Darji Sonji Tavčar (1946-2026), prostovoljki v knjižnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije, v spomin

Kaj napisati ob izgubi kolegice, prijateljice?

Darja Sonja Tavčar (PMSLJ::DARJAT) je v muzejski knjižnici Slovenskega šolskega muzeja katalogizirala neobdelano gradivo v sistemu COBISS in nekaj let tudi v Specialni knjižnici Prirodoslovnega muzeja Slovenije (od 2009 do 2015). Najprej je bila zaposlena honorarno, nato, če ji je le dopuščalo zdravje in čas, kot prostovoljka. Iz skladišča v BTC sem ji po dogovoru domov v blok nad Ljubljanico, vozila polne vreče knjig, da je pripravila bibliografske opise predvsem naravoslovnih knjig, večinoma tujih avtorjev in del, ki jih nima nobena druga knjižnica v Sloveniji. Mogoče je njeno delo vidno iz prikaza statistike:

Običajno je prišla v zgradbo prvega muzeja na Slovenskem, na Muzejsko 1/Prešernovo 20, kjer sobivata dva muzeja – Prirodoslovni muzej Slovenije (PMS) in Narodni muzej Slovenije (NMS). V prvem nadstropju je edini malo večji prostor – knjižnica PMSLJ. Prijazen pozdrav, srčen nasmeh in toplina v njenih očeh me je razveseljevala vsakič, ko je utegnila priti za nekaj ur. Takoj je sedla za računalnik in vnašala kot mravljica.

Bili pa so dnevi, ko sva si vzeli oddih in odšli na »kavico« v Maxi market, čeprav sva pili le čaj ali sok ob kakšni sladici. Pripovedovala mi je zgodbo svojega življenja, o svoji družini, ki jo je neizmerno ljubila in ji bila predana, kot je le človek lahko. Ko je dobila vnučke, ni bilo več časa za naravoslovne knjige, saj so jo obveznosti klicale na drugih področjih. A prijateljstvo je ostalo, le najina srečanja na kavici so se začela z leti redčiti.

A če sva se srečali, mi je z veseljem razlagala, kako rastejo vnučki, kako so bili na vikendu na Krasu… no, včasih mi je omenila tudi zahrbtno bolezen, s katero se je borila kot lev s pozitivno naravnanostjo.

Še naprej je vnašala zapise v knjižnici Slovenskega šolskega muzeja, do pred nekaj dnevi. Njeno zadnjo fotografijo mi je poslal kustos Anton Arko, ko sta se fotografirala teden pred njeno smrtjo. Novica je zarezala v srce mnogim, ki smo jo poznali.

Ravno tisto noč sem delala načrte, da bi nam ponovno pomagala in odposlala direktorju po elektronski pošti plan ureditve knjižnice za leto 2026. Naslednje jutro je prispela žalostna novica, da je odšla na pot brez vrnitve…. Še jokati ne morem…

Hvaležna sem, da sem bila lahko del njene zgodbe… Pogrešali jo bomo in hvaležni smo ji za vse…, za njeno prijaznost, topel nasmeh, sočutje, občutek za sočloveka …