijaških domovih tudi v Dijaškem domu Ivana Cankarja zato veliko pozornosti namenjajo aktivnemu preživljanju prostega časa, organizirajo številne interesne dejavnosti in dogodke, del teh pa je povezan z domsko knjižnico kot dejavnostjo in domsko knjižnico kot prostorom.

Dijaški dom Bežigrad Ljubljana
Dijaški dom Bežigrad Ljubljana je samostojen dijaški dom in po številu vpisanih dijakov trenutno drugi največji v Sloveniji. V šolskem letu 2023/2024 je polno zaseden, v njem prebiva približno 400 dijakov, ki prihajajo z različnih koncev, nekaj tudi iz tujine.

Največ dijakov, ki bivajo v Dijaškem domu Bežigrad, se šola na bližnjih Srednji vzgojiteljski šoli in umetniški gimnaziji Ljubljana (43 %), Srednji gradbeni, geodetski, okoljevarstveni šoli in strokovni gimnaziji Ljubljana (21 %) in Strokovno izobraževalnem centru Ljubljana (17 %). Po številu dijakov sledijo vpisani na Srednjo frizersko šolo Ljubljana (6 %), Gimnazijo Bežigrad (6 %), Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije Ljubljana (5 %), po manj kot deset dijakov stanovalcev pa obiskuje druge srednje šole (Dijaški dom Bežigrad Ljubljana, 2023).

Dijaški dom pod okriljem strokovnega in drugega osebja stanovalcem zagotavlja nastanitev, prehrano, podporo pri šolanju, kakovostni izrabi prostega časa ter osebnem razvoju. Dijaki v domu praviloma bivajo med šolskim letom od nedelje zvečer do petka popoldne, konce tedna pa preživijo v svojih družinskih skupnostih.

Trenutno je v Dijaškem domu Bežigrad Ljubljana zaposlenih 15 vzgojiteljev, ki poleg ravnateljice in pomočnice ravnateljice, svetovalnega delavca in knjižničarke sestavljajo vzgojno-pedagoški kolektiv.

Vzgojno-izobraževalni proces v dijaških domovih poteka ves dan oziroma takrat, ko so dijaki prisotni. Za razliko od vzgojno-izobraževalnih procesov v šolah ti procesi v dijaških domovih ne temeljijo na organizaciji pouka, ampak na organizaciji prostočasnih dejavnosti in vzgojnem delu z dijaki v njihovem obšolskem času. Osrednja pozornost pri tem je namenjena podpori mladostnikom pri šolanju in njihovem spopadanju z življenjskimi izzivi. Del vzgojnega dela je individualnega, del pa skupinskega (znotraj posamezne vzgojne skupine) oziroma medskupinskega.

Cilje in načela vzgojno-izobraževalnega dela v dijaških domovih v Sloveniji na formalni ravni opredeljuje Vzgojni program za dijaške domove (2012). Njegov krovni cilj je zagotoviti celostno vzgojo dijakov, ki bivajo v dijaškem domu, kar vključuje njihov intelektualni, čustveni in socialni razvoj, ter jih pripraviti na odgovorno in uspešno življenje v odraslosti.

Knjižnica Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana
Začetek knjižnične dejavnosti Dijaškega doma Bežigrad sega v leto 1959, ko so bile zgrajene stavbe današnjega doma. Domska knjižnica je imela sprva zelo skromne prostore, ki so bili praktično edini družabni prostor, v katerem so se lahko fantje in dekleta formalno družili. V dijaškem domu so bili namreč v preteklosti fantje in dekleta v ločenih stavbah, to se je spremenilo v zadnjih dveh desetletjih. Knjižnica se je skozi leta večkrat selila iz prostora v prostor in se prilagajala preostalim potrebam po prostoru.

Knjižnica Dijaškega doma Bežigrad v 80. letih (foto: Arhiv Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana)

Knjižnica Dijaškega doma Bežigrad v 90. letih (foto: Arhiv Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana)

V današnje prostore se je knjižnica preselila leta 2016, in sicer iz središčnega prostora nasproti zbornice v nekoliko oddaljen pritlični del stavbe C dijaškega doma. Obenem pa je bila prenovljena in povečana. Tako je knjižnica dobila podobo, ki jo ima danes.

Prostorsko je knjižnica sedaj razdeljena na knjižnični del z delovnim prostorom za knjižničarja in štirimi računalniki, ki so preostanek nekdanje računalnice, in čitalniški del, v katerem se odpira pogled na zelen atrij doma. V računalniškem delu je zmogljiv večfunkcijski tiskalnik, ki je namenjen dijakom za samostojno tiskanje za potrebe šolskega dela. Čitalniški del je od letos bogatejši za udoben večji dvosed. Kotička za igranje šaha povezujeta oba prostora.

Čitalniški del knjižnice danes (foto: Maja Erhovnic)

Prostor knjižnice deluje kot večnamenski prostor in ga poleg dijakov uporabljajo strokovni delavci za izvajanje vzgojnega dela ali interesnih in drugih dejavnosti. Tako se v knjižnici izvajajo učna pomoč in inštrukcije, v njej se srečujeta uredniški odbor domskega glasila in skupina dijakov, ki se ukvarja s filmsko produkcijo, v njej potekajo šahovski turnirji in priložnostni dogodki ter srečanja. Ravno tako knjižnico v dopoldanskem času uporabljajo zaposleni v dijaškem domu za izobraževanja, posvete in sestanke. Oprema omogoča prilagajanje glede na funkcijo prostora. Dijaki sami prostor knjižnice največkrat uporabljajo za tiskanje, individualno ali skupinsko učenje, pisanje seminarskih nalog, igranje šaha in drugih družabnih iger.

Šahovski turnir v knjižnici (foto: Maja Erhovnic)

Leta 2020 se je v knjižnici z mojimi predhodniki začel projekt vnosa knjižničnega gradiva v nacionalni vzajemni katalog, zaključil pa se je ob koncu šolskega leta 2022/23. Knjižnično gradivo obsega okoli 3200 enot gradiva, od tega je nekaj več kot polovica leposlovja. Približno 260 enot je knjižnega gradiva, ki predstavlja zbirko strokovne knjižnice za strokovne delavce doma in se nahaja v prostorih zbornice.

Pri nabavi za dijake se knjižnica osredotoča na sodobno domače in tuje leposlovje, gradivo, ki je predmet domačega branja na šolah, ki jih obiskujejo dijaki, maturitetno čtivo, pripomočke za učenje (priročniki, učbeniki), referenčno strokovno literaturo, namenjeno podpori pri šolskem delu, in aktualno strokovno gradivo, ki je povezano z zanimanjem mladih. Nekaj gradiva dobimo kot dar v sodelovanju s srednjimi šolami, ki nam odstopijo predvsem odpisane učbenike iz učbeniškega sklada. Nabava za strokovno knjižnico sledi novostim in temeljnim delom predvsem na področju vzgoje in izobraževanja, pedagogike, mladostništva in psihologije.

Med dijaki v dijaškem domu so za prostočasno branje priljubljeni predvsem tisti romani, ki se pojavljajo na globalnih lestvicah popularnosti in se kot aktualni omenjajo ter mnenja o njih izmenjujejo na družbenih omrežjih. Po njih radi posegajo v izvirniku, torej v angleškem jeziku.

Izposoja je še do nedavnega potekala ročno, z evidenčnimi kartončki, vezanimi na posamezno enoto gradiva. S šolskim letom 2023/24 se je izposoja avtomatizirala in poteka prek programa COBISS. Izposoja knjig iz strokovne knjižnice za delavce za zdaj še vedno poteka z evidenčnimi kartončki na način, da delavci sami evidentirajo gradivo ob izposoji in vračilu.

Knjižničarka sem v dijaškem domu prisotna nekajkrat na teden tudi v popoldanskem oziroma večernem času. Ko sem v knjižnici, opravljam strokovno knjižničarsko delo in izvajam pedagoške aktivnosti. Moje pedagoško delo ne vključuje samo (klasično) knjižničarskih oziroma bibliopedagoških vsebin, temveč se v vzgojno-izobraževalno delo dijaškega doma vključujem tudi na drugih področjih, kjer pridejo v poštev moji interesi in znanja, v mojem primeru je to pri izvedbi učne pomoči pri učenju jezikov ter pri ustvarjalnih in športnih dejavnostih.

V popoldanskem oziroma večernem času so v knjižnici občasno prisotni dijaki ali dijakinje, ki kot knjižničarji prostovoljci ob moji prisotnosti ali samostojno skrbijo za iskanje gradiva, izposojo in vračilo knjig, primerno ravnanje s knjižnično opremo ter primerno vedenje v knjižnici. V šolskem letu 2022/23 je redno tedensko prostovoljno delo opravljalo šest dijakov oziroma dijakinj.

Prostor knjižnice in s tem izposoja sta dijakom dostopna ves dan, od ponedeljka zjutraj do petka popoldne. To pomeni, da lahko prosto uporabljajo prostor in gradivo knjižnice in si izposodijo ali vrnejo gradivo ter uporabljajo računalnike in tiskalnik tudi brez prisotnosti knjižničarke ali knjižničarja prostovoljca po načelu skrbne in odgovorne rabe. Dijaki si sami zabeležijo, katero gradivo si izposodijo, naknadno pa izposojo evidentiram sistemsko. Tak sistem neavtomatizirane samopostrežne izposoje je bil vzpostavljen v času, ko knjižnica ni imela zaposlenega knjižničarja in ko so za knjižnico skrbeli vzgojitelji, obdržali pa smo ga zato, ker je za dijake priročen, podpira njihovo avtonomnost in odgovorno ravnanje ter ker omogoča, da se lahko knjižnica čim večji del dneva uporablja in s tem predstavlja čim bolj ustaljen del življenja dijaškega doma tako pred poukom kot v času pred spanjem.

Sistem za samopostrežno izposojo (foto: Maja Erhovnic)

Raziskava, ki sem jo izvedla med dijaki in dijakinjami Dijaškega doma Bežigrad Ljubljana spomladi leta 2023,³ je pokazala, da je med različnimi tipi knjižnic, ki jih obiskujejo dijaki, domska knjižnica tista, ki jo dijaki pravzaprav najpogosteje obiščejo. To lahko pripišemo temu, da jim je najbolj »pri roki« v njihovem prostem času, da lahko v njej uporabljajo tudi tiskalnik, da je odprta cel dan ter da vanjo zaidejo tudi zaradi drugih opravkov, na primer učenja, uporabe računalnika za pisanje šolskih obveznosti, interesnih dejavnosti in druženja oziroma srečevanja z vrstniki v domu.

Zaključek
Največjo razliko ter prednost in priložnost knjižnic v dijaških domovih vidim ravno v njihovi bližini oziroma umeščenosti v bivanjsko okolje in dosegljivosti za dijake. V tem pogledu so podobne domači knjižnici, ki je dostopna kadarkoli in v katero lahko vstopamo v copatih.

Domska knjižnica, če ta obstaja, je za dijake in dijakinje, ki bivajo v dijaškem domu, dodaten steber v javni knjižnični mreži, ki vključuje šolske knjižnice v srednjih šolah, ki jih obiskujejo, splošne knjižnice v krajih, iz katerih prihajajo, in lokalne enote splošne knjižnice (v kraju dijaškega doma). Hkrati je knjižnica tudi prostor in dejavnost, ki lahko ima veliko podporno vlogo pri izvajanju vzgojnega programa v dijaškem domu, v katerega spada tako podpora šolskemu učenju kot razvijanje drugih osebnostnih potencialov dijakov in dijakinj ter skrb za dobro počutje. Ob tem na domske knjižnice lahko gledamo tudi kot na enega mnogih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj in ohranjanje bralne kulture v družbi.

Menim, da je zato z vidika celovitega razvoja dijakov in družbeno-kulturnega vidika tradicijo domskih knjižnic smiselno ohranjati in razvijati. Izziv pa pomeni dejstvo, da je domskih knjižnic malo in da predstavljajo majhen delež šolskega knjižničarstva.

Viri in literatura

Bahor, S., Škufca, L., in Kodrič-Dačić, E. (2018). Knjižnice v dijaških domovih in izpolnjevanje določb Pravilnika o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. Narodna in univerzitetna knjižnica. https://bibsist.nuk.uni-lj.si/assets/files/statistika/studije/knjiznice_v_dijaskih_domovih.pdf

Černoša, S., in Rački, T. (ur.). (2021). Podatki z analizo za srednje šole in dijaške domove: (šolsko leto 2019/2020). Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Direktorat za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Srednja-sola/Publikacije/Podatki-z-analizo-za-SS-in-DD-2019_2020.pdf

Dijaški dom Bežigrad Ljubljana. (2023). Letni delovni načrt vzgojno-izobraževalnega zavoda Dijaški dom Bežigrad Ljubljana, šolsko leto 2023/2024.

Golob, N. (2018). Interesne dejavnosti in preživljanje prostega časa v knjižnici Dijaškega doma Ivana Cankarja. V M. Orel in S. Jurjevčič (ur.), Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij (str. 1115–1122). EDUvision. http://www.eduvision.si/zbornik-prispevkov

Kanič, I., Leder, Z., Ujčič, M., Vilar, P., in Vodeb, G. (2009). Bibliotekarski terminološki slovar. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije; Narodna in univerzitetna knjižnica.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje. (b. d.). Šolske knjižnice. https://www.gov.si/teme/solske-knjiznice

Pavletič, P. (2004). Domske knjižnice: knjižnice v dijaških domovih. Knjižnica, 48(3), 125–134. URN:NBN:SI:doc-WLCX7Q60

Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva. (2010). Uradni list RS, št. 62/10, 99/10, 47/17, 30/18, 16/21, 178/21 in 74/23. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV10249

Pravilnik o pogojih za izvajanje knjižnične dejavnosti kot javne službe. (2003). Uradni list RS, št. 73/03, 70/08, 80/12 in 28/23. http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV5163

Seznam dijaških domov. (2023). https://paka3.mss.edus.si/registriweb/Seznam2.aspx?Seznam=3020

Šauperl-Zorko, A. (1991). Domska knjižnica – vir znanja in kulturnega razvedrila. Iskanja, 8(11), 88–93.

Šauperl-Zorko, A. (1992). Domska knjižnica – vir znanja in kulturnega razvedrila. Didakta, 2(5), 30–32.

Vzgojni program za dijaške domove. (2012). Strokovni svet Republike Slovenije za splošno izobraževanje. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Srednja-sola/Dijaski_domovi/Vzgojni-program-za-dijaske-domove.pdf

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). (2007). Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr., 65/09 – popr., 20/11, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 47/15, 46/16, 49/16 – popr., 25/17 – ZVaj, 123/21, 172/21, 207/21, 105/22 – ZZNŠPP, 141/22, 158/22 – ZDoh-2AA in 71/23. http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO445

1. Število vzgojnih skupin, ki so merilo za sistemizacijo delovnega mesta knjižničarja v dijaškem domu, se določi tako, da se število dijakov, vpisanih v dijaški dom, deli z 20. [↩]
2. Tedaj so veljali še drugačni normativi, in sicer Odredba o standardih in normativih v dijaških domovih iz leta 1997, ki je sistematizirala polovico delovnega mesta knjižničarja za dijaške domove z več kot 20 skupin (600 dijakov po takratnih standardih). [↩]
3. Za vzorec sem izbrala 44 dijakov, kar je pomenilo 11,4 odstotka populacije. Anketne vprašalnike sem natisnila in nato prosila vzgojitelje v vzgojnih skupinah, da naključnim dijakom po sobah oziroma učilnicah razdelijo ankete med učnimi urami, ko so vsi dijaki načeloma prisotni v domu. [↩]