Bodo klepetalni roboti nadomestili osebni stik s knjižničarjem?

Izvleček
Klepetalni roboti uporabnikom knjižnic že dobri dve desetletji pomagajo pri iskanju informacij in brskanju po virih. V zadnjem letu je med najbolj uporabljanimi jezikovni model ChatGPT, ki je v družbi, tudi v akademskem svetu, povzročil velike spremembe. ChatGPT odgovarja na vprašanja, piše različna besedila in klepeta z uporabniki. Za pomoč pri študijskem delu posreduje tudi na videz relevantne študijske vire. Vendar ti, kot smo dokazali v konkretnem primeru za ta prispevek, ne obstajajo. ChatGPT ni edini klepetalni robot, ki knjižničarjem pomaga pri njihovem delu. Klepetalni roboti se v knjižnicah uporabljajo predvsem za odgovarjanje na enostavna ali ponavljajoča se vprašanja. S pregledom znanstvene literature, ki je temeljil na pristopu PRISMA in metodi sistematičnega pregleda literature, smo preverili, kako uporabniki visokošolskih knjižnic dojemajo klepetalne robote. Zanimalo nas je, ali lahko umetna inteligenca nadomesti osebni stik s knjižničarjem. Izkazalo se je, da si lahko uporabniki s klepetalnimi roboti pomagajo pri iskanju osnovnih informacij, za bolj zapletena vprašanja in iskanje virov pa bo še vedno pomemben knjižničar, ki uporabnikom lahko pomaga s svojo strokovnostjo in z izkušnjami.

Ključne besede: klepetalni roboti, visokošolske knjižnice, knjižničarji, ChatGPT, viri

Uvod
Med osnovne tradicionalne naloge knjižničarjev spada pomoč uporabnikom pri iskanju informacij in virov. V zadnjih desetletjih, ko umetna inteligenca vse bolj vpliva tudi na delo v knjižnicah, so na enostavnejša vprašanja uporabnikov knjižnic v tujini začeli odgovarjati tudi klepetalni roboti.¹ S tem so knjižničarje razbremenili, da lahko opravljajo druge bolj zapletene naloge.

Novembra 2022 je ameriško podjetje OpenAI javnosti predstavilo jezikovni model ChatGPT, ki temelji na umetni inteligenci in strojnem učenju. ChatGPT »z nadčloveško hitrostjo in učinkovitostjo ustvarja navidezno verodostojno in koherentno vsebino« (Houston in Corrado, 2023), zato njegova uporaba ves čas bliskovito narašča. Tudi v akademskem svetu so ga začeli uporabljati tako študentje kot akademsko osebje. ChatGPT je klepetalni robot, ki odgovarja na vprašanja, piše besedila in posreduje najrazličnejše informacije. Ker je njegova baza podatkov, iz katere se uči, časovno omejena do leta 2021, informacije, ki jih podaja, niso zanesljive (OpenAI, 2023; Houston in Corrado, 2023; Chen, 2023). Mednje spada tudi navajanje virov.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da klepetalni roboti² učinkovito pomagajo pri iskanju virov, smo želeli s študijem znanstvenih virov ugotoviti, ali lahko pri tej nalogi nadomestijo osebni stik s knjižničarjem. Zanimalo nas je, kakšen odnos imajo uporabniki knjižnic, pri čemer so nas zanimale predvsem visokošolske knjižnice, do klepetalnih robotov, v pogovoru s ChatGPT pa smo s konkretnim primerom dokazali, da navaja neobstoječe vire.

Problem, namen in cilji
Klepetalni roboti so programi umetne inteligence, ki na podlagi obdelave naravnega jezika in strojnega učenja komunicirajo z ljudmi. Uporabni so za različne namene, med drugim za klepetanje, zabavo in iskanje ter posredovanje podatkov (Rubin et al., 2010, str. 2016). V evropskih knjižnicah, ki so bile med prvimi na področju uporabe klepetalnih robotov, so se začeli pojavljati kmalu po letu 2000 (Adetayo, 2023). Od takrat je tehnologija umetne inteligence, na kateri temeljijo, bliskovito napredovala, zato so tudi tovrstni roboti vse bolj prilagojeni uporabnikom in zato vse bolj priljubljeni.

Danes klepetalni roboti uporabljajo jezik uporabnikov, sposobni so informacije pridobivati in podajati v kontekstu, sogovorniku pa jih predstavijo s pomočjo »človeku podobne osebnosti« (Mckie in Narayan, 2019, str. 268). Med njimi je v zadnjem letu največ pozornosti javnosti namenjene jezikovnemu modelu ChatGPT, ki je eden najzmogljivejših³ klepetalnih robotov. V akademski sferi, tudi v visokošolskih knjižnicah, vzbuja največ pozornosti predvsem zato, ker informacije posreduje v realnem času, piše različna besedila (tudi akademska) in navaja vire. Slednji so navidezno relevantni, vendar podrobnejše preverjanje pokaže, da niso resnični.

Ker klepetalne robote in ChatGPT za pomoč pri iskanju informacij ter pisanju besedil uporabljajo tako študentje kot akademsko osebje, smo si v prispevku zastavili naslednje cilje:

• C1: Ugotoviti, kako uporabniki visokošolskih knjižnic dojemajo klepetalne robote in kakšen odnos imajo do njih.
• C2: Dokazati, da viri, ki jih navaja ChatGPT, niso resnični.
• C3: Ugotoviti, v katerih primerih lahko klepetalni roboti nadomestijo osebni stik s knjižničarjem in v katerih ga ne morejo.

Metodologija
V prispevku smo s pregledom znanstvene literature, ki je temeljil na metodologiji sistematičnega pregleda literature (Ferbežar in Štemberger, 2023) in na pristopu PRISMA (Page et al., 2021), pregledali obstoječo literaturo, ki obravnava uporabo klepetalnih robotov v visokošolskih knjižnicah. Iskanje virov je potekalo junija in julija 2023, in sicer v elektronskih bazah Web of Science ter Scopus, do katerih smo dostopali prek Digitalnega portala Univerze na Primorskem. Omejili smo se na recenzirana celotna znanstvena besedila v znanstvenih disciplinah bibliotekarstvo in informacijska znanost ter izobraževanje. Uporabili smo ključne besede information literacy, chatbot*, librar*, academ*, assist*, reference*. Po izločenih dvojnikih, ki so se pojavili v obeh bazah, smo, kot kaže slika 1, dobili 101 zadetek junija in dodatnih šest po ponovnem preverjanju iskalne zahteve julija. Po pregledu naslovov, izvlečkov in celotnih besedil smo v prispevek vključili 11 znanstvenih člankov.

Slika 1: Strategija iskanja znanstvene literature v podatkovnih bazah Web of Science in Scopus (Page et. al, 2020). *Slovenski prevod predloge PRISMA: Ferbežar in Štemberger (2023, str. 38)

Po teoretičnem pregledu literature smo za dokazovanje drugega cilja uporabili ChatGPT, s katerim smo se pogovorili prek spletne strani. Na koncu smo v literaturi preverili še, katere naloge lahko klepetalni roboti opravljajo namesto knjižničarjev in kdaj je osebni stik uporabnika z zaposlenim v knjižnici še vedno nujen.

Definicija in oblike klepetalnih robotov
Da bi razumeli, katere naloge knjižničarjev lahko opravljajo klepetalni roboti, smo najprej preverili, kako jih različni avtorji definirajo. Klepetalni roboti so računalniški jezikovni modeli, ki na podlagi obdelave naravnega jezika in strojnega učenja komunicirajo z ljudmi. Na podlagi umetne inteligence⁴ analizirajo okolje, prepoznavajo uporabnikovo namero in mu nato posredujejo zahtevane informacije oziroma izvršijo uporabnikova navodila; napišejo besedilo, klepetajo z njim in poiščejo različne informacije. Njihovo inteligenco določa kakovost informacij v njihovi bazi znanja (Kaushal in Yadav, 2022, str. 221), katere informacije bo uporabnik od robota prejel, pa določajo algoritmi (Mckie in Narayan, 2019, str. 273). Zato so kakovostne informacije, ki jih robotu posredujejo uporabniki in na podlagi katerih se ta uči, toliko pomembnejše.

Klepetalni roboti so sposobni informacije pridobivati in posredovati v kontekstu uporabnikovih vprašanj, predstavijo pa mu jih s pomočjo »človeku podobne osebnosti« (Mckie in Narayan, 2019, str. 268). Mckie in Narayan ločita dve vrsti klepetalnih robotov. Na eni strani so roboti, ki zgolj odgovarjajo na vprašanja. Ti ne shranjujejo interakcij z uporabniki in so zato omejeni le na interakcijo, ki temelji na posameznem vprašanju in odgovoru nanj. Druga vrsta so roboti, ki uporabniku zastavljajo dodatna vprašanja in se z njim pogovarjajo toliko časa, dokler niso sposobni prepoznati uporabnikove zahteve in je tudi izvesti (Mckie in Narayan, 2019, str. 270).

Nekoliko drugače klepetalne robote definira Adetayo (2023). Tudi on jih razvrsti v dve kategoriji. Prva so jezikovni roboti, ki temeljijo na določenih pravilih, drugi so roboti, ki temeljijo na umetni inteligenci (»linguistic chatbots« in »AI [artificial inteligence] chatbots« (Adetayo, 2023). Jezikovni roboti so programirani tako, da odgovarjajo na vnaprej določena vprašanja. Delujejo na podlagi vnaprej določenih pravil, njihov pogovor z uporabnikom je tog in se ne učijo iz pogovorov v realnem času. Mednje spadajo npr. sistemi pogosto zastavljenih vprašanj oziroma vprašanj in odgovorov, ki so uporabnikom na voljo ves čas. V nasprotju z njimi pa roboti z umetno inteligenco z uporabniki klepetajo, kot bi bili ljudje, delujejo na podlagi uporabe naravnega jezika in se iz pogovora sproti učijo (prav tam).

Uporaba različnih klepetalnih robotov z razvijanjem zmogljivosti strojnega učenja in umetne inteligence vse bolj narašča, roboti pa postajajo vse bolj samoumevni. Ljudje jih uporabljajo vsak dan in se včasih ne zavedajo več, da klepetajo z robotom. Različne vrste klepetalnih robotov uporabljajo tudi številne knjižnice. V nadaljevanju predstavljamo nekaj raziskav dojemanja klepetalnih robotov v visokošolskih knjižnicah.

Klepetalni roboti v knjižnicah
Roboti so se v evropskih knjižnicah, ki so na tem področju prednjačile, začeli pojavljati kmalu po letu 2000 (Adetayo, 2023). Njihova prednost je v zagotavljanju takojšnjih odgovorov na vprašanja o knjižničnih storitvah in virih, uporaba pa je za uporabnike knjižnic navadno enostavna. Večina uporabnikov se namreč s klepetalnimi roboti, kot so Siri,⁵ OK Google,⁶ Alexa⁷ in drugi, srečuje pri drugih opravilih, kot so nakupovanje, brskanje po internetu, iskanje po zemljevidih (Adetayo, 2023; Zhang, 2023). V nekaterih primerih gre le za besedilne robote, nekateri pa so že v celoti poosebljeni – imajo glavo, roke, noge, dlani, oči in usta ter z uporabniki komunicirajo z besedami, govorico telesa, plešejo, igrajo igre in pripovedujejo zgodbe (Adetayo et al., 2023, str. 2). Prav ti humanoidni roboti lahko v knjižnici pripomorejo k izboljšanju in/ali avtomatizaciji obstoječih knjižničnih storitev (Tait in Pierson, 2022, str. 258). Raziskave kažejo (Zhang, 2023, str. 104), da knjižnične klepetalne robote uporabljajo predvsem generacije, ki so klepetalnih robotov navajene že z drugih spletnih strani in iz drugih panog. Njihove storitve imajo raje od osebnega stika s knjižničarji, saj so roboti učinkoviti in odgovore posredujejo takoj (prav tam).

Avtorici Mckie in Narayan (2019) sta raziskovali, kako lahko klepetalni roboti izboljšajo akademsko raziskovalno izkušnjo dodiplomskih študentov v Avstraliji. Njuna študija je temeljila na prototipu knjižničnega klepetalnega robota Lib-Bot, ki so ga na sydneyjski Univerzi za tehnologijo oblikovali na podlagi študentom prilagojenega jezika, saj so želeli, da bi jim pomagal pri iskanju pomembne referenčne literature (Mckie in Narayan, 2019, str. 275). Kot ugotavljata avtorici, imajo namreč študentje pri iskanju po knjižničnih bazah in katalogih veliko težav, rezultati njihovih poizvedovanj pa so neustrezni. To lahko pri študentih povzroči demotiviranost in razočaranje, ki se na koncu lahko pokažeta kot pomanjkljiv pregled literature, šibka argumentacija ali celo kot plagiat (Mckie in Narayan, 2019, str. 272).

Klepetalni roboti temeljijo na računalniških sistemih z ogromnimi količinami podatkov in so vedno omejeni z »zmožnostmi in ustvarjalnostjo ljudi, ki ga gradijo, upravljajo in usposabljajo« (Mckie in Narayan, 2019, str. 270). Baza znanja, iz katere črpajo svoje odzive, določa njihove sposobnosti in obseg, v katerem lahko uspešno odgovarjajo na vprašanja uporabnikov (Zhang, 2023, str. 107). Kljub temu postaja vse pomembnejša tudi njihova fizična oblika, ki na pogled postaja vedno bolj podobna ljudem. Njihov videz vpliva tudi na dojemanje njihove funkcije s strani uporabnikov. Adetayo, Abwage in Oduola (2023) so med dodiplomskimi študenti preverjali, ali bi ti imeli raje, da knjižnične storitve opravlja humanoidni robot ali človek. Ugotovili so, da so študentje naklonjeni uporabi humanoidnih robotov v knjižnicah, vendar le za nekatera opravila, kot so pozdravljanje uporabnikov ob prihodu v knjižnico in usmerjanje po njej, posredovanje navodil, zagotavljanje varnosti v knjižnici, odgovarjanje na vprašanja uporabnikov, opazovanje obnašanja uporabnikov, spremljanje registracij, pospravljanje in prevzemanje knjig ter vzdrževanje tišine v knjižnici. Zavedajo pa se tudi slabosti, med katerimi so možnost, da bi se robot pokvaril ali povzročil nesrečo, ljudje ne bi upoštevali njegovih navodil ali da roboti ne bi v celoti razumeli vprašanj, ki jim jih zastavljajo uporabniki. Zato morajo knjižnice vedno imeti na voljo tudi osebje (Adetayo et al., 2023).

Kanadski raziskovalci so že pred dobrimi 20 leti napovedovali, da bodo sistemi, ki temeljijo na obdelavi naravnega jezika in umetni inteligenci, v prihodnje ključni za podajanje informacij (Rubin et al., 2010, 497). Prav to se dogaja z današnjimi klepetalnimi roboti, med katerimi je tudi ChatGPT.

Znanstvenih raziskav o uporabi ChatGPT za knjižnične storitve trenutno še ni veliko, saj je ta jezikovni model na voljo manj kot eno leto. Pri pregledu obstoječe literature smo našli raziskavo Adetaya (2023), ki je med nigerijskimi študenti preverjal njihovo dojemanje ChatGPT in njegove primerjalne prednosti ter slabosti v primerjavi s tradicionalnimi referenčnimi knjižničarji.⁸) Ugotovil je, da študentje robota dojemajo kot dopolnilno orodje knjižničarjem, saj jih je 87 odstotkov navedlo, da bodo v prihodnje še vedno iskali knjižničarjevo pomoč (Adetayo, 2023, str. 12). Študentje so prednosti ChatGPT pred knjižničarji videli v hitrosti podajanja odgovorov in širokem naboru podatkov z različnih področij, v različnih jezikovnih različicah in uporabniku prijazni uporabi ter dostopnosti kadarkoli in povsod, kjer je omogočen dostop do interneta. Med slabostmi ChatGPT pa so navajali dejstvo, da robot posreduje napačne odgovore in ne razume zapletenih ali nekonvencionalnih vprašanj. Med pomanjkljivostmi, ki so jih izpostavili študentje, so bili pomanjkanje čustvene inteligence in zastareli podatki, ki jih ChatGPT črpa le do leta 2021 (prav tam).

Iskanje virov s ChatGPT
Omejen nabor podatkov, do katerih dostopa ChatGPT, ni njegova edina slabost. Številni raziskovalci namreč opozarjajo na nezanesljivost njegovih informacij. ChatGPT je sicer generativni klepetalni robot z umetno inteligenco, ki vse od svoje objave, novembra 2022, vzbuja veliko pozornosti. ChatGPT namreč hitro in učinkovito ustvarja vsebino ter odgovarja na različna vprašanja. Houston in Corrado (2023) tema razlogoma za množično uporabo ChatGPT dodajata še tri: enostavna uporaba, sposobnost za takojšnje odzivanje na običajen človeški jezik in dejstvo, da ustvarja verodostojne rezultate, za katere se sprva zdi, da jih je ustvaril človek (Houston in Corrado, 2023, str. 77).

Kljub navidezno uporabnim rezultatom, ki jih uporabniku posreduje ChatGPT, so ti lahko nezanesljivi. Strokovnjaki so ocenili, da v 20 odstotkih posreduje napačne informacije, posebej problematično pa je, da so te neopazno vpletene med točne informacije. Prav tako ChatGPT podanih informacij ne preverja, ampak »napako naredi zelo samozavestno« (Houston in Corrado, 2023). Prav v tem se razlikuje od dobrega knjižničarja, trdita avtorja, saj bo ta, ko nečesa ne bo vedel ali o nečem ne bo prepričan, poiskal informacije v različnih referenčnih virih in jih večkrat preveril (Houston in Corrado, 2023, str. 86), šele nato bo informacije posredoval naprej uporabniku. S širjenjem neresnic ChatGPT in drugih jezikovnih modelov, ki temeljijo na strojnem učenju, uporabniki tvegajo, da bodo zavedeni z napačnimi ali pristranskimi informacijami (Chen, 2023, str. 123). Razlog za to je v dejstvu, da podatke, od katerih se modeli učijo, dobijo od ljudi. Če ljudje v računalniški model vnašajo napačne podatke, bodo takšne od njega tudi dobili:⁹ »Če učni podatki pravijo, da je 1 plus 1 enako 3 in da je svet ploščat, bo ChatGPT uporabnikom povedal, da je 1 plus 1 enako 3 in da je svet ploščat.« (Prav tam)

Prav zato bo osebni stik s knjižničarjem ostal še naprej pomemben. Referenčni knjižničar ima kot »čuvaj informacij« (Adetayo, 2023) takšno vlogo prav zaradi svojega strokovnega znanja in poznavanja širokega nabora knjižničnih virov ter orodij. Prav zaradi tega lahko knjižničarji uporabnikom posredujejo tudi dodatne vire in reference, na podlagi katerih lahko ti naprej raziskujejo temo, s katero se ukvarjajo. ChatGPT pa tega ne omogoča. Ob poizvedbi bo sicer navedel na videz verodostojne vire, za katere se po enostavnem preverjanju izkaže, da ne obstajajo. Houston in Corrado (2023) poudarjata tudi, da bo dober knjižničar uporabniku ponudil tudi citate posameznih avtorjev, na podlagi česar lahko uporabnik sam dodatno preveri vire. ChatGPT tega ne počne.
Informacije o neverodostojnosti virov smo preverili v pogovoru prek spletne strani, ta je v celoti naveden v Prilogi 1. ChatGPT smo prosili, naj poišče vire za naš prispevek. Navedel je deset virov, ki so vsebovali vse sestavine bibliografskih virov: avtorje, leto izdaje, naslove člankov, naslove revij, v katerih so bili objavljeni, letnike in številke revij ter številke strani. Po podrobnejšem preverjanju navedenih virov, pri čemer smo preverili tako avtorje kot naslove, na spletu nismo našli nobenega od navedenih virov. To potrjuje trditve nekaterih avtorjev (Houston in Corrado, 2023; Chen, 2023), da ta jezikovni model dela napake, ki jih ne preverja.

Ker smo vztrajali pri tem, da poišče rešitev za neobstoječe vire, nas je ChatGPT (OpenAI, 2023) napotil na knjižničarja: »Da, vsekakor je dobro iti po pomoč v knjižnico, še posebej, če iščeš specifične vire ali članke, ki niso dostopni na spletu. Knjižničarji imajo dostop do različnih knjižničnih baz podatkov, kot tudi do drugih virov, ki morda niso javno dostopni. /…/ Pomoč knjižničarjev je zelo dragocena pri iskanju in dostopanju do literature, zato priporočam, da izkoristiš njihovo strokovno znanje in izkušnje.« (OpenAI, 2023)

Iz odgovora je razvidno, da tako kot Adetayo (2023) tudi ChatGPT priznava pomen knjižničarja, ki lahko s svojim znanjem in z izkušnjami uporabniku pomaga pri iskanju pravih virov za študijsko delo. Vendar se knjižnice uporabi in uvajanju klepetalnih robotov pri svojem delu ne morejo in ne želijo izogniti.

Izzivi uvedbe klepetalnih robotov v knjižnicah
Ob uvajanju robotov v svoje delo se knjižnice srečujejo s številnimi izzivi. Med njimi so finančne omejitve, nezadostna infrastruktura, odpor zaposlenih in uporabnikov do sprememb, neustrezno znanje ter kompetence robotov, pomisleki glede varnosti in vdorov v informacijski sistem, saj so roboti navadno povezani z brezžičnim internetom (Echedom in Okuonghae, 2021). Po drugi strani pa umetna inteligenca v visokošolske knjižnice prinaša veliko priložnosti, da z njeno uporabo postanejo »središča tehnološkega razvoja in digitalne pismenosti« (Echedom in Okuonghae, 2021, str. 253).

Klepetalni roboti lahko v knjižnicah predvsem izboljšajo referenčne in izobraževalne storitve ter poenostavijo iskanje informacij (Rubin et al., 2010, str. 216). Roboti s tem ne nadomestijo referenčnih knjižničarjev, ampak jim pomagajo pri opravljanju njihovih nalog. Ker so nenehno dostopni, lahko odgovorijo na več vprašanj uporabnikov, jim pomagajo pri iskanju informacij in odgovarjajo na ponavljajoča se vprašanja (Kaushal in Yadav, 2022, str. 217; Zhang, 2023, str. 108). Klepetalni roboti lahko nadgradijo uporabniško izkušnjo, ne morejo pa nadomestiti knjižničarja, saj bolj poglobljena vprašanja zahtevajo poglobljene knjižničarjeve odgovore (Zhang, 2023, str. 108).

Kljub možnostim, ki jih visokošolskim knjižnicam ponuja uporaba umetne inteligence, se povsod tega ne zavedajo. Tait in Pierson (2022) sta ugotavljala, da bi se morale knjižnice hitreje prilagajati umetni inteligenci. Bolj bi se morale zavedati sprememb, ki jih prinaša, in sicer predvsem pri referenčnih storitvah, digitalizaciji, obdelavi podatkov ter tudi učenju. To posledično pomeni, da bodo morale visokošolske knjižnice v prihodnje še več pozornosti nameniti informacijskemu opismenjevanju svojih uporabnikov, da bodo ti razumeli delovanje robotov in bodo znali kritično razmišljati o informacijah, ki jim jih klepetalni roboti posredujejo.

Teh izzivov se zavedajo tudi slovenske knjižnice, predvsem s stališča izobraževanja uporabnikov. Večina knjižnic namreč uporabnikom že ponuja izobraževanja, osredotočena na uporabo različnih orodij umetne inteligence. Področje uvajanja in uporabe klepetalnih robotov za pomoč knjižničarjem ter stališče uporabnikov do tega sta v slovenskih visokošolskih knjižnicah še neraziskana. Zato bi bilo v prihodnje smiselno raziskati, kakšen je odnos visokošolskih institucij in visokošolskih knjižničarjev do uvedbe klepetalnih robotov v delovni proces ter kakšne so možnosti, da bodo visokošolskim knjižničarjem nekoč pri knjižničnih storitvah pomagali klepetalni roboti, katerih umetna inteligenca bo vse naprednejša.

Sklepne ugotovitve
Število klepetalnih robotov, ki temeljijo na strojnem učenju in uporabi umetne inteligence, vsak dan narašča. Potem ko je OpenAI izdal ChatGPT, so se z razvijanjem jezikovnih modelov pospešeno začela ukvarjati številna druga velika podjetja. Google je uporabnikom februarja 2023 predstavil klepetalna robota Google Bard in LaMDA, Microsoft je razvil Bing. Klepetalne robote, ki uporabljajo umetno inteligenco, je razvilo tudi podjetje Meta, lastnik Facebooka. Uporabni so za socialne platforme Facebook, Instagram in WhatsApp. Vedno več je tudi modelov za ustvarjanje slikovnega gradiva (kot je DALL˖E 2 podjetja OpenAI), in modelov, ki uporabnikom pomagajo izboljševati in lektorirati pisana besedila, kot je Grammarly ali orodje za parafraziranje in povzemanje besedil QuillBot. Z vse večjim naborom podatkov, iz katerih črpajo znanje, in z vse večjo zmogljivostjo sprotnega učenja bodo tudi za uporabnike knjižnic vedno zanimivejši. Na njihova vprašanja bodo odgovarjali še celoviteje, s hitrimi odzivi ter odgovori jim bodo prihranili veliko študijskega časa. Morda bodo kdaj znali poiskati tudi resnične vire.

Kljub naglemu tehnološkemu razvoju in vse večjemu obsegu informacij, ki jih imajo umetnointeligenčni klepetalni roboti na voljo, danes še vedno niso povsem zanesljivi. Njihovi odgovori so lahko zavajajoči, posredovane informacije pa nenatančne, napačne ali celo neresnične. Zato bodo knjižničarji tudi v prihodnje imeli pomembno vlogo. Poleg tega, da bodo s svojo strokovnostjo uporabnike usmerjali k relevantnim virom, bo njihova naloga tudi opismenjevanje uporabnikov za odgovorno in etično uporabo umetne inteligence. Osnovna naloga knjižničarjev, ki je klepetalni roboti še ne morejo zanesljivo opravljati, pa bo ostala odgovarjanje na zahtevnejša vprašanja in poizvedbe uporabnikov ter iskanje in posredovanje relevantnih virov. Zaradi klepetalnih robotov knjižničarji še nekaj časa ne bodo ostali brez dela, lahko pa bodo pozornost namenjali drugim nalogam, kot so izobraževanje uporabnikov, analiziranje njihovega obnašanja in oblikovanje njim prilagojenih storitev ter gradnja tesnejšega odnosa z njimi.

Viri in literatura

Adetayo, A., Abwage, K., in Odunola, T. (2023). Robots and Human Librarians for Delivering Library Services to Patrons. Reference Librarian, 1–16. https://doi.org/10.1080/02763877.2023.2183303

Adetayo, A. J. (2023). ChatGPT and Librarians for Reference Consultations. https://doi.org/10.1080/10875301.2023.2203681

Boucher, P. (2020). Artificial intelligence : How does it work, why does it matter, and what can we do about it?

Chen, X. (2023). ChatGPT and Its Possible Impact on Library Reference Services. Internet Reference Services Quarterly, 27(2), 121–129. https://doi.org/10.1080/10875301.2023.2181262

Chen, X., Cheng, G., Zou, D., Zhong, B., in Xie, H. (2023). Artificial Intelligent Robots for Precision Education. Technology & Society, 26(1), 171–186. https://doi.org/10.2307/48707975

Echedom, A. U., Okuonghae, O. (2021). Transforming academic library operations in Africa with artificial intelligence: Opportunities and challenges: A review paper. New Review of Academic Librarianship, 27(2), 243–255. https://doi.org/10.1080/13614533.2021.1906715

Ferbežar, N., Štemberger, T. (2023). Nika Ferbežar in Tina Štemberger. Sodobna pedagogika, 74(1), 28–43.

Houston, A. B., Corrado, E. M. (2023). Embracing ChatGPT: Implications of Emergent Language Models for Academia and Libraries. Technical ServicesQuarterly, 40(2), 76–91. https://doi.org/10.1080/07317131.2023.2187110

Kaushal, V., Yadav, R. (2022). The Role of Chatbots in Academic Libraries: An Experience-based Perspective. Journal of the Australian Library and InformationAssociation, 71(3), 215–232. https://doi.org/10.1080/24750158.2022.2106403

Mckie, I. A. S., Narayan, B. (2019). Enhancing the Academic Library Experience with Chatbots: An Exploration of Research and Implications for Practice. Journal of the Australian Library and Information Association, 68(3), 268–277. https://doi.org/10.1080/24750158.2019.1611694

Page, M. J., McKenzie, J. E., Bossuyt, P. M., Boutron, I., Hoffmann, T. C., Mulrow, C. D., Shamseer, L., Tetzlaff, J. M., Akl, E. A., Brennan, S. E., Chou, R., Glanville, J., Grimshaw, J. M., Hróbjartsson, A., Lalu, M. M., Li, T., Loder, E. W., Mayo-Wilson, E., McDonald, S., … Moher, D. (2021). The PRISMA 2020 statement: An updated guideline for reporting systematic reviews. In The BMJ (Vol. 372). BMJ Publishing Group. https://doi.org/10.1136/bmj.n71

Rubin, V. L., Chen, Y., Thorimbert, L. M. (2010). Artificially intelligent conversational agents in libraries. Library Hi Tech, 28(4), 496–522. https://doi.org/10.1108/07378831011096196/FULL/PDF

Tait, E., Pierson, C. M. (2022). Artificial Intelligence and Robots in Libraries: Opportunities in LIS Curriculum for Preparing the Librarians of Tomorrow. Journal of the Australian Library and InformationAssociation, 71(3), 256–274. https://doi.org/10.1080/24750158.2022.2081111

Zhang, J. (2023). User-Engaged Virtual Reference Service: A Survey of Chat Reference in Academic Law Libraries. Egal Reference Services Quarterly, 41(3–4), 102–116. https://doi.org/10.1080/0270319X.2023.2161188

Prispevek je julija 2023 nastal na podlagi projektne naloge na tretji stopnji podiplomskega študija Edukacijske vede na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.

1. V prispevku uporabljamo termin klepetalni robot, ki je sprejet ustreznik originalnemu angleškemu poimenovanju chatbot. Terminološki slovar informatike Islovar klepetalne robote definira kot aplikacijo, »ki se uporablja za spletni pogovor v klepetu prek besedila ali pretvorbe besedila v govor namesto neposrednega stika z živim človeškim agentom« (http://islovar.org/islovar). Na podlagi tega je termin kot primeren za uporabo označila tudi Terminološka sekcija ZRC ZASU (vir: https://isjfr.zrc-sazu.si/sl/node/103647). [↩]
2. V prispevku se osredotočamo na ChatGPT. [↩]
3. Podjetje OpenAI, ki je izdelalo ChatGPT, je že ustvarilo nov multimodalni model, ki se uči tudi iz slikovnega gradiva, odgovore pa posreduje v besedilni obliki in je torej še naprednejši od svojega predhodnika (https://openai.com/research/gpt-4, dostop 5. 7. 2023). [↩]
4. Evropski parlament (Boucher, 2020) je umetno inteligenco definiral kot zmožnost stroja, da izkazuje človeške lastnosti, kot so mišljenje, učenje, načrtovanje in kreativnost. Sistemi, ki delujejo na podlagi umetne inteligence, lahko na podlagi analize lastnih predhodnih dejanj samostojno prilagajajo lastno vedenje. [↩]
5. Klepetalni robot podjetja Apple. [↩]
6. Asistent podjetja Google. [↩]
7. Klepetalni robot podjetja Amazon. [↩]
8. Referenčni knjižničar je oseba, v knjižnici zaposlena za posredovanje informacij in pomoč uporabnikom pri iskanju informacij (https://www.termania.net/slovarji/bibliotekarski-terminoloski-slovar/4180006/referencno-delo?query=referen%c4%8dno+delo&SearchIn=All, dostop 8. 7. 2023 [↩]
9. Torej »smeti noter, smeti ven« (»garbage in, garbage out«) (Chen, 2023, str. 123). [↩]